Zakaj se zgodnji teksti toliko ponavljajo? — napaka, mnemotehnika ali način razmišljanja?

Knjiga ni bila prvotni medij

Danes tekst obstaja zunaj nas: na strani, telefonu ali računalniku. Če nekaj pozabimo, pogledamo nazaj. Če je struktura zapletena, naredimo tabelo. Če se nekaj ponavlja, uporabimo oznako »itd.«. V ustnem okolju je položaj drugačen. Besedilo obstaja predvsem zato, ker ga ljudje znajo in ga lahko obnovijo. Če ga nihče več ne zna, izgine. Zato mora biti oblikovano tako, da ga je mogoče pomniti, pravilno priklicati, učiti drugim, recitirati in preverjati. Raziskave zgodnjih budističnih tekstov prav ponavljanje, številčne sezname, formularnost in ritmično strukturo prepoznavajo kot pomembne značilnosti, povezane z dolgo ustno transmisijo.

Formula zmanjša količino novega gradiva. Predstavljajmo si dolg govor, v katerem je vsak stavek popolnoma unikaten. Vsaka nova poved zahteva nov spominski napor. Zdaj pa si predstavljajmo govor, sestavljen iz struktur, ki se stalno vračajo. Ko se človek enkrat nauči osnovne formule, si pri naslednji ponovitvi ni treba zapomniti popolnoma novega odstavka. Vedeti mora predvsem: katera formula sledi in kaj se v njej spremeni. Če se ista analiza uporablja za: oko, uho, nos, jezik, telo in um, je osnovni jezik lahko skoraj enak. Menja se samo ključni element.

Ponavljanje ni naključna redundanca. Zgodnja budistična proza ni videti, kot da bi se recitatorji naključno izgubljali v ponavljanju. Nasprotno. Struktura je pogosto zelo natančna. Enaki izrazi se pojavljajo na enakih mestih. Besede se zamenjujejo po jasnem vzorcu. Celotni odstavki se ponavljajo z eno samo spremembo. Mark Allon je v podrobni analizi ene daljše sutre iz Dīgha Nikāye ugotovil, da je bilo skoraj 87 odstotkov besedila mogoče opisati kot različne vrste merljivega ponavljanja na primarni ravni. To ne pomeni, da je 87 odstotkov celotnega zgodnjega kanona ponavljanje. Pokaže pa, kako ekstremno pomembna je lahko repetitivna arhitektura posameznega zgodnjega teksta.

Besedilo kot konstrukcija iz gradnikov

Zelo uporabna predstava je, da zgodnja sutrska proza uporablja standardizirane besedilne gradnike. Obstajajo formule za: prihod obiskovalca, pozdrav Budi, sedenje na eni strani, postavljanje vprašanja, etično vedenje, meditativno stanje, jhāne, brahmavihāre, različne stopnje spoznanja in osvoboditev. Iste oziroma zelo sorodne formulacije se lahko pojavijo v številnih različnih suttah. To pomeni, da zgodnja besedila niso sestavljena samo iz posameznih neponovljivih stavkov. Velik del njihovega jezika pripada skupnemu formularnemu repertoarju.

Ali je bilo vse zapomnjeno besedo za besedo? Tu se začne pomembna strokovna razprava. Mark Allon meni, da visoko strukturirana proza, formularnost, ponavljanje in ritmične značilnosti zelo močno kažejo na besedila, oblikovana za pomnjenje in razmeroma zvest prenos kot fiksirani teksti. Alexander Wynne je podobno zagovarjal model relativno fiksne ustne transmisije in opozoril, da je skupinsko recitiranje težko uskladiti z veliko svobode pri vsakokratnem improviziranju. Toda to ni edini model. Nekateri raziskovalci so formularnost primerjali z drugimi ustnimi tradicijami in dopuščali več ustvarjalnega sestavljanja ter prilagajanja. Eviatar Shulman je v novejših raziskavah ponovno močno poudaril možnost, da so zgodnji »govorci« oziroma bhāṇake formule uporabljali ne le za reprodukcijo popolnoma fiksiranih tekstov, ampak tudi za konservativno ponovno pripovedovanje in prilagajanje gradiva.

Zato je najvarneje reči: transmisija je bila močno formularna in konservativna, vendar natančna stopnja fiksnosti ni pri vseh obdobjih in vseh vrstah gradiva dokončno rešeno vprašanje.

Skupinska recitacija spodbuja standardizacijo

Za model precej stabilnega prenosa obstaja močan praktični razlog. Če besedilo recitira ena oseba, lahko nekaj spremeni, ne da bi bilo takoj očitno. Če isti tekst skupaj recitira več ljudi, mora obstajati dovolj skupnega dogovora o: vrstnem redu, besedah, formulah in strukturi. Zgodnji budizem je skupinsko recitiranje uporabljal kot pomemben način ohranjanja Dhamme, ponavljanje in urejeni seznami pa so bili pri takšni transmisiji izredno uporabni. To ne zagotavlja popolne nespremenljivosti. Močno pa zmanjšuje prostor za popolnoma prosto individualno improvizacijo.

Kdo so bili bhāṇake? V zgodovini budističnega prenosa se pojavlja izraz bhāṇaka. Običajno ga prevajamo kot: recitator, govorec ali prenašalec besedil. Poznejša Theravādska tradicija pozna povezovanje recitatorjev z določenimi besedilnimi zbirkami, zato se pogosto govori o specialistih za posamezne Nikāye. Toda pri najzgodnejšem obdobju moramo biti previdnejši. Novejše raziskave opozarjajo, da natančna zgodovinska funkcija bhāṇak ni tako preprosta, kot če bi šlo samo za človeške snemalnike že dokončno oblikovanega kanona. Izraz lahko zajema ljudi, ki so besedila recitirali, poučevali, razlagali in morda sodelovali tudi pri njihovem oblikovanju. Zato je varneje govoriti o specializiranih nosilcih in izvajalcih besedilne tradicije, ne pa za vsa zgodnja obdobja avtomatično predpostaviti popolnoma enak sistem recitatorjev posameznih Nikāy.

Zakaj toliko števil? Budistična literatura je polna seznamov. Tri korenine škodljivega. Štiri plemenite resnice. Štiri satipaṭṭhāne. Štiri brahmavihāre. Pet agregatov. Pet ovir. Šest čutnih področij. Sedem dejavnikov prebujenja. Osem členov poti. Takšne strukture imajo očitno doktrinarno funkcijo. Toda obenem zelo dobro služijo spominu. Če vemo, da mora biti elementov pet, hitreje opazimo, da eden manjka. Če je zbirka urejena po številčnih kategorijah, zaporedje samo pomaga pri priklicu gradiva. Zato številke niso le filozofski sistem. So lahko tudi mnemotehnični okvir.

Aṅguttara Nikāya je skoraj spominska arhitektura. To je posebej očitno pri Aṅguttara Nikāyi in sorodnih številčno urejenih zbirkah. Gradivo je razvrščeno glede na število elementov: enice, dvojice, trojice, štirice in naprej. Takšna organizacija omogoča, da ogromna količina naukov dobi jasno notranjo strukturo. Ni nujno, da je bil vsak govor prvotno ustvarjen zato, da bi ustrezal določeni številki. Toda številčna organizacija je postala izredno učinkovito sredstvo za urejanje in prenašanje gradiva.

Ponavljanje ni samo pomoč spominu

Če bi imelo ponavljanje samo mnemotehnično funkcijo, bi spregledali velik del njegovega učinka. Predstavljajmo si: »Oblika je minljiva.« »Občutek je minljiv.« »Zaznava je minljiva.« »Tvorbe so minljive.« »Zavest je minljiva.« Sodobni učbenik lahko vse skrajša v: »vseh pet agregatov je minljivih.« Informacijsko je to učinkoviteje. Toda psihološko ni nujno isto. Pri polni ponovitvi je vsak element posebej postavljen v ospredje. Oblika. Občutek. Zaznava. Tvorbe. Zavest. Besedilo vodi poslušalčevo pozornost skozi celoten seznam.

Ustni ekvivalent tabele. To lahko razumemo kot predhodnika sodobne tabele. Danes bi lahko pet agregatov dali v vrstice in tri značilnosti v stolpce. S pogledom bi takoj videli sistem. Ustna kultura nima vizualne tabele. Mora jo linearizirati. Vsako kombinacijo mora izreči. Ponavljanje tako omogoči, da se večdimenzionalna struktura spremeni v zaporedje stavkov. Kar na strani deluje kot redundanca, je pri poslušanju lahko zelo jasna sistematizacija.

Ponavljanje kot meditativno usmerjanje pozornosti. To odpira še eno možnost. Če človek posluša isto analizo, uporabljeno zaporedoma za: oko, uho, nos, jezik, telo in um, ne prejme samo enega abstraktnega pravila. Njegova pozornost se sistematično premika skozi vsa področja. Podobno velja za agregate, ovire ali dejavnike prebujenja. Allon opozarja, da bi poleg mnemotehničnega pomena takšne značilnosti lahko imele tudi psihološki, kontemplativni in celo meditativni učinek na ljudi, ki so besedila pomnili in recitirali. To možnost je smiselno jemati resno. Ni pa treba trditi, da je bila vsaka ponovitev zavestno ustvarjena kot posebna meditacijska tehnika.

Zvok je del besedila. Ustna literatura ni samo pomen. Pomembni so tudi ritem, zvok, dolžina fraz, ponavljajoče se glasovne strukture in mesta premorov. Allon opozarja, da imajo deli zgodnje budistične proze celo metrične oziroma skoraj metrične lastnosti, ki so lahko pomagale pri recitaciji. Takšne značilnosti ustvarjajo drugo vrsto preverjanja. Če izpade del formule, recitacija lahko ne »zveni« več pravilno. Ritem tako podpira spomin.

Ponavljanje daje nauku slovesnost. Ponavljanje ima tudi kulturni učinek. Religijski jezik pogosto uporablja ponavljajoče formule, ker ustvarjajo občutek: stabilnosti, teže, avtoritete, ritualnosti in skupnosti. Ko poslušalec formulo pozna, lahko že vnaprej pričakuje nadaljevanje. Morda jo zna recitirati skupaj z drugimi. Tekst ni več samo spontani govor posameznika. Postane jezik tradicije.

Standardna formula lahko postane znak avtoritete. Če se določena doktrina vedno izraža v podobnem jeziku, sama formula postane prepoznavna. Poslušalec ve: to je način, kako se ta nauk izraža. To zmanjšuje terminološko nestabilnost. Hkrati ustvarja občutek kontinuitete med različnimi učitelji, kraji in generacijami. Standardizacija ima zato poleg spomina tudi institucionalno funkcijo.

Zakaj isti odstavek najdemo v več suttah? Ker formula ni nujno pripadala samo enemu govoru. Če tradicija že pozna ustaljen način razlage jhāne, brahmavihāre ali osvoboditve, je učinkovito isto formulacijo uporabiti povsod, kjer je potrebna. Zato lahko več suter vsebuje skoraj identične daljše odlomke. V moderni literaturi bi to lahko delovalo kot neoriginalnost. V ustni tradiciji je standardiziran jezik prednost.

Toda formule lahko tudi spreminjajo besedila

Tu nastane paradoks. Kar pomaga ohranjati tekst, ga lahko tudi spreminja. Če recitator zelo dobro pozna standardno formulo, jo lahko na nekem mestu doda tudi tam, kjer prej ni bila prisotna. Besedilo se tako lahko razširi prav zato, ker tradicija zelo dobro pozna svoje formule. Anālayova primerjava Aṭṭhakavagge in Udāne kaže primere, kjer je verjetno, da je pojasnjevalno oziroma komentarjsko gradivo med oralnim prenosom postopoma postalo del kanonskega teksta. Formule torej stabilizirajo, hkrati pa lahko tudi širijo besedilo.

Komentar lahko postane del osnovnega teksta. Predstavljajmo si težek verz. Učitelj ga recitira. Nato ga razloži. Učenci si zapomnijo oboje. Čez nekaj generacij meja med: besedilom in razlago besedila morda ni več povsem jasna. Pojasnilo se lahko začne recitirati skupaj z osnovnim gradivom. Za tak proces ni potreben ponarejevalec. Dovolj je normalno delovanje ustnega poučevanja in spomina.

Spremembe niso nujno samo napake. Tudi vse razlike med besedili ne nastanejo zaradi slabega pomnjenja. Recitatorska ali uredniška skupnost lahko zavestno: doda razlago, uskladi izrazje, razširi vzporedni seznam, prilagodi pripoved, ali vstavi dobro znano formulo. Allon izrecno obravnava tudi problem namernih sprememb v tradiciji, ki je obenem želela ohranjati fiksirano gradivo. To je pomembna varovalka. »Sprememba« ne pomeni vedno »napaka«. Lahko pomeni zgodovinski razvoj besedila.

Zakaj potem različne tradicije ostajajo tako podobne?

Ker očitno vseeno ni šlo za popolnoma prosto ustvarjanje. Pālijske, kitajske, sanskrtske in gāndhārske vzporednice pogosto kažejo tako veliko skupnega materiala, da mora za njimi stati močno konservativen prenos. Toda razlike pokažejo, da ta konservativnost ni pomenila popolne zamrznitve. Prav kombinacija: stabilnosti in variacije je ena glavnih značilnosti zgodnje budistične transmisije.

Daljša različica ni avtomatično poznejša. Pri primerjavi dveh različic je zelo mamljivo uporabiti preprosto pravilo: krajša je starejša, daljša je bila pozneje razširjena. Včasih je to res. Toda ne vedno. Tekst se lahko med transmisijo tudi skrajša. Odstavek lahko izpade. Recitator ga lahko preskoči. Pisni prepisovalec lahko uporabi okrajšavo. Urednik lahko odstrani redundanco. Zato sama dolžina ne pove smeri razvoja.

Tudi krajše ni avtomatično prvotnejše. Če kitajska vzporednica vsebuje manj ponovitev od pālijske, iz tega samega še ne moremo sklepati: kitajska različica je starejša. In obratno. Primerjalna tekstna analiza mora gledati: strukturo celotnega govora, druge vzporednice, terminologijo, logiko odstavkov, način, kako določena transmisija ravna s ponavljanjem drugod, in možnost izpusta ali razširitve. Prav zato je rekonstruiranje besedilne zgodovine precej težje od pravila »najkrajši tekst zmaga«.

Nekatera ponavljanja so lahko odprta za širjenje. Še zanimivejši je problem ponavljajočih nizov, ki delujejo skoraj odprto. Rupert Gethin je opozoril, da nekateri peyyāla odseki kažejo strukturo, pri kateri bi bilo mogoče po istem vzorcu dodajati nove člene; meni, da so se takšni odseki lahko postopoma kristalizirali po obdobju nekoliko bolj prožne kompozicije in prilagajanja. Sam obenem poudarja, da je model zgodnje budistične ustne transmisije še vedno zapleten in nepopolno razrešen. To je pomemben protiutežni primer strožjemu modelu popolnoma fiksnega teksta.

Kaj je peyyāla? V pālijski pisni tradiciji se pogosto pojavlja izraz peyyāla oziroma njegove skrajšane oblike. Pomeni, da je treba znano ponavljajočo se formulacijo dopolniti oziroma ponoviti po že znanem vzorcu. V praksi lahko deluje podobno kot: »in tako naprej« ali »ponovi zgornjo formulo z naslednjimi elementi«. Pāli Text Society ga opisuje kot sredstvo za zmanjševanje ali nadomeščanje ponavljanja pri zapisovanju besedil, kjer bi popolna izpisana oblika zavzela veliko prostora.

Peyyāla ne dokazuje, da je že ustni tekst uporabljal »itd.«. Tu moramo biti previdni. Ker v rokopisu vidimo peyyāla, lahko hitro predpostavimo: tako so besedilo vedno recitirali. Ni nujno. Pisni znak za krajšanje nam zanesljivo govori o načinu, kako je pisna tradicija upravljala z dolgim ponavljanjem. Mnogo težje je dokazati, ali so najzgodnejši ustni recitatorji na istem mestu ponovitev vedno izgovorili v celoti ali so tudi sami uporabljali določene skrajševalne strategije. Zato v članku ne bomo peyyāle predstavljali kot neposreden dokaz najzgodnejše oralne prakse.

Pisanje spremeni ekonomijo ponavljanja

V ustnem okolju lahko redundanca pomaga spominu. Na rokopisu pa ima ceno: več palmovih listov ali brezovega lubja, več črnila, prostora in dela prepisovalca. Zato je razumljivo, da pisne kulture razvijejo oznake za skrajševanje ponavljajočih se delov. To pomeni, da prehod iz ustnega v pisni medij ni samo tehnična sprememba. Spremeni tudi optimalno obliko teksta.

Sodobni prevodi delajo enako. Tudi današnji prevajalci pogosto krajšajo ponovitve. Namesto šestih skoraj identičnih odstavkov lahko napišejo: »enako velja za preostalih pet čutov«. Za bralca je to udobno. Toda če primerjamo tak prevod z izdajo, ki vse ponovitve izpiše v celoti, lahko dobimo vtis, da gre za dve besedili zelo različne dolžine. Včasih je razlika predvsem uredniška. Zato je pri raziskovanju strukture zgodnjega teksta pomembno vedeti, ali so bile ponovitve v uporabljeni izdaji skrajšane.

Ponavljanje razkriva kategorije. Ponavljanje je pomembno tudi za razumevanje doktrine. Če ista analiza sistematično teče skozi pet agregatov, vidimo, da so zamišljeni kot povezan sklop. Če isti model teče skozi šest čutnih področij, vidimo strukturo teorije zaznavanja. Če se ponovi pri štirih brahmavihārah, vidimo njihovo vzporednost. Ponavljanje tako razkrije taksonomijo zgodnjega budističnega mišljenja.

Besedilo nas sili, da ničesar ne preskočimo. Sodobni bralec rad generalizira. »Razumem, minljivost velja za vse agregate.« Zgodnji repetitivni tekst pa nas prisili, da gremo čez: obliko, občutek, zaznavo, tvorbe, zavest. Vsak element mora biti izrečen. Takšna sistematičnost lahko deluje pedagoško. Nič ne ostane samo implicitno.

Informacija ni bila edini namen. Tu se skriva razlog, zakaj je zgodnja budistična literatura sodobnemu bralcu včasih frustrirajoča. Danes besedilo pogosto beremo predvsem zato, da izvemo nekaj novega. Ko idejo razumemo, želimo nadaljevati. Toda zgodnje religijsko besedilo lahko služi več namenom hkrati: pomnjenju, učenju, recitaciji, ritualu, kontemplaciji, utrjevanju nauka in ustvarjanju skupne identitete. V takšnem okolju stavek, ki smo ga že slišali, ni nujno odveč.

Zgodnji tekst ni slabo urejeni sodobni esej. To je verjetno najpomembnejši premik perspektive. Če zgodnjo sutro ocenjujemo kot sodobni esej, je polna nepotrebnega ponavljanja. Če jo razumemo kot ustno, kolektivno prenašano, pogosto recitirano besedilo, je ista lastnost zelo funkcionalna. Ponavljanje pomaga: stabilizirati obliko, organizirati sezname, voditi pozornost, ustvarjati ritem, podpirati skupinsko recitacijo in ohranjati nauk. Toda isti sistem lahko skozi čas proizvaja tudi nove plasti.

Oralni prenos zato ni niti posnetek niti kaos

Morda je najbolj varna končna slika nekje med dvema karikaturama. Prva pravi: vsak stavek je bil stoletja brez ene same spremembe prenesen besedo za besedo. Druga pravi: recitatorji so vsakokrat približno improvizirali novo različico. Zgodovinski podatki bolje podpirajo nekaj bolj zapletenega. Obstajale so močne sile standardizacije. Pomnjenje. Formule. Skupinska recitacija. Institucionalni prenos. Toda obstajale so tudi spremembe. Izpusti. Dodatki. Usklajevanja. Razlage. Nove kombinacije formularnega gradiva. Različne recenzije so se skozi čas stabilizirale na nekoliko različnih mestih.

Ko beremo ponovitve, beremo zgodovino prenosa. Dolgi nizi skoraj enakih stavkov zato niso samo ovira sodobnemu bralcu. So ostanek tehnologije, s katero je skupnost stoletja prenašala ogromno količino besedila. Za njimi lahko skoraj vidimo: učitelja, recitatorja, skupino menihov, učenca, ki se uči naslednje formule, in skupnost, ki preverja, ali je zaporedje pravilno. V svetu brez tiskarne, strežnika, oblaka ali zvočnega posnetka so bili: glas, spomin, formula, ritem in skupnost glavni nosilci besedila.

Zakaj se torej sutre toliko ponavljajo?

Ker niso bile ustvarjene predvsem za naš način branja. Ponavljanje je pomagalo pri pomnjenju. Podpiralo je recitacijo. Standardiziralo je doktrinarne formulacije. Organiziralo dolge sezname. Lineariziralo strukture, ki bi jih danes prikazali v tabeli. Poudarjalo posamezne elemente. Dajalo jeziku ritem in avtoriteto. Morda je pomagalo tudi pri kontemplaciji. Hkrati pa je ustvarjalo pogoje, v katerih so se lahko standardne formule skozi čas širile, krajšale in prilagajale. Zato ponavljanje ni dokaz niti popolne besedilne nespremenljivosti niti nezanesljivega prenosa. Je dokaz drugačnega načina obstoja besedila. Sodobni bralec lahko zaradi praktičnosti marsikatero ponovitev preskoči. Toda če preskoči vse, izgubi pomemben del zgodovine. Ponavljanje nam namreč ne pove samo: kaj sutra uči. Pove nam tudi:

kako je lahko dovolj dolgo živela v človeškem spominu, da jo danes sploh lahko beremo.

Viri in literatura

Primarna besedila in referenčne izdaje

• SuttaCentral — primerjalni korpus Nikāy, zgodnjih besedil in paralel; Āgama in transmisijski podatki se preverjajo s specialistično primerjalno literaturo.

Raziskovalna in preveritvena literatura

• Allon, Mark. Style and Function: A Study of the Dominant Stylistic Features of the Prose Portions of Pāli Canonical Sutta Texts and Their Mnemonic Function. Tokyo: International Institute for Buddhist Studies, 1997.
• Allon, Mark. The Composition and Transmission of Early Buddhist Texts with Specific Reference to Sutras. Hamburg Buddhist Studies 17. projektverlag, 2021.
• Anālayo, Bhikkhu. Early Buddhist Oral Tradition: Textual Formation and Transmission. Wisdom Publications, 2022. ISBN 978-1-61429-827-4.
• Shulman, Eviatar. Visions of the Buddha: Creative Dimensions of Early Buddhist Scripture. Oxford University Press, 2021.
• Gethin, Rupert. “Playing with Formulas.” Indo-Iranian Journal 68.1 (2025): 35–56. DOI 10.1163/15728536-06801004.
• Rhys Davids, T. W., and William Stede. The Pali Text Society’s Pali-English Dictionary. London: Pali Text Society, 1921–1925; later reprints. Entry: peyyāla.

Opomba: preveritveni viri so del uredniškega aparata. Kjer izvirna uporabljena izdaja med rekonstrukcijo ni bila ohranjena, standardna referenčna izdaja ni predstavljena kot domnevni prvotni vir članka.