Kako se je vsebina spreminjala med ustnim in pisnim prenosom? — kaj se zgodi, ko govor postane rokopis

Ustno ne pomeni nezanesljivo

Začnimo z eno najpogostejših zmot. Če besedilo ni bilo zapisano, to še ne pomeni, da ga je vsak pripovedovalec poljubno spreminjal. Zgodnje budistične sutre so močno formularne. Uporabljajo ponavljajoče se odstavke, številčne sezname, ritmične strukture in standardizirane besedilne gradnike. Obstajajo tudi dobri razlogi za sklep, da je skupinska recitacija ustvarjala močan pritisk k standardizaciji: če več ljudi skupaj recitira isti tekst, mora biti dovolj stabilen, da vsi vedo, kaj sledi. Mark Allon zato zgodnje sutre razume predvsem kot besedila, oblikovana za pomnjenje in precej zvest prenos, čeprav primerjava ohranjenih različic obenem jasno kaže, da so jih skupnosti skozi čas spreminjale. Ustna transmisija torej ni bila kaos. Toda tudi ni bila zvočni posnetek.

Pisno ne pomeni nespremenljivo. Nasprotna zmota je enako problematična. Ko besedilo zapišemo, ga še nismo zamrznili. V antičnem svetu ni obstajal en centralni digitalni dokument, iz katerega bi vsi izdelovali popolnoma identične kopije. Obstajal je rokopis. Ko je propadel, ga je bilo treba prepisati. Nato kopijo kopije. In novo kopijo te kopije. Vsak tak trenutek je nova točka transmisije. Pisar lahko nekaj izpusti. Dvakrat napiše isti odlomek. Zamenja podoben znak. Popravi nenavadno obliko, ker misli, da je napačna. Dopolni poškodovani del po spominu. Ali pa besedilo primerja z drugo kopijo in ga zavestno popravi. Pisanje torej človeškega dejavnika ne odstrani. Samo spremeni njegovo obliko.

Prehod od glasu do rokopisa ni bil stikalo. Prav tako si ne smemo zamišljati enega samega trenutka, ko bi bila budistična tradicija do nekega leta popolnoma ustna, naslednji dan pa popolnoma pisna. Najpozneje v Ašokovem obdobju v 3. stoletju pr. n. št. imamo nedvoumne monumentalne napise, toda najstarejši danes ohranjeni budistični rokopisi so večinoma mlajši. Med obema dejstvoma je precej prostora za različne načine uporabe pisave. Neka skupnost je lahko določeno gradivo zapisovala, vendar ga še naprej avtoritativno prenašala z recitacijo. Drugje je isti tekst še vedno obstajal predvsem v človeškem spominu. Ustni in pisni medij zato nista dve popolnoma ločeni dobi. Dolgo sta lahko obstajala vzporedno.

Kaj se je zgodilo na Šrilanki?

Theravādska tradicija poroča, da je bil Tipiṭaka na Šrilanki zapisan v času kralja Vaṭṭagāmaṇija, običajno umeščenem v pozno 1. stoletje pr. n. št. Poznejše kronike dogodek povezujejo z nevarnostjo, da bi politični pretresi, lakota in smrt izurjenih recitatorjev ogrozili ustno transmisijo. Toda zgodovinsko je potrebna previdnost. Sodobnega rokopisa tega dogodka nimamo. Pripoved poznamo iz poznejših Theravādskih virov. Zato je varneje reči, da Theravādska tradicija postavlja prvi zapis svojega kanonskega korpusa približno v 1. stoletje pr. n. št.

Poleg tega ni šlo za zapis enega univerzalnega »budističnega kanona«. Do takrat so različne zgodnje budistične šole že prenašale sorodne, vendar ne identične kanonske zbirke. Pālijski Tipiṭaka je ena od teh zgodnjih šolskih tradicij — izjemno pomembna zato, ker se je edina obsežna kanonska zbirka v indijskem jeziku ohranila skoraj v celoti.

Zapis ni ukinil memoriranja. Tudi če sprejmemo tradicionalno datiranje zapisa, iz tega ne sledi: od zdaj naprej nihče več ne potrebuje spomina. Budistična recitacija, pomnjenje in ustno poučevanje so živeli naprej. Rokopis ni nadomestil človeškega nosilca teksta. Postal je dodatna varnostna plast. To je pomembno, ker se lahko isti tekst odslej razvija v dveh povezanih sistemih: v recitaciji in v rokopisih. Pisna in ustna tradicija lahko druga drugo popravljata. Lahko pa tudi ohranjata različne različice.

Prvotnih šrilanških rokopisov nimamo. Tudi če je bil pālijski kanon v 1. stoletju pr. n. št. res zapisan, prvotni izvodi niso preživeli. Palmovi listi imajo omejeno življenjsko dobo, posebno v tropskem okolju. Besedila je bilo treba vedno znova prepisovati. Današnja tiskana izdaja Tipiṭake zato ni neposreden fizični potomec enega rokopisa, ki bi ga lahko položili poleg domnevnega izvoda iz časa Vaṭṭagāmaṇija in primerjali vrstico za vrstico. Med njima stoji dolga rokopisna zgodovina. To ne pomeni, da se je vse močno spremenilo. Obstajajo argumenti, da so bili pālijski govori v doktrinarnem smislu do 1. stoletja pr. n. št. že precej stabilni. Toda »precej stabilen« in »popolnoma nespremenjen« ostajata dve različni trditvi.

Rokopis je priča, ne rojstni list. Pri zgodovinskem raziskovanju je rokopis koristno razumeti kot besedilno pričo. Če najdemo rokopis iz leta 100 n. št., lahko z veliko gotovostjo rečemo: takšna oziroma sorodna različica besedila je obstajala najpozneje takrat. Ne moremo pa samo iz njegove fizične starosti ugotoviti: kdaj je bila sutra prvič sestavljena, koliko stoletij je prej krožila ustno, ali obstajajo izgubljene starejše različice, in ali druga skupnost istega časa ni poznala drugačne verzije. Rokopis nam da trdno zgodovinsko točko. Ne da nam avtomatično začetka zgodbe.

Gāndhāra je spremenila sliko

Posebej pomembno je bilo odkritje gāndhārskih budističnih rokopisov. Napisani so večinoma na brezovem lubju, v jeziku gāndhārī in pisavi kharoṣṭhī. Danes poznamo obsežen korpus takšnih rokopisov, datiranih približno od 1. stoletja pr. n. št. do 3. stoletja n. št. Gre za najstarejše trenutno znane ohranjene budistične rokopise ter za najstarejše ohranjene rokopise iz Južne Azije. Toda njihov pomen je še večji. Pokazali so, da zgodnja budistična književnost nikoli ni bila omejena samo na jezika, ki ju danes najpogosteje povezujemo s kanonskimi teksti — pāli in sanskrt.

Budistična literatura je bila že zgodaj večjezična. Gāndhārī je bil pomemben srednjeindijski jezik severozahoda. Poleg njega so budistična besedila krožila v drugih srednjeindijskih jezikovnih oblikah; pozneje so različni korpusi uporabljali budistični hibridni sanskrt in klasičnejši sanskrt. Nato so velike količine indijske budistične literature prevedli v kitajščino in tibetanščino. To popolnoma spremeni predstavo o »izvirniku«. Ne obstaja nujno en pālijski zvezek, iz katerega so bile narejene vse druge različice. Imamo številne potomce starejših besedilnih tradicij. Nekateri so med seboj bližji. Drugi bolj oddaljeni. Nekateri izvirni indijski teksti so se izgubili in preživeli samo v prevodu.

Gāndhārī in zgodnja Kitajska. Gāndhārski rokopisi so pomembni tudi zato, ker pomagajo razumeti zgodnji prenos budizma proti Centralni in Vzhodni Aziji. Lingvistični dokazi kažejo, da so bili vsaj nekateri zgodnji kitajski budistični prevodi narejeni iz gāndhārskih oziroma sorodnih severozahodnih indijskih predlog, ne nujno iz klasičnega sanskrta. Toda tudi tu ni mogoče posploševati na celoten kitajski kanon. Kitajski prevodi so nastajali skozi številna stoletja in iz različnih indijskih jezikovnih okolij. Zato pri vsakem konkretnem tekstu potrebujemo lastno zgodovino transmisije.

Prevod nikoli ni popolnoma prozoren

Jeziki nimajo popolnoma enakih pomenskih meja. Indijski izraz ima lahko več pomenov. Prevajalec mora izbrati kitajsko besedo. Morda ta poudari samo en del prvotnega pomena. Drug prevajalec izbere drugo možnost. Tretji izraz transliterira namesto prevoda. Nekatera razlikovanja lahko v novem jeziku izginejo. Drugod lahko nastanejo nova. Zato kitajske Āgame niso neposredni fotografski posnetki izgubljenih indijskih rokopisov. So prevodi, ki prenašajo stare indijske besedilne tradicije skozi še eno pomembno zgodovinsko plast.

Razlika med dvema prevodoma zato ni avtomatično starejša indijska razlika. Če se pālijska in kitajska vzporednica razlikujeta, imamo več možnosti. Morda sta njuni indijski predlogi že bili različni. Morda je prevajalec kaj skrajšal. Morda je težaven izraz razumel drugače. Morda je njegova indijska predloga uporabljala drugo besedo. Morda je pozneje prišlo do spremembe v kitajski transmisiji. Zato primerjalna filologija ni samo štetje razlik. Za vsako razliko mora poskusiti ugotoviti, na kateri stopnji transmisije je najverjetneje nastala.

Kaj vse se lahko spremeni?

Ko primerjamo vzporedne zgodnje budistične sutre, najdemo skoraj cel katalog besedilnega razvoja. V eni različici obstaja epizoda, ki je druga nima. Vrstni red dogodkov se spremeni. Seznam vsebuje drugo število členov. Podatki so razporejeni drugače. Spremeni se ime kraja ali osebe. Celoten odlomek je krajši. Drugje je razširjen. Nauk je umeščen v drugačen pripovedni okvir. Formulacija se spremeni, čeprav osnovna doktrina ostane ista. Razlika znotraj velike podobnosti je pravzaprav normalno stanje zgodnjih budističnih tekstov.

Izpust. Eden najpreprostejših mehanizmov je izguba. Pri ustnem prenosu lahko recitator preskoči del formule. Pri pisnem prepisovanju se podobna stvar zgodi z očesom. Če imata dve vrstici podoben konec, lahko pogled pisarja skoči z prve neposredno na drugo in izpusti vse vmes. Besedilo je zdaj krajše. Čez nekaj generacij je ta krajša različica lahko popolnoma standardna v določeni rokopisni veji.

Dodatek. Dogaja se tudi obratno. Tekst lahko raste. Znana formula se vstavi v nov položaj. Pripoved dobi nov prizor. Seznam se sistematično dopolni. Kratka razlaga se razširi. Dodatek je lahko nezavesten. Lahko pa je povsem nameren. Skupnost lahko meni, da nova različica bolje pojasni nauk ali da ga uskladi z drugim avtoritativnim besedilom.

Ko komentar postane sutra. Posebej zanimiv mehanizem je postopno vključevanje komentarja v osnovni tekst. Predstavljajmo si star verz, ki ga poslušalci težko razumejo. Recitator ga izgovori. Nato doda razlago. Naslednja generacija se nauči oboje. Sčasoma meja med: starim verzom in ustaljeno razlago ni več povsem jasna. Primerjalne raziskave so pokazale konkretne primere, kjer je zelo verjetno prav takšno postopno vključevanje pojasnjevalnega gradiva v kanonski tekst. Za takšen razvoj ni potreben ponarejevalec. Potrebna je samo dolga zgodovina poučevanja.

Pripoved lahko raste drugače kot doktrina. Zelo pomembno je tudi, da se vsi deli sutre ne spreminjajo enako hitro. Raziskovalci že dolgo opažajo možnost, da so doktrinarne formule pogosto bolj konservativne, medtem ko se pripovedni okvir lažje širi in prilagaja. Kraj. Udeleženci. Dramatičen prihod. Politični kontekst. Predhodni pogovor. Reakcija poslušalcev. Takšni deli lahko ponudijo več prostora za pripovedni razvoj. Toda tudi to ni absolutno pravilo. Doktrinarna formulacija se lahko prav tako spreminja.

Sāmaññaphala kot opozorilo. Odličen primer je družina besedil Sāmaññaphala Sutta/Śrāmaṇyaphala Sūtra. Ohranjenih je več sorodnih različic v pāliju, gāndhārščini, sanskrtu ter kitajskih in tibetanskih prevodih. Njihovo osnovno sorodstvo je očitno. Toda pripovedni razvoj se razlikuje. Najzanimivejši del je, da je po primerjalni analizi najbolj kompleksna in razvita pripovedna različica ohranjena prav v gāndhārskem rokopisu iz približno 2. stoletja n. št., torej v najstarejši materialni priči med primerjanimi različicami. To uniči zelo privlačno, vendar nevarno pravilo: bolj razvita verzija mora biti mlajša. Ni nujno.

Najstarejši rokopis nima nujno najstarejšega branja. Predstavljajmo si dve besedilni veji. Prva se začne širiti že zelo zgodaj in do leta 100 n. št. razvije precej razširjeno obliko. Iz tega časa se nam po naključju ohrani rokopis. Druga veja ostane nekoliko bolj konservativna, vendar vsi njeni zgodnji rokopisi propadejo. Njena najstarejša ohranjena kopija je šele iz leta 900. Fizično je prvi rokopis osemsto let starejši. Toda v določenem odstavku lahko drugi ohranja starejšo obliko besedila. Zato filologija nikoli ne sme uporabljati pravila: starejši predmet = starejša verzija v vsaki podrobnosti.

Mlajši rokopis lahko prenaša izredno star tekst. To je posebej pomembno za pālijski kanon. Fizično ohranjeni pālijski rokopisi so mnogo mlajši od prvih gāndhārskih fragmentov. Toda primerjalne študije kažejo, da velike količine njihovega besedilnega gradiva pripadajo precej starejšim skupnim budističnim tradicijam. Materialna starost izvoda in zgodovinska starost njegove vsebine sta zato vedno dve ločeni stvari.

Harmonizacija

Nekatere spremembe lahko nastanejo prav zaradi želje po večji pravilnosti. Predstavljajmo si, da ena sutra uporablja nekoliko drugačno formulo kot deset sorodnih besedil. Recitator ali urednik dobro pozna standardno različico. Nenavadno formulacijo spremeni tako, da se bolje ujema z drugimi. Rezultat je bolj eleganten in sistematičen tekst. Toda prav ta eleganca je lahko poznejša. V zgodovinskih besedilih lahko nepravilnost včasih ohranja starejšo plast, medtem ko je popolna doslednost rezultat redakcijskega »čiščenja«.

Seznami se lahko standardizirajo. Enako velja za številčne doktrinarne sheme. Današnji budistični nauk pogosto deluje izredno urejeno: štiri tega, pet onega, sedem drugega, osem naslednjega. Mnoge takšne sheme so zelo stare. Toda primerjalna besedila včasih pokažejo, da število, zaporedje ali formulacija členov ni bila vedno povsod popolnoma enaka. Neka različica se lahko sčasoma uveljavi kot standard. Ko jo gledamo stoletja pozneje, njena urejenost deluje skoraj samoumevno. Zgodovina pa je lahko precej bolj neenakomerna.

Besedilo lahko zamenja zbirko. Spreminja se lahko celo nekaj, kar ni stavek same sutre. Njeno mesto. Soroden govor se lahko v eni tradiciji pojavi v eni zbirki, v drugi pa drugje. Razlikuje se vrstni red suter. Cikli se sestavljajo drugače. Nekatera besedila se vključijo v Vinayo, drugod v zbirko suter. To je pomembno zato, ker ureditev že ustvarja pomen. Če govor postavimo med meditativna besedila, ga bralec bere drugače, kot če ga postavimo v pripovedni cikel o določenem učencu. Kanonizacija ni samo shranjevanje. Je tudi uredniško organiziranje.

Jezikovna sprememba ni samo prevod. Posebno področje je sanskritizacija. Velik del zgodnje budistične literature je prvotno krožil v srednjeindijskih jezikovnih oblikah. Sčasoma so se v nekaterih tradicijah te oblike približevale sanskrtu. Toda to ni vedno preprosto: Prakrit tekst → nekdo ga enkrat prevede v sanskrt. Budistični hibridni sanskrt kaže različne stopnje postopnega sanskritiziranja starejšega srednjeindijskega jezikovnega gradiva. Še celo poznejši pisarji so lahko v rokopisih starejše oblike dodatno prilagajali normam sanskrta. Jezikovna zgodovina teksta je torej lahko večstopenjska.

Vendar vsake razlike ne smemo kriviti sanskritizacije. To je druga pomembna varovalka. Primerjalni gāndhārski primeri kažejo, da so bile pomembne pripovedne in strukturne razlike med suterami že prisotne v obdobju, ko ustni prenos ostaja ključen. Zato ne moremo razložiti vseh razlik med pālijem in sanskrtskimi tradicijami kot posledice poznejšega prevajanja ali sanskritizacije. Veliko variant je starejših. Pripadajo že različnim besedilnim vejam.

Šolske delitve ustvarijo besedilne družine

Ko se zgodnja budistična skupnost razveja v različne nikāye oziroma šole, tudi besedilna transmisija postane bolj razvejana. Vsaka skupnost lahko ohranja svojo: Vinayo, zbirko suter, doktrinarne sezname, terminologijo in uredniške posebnosti. Dokler so skupnosti pogosto v stiku, lahko vplivajo druga na drugo. Ko jih ločijo velike geografske razdalje, se njihove besedilne zgodovine vedno bolj razvijajo samostojno. Tako dobimo nekaj, kar lahko primerjamo z družinskim drevesom. Ne popolnoma ravnim drevesom — tradicije si lahko gradivo tudi izmenjujejo — vendar dovolj razvejenim, da govorimo o besedilnih linijah.

Pisanje paradoksalno ohrani različnost. To je ena najzanimivejših posledic pisave. Rokopis neko različico stabilizira. Če dve skupnosti zapišeta dve različici istega govora, pisanje ne odpravi razlike. Ohrani obe. Stoletja pozneje lahko arheolog iz zemlje potegne različico, za katero prej nismo vedeli, da je obstajala. Pisava zato dela dve navidez nasprotni stvari. Pomaga stabilizirati besedilo. In pomaga ohraniti dokaz njegove raznolikosti.

Rokopisi niso samo posode za besede. Pomembna je tudi njihova materialnost. Besedilo potrebuje: nosilec, črnilo, pisarja, čas, prostor, shranjevanje in institucijo, ki ga varuje. Brezovo lubje se drugače ohranja kot palmovo listje. Suho podnebje je drugačno od tropskega. Jama je drugačna od samostanske knjižnice. Zato to, kar se je fizično ohranilo, ni nujno reprezentativen vzorec vsega, kar je nekoč obstajalo. Arheologija vedno vidi tudi učinke podnebja, materiala in naključja.

Najstarejše, kar najdemo, ni nujno najpomembnejše, kar je obstajalo. To je posebej pomembno pri Gāndhāri. Gāndhārski rokopisi so najstarejše danes ohranjene materialne budistične priče. Toda iz tega ne sledi, da je bil gāndhārski budizem najstarejša oblika budizma ali da so vse druge tradicije mlajše. Pomeni predvsem: v teh zgodovinskih in materialnih okoliščinah se je izredno star rokopisni material ohranil do našega časa. Drugje je lahko prav tako stara književnost obstajala na materialu, ki preprosto ni preživel.

Rokopis ima lahko različne funkcije. Tudi vseh rokopisov ne smemo obravnavati kot isto vrsto knjige. Rokopis je lahko namenjen študiju. Recitaciji. Poučevanju. Shranjevanju. Darovanju. Ali religijskemu deponiranju. Nekateri gāndhārski rokopisi so bili v antiki celo položeni v posode in deponirani, kar samo po sebi pokaže, da je imel materialni tekst lahko tudi religijsko funkcijo, ne samo praktično knjižnično. Namen rokopisa lahko vpliva na njegovo obliko. Izkušen recitator morda potrebuje samo okrajšano različico. Učenec več pojasnil. Ritualni izvod pa ima lahko povsem drugačno vlogo.

Pisna tradicija razvije okrajšave. Dolgo ponavljanje, ki je koristno v ustni recitaciji, na rokopisu zahteva material in čas. Zato pisne tradicije razvijejo načine, kako ponavljajoče se dele skrajšati. V pālijskih rokopisih poznamo peyyāla in sorodne oznake, ki sporočajo, da je treba znano strukturo dopolniti po vzorcu. To je lep primer, kako sprememba medija spremeni ekonomijo besedila. Ustni sistem pogosto pridobi s polnim ponavljanjem. Pisni sistem lahko pridobi s krajšanjem.

Toda skrajšana različica se lahko pozneje ponovno razširi. Tudi tu zgodovina ni enosmerna. Pisar lahko zapiše okrajšavo. Poznejši urednik jo v tiskani izdaji ponovno razširi. Druga tradicija jo razširi malo drugače. Nastanejo nove razlike. Primerjalne raziskave opozarjajo prav na procese krajšanja in ponovnega širjenja, pri katerih poznejša razširitev ni vedno nujno identična tistemu, kar je bilo nekoč skrajšano. Besedilna transmisija je zato bolj podobna ekosistemu kot kopirnemu stroju.

Kanonizacija ne ustavi zgodovine

Beseda kanon zveni dokončno. Kot da je vrata mogoče zapreti in je odtlej vse fiksirano. Kanonizacija lahko res omeji, katera dela skupnost sprejema kot normativna. Toda besedila je treba še naprej: kopirati, recitirati, prevajati, komentirati, urejati in pozneje tiskati. Zato tudi zaprt kanon še vedno potrebuje zgodovino transmisije.

Tisk prinese naslednjo veliko spremembo. Mnogo stoletij pozneje tisk omogoči izdelovanje velikega števila skoraj identičnih izvodov. Nekatere vrste prepisovalnih napak se močno zmanjšajo. Toda pojavi se novo vprašanje: Katero rokopisno različico bomo natisnili? Če urednik izbere eno lokalno tradicijo, lahko njene posebnosti nenadoma dobijo mnogo širšo veljavo. Tisk torej močno standardizira. Standardizacija pa vedno pomeni tudi izbor.

Kritične izdaje poskušajo brati zgodovino nazaj. Sodobna tekstna kritika naredi nekaj, česar starodavna lokalna skupnost pogosto ni mogla. Primerja veliko različnih prič. Pālijske rokopise. Gāndhārske fragmente. Sanskritska besedila. Kitajske prevode. Tibetanske prevode. Včasih različne Vinaye. Raziskovalec nato poskuša ugotoviti, katere variante so najverjetneje starejše, katere poznejše in katere so nastale neodvisno. Toda kritična izdaja ni časovni stroj. Je najboljša znanstvena rekonstrukcija na podlagi razpoložljivih dokazov.

Ni čarobnega pravila za »original«. Tekstna kritika nima enega algoritma, po katerem bi bila najkrajša različica vedno najstarejša, najdaljša pozna, pāli prvoten, sanskrt pozen, kitajski prevod manj uporaben ali najstarejši rokopis vedno najboljša različica. Vsako od teh pravil lahko v konkretnem primeru odpove. Zato raziskovalec kombinira: jezik, strukturo, različne paralele, rokopisno zgodovino, doktrinarni razvoj, pripovedno logiko, in značilne navade posamezne transmisijske linije. Nobeno posamezno merilo ne zadostuje.

Kaj se je spreminjalo največ? Ni enega odgovora. Pri nekaterih tekstih je največ sprememb pripovednih. Pri drugih jezikovnih. Nekje se močno spremeni dolžina. Drugje zaporedje. Nekje je doktrinarno jedro presenetljivo stabilno. Drugje so različne tradicije sistematizirale isto temo na nekoliko drugačen način. Vsaka sutra ima svojo zgodovino. Zato »koliko so se budistični teksti spremenili?« ni vprašanje z eno številko.

Toda kontinuiteta je prav tako resnična. Po vseh teh razlikah lahko dobimo napačen vtis: če se je toliko stvari spreminjalo, potem so zgodnje sutre zgodovinsko skoraj neuporabne. Toda primerjalni material pokaže nasprotno. Kljub stoletjem prenosa skozi: različne skupnosti, jezike, države in medije veliko vzporednih suter ohranja presenetljivo podobno osnovno strukturo in doktrinarno jedro. Zgodnja transmisija je bila splošno konservativna, četudi nikakor ne popolnoma nespremenljiva. To je verjetno najpomembnejša ravnotežna točka celotnega članka.

Razlike niso dokaz neuspeha. Če se dve ohranjeni sutri razlikujeta, ni treba izbrati ene in drugo razglasiti za »pokvarjeno«. Razlika je lahko zgodovinski podatek. Če se tri tradicije strinjajo pri enem odstavku, četrta pa ima dodatek, lahko začnemo raziskovati, kje je dodatek nastal. Če imata dve tradiciji en vrstni red in dve drugega, imamo sled zgodnejšega razcepa. Če samo ena uporablja določeno terminologijo, lahko to kaže na lokalno sistematizacijo. Variantnost je zato neprecenljivo raziskovalno orodje.

Potomci nam pomagajo rekonstruirati prednika. To je paradoks. Najraje bi imeli en popoln original. Toda nimamo ga. Imamo potomce. Prav zato, ker se potomci med seboj nekoliko razlikujejo, lahko ugotavljamo, kaj je verjetno podedovano od skupnega prednika in kaj je posebnost posamezne veje. Če bi se ohranila samo ena tradicija, bi veliko težje vedeli, kateri deli so bili splošno zgodnji in kateri samo lokalni. Različnost, ki na prvi pogled deluje kot ovira, je zato eden naših najboljših dostopov do starejših plasti.

Ustno in pisno nista sovražnika

Zato je dobro opustiti še zadnjo poenostavitev ustno = nezanesljivo in pisno = zanesljivo. Ustna skupnost lahko razvije zelo stroge sisteme pomnjenja. Pisar lahko naredi napako. Skupinska recitacija lahko odlično stabilizira formulacijo. Rokopis lahko ohrani lokalno anomalijo. Recitator lahko doda standardni odstavek. Pisar ga lahko izpusti. Pisanje lahko reši tekst pred smrtjo recitatorjev. Ustna tradicija pa lahko ohrani tekst skozi stoletja tam, kjer vsi rokopisi propadejo. Oba medija imata svojo moč. In oba imata svojo zgodovino sprememb.

Govor postane tradicija. Zgodovino neke sutre si zato lahko predstavljamo kot dolgo verigo: učenje, ustna formulacija, memoriranje, skupinska recitacija, ureditev v zbirko, lokalna različica, šolska redakcija, rokopis, nova kopija, jezikovna prilagoditev, prevod, komentar, kritična izdaja, tisk, digitalni tekst. Na vsaki stopnji delujeta dve sili. Ohraniti. In: prilagoditi. Brez prve bi besedilo izginilo. Brez druge bi veliko težje preživelo menjavo jezika, kraja, občinstva in medija.

Sutra zato ni vedno en predmet skozi čas. Ko rečemo: Satipaṭṭhāna Sutta, Sāmaññaphala Sutta ali Mahāparinibbāna Sutta, si lahko predstavljamo eno knjigo, ki potuje skozi stoletja. Zgodovinsko pa je pogosto bolje govoriti o besedilni tradiciji. Družini različic. Nekatere so izgubljene. Nekatere preživijo samo kot fragment. Nekatere samo v prevodu. Ena postane standardna v eni šoli. Druga v drugi. Tretjo po dveh tisočletjih odkrijejo arheologi.

Kaj je potem original? To vprašanje postane nenadoma zelo težko. Je original dejanski Budov govor? Prva formulacija učencev? Prva standardizirana različica za recitacijo? Skupni prednik vseh današnjih paralel? Prva različica vključena v neko zbirko? Prvi zapis? Pri besedilu, ki je raslo in se urejalo skozi oralno skupnost, morda sploh ni obstajal en sam trenutek »avtor je končal rokopis«, kakršnega pričakujemo pri moderni knjigi. Original je lahko manj predmet kot stopnja procesa.

To ne pomeni, da za besedilom ni zgodovine. Toda previdnost ima tudi svojo mejo. Iz kolektivne transmisije ne sledi: vse je bilo pozneje izmišljeno. Stara formula lahko izvira iz resničnega učitelja. Jedro dialoga iz zgodovinskega srečanja. Osrednji nauk iz zelo zgodnjega obdobja. Besedilo pa je skozi več generacij dobilo obliko, v kateri ga danes poznamo. Zato je treba razlikovati: zgodovinsko jedro od končne literarne oblike. Oboje lahko pripada isti sutri.

Ko govor postane rokopis. Kaj se je torej v resnici spremenilo, ko je govor postal pisno besedilo? Spomin je dobil zunanjo oporo. Besedilo je lahko preživelo posameznega recitatorja. Primerjava različnih kopij je postala lažja. Nastale pa so nove vrste prepisovalnih napak, nove uredniške možnosti in nove strategije krajšanja. Posamezne lokalne različice so lahko postale fizični predmeti in preživele kot ločene veje. Pisanje zato ni končalo zgodovine suter. Pomagalo je, da lahko del te zgodovine danes sploh vidimo.

Stabilnost in sprememba sta del iste zgodbe. Če bi se zgodnje budistične sutre spreminjale brez nadzora, danes ne bi našli tolikšnega skupnega jedra med različnimi šolami in jeziki. Če pa se ne bi nikoli spreminjale, ne bi mogli pojasniti variant, novih pripovednih plasti, jezikovnih prilagoditev, prevodov in različnih kanonskih ureditev. Ohranjena literatura kaže oboje: močno konservativnost in resničen zgodovinski razvoj. To ni protislovje. To je način, kako tradicije preživijo.

Besedilo kot živa veriga. Današnja sutra zato ni niti popolnoma nov tekst niti fosil, ki ga dva tisoč let nihče ni spreminjal. Je rezultat dolge verige ljudi. Recitatorjev. Učiteljev. Menihov. Nun. Urednikov. Pisarjev. Prevajalcev. Donatorjev. Knjižničarjev. Filologov. In danes tudi digitalnih urednikov. Vsaka generacija je nekaj prejela. Poskušala to ohraniti. In pri tem je neizogibno pustila vsaj majhno sled. Zato vprašanje: »Ali so se sutre med prenosom spreminjale?« ni več najzanimivejše. Seveda so se. Veliko pomembnejše vprašanje je: Kaj se je spreminjalo, kaj je ostajalo stabilno in kako lahko razliko sploh ugotovimo? Prav razmerje med temi silami nam omogoča rekonstruirati zgodovino budističnega besedila. In zato nas razlike med ohranjenimi tradicijami ne oddaljujejo nujno od njihovega izvora.

Včasih so ravno razlike tiste, ki nam pokažejo pot nazaj.

Viri in literatura

Primarna besedila in referenčne izdaje

• SuttaCentral — primerjalni korpus Nikāy, zgodnjih besedil in paralel; Āgama in transmisijski podatki se preverjajo s specialistično primerjalno literaturo.

Raziskovalna in preveritvena literatura

• Allon, Mark. The Composition and Transmission of Early Buddhist Texts with Specific Reference to Sutras. Hamburg Buddhist Studies 17. projektverlag, 2021.
• Anālayo, Bhikkhu. Early Buddhist Oral Tradition: Textual Formation and Transmission. Wisdom Publications, 2022. ISBN 978-1-61429-827-4.
• Shulman, Eviatar. Visions of the Buddha: Creative Dimensions of Early Buddhist Scripture. Oxford University Press, 2021.

Opomba: preveritveni viri so del uredniškega aparata. Kjer izvirna uporabljena izdaja med rekonstrukcijo ni bila ohranjena, standardna referenčna izdaja ni predstavljena kot domnevni prvotni vir članka.