SerijaUmetnost življenja Del 33 / 62

Kaj, če živim med dvema kulturama?

Jezik doma in v šoli, družinsko izročilo, pripadnost in pogum, da ostaneš svoj brez zavračanja drugih.

Jezik doma in v šoli, družinsko izročilo, pripadnost in pogum, da ostaneš svoj brez zavračanja drugih.

Morda doma govoriš jezik, ki ga prijatelji ne razumejo. Za družinsko mizo so nekatere navade samoumevne, v šoli pa jih moraš vedno znova pojasnjevati. Ko si z vrstniki, ti kdo reče, da si »preveč drugačen«. Ko obiščeš sorodnike, slišiš, da si se »preveč spremenil«. Včasih se zdi, kot da moraš biti na dveh krajih dva različna človeka.

Mogoče si se preselil v Slovenijo. Morda so se preselili tvoji starši, ti pa si tukaj rojen. Lahko sta starša odraščala v različnih okoljih ali pa si med družinsko tradicijo in življenjem zunaj doma našel razlike, čeprav se nihče ni preselil nikamor. Izkušnja ni pri vseh enaka. Nekateri imajo radi večjezičnost in raznolike običaje, drugi se morajo zanje najprej naučiti najti prostor.

Kaj naj storiš, če želiš pripadati prijateljem, ne da bi razočaral družino? Ali moraš eno stran izbrati in drugo zavrniti?

Ni ti treba izbirati med tem, da spoštuješ svojo družino, in tem, da najdeš prijatelje tam, kjer živiš. Vprašaj doma, zakaj so določene navade pomembne. Nauči se sporazumevati z ljudmi okoli sebe in razmisli, kaj od družinske dediščine želiš ohraniti. Če pa kdo od tebe zahteva poniževanje, prisilo ali škodovanje, tega ni treba sprejeti v imenu tradicije ali pripadnosti.

Zakaj je lahko ista stvar doma spoštljiva, v šoli pa čudna?

Izmišljeni primer — Nika in dva načina pozdravljanja. Šestnajstletna Nika je odraščala v družini, v kateri je zadržan pogled ob pogovoru s starejšimi veljal za izraz vljudnosti. Doma se je tega naučila brez posebne razlage. V šoli pa jo učiteljica pri ustnem odgovoru vpraša: »Nika, me sploh poslušaš?« Nika ne ve, kako naj odgovori. Pozorno posluša, vendar jo je strah, da bo neposreden pogled deloval izzivalno.

Učiteljica morda res želi le vedeti, ali ji Nika sledi. Nika pa ima razlog, da je vprašanje razumela drugače. Nobeni ni treba pripisati slabega namena, da bi opazili nesporazum.

Ko ima primeren trenutek, lahko Nika reče: »Poslušam vas. Doma sem navajena, da spoštovanje včasih pokažemo z nekoliko drugačnim pogledom. Ali vam lahko odgovorim, tudi če vas ne gledam ves čas v oči?« Učiteljica ji lahko pojasni, kako pri pouku preverja pozornost, in skupaj najdeta bolj jasen način sporazumevanja. Nika se ni odrekla domačim navadam; naučila se je povedati, kaj njeno vedenje pomeni.

Včasih se ljudje narobe razumejo že zaradi načina pozdravljanja, izbire oblačil ali naglasa. Iz takšnega primera ne moremo sklepati o značaju ljudi določenega porekla. Bolje je vprašati, kaj je drugi s svojim ravnanjem mislil, kot mu pripisati namen, ki ga morda sploh ni imel.

Vljudnost ima lahko različne oblike: nekje nekdo pred odgovorom počaka, drugje hitro pove svoje mnenje; nekdo pozdravi z objemom, drugemu je prijetnejša razdalja. Pomembno je vprašati, kaj naj bi dejanje sporočalo, preden iz njega sklepamo na značaj. Tudi človek, ki težko vzdržuje očesni stik zaradi sramežljivosti, stiske ali drugih osebnih razlogov, ni zato manj spoštljiv.

V novem okolju se boš marsičesa naučil. Če spoznaš, kako se ljudje pozdravljajo, zahvalijo ali sodelujejo pri pouku, se lahko izogneš marsikateremu nesporazumu. Prilagoditi način izražanja ni isto kot zatajiti sebe. Dober prvi korak je preprost: opazuj, kaj ljudje razumejo kot vljudnost, vprašaj, kadar nisi prepričan, in povej, kaj si s svojim ravnanjem želel pokazati. Tudi druga stran se lahko nekaj nauči od tebe. Spoštljiv pogovor ni naloga samo tistega, ki je v manjšini.

Nisi predstavnik celotnega naroda ali družine

Morda te sošolec iskreno vpraša, kako doma praznujete kakšen praznik. To je lahko prijetna priložnost za pogovor. Precej drugače pa je, če te vedno znova sprašujejo, zakaj »vaši ljudje« nekaj počnejo, ali pričakujejo, da poznaš odgovor za vsakega človeka z istim priimkom ali iz iste države.

Ni ga enega samega načina, kako živijo vsi pripadniki neke skupnosti. Družine se razlikujejo po jeziku, veri, navadah, izkušnjah, kraju, osebnih vrednotah in marsičem drugem. Tudi dva brata, ki sta odraščala v isti hiši, lahko družinsko izročilo razumeta različno. Zato ni pošteno, da te nekdo razglasi za »pravega« ali »nepravega« pripadnika skupnosti, ker ne izpolniš njegove predstave o njej.

Če te kdo vpraša nekaj, česar ne veš, lahko rečeš: »V naši družini je tako, pri drugih je lahko drugače.« Če o določeni navadi še nisi razmišljal, smeš odgovoriti: »Ne vem, zakaj je nastala. Lahko vprašam doma.« Če o zasebnih zadevah nočeš govoriti, pa je dovolj: »To je osebno. O tem zdaj ne bi razpravljal.«

Če te sošolka vpraša, kako se pri vas doma praznuje, jo lahko povabiš, naj najprej pove, kaj jo zanima. Morda razložiš recept, pesem ali družinsko zgodbo. In nato vprašaš, kaj podobnega je pomembno njej. Pogovor tako ni zasliševanje »drugačnega«, ampak izmenjava, v kateri sta radovedna oba.

Tvoja vrednost ni odvisna od tega, kako brezhibno govoriš posamezen jezik, kako pogosto obiskuješ sorodnike ali ali poznaš vsak družinski običaj. Človekov značaj se bolj zanesljivo pokaže v tem, ali govori resnico, ravna pošteno, zna spoštovati druge in prevzeti odgovornost. Izročilo lahko te vrline podpira, ne more pa jih namesto tebe živeti.

Kaj, če babici ne znaš povedati, kaj te teži?

Pri nekaterih družinah otroci hitro osvojijo jezik šole, starši pa se v njem še učijo sporazumevati. Drugod je obratno: mladostnik se v jeziku okolja še išče, doma pa je njegov prvi jezik nekaj povsem naravnega. Te okoliščine se lahko spreminjajo, še posebej po selitvi. [1]

Izmišljeni primer — David in besede, ki jih pogreša. David pri pouku zlahka razloži zahtevno snov v slovenščini. Ko ga babica v družinskem jeziku vpraša, kaj ga zadnje čase skrbi, pa ne najde pravih besed. Lažje mu je povedati, katero jed želi za kosilo, kot pa pojasniti, zakaj se je sprl s prijateljem. Babica njegovo zadrego sprva razume kot nezanimanje zanjo. David si misli, da ga ima za nehvaležnega.

David ne potrebuje popolnega besedišča. Babici lahko pove: »Rad bi ti razložil, samo te besede še ne znam.« Nato jo vpraša, kako bi to povedala ona. Ob nedeljskem kuhanju lahko skupaj poiščeta ime sestavine ali poslušata družinsko zgodbo. Drugič ji David nekaj razloži v slovenščini in skupaj poiščeta ustrezno besedo. Če se ne razumeta, lahko pomaga tudi drug družinski član ali prevod.

To ni šolska kazen. Je način, da si odpirata pogovor. Če obema ustreza, lahko začneta z desetimi minutami na teden: eno zgodbo, enim sporočilom ali tremi novimi besedami, ki bi jih David rad uporabil. Ni treba, da je izgovorjava popolna; pomembnejše je, da se zaradi strahu pred napako pogovor ne ustavi. In če babica težko razume slovenščino, ji David lahko kdaj počasi pokaže, kaj se je sam naučil v šoli.

Pri tem sta pomembna dogovor in obojestranska potrpežljivost. Domači jezik ni preizkus ljubezni do staršev, šolski pa ni dokaz, da si pozabil svoje korenine. Če v družini takšno učenje ne uspe zaradi časa, odnosov, bolezni ali drugih okoliščin, to ni moralni neuspeh mladostnika. Dober odnos je mogoče graditi tudi z drugimi dejanji: s pomočjo pri opravilu, skupnim obrokom, zanimanjem za zgodbo ali rednim klicem.

Ko pri pouku še ne razumeš vseh besed

Pri pouku se je vredno truditi z jezikom, v katerem poteka šolanje. Tako lažje razumeš snov, poveš svoje misli, sklepaš prijateljstva in marsikaj urediš sam. To ne pomeni, da se moraš sramovati jezika, ki ga govoriš doma. V Sloveniji je slovenščina učni jezik, za učence, ki se je še učijo, pa obstajajo različne oblike jezikovne podpore. [1] Raziskovalci opozarjajo tudi, da je koristno, če imajo otroci možnost ohranjati svoj materni jezik. [2]

Če med razlago izgubiš nit, ni treba, da zaradi sramu molčiš do konca ure. Učitelju lahko rečeš: »Snov razumem, ne poznam pa še vseh besed. Katere tri so najpomembnejše?« Ali: »Lahko najprej odgovorim po svoje, potem pa skupaj popraviva izraz?« Vprašaj, kakšna pomoč pri slovenščini je na voljo na tvoji šoli. Pomagajo lahko slovar, dodatna razlaga ali sošolec, s katerim se dogovorita za skupno učenje.

Napaka v jeziku ni dokaz, da nimaš kaj povedati. Dober učitelj ti pomaga razumeti napako, ne da bi te zaradi nje osramotil. Tudi sošolec ti lahko pomaga, ne da bi govoril namesto tebe.

Kdaj prevajanje ni več tvoja naloga?

Morda doma razumeš slovenščino bolje od staršev. Če te prosijo, da jim poveš, kdaj odpelje avtobus, jim lahko pomagaš, če želiš in zmoreš. Toda kaj, če dobijo pomembno zdravstveno ali uradno pismo in želijo, da ga razložiš od začetka do konca?

Takrat smeš povedati: »Lahko pomagam poiskati, koga bi vprašali. Ne morem pa zagotoviti, da sem vse prav razumel.« Pri zdravstvenih, pravnih, finančnih in drugih občutljivih zadevah naj starši poiščejo ustrezno odraslo ali strokovno jezikovno pomoč. Lahko pomagaš pri iskanju pomoči, nisi pa odgovoren za njihove odločitve ali za posledice napačnega prevoda.

»Pri nas je bilo vedno tako« — kaj ti hočejo povedati starši?

Družinska navada je lahko več kakor pravilo. Lahko ohranja spomin na starše in stare starše, povezuje družino ob posebnem dogodku ali daje občutek doma tudi takrat, ko se okolje spremeni. Za nekoga, ki se je preselil, je znana jed, pesem ali praznovanje morda košček življenja, ki ga je pustil za sabo.

Preden rečeš »To je zastarelo«, vprašaj, zakaj je navada doma tako pomembna. Morda je z njo povezan spomin na babico ali dogodek, ki ga starši nočejo pozabiti. Morda pa je nastala zaradi razmer, ki jih danes ni več. Če najprej poslušaš razlog, boš lažje povedal tudi svojega — in se bosta lahko pogovarjala o navadi, ne o tem, kdo koga spoštuje.

Izmišljeni primer — Sara in družinsko praznovanje. Sara je povabljena na prijateljičino praznovanje. Domači si želijo, da bi se isti večer udeležila širšega družinskega srečanja. Oče pravi: »To je naša tradicija.« Sara odvrne: »Meni pa moje življenje nekaj pomeni.« Oba imata občutek, da drugi sploh ne posluša.

Sara lahko poskusi: »Zakaj vam je prav ta večer tako pomemben? Rada bi vam povedala tudi, zakaj mi toliko pomeni prijateljičino povabilo.« Če bo na srečanju prababica, ki jo redko vidi, je to pomemben razlog. Če gre za običajno večerjo, je morda več prostora za dogovor. Tudi starši lahko Saro vprašajo, zakaj si želi na praznovanje. Nato lahko skupaj poiščejo rešitev: del večera pri sorodnikih, drug termin ali poseben obisk. Če se tokrat ne dogovorijo, lahko še vedno povedo razloge brez poniževanja.

Včasih se pričakovanja razlikujejo še glede videza, primernega vedenja ali udeležbe pri določenem obredu. Tu pomaga razlikovati med osebnim okusom, družinskim simbolom, praktično skrbjo in moralnim vprašanjem. Obleka, ki je eni generaciji nenavadna, še ni dokaz slabega značaja. Po drugi strani ni vsak običaj brez pomena ali brez posledic. Pogovor je boljši, ko se lahko vsi pogovarjajo o dejanskem razlogu, ne samo o tem, kdo bo zmagal.

Spoštovanje tradicije ni slepa poslušnost; samostojnost pa ni nasprotovanje vsakič, ko slišiš star nasvet. Lahko ohraniš tisto, kar ima dober razlog, prilagodiš tisto, kar je stvar okoliščin, in odločno zavrneš tisto, kar bi nekoga poniževalo ali mu škodovalo.

Včasih boš slišal kritiko: »Pozabljaš, od kod prihajaš.« Preden se braniš, je koristno ugotoviti, ali ti starši očitajo resnično zanemarjeno obveznost, jih je strah izgube bližine ali samo težko sprejemajo spremembo. V varnem pogovoru lahko odgovoriš: »Nočem izgubiti stika z vami. Ob tem se učim živeti tudi tukaj. Kaj bi lahko ohranili, ne da bi se morali o vsem strinjati?«

Koristno je najprej preveriti, kaj se skriva za očitkom, in šele nato mirno povedati svoje stališče. To pa ne pomeni, da imajo starši vedno prav ali da moraš sprejeti poniževanje. [9]

Ali moram izbrati, kdo v resnici sem?

Včasih ti vrstniki rečejo: »Če si res naš, zakaj doma govoriš drugače?« Sorodnik pa morda vpraša: »Če pripadaš naši družini, zakaj se tako oblačiš oziroma razmišljaš?« Obe vprašanji lahko ranita, ker od tebe zahtevata, da svojo pripadnost dokažeš z zavrnitvijo drugega dela svojega življenja.

Lahko imaš rad družinsko dediščino in hkrati sprejmeš dobre navade okolja, v katerem živiš. Morda govoriš več jezikov, vendar v enem lažje izraziš občutke kot v drugem. Morda se počutiš doma v dveh okoljih, v enem, za zdaj v nobenem ali pa to še odkrivaš. Tvoja pripadnost se lahko sčasoma spreminja. Ni ti treba dokazovati, da obstaja samo en pravilen način, kako biti to, kar si. Tudi raziskave ne opisujejo ene same poti za vse mladostnike. [3][4]

Vendar ni treba romantizirati vsake izkušnje. Kdor se pogosto seli, je morda utrujen od novih začetkov. Kdor med svojimi vrstniki nima nikogar, ki bi poznal njegovo družinsko okolje, se lahko počuti osamljenega. Če si ponosen na več delov svojega življenja, to ne izbriše težav. In če določenega dela izročila ne želiš nadaljevati, to še ne pomeni, da preziraš ljudi, ki jim veliko pomeni.

Pri pomembni odločitvi si postavi drugačna vprašanja od »Kateri skupini moram dokazati, da sem njen?«. Vprašaj se: Kaj sem se od doma naučil dobrega? Kaj mi je dalo okolje, v katerem odraščam? Kaj od tega želim prenesti naprej? Kje nekaj počnem samo zato, da me ne bi zavrnili? To so vprašanja, na katera imaš pravico odgovarjati postopoma.

Prav tu je koristno merilo, ki presega eno ali drugo navado: dostojanstvo človeka, poštenost, pravičnost, skrb za drugega in odgovornost za svoje ravnanje. Če ti neka praksa pomaga biti bolj pošten in obziren, je to dober razlog, da jo ceniš. Če se nekdo sklicuje na kulturo, da opraviči laž, poniževanje ali nasilje, poreklo takšnega ravnanja ne naredi pravilnega.

Ko se norčujejo iz tvojega imena, jezika ali naglasa

Nekdo napačno izgovori tvoje ime, ker ga še ne pozna. Lahko ga prijazno popraviš in zgodba se konča. Povsem drugače je, če ga namenoma ponavlja v posmehljivem tonu, pred drugimi oponaša tvoj naglas ali ti zaradi porekla pripisuje lastnosti, ki jih nimaš.

Izmišljeni primer — Luka na šolskem hodniku. Sošolec ob njegovem odgovoru začne pretirano posnemati izgovorjavo in se ozre proti drugim, da bi se smejali. Luka bi najraje obmolknil. Nič ni narobe, če se zaradi tega počuti prizadetega. V varni situaciji lahko mirno reče: »Če te česa zanima, vprašaj. Ne želim pa, da posnemaš moj govor.« Ali: »O nalogi se lahko pogovarjava brez norčevanja.«

Vendar ni Lukova naloga, da mora šaljivcu na kraju samem dokazati pogum. Lahko se umakne in pove učitelju, razredniku ali svetovalni službi, kaj se dogaja. Če se vedenje ponavlja, pomaga zabeležiti, kdaj in kje se je zgodilo ter kdo je bil navzoč, ne da bi se zaradi zbiranja dokazov izpostavljal dodatni nevarnosti. Prijatelj, ki to vidi, lahko odkloni sodelovanje v posmehu, podpre sošolca in po potrebi obvesti odraslega. Lahko na primer reče: »Razumeli smo njegov odgovor. Pustimo naglas in nadaljujmo z nalogo.« Če bi s tem tvegal, da bo tudi sam tarča nasilja, lahko Luko podpre zasebno in za pomoč prosi odraslega.

Če te učitelj popravi pri slovenščini, to samo po sebi še ni diskriminacija. Pri učenju pač delamo napake. Ni pa vseeno, ali ti nekdo pomaga napako razumeti ali te zaradi naglasa in porekla ponižuje. Podobna vprašanja je pri svetovanju obravnaval tudi Zagovornik načela enakosti; to še ne pomeni, da je bila v konkretnem primeru ugotovljena kršitev zakona. [5]

Če te ljudje odrivajo zaradi tvojega izvora, ne sklepaj, da si manj vreden ali da moraš izbrisati del sebe, da bi si zaslužil spoštovanje. Prav tako poskus enega človeka, da te poniža, ni dokaz, da te bodo tako obravnavali vsi. Poišči ljudi, ki jim lahko zaupaš in s katerimi imaš tudi kaj skupnega: dobro prijateljstvo ni rezervirano za tiste, ki govorijo enako ali imajo enako družinsko zgodbo.

Ali imaš pravico ohraniti svoj jezik in običaje?

Morda ti kdo reče, da moraš zaradi življenja v Sloveniji pozabiti jezik, ki ga govoriš doma. Ali pa doma slišiš, da o svojem življenju sploh ne smeš povedati mnenja. Takšni pogovori odpirajo tudi vprašanje otrokovih pravic.

Konvencija o otrokovih pravicah poudarja spoštovanje otrokove kulturne identitete in jezika. Priznava tudi, da ima otrok pravico povedati svoje mnenje v zadevah, ki ga zadevajo, odrasli pa ga morajo upoštevati glede na njegovo starost in zrelost. Otrokom iz etničnih, verskih ali jezikovnih manjšin ter domorodnih skupnosti posebej varuje možnost, da v skupnosti z drugimi živijo svojo kulturo, vero in jezik. Poudarja tudi spoštovanje staršev ter okolja, v katerem otrok živi. [6]

To pa še ne pove, kako se boste doma dogovorili za sobotni obisk ali uro prihoda. Pravice ne nadomestijo pogovora, starševske odgovornosti in premisleka o konkretnih okoliščinah.

Tudi družinski običaj ni nad pravico drugega človeka do dostojanstva in varnosti. Če te kdo sili v nekaj, kar te resno ogroža, ti grozi ali te ponižuje, rešitev ni v tem, da se še bolj trudiš ustreči. Takrat je najprej pomembno, da poiščeš varno pomoč.

Kaj storiti, če se doma ali v šoli ne počutiš varno?

Nekatere razlike med generacijami je mogoče razjasniti ob skupnem obroku. Grožnje, nasilje, prisila ali vztrajno poniževanje pa niso zgolj »drugačen pogled na tradicijo«. Če se bojiš posledic pogovora, ni nujno varno, da zadevo sam razčiščuješ z osebo, ki ti grozi.

Poišči odraslega, ki mu zaupaš in ki lahko dejansko pomaga: drugega sorodnika, učitelja, svetovalnega delavca ali pristojno službo. Če je težava v šoli, razloži konkretno ravnanje, ne samo tega, da se počutiš »drugačnega«. Če te odrasli ne sliši, poišči drugega. Pri resni nevarnosti je skrb za varnost prednostna naloga.

V Sloveniji lahko o svoji stiski govoriš tudi s svetovalcem na TOM telefonu 116 111. Klic je brezplačen, pomoč je na voljo vsak dan med 12. in 20. uro. Pogovor je praviloma anonimen in zaupen, vendar ima pri ogroženosti zaupnost potrebne varnostne omejitve. [7] Če si v neposredni nevarnosti, pokliči 112 za nujno pomoč ali 113 za policijo. [8]

Prošnja za pomoč ne pomeni, da si se odrekel družini, jeziku ali izročilu. Pomeni, da svoje varnosti in dostojanstva ne prepuščaš naključju.

Kako naj začneš že ta teden?

Ni treba, da ta teden razrešiš vse o svoji pripadnosti. Začni z eno stvarjo: doma vprašaj, zakaj je neka navada pomembna; z babico poskusi povedati nekaj, za kar ti običajno zmanjka besed; ali v šoli prosi za pomoč pri jeziku. Če se kdo norčuje iz tebe ali ti grozi, poišči podporo, ne novega načina, kako mu ustreči.

Pri odločanju ti lahko pomaga preprosta razlika. Nekaj lahko ohraniš, ker ti veliko pomeni. Nekaj prilagodiš, da boste lažje živeli skupaj. Nekaj lahko opustiš, če zate nima dobrega razloga. In pri laži, poniževanju ali škodovanju postaviš mejo.

Starši imajo svoje izkušnje in razloge, vrstniki pa ti lahko pokažejo nove poti. Poslušaj oboje, vendar ni treba, da se vedno strinjaš z enimi ali drugimi. Ne zavračaj ljudi zato, da bi dokazal, kdo si. Nauči se razumeti, kar je dragoceno, in zavrniti tisto, kar ni prav.


Viri in nadaljnje branje

[1] Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, Jeziki v vzgoji in izobraževanju — GOV.SI.
[2] Kožar Rosulnik in Vižintin (2024), raziskovalno-strokovna razprava o medkulturnem izobraževanju in maternih jezikih otrok priseljencev — European Journal of Inclusive Education.
[3] Ward in Szabó (2023), pregled raziskav kulturnega prilagajanja, identitete in dobrega počutja — Nature Reviews Psychology.
[4] Safa, Long in Umaña-Taylor (2024), raziskava o dvokulturni identiteti pri ameriških mladostnikih — International Journal of Behavioral Development. Omejeni vzorec in raziskovalni načrt ne podpirata univerzalnega recepta ali vzročne razlage za posameznika.
[5] Zagovornik načela enakosti (12. 5. 2026), Vprašanje možne diskriminacije dijaka zaradi jezika oziroma etničnega porekla v šoli — svetovanje. Ne gre za ugotovitveno odločbo o diskriminaciji.
[6] Združeni narodi, Konvencija o otrokovih pravicah, zlasti členi 2, 5, 12, 29 in 30 — besedilo pri UNICEF.
[7] TOM telefon, Kaj je TOM? — uradni podatki o svetovanju in dosegljivosti.
[8] Republika Slovenija, Klici v sili — GOV.SI.
[9] UNICEF Europe and Central Asia, 11 tips for communicating with your teen — https://www.unicef.org/eca/11-tips-communicating-your-teen.