Zgodovina in kultura Posodobljeno: 5 min branja Ulrik Adda

The Grand Chessboard — Zbigniew Brzezinski: Evrazija kot geopolitična šahovnica

Kako je Zbigniew Brzezinski leta 1997 razumel Evrazijo, ameriško primarnost, geopolitične pivote in posebno vlogo Ukrajine — ter kako knjigo primerjati s poznejšo zgodovino brez zamenjave podobnosti za vzročnost?

Zbigniew Brzezinski je leta 1997 v knjigi The Grand Chessboard javno predstavil geostrategijo ameriške primarnosti, v kateri je Evrazija osrednji prostor svetovnega ravnotežja moči.

Knjiga razlikuje med geostrateškimi igralci in geopolitičnimi pivoti ter posebno težo pripisuje Evropi, Rusiji, Ukrajini, Kavkazu, Srednji Aziji in Kitajski.

Poznejši dogodki — od širitve NATO do poglabljanja odnosov NATO–Ukrajina — so pomemben zgodovinski kontekst, niso pa sami po sebi dokaz, da jih je povzročila knjiga ali da imajo vsi akterji motive, ki jih je leta 1997 zagovarjal Brzezinski.

Članek zato ločuje Brzezinskijeva priporočila, primarne dokumente, poznejšo zgodovino in retrospektivno primerjavo ter bralcu pokaže, kako je avtor razumel Evrazijo kot geopolitično šahovnico.

Knjiga o ameriški primarnosti po koncu hladne vojne

Zbigniew Brzezinski je The Grand Chessboard: American Primacy and Its Geostrategic Imperatives objavil leta 1997, v obdobju, ko je razpad Sovjetske zveze pustil Združene države brez primerljivega globalnega tekmeca. Knjiga ni skrita strategija ali tajni memorandum, ampak javno objavljen geopolitični program nekdanjega svetovalca za nacionalno varnost predsednika Jimmyja Carterja. Njeno izhodišče je jasno: ameriška globalna primarnost je po Brzezinskem odvisna predvsem od tega, kako ZDA upravljajo razmerja moči na Evraziji.

Evrazija je zanj odločilna zato, ker združuje večino svetovnega prebivalstva, velik del gospodarske dejavnosti, naravnih virov in skoraj vse potencialne velike tekmece ZDA. Brzezinski zato ameriške politike ne opisuje predvsem kot obrambo lastnega ozemlja, temveč kot geostrategijo, ki mora preprečiti nastanek dominantne evrazijske sile, sposobne izriniti ali omejiti ameriško globalno vlogo. To je osrednja teza knjige, ne kasnejša interpretacija njenih kritikov.

Geostrateški igralci in geopolitični pivoti

Brzezinski Evrazijo razdeli med države, ki imajo sposobnost samostojno spreminjati razmerje moči, in države, katerih pomen izhaja predvsem iz njihove lege. Prve imenuje geostrateški igralci, druge geopolitični pivoti. Med ključne igralce v knjigi uvršča Francijo, Nemčijo, Rusijo, Kitajsko in Indijo; med pomembne pivote pa Ukrajino, Azerbajdžan, Južno Korejo, Turčijo in Iran.

Tak jezik pokaže, kako avtor razmišlja: država je lahko strateško odločilna tudi, če sama ni velesila. Njena lega lahko odpira ali zapira poti, razmejuje vplivne sfere, omogoča dostop do virov ali spreminja možnosti večje sosednje sile. Kritiki lahko takšno perspektivo vidijo kot preveč instrumentalno do manjših držav, vendar Članek tega ne bo odločal namesto bralca; pomembno je razumeti, da je prav ta zemljevid igralcev in pivotov jedro Brzezinskijeve metode.

Evropa kot ameriško oporišče v Evraziji

Brzezinski evropsko-ameriško povezavo obravnava kot temelj ameriške prisotnosti na zahodnem robu Evrazije. Podpira širitev evropskih in atlantskih struktur proti vzhodu, ker meni, da širša in stabilnejša Evropa krepi zahodni politični prostor in hkrati vpliva na prihodnjo usmeritev Rusije. Posebno vlogo pripisuje Franciji in Nemčiji, ki ju vidi kot aktivna igralca evropske integracije.

V istem letu, ko je knjiga izšla, sta NATO in Ukrajina podpisala Charter on a Distinctive Partnership. NATO je nato sprejel Češko, Madžarsko in Poljsko leta 1999 ter sedem dodatnih držav leta 2004. To so dokumentirana zgodovinska dejstva, vendar niso avtomatičen dokaz, da se je zavezništvo širilo zato, ker je tako zapisal Brzezinski. So pa neposredno relevantni za razumevanje okolja, v katerem je njegova geostrategija nastala in v katerem so se nekatera vprašanja knjige dejansko premaknila iz teorije v politiko.

Predstavniki držav članic NATO na washingtonskem vrhu aprila 1999.
Washingtonski vrh NATO, april 1999. Fotografija dokumentira zavezništvo v letu prve posthladnovojne širitve na Češko, Madžarsko in Poljsko. Gre za zgodovinski kontekst Brzezinskijeve razprave o širitvi evroatlantskega prostora, ne za dokaz, da je njegova knjiga povzročila širitev. Slika: Helene C. Stikkel / U.S. Department of Defense / Wikimedia Commons Public Domain — U.S. federal government work

Rusija: evropska država ali ponovno evrazijsko središče?

Brzezinski Rusijo po razpadu Sovjetske zveze opisuje kot državo, ki mora izbrati med vključevanjem v širšo Evropo in poskusom obnove posebnega evrazijskega vplivnega prostora. Njegova ameriška preferenca je prva možnost: Rusija naj bi bila decentralizirana, postimperialna in tesneje povezana z Evropo, ne pa voditeljica novega bloka, ki bi ponovno združil postsovjetski prostor pod Moskvo.

Knjiga zato nasprotuje obnovi ruskega imperija, ne pa nujno obstoju močne Rusije kot take. Brzezinski si dolgoročno predstavlja Evropo, ki bi lahko tesneje sodelovala tudi z Rusijo, vendar pod pogojem, da Moskva sprejme samostojnost nekdanjih sovjetskih republik. To je pomembna kvalifikacija: njegova strategija je nedvomno usmerjena v omejevanje možnosti ruske imperialne obnove, vendar njena deklarirana končna vizija ni trajna izolacija Rusije.

Ukrajina kot najpomembnejši geopolitični pivot

Najbolj citirani del knjige zadeva Ukrajino. Brzezinski jo označi za ključni geopolitični pivot, ker njena neodvisnost po njegovem spreminja geostrateške možnosti Rusije. Njegov argument je, da Rusija brez političnega nadzora nad Ukrajino bistveno težje ponovno postane evropsko-azijski imperij; Ukrajina pa se lahko po njegovem dolgoročno premika proti evropskim in atlantskim strukturam.

Na strani 121 knjige Brzezinski celo predlaga obdobje 2005–2015 kot razumen časovni okvir za začetek progresivnega vključevanja Ukrajine v zahodne strukture. To ni isto kot napoved vojne ali natančen načrt poznejših dogodkov. Leta 1997 je NATO z Ukrajino podpisal posebno partnerstvo, leta 2002 je sledil Action Plan, leta 2008 pa so članice NATO v Bukarešti zapisale, da bosta Ukrajina in Gruzija postali članici. Poznejši dogodki zato dajejo odlomkom iz knjige veliko retrospektivno težo, vendar jih je treba brati kot Brzezinskijevo strateško priporočilo iz njegovega časa.

Javni dogodek ob podpisu NATO–Ukraine Charter v Madridu 9. julija 1997.
NATO–Ukraine Charter, Madrid, 9. julij 1997. Kader iz uradnega posnetka Bele hiše dokumentira dogodek ob podpisu posebnega partnerstva NATO–Ukrajina v letu izida The Grand Chessboard. Časovna bližina je zgodovinski kontekst; sama po sebi ne dokazuje vzročne povezave z Brzezinskijevo knjigo. Slika: White House Television / William J. Clinton Presidential Library / Wikimedia Commons Public Domain — U.S. federal government work; credit requested: Courtesy William J. Clinton Presidential Library

Kavkaz in Srednja Azija: energija, koridorji in pluralizem

Brzezinski prostor med Črnim morjem, Kavkazom in Srednjo Azijo opisuje kot območje, kjer se križajo interesi Rusije, Turčije, Irana, Kitajske in ZDA. Posebej izpostavi Azerbajdžan, Uzbekistan in Ukrajino kot države, katerih neodvisnost po njegovem pomaga ohranjati geopolitični pluralizem na območju nekdanjega sovjetskega imperija. Pri Azerbajdžanu poudari tudi pomen dostopa do kaspijskih energetskih virov in transportnih poti.

Tu je povezava med geopolitiko in ekonomijo neposredna. Brzezinski ne govori samo o vojaških zavezništvih, ampak tudi o cevovodih, prometnih koridorjih, dostopu do trgov in preprečevanju monopola ene sile nad ključnim prostorom. Njegovo priporočilo je, da nobena posamezna sila ne dobi nadzora nad območjem in da ostane odprto širšemu svetovnemu gospodarstvu. To je izrazita politika ravnotežja moči, predstavljena kot ameriški in širši mednarodni interes.

Kitajska, Japonska in vzhodni rob šahovnice

Na vzhodu Evrazije Brzezinski vidi Kitajsko kot velikega geostrateškega igralca, Japonsko pa kot gospodarsko zelo močno državo, ki zaradi svojega varnostnega odnosa z ZDA ne deluje na enak samostojen geostrateški način. Pri Kitajski opozarja, da bi jo politika avtomatičnega obravnavanja kot sovražnika lahko sama potisnila v bolj antagonističen odnos. Zato zagovarja kombinacijo ameriške prisotnosti, regionalnih zavezništev in vključevanja Pekinga v širše ravnotežje.

To je pomembno, ker knjiga ni preprosto načrt konfrontacije z vsemi potencialnimi tekmeci. Brzezinski poskuša ustvariti razmerje, v katerem nobena sila ne more prevladati nad Evrazijo, hkrati pa ZDA ohranijo dovolj vpliva, da delujejo kot zunanji arbiter. Prav tu je ena glavnih napetosti knjige: govori o pluralizmu in sodelovanju, vendar ju želi doseči v strukturi, v kateri ameriška primarnost ostaja osrednja.

Od ameriške primarnosti do dolgoročnega sodelovanja

Najostrejši odlomki knjige govorijo v jeziku hegemonije, imperija, vazalov, tributov in preprečevanja povezovanja tekmecev. Brzezinski ta jezik uporablja zavestno kot analogijo starejšim imperijem in v njem ni posebej zadržan glede vprašanja ameriške moči. Zato je The Grand Chessboard pogosto citiran kot izjemno neposreden primer geopolitičnega razmišljanja o ohranjanju primarnosti.

Toda zaključna smer knjige je bolj zapletena. Brzezinski trdi, da ameriška prevlada ne more trajati neskončno in da bi moral biti dolgoročni cilj prehod v bolj institucionalizirano globalno sodelovanje. Njegov vmesni recept pa ostaja nedvoumen: dokler tak sistem ne obstaja, mora ameriška politika preprečevati pojav evrazijskega tekmeca, ki bi lahko izrinil ZDA. Članek zato knjige ne predstavlja niti kot skrivno razkritje vseh poznejših dogodkov niti kot nepomembno staro teorijo. Predstavi jo kot javno, vplivno in presenetljivo neposredno geostrategijo svojega časa, nato pa bralcu prepusti presojo njenega pomena za poznejši razvoj Evrazije.

Viri in nadaljnje branje

  1. WorldCat — The Grand Chessboard, first edition, BasicBooks 1997
  2. Google Books — The Grand Chessboard, Basic Books
  3. Google Books — revised edition with epilogue
  4. Foreign Affairs — Zbigniew Brzezinski, A Geostrategy for Eurasia (1997)
  5. Foreign Affairs — Brzezinski author archive
  6. JSTOR — Foreign Affairs Vol. 76 No. 5, A Geostrategy for Eurasia
  7. NATO — Charter on a Distinctive Partnership with Ukraine, 9 July 1997
  8. NATO — Relations with Ukraine chronology
  9. NATO — A short history of NATO / 1999 enlargement
  10. NATO — Seven new members join NATO, 29 March 2004
  11. NATO — NATO-Ukraine Action Plan, 22 November 2002
  12. NATO — Bucharest Summit Declaration, 3 April 2008
  13. NATO — Ukraine and Georgia membership aspirations, 3 April 2008
  14. Publishers Weekly — 1997 review of The Grand Chessboard
  15. Institute of Central Europe — Brzezinski's perspective on Ukraine (2023)
  16. Taylor & Francis — Ukraine, World Power and Imperialism (2023)
  17. NATO — Poland and NATO accession history
  18. Ukraine MFA — history of cooperation with NATO