Kaj storim, če doma ni varno?
Če doma doživljaš grožnje, nasilje ali strah, je varnost na prvem mestu. Kako prepoznati nevarnost in varno poiskati pomoč v Sloveniji.
Morda že po zvoku ključev v vhodnih vratih veš, da bo težek večer. Včasih je doma mirno, drugič nekdo kriči, grozi ali razbija stvari. Morda te je že udaril. Ali pa nihče ne dvigne roke nadte, a te nekdo ponižuje, straši ali sili v skrivnosti, zaradi katerih te je sram in strah. Naslednje jutro se lahko vsi vedejo, kot da se ni nič zgodilo. Ti pa razmišljaš, kako se bo končal današnji dan.
Kdaj je to več kot neprijeten družinski prepir? Komu lahko poveš, če je oseba, pred katero naj bi bil varen, prav tista, ki se je bojiš? In kaj, če ti ne bodo verjeli?
Če doma doživljaš nasilje ali se bojiš za svojo varnost, ti tega ni treba rešiti samemu. Nasilje ni tvoja krivda. Če si v nevarnosti zdaj, poišči možnost, da prideš do varne osebe ali prostora, če to lahko storiš brez dodatnega tveganja. Za nujno pomoč policije v Sloveniji pokliči 113; če kdo potrebuje nujno zdravstveno ali drugo reševalno pomoč, pokliči 112. Če se nevarnost ponavlja, vendar trenutno ne poteka, čim prej povej zaupanja vredni in varni odrasli osebi, policiji ali centru za socialno delo (CSD). Ni ti treba najprej zbrati dokazov ali počakati na poškodbo.
Kako vem, da ne gre samo za prepir?
V družinah se ljudje ne strinjajo. Starš ti lahko postavi pravilo, ki se ti zdi prestrogo. Lahko se spreta in kasneje pogovorita. To samo po sebi še ni nasilje. Prav zato je pomembno, da nevarnosti ne iščeš v vsaki prepovedi, pa tudi ne spregledaš tam, kjer zares obstaja.
Drugače je, kadar nekdo s svojo močjo grozi, ustrahuje, ponižuje, prisiljuje ali poškoduje. Udarec ne postane sprejemljiv zato, ker ni pustil modrice. Če nekdo razbija stvari, da bi te prestrašil, ali ti grozi, kaj bo storil, če boš spregovoril, to ni zgolj »slab dan«. Psihično nasilje je lahko resno tudi brez telesne poškodbe. Natančno pravno presojo posameznega primera opravijo pristojni, ti pa smeš poiskati pomoč že takrat, ko se počutiš ogroženega.
Tudi spolno nasilje ni omejeno na napad neznanca. Če te nekdo sili v spolne dotike ali dejanja, ki jih nočeš, in zahteva, da o tem molčiš, je pomembno, da poveš varni osebi. Ni ti treba pred njo opisati vsega naenkrat. Lahko začneš z besedami: »Nekdo počne z menoj nekaj, česar nočem. Strah me je povedati.«
Nevarno je lahko tudi resno zanemarjanje: na primer, kadar otrok ostaja brez nujne oskrbe, potrebnih zdravil ali primerne zaščite. Pomanjkanje denarja samo po sebi ni dokaz nasilja. Toda tudi družina, ki ne zmore poskrbeti za osnovne potrebe, lahko potrebuje pomoč — in otrok ima pravico, da jo dobi.
Morda nasilje doživlja mama, oče, brat ali sestra, ti pa vse spremljaš. Tudi če te nihče neposredno ne udari, je življenje ob nasilju lahko ogrožajoče in zelo obremenjujoče. Ni tvoja naloga, da se postaviš med nasilno osebo in žrtev ter ju fizično ločuješ. O nevarnosti povej službi, ki lahko pomaga.
»Saj ni vedno takšen ...«
Nekoga imaš lahko rad in se ga hkrati bojiš. Spomniš se lepih dni, ko je skrbel zate, se s teboj smejal ali ti pomagal. Morda se po izbruhu opraviči. Povsem razumljivo je, da si želiš, da bi bili dobri dnevi spet pogostejši. Toda opravičilo in lepi spomini ne odpravijo nevarnosti, če se škodljivo ravnanje nadaljuje.
Morda slišiš: »Udaril sem te, ker nisi ubogal« ali »Tudi mene so tako vzgajali.« Tvoje vedenje ni opravičilo za nasilje. V Sloveniji je telesno kaznovanje otrok prepovedano. Razumna vzgoja lahko vključuje pravila in posledice, ne pa pravice do povzročanja strahu in poškodb.
Če ima odrasli težave z alkoholom, drogami ali duševnim zdravjem, mu lahko želiš pomagati. Toda sama bolezen ali odvisnost še ne pomeni, da je nekdo nasilen. Presoditi je treba dejanska dejanja in nevarnost. Poleg tega nisi ti odgovoren za odraslega: ni tvoja naloga, da ga zdraviš ali da s popolno poslušnostjo preprečiš njegove izbruhe.
Poiskati zaščito ni izdaja družine. Nikomur ne dolguješ molka o nasilju — niti ljudem, ki jih imaš rad.
Če je nevarno prav zdaj
Ko te je strah, dolga navodila niso uporabna. Pomembno je predvsem, da dobiš varno pomoč, ne da zmagaš v prepiru.
Če lahko varno prideš k bližnjemu sosedu, v šolo, trgovino ali do drugega zaupanja vrednega odraslega, prosi za pomoč. Če bi odhod, ugovarjanje ali uporaba telefona sprožila še večjo nevarnost, se ne sili v tvegano dejanje samo zato, ker je opisano v članku. Razmere so lahko zelo različne; nihče od daleč ne more določiti ene varne poti za vsak dom.
Za nujno policijsko pomoč je v Sloveniji 113. Za nujno medicinsko, gasilsko in drugo reševalno pomoč je 112. Če lahko kličeš, povej najprej, kje si, kaj se dogaja in ali je kdo poškodovan. Na primer: »Star sem petnajst let. Doma mi grozijo. Sem na [naslov ali kraj]. Potrebujem pomoč.« Če je v nevarnosti tudi mlajši otrok, to omeni. Ni ti treba imeti pripravljenega popolnega govora.
Če nimaš varnega dostopa do telefona, lahko za klic prosiš varno odraslo osebo. Če je nevarnost neposredna, e-pošta, spletni obrazec in svetovalni klepet niso nadomestilo za nujno intervencijo. Prav tako ne poskušaj sam organizirati bega na neznano ali tvegane poti, da bi rešili druge. Pri varnem umiku in zaščiti pomagajo pristojne službe.
Kaj naj povem nekomu, ki lahko pomaga?
Naslednji prizor je izmišljen. Prikazuje možen prvi korak, ne resničnega pričevanja ali zagotovila, da bo vsaka obravnava potekala enako.
Petnajstletna Ema je v ponedeljek v šoli utrujena. Doma je odrasla oseba prejšnji večer kričala, grozila in razbijala predmete. Ema je poslušala, ali se bo kdo približal sobi, v kateri je bil njen mlajši brat. Ko jo šolska svetovalna delavka vpraša, ali je vse v redu, Ema najprej odgovori: »Saj so samo prepiri.«
Potem pove več: »Doma nam grozijo. Bojim se zase in za brata. Strah me je tudi, kaj bo, če bodo izvedeli, da sem govorila z vami. Lahko najprej poskrbimo, da bova varna?«
Ema ne ve, kaj se bo zgodilo pozneje. A povedala je tri ključne stvari: kaj se dogaja, kdo je ogrožen in česa se boji ob razkritju. To je koristnejše kot poskus, da bi sama razložila družinske odnose ali poiskala pravilno pravno ime za vsako dejanje.
Če si v podobnem položaju, lahko poveš: »Doma me je strah. Potrebujem pomoč, vendar se bojim, da se bo stanje poslabšalo, če boste takoj poklicali domov.« Pomembno je, da odrasli ta strah upošteva pri zaščitnih korakih. Šola ob zaznanem nasilju v družini nad otrokom ne more obljubiti popolne tajnosti: pristojne službe mora obvestiti. A to ne pomeni, da moraš sam nositi posledice njihovega ukrepanja; odgovornost za ustrezno ravnanje je na odraslih in službah.
Kaj, če doma ni nikogar, ki bi mu lahko zaupal?
Oseba, ki te ogroža, je lahko prav tvoj edini skrbnik. Zato ni smiselno svetovati, da moraš pred prošnjo za pomoč najprej vse povedati mami ali očetu. Varno osebo lahko poiščeš zunaj doma: med učitelji, svetovalnimi delavci, zdravniki, sorodniki, trenerji ali starši prijateljev. Pomembno ni le, da je človek odrasel. Pomembno je, da ti lahko varno prisluhne in pomaga do zaščite.
Mladostnik lahko nasilje sam prijavi policiji, obrne pa se lahko tudi na CSD. Za to ne potrebuje dovoljenja osebe, ki ga ogroža. Če te prvi odrasli odpravi z besedami »to so vaše družinske stvari«, poskusi pri drugem varnem odraslem ali neposredno pri pristojni službi. Če si v neposredni nevarnosti, ne čakaj na nov termin za pogovor.
Morda nekdo nadzoruje tvoj telefon, bere sporočila ali ti grozi zaradi stikov z drugimi. V takem položaju je lahko varneje povedati svojo stisko osebno ali uporabiti telefon varne odrasle osebe, če je to mogoče brez dodatnega tveganja. Ne predpostavljaj, da brisanje pogovorov odstrani vse sledi. Tudi nadzor nad komunikacijo, kadar je povezan z grožnjami in prisilo, je pomembno omeniti.
Kaj pa, če se bojim neposlušnosti?
Ta krajši prizor je prav tako izmišljen; ne predstavlja navodila za vse položaje, povezane z alkoholom.
Šestnajstletni Gal vidi, da je skrbnik pil alkohol in hoče sesti za volan. Zahteva, naj se mu Gal pridruži. Galu je neprijetno nasprotovati. Toda tokrat ne gre za vprašanje, kdo odloča o družinskem izletu; gre za nevarno vožnjo.
Če lahko brez dodatne nevarnosti ostane na varnem, je razumno, da ne sede v vozilo. Za pomoč lahko zaprosi drugo varno odraslo osebo; če skrbnik predstavlja neposredno nevarnost, se lahko obrne na policijo na 113. Če bi ga neposreden ugovor izpostavil nasilju, se mu ni treba spuščati v soočenje, da bi dokazal svoj pogum.
Odrasli imajo odgovornost vzgajati in varovati otroke. Toda pravica postavljati pravila ni pravica ogrožati njihove varnosti. V takem trenutku je iskanje varne pomoči pomembnejše od navidezne poslušnosti.
Kaj se lahko zgodi, ko prosim za pomoč?
Morda te najbolj skrbi prav to. Bo kdo poklical domov? Bo odrasli jezen? Bom moral oditi? Pošten odgovor je, da poteka posameznega primera ni mogoče napovedati vnaprej. Vendar obstajajo ljudje in službe, katerih delo je zaščititi otroka, ne preložiti odgovornosti nanj.
Policija lahko sprejme prijavo in preveri dogajanje. CSD oceni ogroženost ter sodeluje pri potrebnih zaščitnih korakih. Glede na okoliščine so mogoči tudi drugi ukrepi, vključno z začasno varno nastanitvijo v kriznem centru. Noben od teh ukrepov ni avtomatična posledica enega pogovora. Prav zato ni treba, da že pred prvo prošnjo za pomoč sam ugotoviš, kje boš spal naslednji teden.
Če je kdo nasilen, ni tvoja naloga organizirati družinskega sestanka in ga prepričati v spravo. V Sloveniji se ob sumu nasilja v družini mediacija med strankama ne izvaja. Želja, da bi se nekdo spremenil, je lahko iskrena. Toda ni treba čakati na njegovo spremembo, da bi smel poiskati zaščito.
Prav tako ti ni treba pred prijavo fotografirati poškodb, skrivaj snemati ali iskati prič. Če je kaj mogoče varno zapisati in to koristi poznejši obravnavi, lahko to narediš ob pomoči odraslih. Dokazi niso vstopnica za pogovor o ogroženosti. Ne tvegaj dodatne nevarnosti zaradi zbiranja dokazov.
Kje v Sloveniji dobim pomoč?
Kadar je nevarnost neposredna, sta ključni številki 113 (policija) in 112 (nujna reševalna pomoč). Za pogovor, podporo in nadaljnjo usmeritev so pomembne še druge poti:
- TOM telefon – 116 111: brezplačen pogovor za otroke in mladostnike vsak dan med 12. in 20. uro, tudi ob praznikih. Spletna klepetalnica ima ločen, spreminjajoč se urnik. TOM nudi zaupno svetovanje, vendar ob nevarnosti ali ogroženem življenju ne more vedno zagotoviti anonimnosti, saj se lahko vključijo pristojne službe. TOM ni nujna intervencijska služba.
- SOS telefon – 080 11 55: svetovanje in informacije o nasilju, 24 ur na dan, vse dni v letu.
- Center za socialno delo (CSD): ocena ogroženosti, pomoč in usklajevanje nadaljnje zaščite, tudi ob potrebi po krizni namestitvi.
Ti podatki veljajo za Slovenijo in so preverjeni na dan priprave besedila. Če živiš drugje, poišči tamkajšnje nujne službe in pomoč za otroke. Če si v nevarnosti zdaj, ne čakaj na odprtje svetovalne linije ali odgovor na elektronsko sporočilo.
En stavek je lahko začetek
Ko se doma počutiš ogroženega, morda ne veš, kako začeti. Lahko poveš samo: »Strah me je doma in potrebujem pomoč.« Ni treba, da je stavek bolj lep ali da je tvoja zgodba popolna. Pomoč je smiselno poiskati tudi, če se še sprašuješ, kako resno je to, kar se dogaja.
Če si trenutno varen, izberi človeka ali službo zunaj nasilja, ki ji boš čim prej povedal, kaj se dogaja. Če nisi varen, skušaj priti do nujne pomoči, kolikor to lahko storiš brez dodatnega tveganja. Če prvi poskus ne uspe, se obrni še na drugega varnega odraslega ali pristojno službo. Če zaradi strahu, nadzora ali odvisnosti od skrbnikov ne moreš storiti vsega, kar je opisano tukaj, to ni tvoja krivda.
Družinski odnosi so lahko zapleteni. Toda eno mejo je treba povedati jasno: ni ti treba najprej rešiti družine, da bi smel poiskati zaščito zase.
Viri in nadaljnje branje
- ** GOV.SI**, Preprečevanje nasilja v družini, oblike nasilja in prepoved telesnega kaznovanja otrok: https://www.gov.si/podrocja/druzina-otroci-in-zakonska-zveza/preprecevanje-nasilja-v-druzini/
- ** GOV.SI**, Pomoč žrtvi v primeru nasilja in Ukrepi za zagotovitev varnosti ob nasilju v družini, CSD, zaščitni ukrepi, krizni centri in SOS: https://www.gov.si/teme/pomoc-v-primeru-nasilja/ ; https://www.gov.si/teme/ukrepi-za-zagotovitev-varnosti-ob-nasilju-v-druzini/
- V04 — Policija, Prijava nasilja v družini, prijava mladoletnika in 113: https://www.policija.si/svetujemo-ozavescamo/oosebna-varnost/nasilje-v-druzini/prijava-nasilja-v-druzini
- V06 — GOV.SI, Klici v sili, 112 in 113: https://www.gov.si/teme/klic-v-sili/
- V07 — TOM telefon, Stopi v stik, 116 111, urnik in omejitev anonimnosti: https://www.e-tom.si/stopi-v-stik/
- V09 — GOV.SI in Društvo SOS telefon, 080 11 55 in 24/7: https://www.gov.si/teme/pomoc-v-primeru-nasilja/ ; https://drustvo-sos.si/nasilje/
- V10 — GOV.SI, Mediacija v družinskih sporih, izključitev mediacije ob sumu nasilja: https://www.gov.si/teme/mediacija-v-druzinskih-sporih/
- V11 — GOV.SI, ukrepanje ob zaznanem nasilju nad otrokom in krizni centri: https://www.gov.si/teme/pomoc-v-primeru-nasilja/
- V13 — WHO in UNICEF, Child maltreatment in Convention on the Rights of the Child (19. člen): https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/child-maltreatment ; https://www.unicef.org/child-rights-convention/convention-text