The New World Order: predstavitev knjige in njenega modela svetovne oblasti

Januarja 1940, nekaj mesecev po začetku druge svetovne vojne v Evropi, je H. G. Wells izdal kratko politično knjigo The New World Order. Podnaslov sprašuje, ali je tak red dosegljiv, kako bi ga bilo mogoče doseči in kakšen bi moral biti svet, ki bi lahko trajno živel v miru. Wellsov odgovor je bistveno ambicioznejši od običajnega meddržavnega sodelovanja: razmišlja o svetovni politični ureditvi, ki bi presegla suverenost tekmujočih nacionalnih držav.

Jedro knjige poveže tri stvari, ki jih Wells obravnava kot medsebojno odvisne: gospodarsko kolektivizacijo oziroma socializem svetovnega obsega, univerzalno pravo z deklaracijo osebnih pravic ter zelo široko svobodo govora, kritike in izobraževanja. Njegov model je zato hkrati projekt močnejše nadnacionalne oblasti in poskus, da bi to oblast omejil z individualnimi pravicami.

Ta članek je predstavitev konkretne Wellsove knjige iz leta 1940. Izraz »The New World Order« tukaj ne pomeni splošne oznake za vse poznejše rabe iste fraze in sam po sebi ne dokazuje nobene prikrite zgodovinske kontinuitete ali zarote. Razlikujemo med tem, kar Wells dejansko predlaga, zgodovinskim kontekstom njegovega časa in poznejšo recepcijo njegove zamisli.

Posebno pozornost namenjamo napetosti, ki jo knjiga sama ustvari: Wells želi odpraviti nevarnosti neomejene državne suverenosti, vendar za to predlaga institucije z zelo širokim globalnim dosegom. Zato je za zvesto branje pomembno hkrati videti njegovo željo po svetovni oblasti in njegove varovalke proti samovolji oblasti.

Katera knjiga je The New World Order?

Bibliografsko sidro tega članka je prva londonska izdaja pri Secker & Warburg iz januarja 1940. Morgan Library beleži 190 strani in še dve nepaginirani strani, Open Library pa isto londonsko izdajo evidentira kot 190-stransko knjigo. Digitalni primarni tekst, uporabljen za vsebinski pregled, ohranja dvanajst poglavij od The End of an Age do World Order in Being. S tem je bibliografska identiteta razrešena: članek ne meša prve izdaje z ameriškimi, poznejšimi ali skrajšanimi ponatisi.

Knjiga nastane v času vojne in je napisana kot politični program, ne kot roman ali prikrita prerokba. Wells želi iz izkušenj vojn, gospodarskih kriz in nacionalnih rivalstev izpeljati institucionalni odgovor na vprašanje miru. Naslov je zato treba brati znotraj njegove lastne argumentacije. Članek ne uporablja podobnosti med Wellsovimi izrazi in poznejšimi političnimi slogani kot dokaz, da gre za isti načrt, iste akterje ali neprekinjen projekt.

Od suverenih držav k svetovni politični ureditvi

Wells izhaja iz prepričanja, da sta tehnologija in vojskovanje zmanjšala praktični pomen geografskih razdalj, medtem ko je svet ostal razdeljen na države, ki zase zahtevajo končno suverenost. Takšna kombinacija je zanj nevarna: vedno močnejša sredstva uničevanja ostajajo v sistemu, kjer se lahko države sklicujejo na lastne interese in kjer nad njimi ni učinkovite skupne politične oblasti. Iz tega sklepa, da trajnega miru ni mogoče doseči samo z diplomacijo med nespremenjeno suverenimi državami.

Njegova alternativa je postopno zlivanje političnih meja v širši svetovni mir oziroma World Pax. To ni zgolj liga držav, ki bi ohranile vse klasične pristojnosti. Wells predvideva globljo federacijo in na več mestih govori o enem svetovnem državnem okviru. Sodobna strokovna literatura to pravilno umešča v njegov dolgoletni projekt »world state«. To je avtorjev normativni program, ne zgodovinsko dejstvo, da je takšna ureditev neizogibna ali edina možna pot do miru.

Federacija ni dovolj: Wellsov svetovni socializem

Politična federacija je za Wellsa samo polovica rešitve. Meni, da bi skupna oblast propadla, če bi gospodarsko življenje ostalo razdeljeno med tekmujoče zasebne in nacionalne centre moči. Zato izrecno zagovarja kolektivizacijo ključnih gospodarskih funkcij in uporablja izraz svetovni socializem. V njegovem modelu naj bi se proizvodnja, infrastruktura in temeljne materialne potrebe vse bolj usklajevale kot del skupnega svetovnega sistema.

Pomembno je, da Wellsove rabe besede socializem ne zamenjamo avtomatično z vsako poznejšo socialistično državo ali s sovjetskim modelom. Knjiga je do boljševistične prakse izrazito kritična in meni, da je kolektivizacija brez pravne zaščite posameznika in brez svobode kritike nevarna in nepopolna. Njegov lastni ideal je zato kombinacija kolektivnega upravljanja gospodarstva, pravne zaščite osebnosti in odprtega javnega razuma. Ali je takšna kombinacija institucionalno stabilna, ostaja ločeno politično vprašanje.

»Nova vrsta revolucije«: sprememba idej namesto puča

Poglavje The New Type of Revolution bi zaradi naslova zlahka vodilo v napačno branje. Wells ne poziva k klasičnemu tajnemu državnemu udaru ali k nenadzorovani množični vstaji. Nasprotno, takšne metode obravnava kot neučinkovite in nevarne. Revolucijo želi preusmeriti v javno preoblikovanje političnih idej, izobraževanja, organizacije in družbenih pričakovanj, ki bi staro ureditev postopno naredilo nevzdržno oziroma zastarelo.

Svoj program strne v tri povezane stebre: svetovno načrtovan socializem, pravo, ki močneje ščiti osebne pravice, ter čim širšo svobodo govora, kritike, publikacije in izobraževanja. Ta trojica je pomembna za razumevanje knjige, ker pokaže, da Wells centralizacije ne predstavlja kot cilj sam po sebi. Želi povečati sposobnost družbe za globalno koordinacijo, vendar obenem trdi, da mora biti nova oblast izpostavljena javnemu preverjanju in omejena s pravicami posameznika.

Deklaracija pravic kot obramba pred novo oblastjo

Wells se zaveda problema, ki ga ustvari njegov lastni predlog: bolj univerzalna in prodorna kolektivna ureditev lahko pomeni tudi bolj univerzalno in prodorno moč nad posameznikom. Zato deseto poglavje posveti Declaration of the Rights of Man. Deklaracijo postavi v zahodno tradicijo listin in deklaracij pravic ter zahteva, da bi postala temeljno pravo vseh skupnosti, vključenih v prihodnji World Pax.

Njegov osnutek obsega civilne in socialne pravice: osebno varnost, hrano, zdravstveno oskrbo, izobraževanje, svobodo razprave, združevanja in vere ter dostop do dela. Wellsova kampanja za človekove pravice je zgodovinsko pomemben del širšega predvojnega in vojnega gibanja za mednarodno kodifikacijo pravic. Sodobne raziskave jo obravnavajo kot enega od predhodnikov poznejše Splošne deklaracije človekovih pravic, vendar poudarjajo, da je bil proces večavtorski, mednaroden in pogajalski; Članek zato Wellsu ne pripisuje izključnega avtorstva UDHR.

Kako naj bi svetovni red deloval?

V zaključnih poglavjih Wells ne ostane samo pri načelih. Predvideva spremembe denarja in financ, pri katerih bi se ključne gospodarske operacije vse bolj odvijale v okviru kolektivnega svetovnega sistema. Govori tudi o razorožitvi in o mednarodni policijski sili, ki bi preprečevala ponovno oboroževanje ter izvajala skupna pravila. Znanost, raziskovanje in izobraževanje bi se močno razširili, ker jih vidi kot infrastrukturo racionalnejše svetovne družbe.

Hkrati zavrača idejo popolnoma izdelane utopične sheme, ki bi jo ena skupina vnaprej vsilila vsem drugim. Svetovni red opisuje kot proces, ki bi ga gradilo veliko ljudi in institucij brez enega samega voditelja. Ta poudarek ne izbriše centralizacijskih posledic njegovega modela: svetovno pravo, skupna varnostna struktura in kolektivizirano gospodarstvo bi imeli zelo širok doseg. Pove pa, da Wells svoje zamisli ne predstavlja kot osebno diktaturo ali tajno hierarhijo.

Osrednja napetost: globalna moč in osebna svoboda

Najzanimivejši problem knjige je mogoče izraziti brez odločitve namesto bralca. Wells meni, da lahko neomejena suverenost držav povzroča vojno, gospodarsko rivalstvo in blokado skupnih rešitev. Zato želi pristojnosti premakniti navzgor, na svetovno raven. Toda več ko ima takšna raven pristojnosti, pomembnejše postane vprašanje, kdo nadzira njene upravljavce, kako je mogoče mirno ugovarjati njihovim odločitvam in kaj se zgodi, če sistem zlorabi svojo koncentrirano moč.

Wellsov odgovor so pravo, javna kritika, izobraževanje in deklarirane osebne pravice. Kritičen bralec lahko še vedno vpraša, ali so te varovalke dovolj za institucije tako velikega dosega; zagovornik lahko poudari, da Wells ravno zaradi te nevarnosti pravice postavi v središče svojega načrta. Članek tega spora ne razrešuje. Pomembno je le, da knjige ne beremo niti kot preprost manifest popolne centralizacije niti kot preprost liberalni projekt: v njej sta globalna koordinacija in osebna svoboda namenoma postavljeni skupaj.

Recepcija, Orwell in zgodovinsko mesto knjige

Wellsov svetovni državni projekt je že med vojno dobil ostre kritike. George Orwell je leta 1941 v eseju Wells, Hitler and the World State trdil, da Wells podcenjuje politično moč nacionalizma, verske pripadnosti, lojalnosti in drugih neracionalnih oziroma predliberalnih sil. Orwellov očitek ni bil, da Wells nima jasnega cilja, ampak da od cilja do izvedljivega političnega prehoda manjka prepričljiv mehanizem. To je primer zgodnje recepcije in ostaja ločeno od primarnega besedila knjige.

Zgodovinsko gledano The New World Order sodi v širšo razpravo poznih tridesetih in štiridesetih let o federalizmu, globalizmu, mednarodnem pravu in človekovih pravicah. Nekatere ideje iz tega okolja so pozneje dobile institucionalne sorodnike, vendar podobnost ni dokaz neposredne vzročne linije. Najbolj zvest zaključek je zato ožji: Wells leta 1940 javno in eksplicitno predlaga svetovno politično ureditev, gospodarsko kolektivizacijo ter univerzalno pravo osebnih pravic; njegovo knjigo je treba presojati kot dokument tega konkretnega programa in časa.

Viri in nadaljnje branje

1. H. G. Wells, The New World Order — first London edition, Secker & Warburg, January 1940 — Morgan Library bibliographic record
2. H. G. Wells, The New World Order — digital primary text, Project Gutenberg Australia
3. Open Library — The New World Order, Secker & Warburg, London, 1940, 190 p., LCCN 40006125
4. W. R. Inge — The New World Order, contemporary review, Nature 145 (13 January 1940)
5. Nature — Civilization and the Rights of Man, 17 February 1940
6. Maxim Shadurski — Wells and the World State, The Oxford Handbook of H. G. Wells (2026)
7. Emma Planinc — Wells and Human Rights, The Oxford Handbook of H. G. Wells (2026)
8. A. W. Brian Simpson — The Ideological Response to War: Codes of Human Rights, Human Rights and the End of Empire (2004)
9. Review of International Studies — George Orwell on politics and war; discussion of Wells, Hitler and the World State (1941)
10. Or Rosenboim — The Emergence of Globalism: Visions of World Order in Britain and the United States, 1939–1950