TPAJAX in PBSUCCESS: anatomija prikritega državnega udara

Dva državna udara, dva različna politična problema

V Iranu je bila osrednja kriza povezana z nacionalizacijo Anglo-Iranian Oil Company, sporom z Veliko Britanijo, gospodarskim pritiskom ter vprašanjem, koliko oblasti pripada premierju, parlamentu in šahu. Mohammad Mosaddeq je bil vodilni obraz nacionalizacije in Nacionalne fronte, vendar se je njegova koalicija do leta 1953 že lomila; del klerikov, politikov, vojaških častnikov in nekdanjih zaveznikov se mu je obrnil proti.

V Gvatemali je Jacobo Árbenz izšel iz revolucije leta 1944, ki je želela preseči dolgo obdobje diktature in socialne zaostalosti. Njegova vlada je širila organiziranje delavcev in leta 1952 sprejela Decree 900, agrarno reformo za prerazporeditev neobdelanih velikih posesti. Komunistična PGT je imela resničen vpliv, zlasti v delu delavskega in agrarnega aparata, vendar tudi ameriški obveščevalni dokumenti niso enotno opisovali Árbenza kot sovjetsko vodeno marioneto. Državi sta bili torej v krizi iz različnih razlogov, še preden je CIA izvedla glavno operacijo.

Ko je Iran leta 1951 nacionaliziral britansko nadzorovano naftno industrijo, se je spor hitro spremenil v širši konflikt o suverenosti. Velika Britanija je zavrnila pogoje nacionalizacije, uvedla gospodarski in naftni pritisk ter iskala načine za Mosaddeqovo odstranitev. Združene države so pod Trumanom sprva poskušale posredovati pri dogovoru, hkrati pa jih je skrbelo, da bi gospodarski in politični razpad odprl več prostora stranki Tudeh in sovjetskemu vplivu.

Pomembno je, da hladna vojna in nafta nista konkurenčni razlagi, med katerima moramo izbrati samo eno. Britanski interes za naftni spor, ameriški strah pred destabilizacijo in komunizmom ter iranski boj za politično oblast so se prekrivali. Do Eisenhowerjeve administracije se je ameriška politika premaknila od neuspešnega posredovanja k pripravljenosti podpreti spremembo vlade.

CIA-jev povojni memorandum o operaciji je cilj opisal zelo neposredno: odstraniti Mosaddeqovo vlado in jo nadomestiti s prozahodno vlado pod šahovim vodstvom, z generalom Fazlollahom Zahedijem kot premierjem. Dokument navaja predsedniško, zunanjepolitično in obveščevalno odobritev julija 1953. Britanska obveščevalna služba je bila pomemben partner pri zasnovi in mrežah, čeprav britanski arhiv ostaja manj odprt kot ameriški.

Načrt ni bil samo ulični nemir. Temeljil je na štirih vzvodih: pritisku na šaha, povezovanju domačih protimosaddeqovskih frakcij, intenzivni propagandi in vzpostavljanju zanesljive vojaške mreže. Prav ta kombinacija je ključna za razumevanje prikritega udara kot politične arhitekture, ne zgolj kot tajne vojaške akcije.

Šahov dekret: pravna forma kot operativno orožje

Operacija je želela spremembo oblasti obleči v ustavno oziroma kvaziustavno obliko. Šaha so prepričevali, naj podpiše dva firmana: enega za razrešitev Mosaddeqa in drugega za imenovanje Zahedija. S tem je bilo mogoče nasprotnikom vlade ponuditi sporočilo, da ne izvajajo nove revolucije, ampak podpirajo zakonitega monarha in njegovega premierja.

To ne pomeni, da je pravna veljavnost teh dejanj danes zgodovinsko nesporna. Pomeni, da je legitimnost sama postala del psihološke operacije. Fotografije in kopije dekreta, časopisne objave ter pozivi vojski so pomagali ustvariti koordinacijsko točko za ljudi, ki so imeli zelo različne razloge za odpor proti Mosaddequ.

CIA-jevi dokumenti opisujejo subvencioniranje medijev, proizvodnjo in razširjanje propagande ter vplivanje na verske voditelje, poslance in druge politične akterje že pred samim avgustom 1953. V TPAJAX je bila propaganda usmerjena v prikaz Mosaddeqa kot človeka, ki vodi državo v gospodarski zlom, zlorablja ustavne mehanizme ali odpira vrata Tudehu. Uporabljene so bile tudi domače mreže, ki so imele lastne politične, verske ali osebne interese.

Denar je bil pomemben, vendar je napačno vsak človek na ulici opisati kot plačanega agenta. CIA-jevo lastno poročilo priznava, da je bilo 19. avgusta zunaj veliko ljudi brez povezave z Agencijo. Bolj natančno je reči, da so prikriti akterji pomagali ustvariti, usmeriti in pospešiti mobilizacijo, ki je nato zajela tudi neodvisne udeležence.

Prvotni udar je propadel. Polkovnik, ki je Mosaddequ prinesel šahov dekret, je bil aretiran; vlada je aktivirala varnostne sile, Zahedi se je skrival, šah pa je zapustil državo. To je pomemben popravek mitu o popolnoma nadzorovani operaciji. TPAJAX je pri ključnem začetnem koraku spodletel.

Po neuspehu se je pojavilo vprašanje, ali naj se operacija konča. Ljudje na terenu so nadaljevali in improvizirali. V naslednjih dneh so kopije šahovega dekreta, protirepublikanski odziv, strah pred Tudehom, dejanja Mosaddeqovih nasprotnikov ter spreminjajoče se razpoloženje v varnostnih silah ustvarili novo priložnost. To je dober primer, zakaj uspeh operacije za nazaj ne dokazuje, da je bil vsak korak vnaprej načrtovan.

19. avgust: ulica je odprla prostor, vojska je odločila izid

CIA-jevo poročilo o dogodkih 19. avgusta opisuje lastne agente kot ljudi, ki so položili podlago in pomagali prižgati začetno iskro demonstracij. Ko so se množice razširile, je po istem dokumentu vloga prikritih civilnih mrež postala manj pomembna, vojaška vloga pa odločilna. Enote, tanki, policijski in drugi varnostni elementi so prešli na stran šaha in Zahedija; Radio Tehran je padel pod njihov nadzor.

Ta kombinacija pojasni, zakaj sta dve nasprotni skrajnosti slabi. Ni utemeljeno reči, da je bil 19. avgust zgolj spontana ljudska vstaja, saj arhiv dokumentira predhodno CIA-jevo načrtovanje, propagando, mreže in vojaško pripravo. Prav tako ni utemeljeno vsak iranski korak reducirati na daljinsko vodenje iz Washingtona ali Londona. Operacija je uspela skozi lokalno politično in vojaško infrastrukturo.

Zelo dobro je dokumentirano, da sta ZDA in Združeno kraljestvo sodelovala pri načrtu za odstranitev Mosaddeqa; da je CIA koordinirala politične frakcije, propagando in vojaške kontakte; da je prvi poskus propadel; ter da je 19. avgusta prikrita podpora pomagala mobilizaciji, ki se je združila z odločilnim premikom iranskih varnostnih sil. Po uspehu so ZDA hitro pripravljale tudi finančno pomoč novi vladi.

Manj preprosto je meriti, kolikšen odstotek končnega izida je pripadal posameznemu akterju. Zgodovinarji razpravljajo o teži klerikov, bazarja, vojske, šaha, Zahedija, Tudeha, razpada Nacionalne fronte ter ameriških in britanskih mrež. Ta članek zato ne uporablja izraza »CIA je sama izvedla vse«, ampak bolj natančno formulacijo: CIA in britanska obveščevalna služba sta organizirali in podprli operacijo, ki je za uspeh potrebovala pomembne iranske zaveznike in razpoke v domačem političnem sistemu.

Gvatemalska politična zgodba se je začela drugače. Revolucija leta 1944 je odpravila diktatorski režim Jorgeja Ubica in odprla desetletje volilne politike, socialnih reform in poskusov modernizacije države. Árbenz je leta 1951 postal predsednik v tem reformnem okviru. Tudi ameriški obveščevalni dokument iz leta 1952 ga je lahko opisal kot nacionalista, ki je želel modernizirati državo in je menil, da lahko komuniste uporablja za lastni reformni program, ne kot človeka, ki bi preprosto izvajal sovjetska navodila.

Hkrati bi bilo napačno trditi, da komunističnega vpliva ni bilo. PGT je imela nesorazmerno velik politični in organizacijski vpliv glede na svojo velikost ter pomembno vlogo pri delavskem in agrarnem organiziranju. Obe stvari sta lahko resnični: gvatemalska reforma je imela domače socialne korenine, komunisti pa so bili resnični politični udeleženci, ki jih je Washington v hladnovojnem okviru dojemal kot strateško grožnjo.

Decree 900 in United Fruit: gospodarski interes je del zgodbe, ne vsa zgodba

Agrarna reforma iz leta 1952 je omogočila razlastitev večjih neobdelanih zemljišč in njihovo prerazporeditev. To je neposredno prizadelo velike posestnike, med njimi United Fruit Company, ki je imela obsežna zemljišča in močan gospodarski položaj v državi. Spor o odškodnini in zemljiščih je zato postal pomemben del ameriško-gvatemalskega konflikta.

Toda dokazna disciplina zahteva dve zavrnitvi hkrati. Napačno je iz zgodbe izbrisati United Fruit, kot da gospodarski interes ni obstajal. Prav tako ni dovolj reči, da je CIA izvedla državni udar samo zato, da bi rešila eno podjetje. Uradni dokumenti kažejo širši paket motivov: antikomunizem, regionalno varnost, zaznan sovjetski prodor, diplomacijo, gospodarske interese in odpor do smeri Árbenzove vlade. Celo notranji ameriški dokumenti so opozarjali, da je bila socialna revolucija v Gvatemali domač pojav, ki ga komunizem ni ustvaril iz nič.

Do jeseni 1953 je CIA razvijala PBSUCCESS kot večplastni program. Načrti so vključevali Carlosa Castilla Armasa in njegovo izgnansko organizacijo, baze in podporo v sosednjih državah, psihološko vojno, politično subverzijo, poskuse pridobivanja vojaških in vladnih prebegov, gospodarski in diplomatski pritisk ter omejeno paravojaško silo. Septembra 1953 je vodstvo govorilo o proračunu približno treh milijonov dolarjev.

Ključna lastnost je bila nesorazmerje med realno vojaško močjo in vtisom moči. CIA je vedela, da Castillo Armas nima vojske, ki bi lahko preprosto premagala celotno gvatemalsko armado v klasični invaziji. Zato je bila naloga operacije povzročiti občutek, da se režim politično in vojaško sesuva ter da bo nadaljnji odpor samo poslabšal položaj.

Eden najbolj značilnih elementov PBSUCCESS je bil radijski program SHERWOOD, povezan z oddajami Voice of Liberation. Poleg radia so načrtovalci uporabljali letake, govorice, unattributed članke, cerkvene in politične kanale ter sporočila, namenjena vojaškim častnikom. Namen ni bil le prepričati prebivalstva o komunizmu, temveč oslabiti gotovost, da lahko vlada preživi.

Dokumenti o operaciji odkrito govorijo o psihološkem pritisku, 'show of force' in potrebi, da letala preletavajo mesto ter ustvarjajo spektakel sile. To je pomembna lekcija: informacijska operacija ni samo sporočilo o dogodku; lahko je del dogodka, ker vpliva na pričakovanja vojske, elit in civilistov o tem, kdo bo jutri nadzoroval državo.

Invazija je bila majhna, letalski učinek pa večji od številk

Castillo Armas je 18. junija 1954 z razmeroma majhno silo vstopil v Gvatemalo iz Hondurasa. Njegove enote niso dosegle velikega klasičnega vojaškega preboja in so večkrat naletele na težave. Toda CIA-podprta letala so izvajala napade in prelete, radijska propaganda pa je ustvarjala vtis širšega in bolj uspešnega napada, kot ga je dejansko izvajala uporniška sila.

Zato PBSUCCESS ni najboljši primer skrivne 'vojske', ki premaga državo na bojišču. Bolj ustrezno ga je razumeti kot operacijo političnega in psihološkega zloma, podprto z omejeno oboroženo silo in letalstvom. Njena moč je bila v tem, da je gvatemalskim častnikom povečala dvom, ali bodo ZDA dopuščale nadaljnji obstoj Árbenzove vlade in ali je smiselno tvegati širši spopad.

Ameriški načrti so že zgodaj poudarjali, da je obnašanje gvatemalske vojske odločilno. CIA je skušala spodbujati prebege in proti-vladno razpoloženje med častniki. Ko je kriza dosegla vrh, vojska ni enotno krenila v popolno vojno proti Castilla Armasu; pritisk znotraj poveljniške strukture je pomagal ustvariti okoliščine, v katerih je Árbenz 27. junija 1954 odstopil.

Tako kot v Iranu je treba lokalno vojsko obravnavati kot akterja, ne kot prazno orodje. Toda tudi tu lokalna odločitev ne izbriše zunanje intervencije: CIA je gradila prav tak položaj, v katerem naj bi častniki ocenili, da je nadaljevanje podpore predsedniku nevarnejše od njegove odstranitve. Operacija je merila na spremembo njihovega izračuna tveganja.

Po Árbenzu operacije še ni bilo konec

Árbenzov odstop ni avtomatično pripeljal Castilla Armasa na oblast. Sledilo je več menjav in pogajanj med vojaškimi juntami. CIA-jeve depeše kažejo frustracijo, pritisk in usklajevanje, dokler se ni oblikovala ureditev, v kateri je Castillo Armas prevzel predsedniško oblast. To je še en popravek linearne zgodbe, po kateri je 'invazija zmagala' in se je vse končalo isti trenutek.

Po spremembi oblasti so se začele ukinjati oziroma obračati ključne reforme in graditi nov politični red. Toda ta članek ne pripisuje vseh naslednjih desetletij eni operaciji. Gvatemalski poznejši oboroženi konflikt je imel globoke družbene, rasne, zemljiške, institucionalne in hladnovojne vzroke. Udaru leta 1954 pripada pomembno mesto v tej verigi, ne status edinega vzroka vsega, kar je sledilo.

Po padcu Árbenza je CIA sprožila PBHISTORY, projekt zbiranja in analiziranja dokumentov nekdanje vlade in komunističnih organizacij. Primarni cilj je bil najti gradivo, ki bi pokazalo povezave med gvatemalskimi komunisti ter Moskvo, Prago oziroma širšim mednarodnim komunističnim aparatom. Projekt je ustvaril obsežen arhivski korpus, vendar je tudi primer, zakaj je treba pri uporabi arhiva poznati namen zbiranja.

Dokument ni neuporaben zato, ker ga je zbral politično zainteresiran akter. Toda zbiralna strategija vpliva na to, kaj sploh pride v mapo. Če raziskovalec po državnem udaru predvsem išče dokaze za eno hipotezo, mora poznejši zgodovinar preveriti, kaj je našel, kaj je spregledal in ali dokument res dokazuje želeno raven nadzora ali samo stik, simpatijo oziroma organizacijsko povezavo.

Skupna anatomija: propaganda + domači zavezniki + institucije

Primerjava razkrije več skupnih mehanizmov. V obeh operacijah so načrtovalci iskali domačo figuro za nasledstvo — Zahedija v Iranu in Castilla Armasa v Gvatemali. V obeh so skušali vplivati na vojsko, ustvarjati politične koalicije, uporabljati propagando in govorice, izkoriščati strah pred komunizmom ter prikriti stopnjo zunanje odgovornosti. V obeh je bilo pomembno tudi sporočilo, da je obstoječa vlada izolirana in da bo naslednja oblast dobila ameriško podporo.

Največja skupna točka pa je globlja: prikrita operacija je učinkovita takrat, ko lahko spremeni pričakovanja lokalnih akterjev. Če politik, urednik, duhovnik, častnik ali poslovnež verjame, da se razmerje moči obrača, lahko začne delovati drugače še preden je končni izid zagotovljen. S tem se propaganda, finance in organizacija prevedejo v resnično politično vedenje.

TPAJAX je uporabljal obstoječo monarhijo in šahov dekret kot jedro legitimacijskega okvirja; PBSUCCESS je podpiral izgnansko uporniško vodstvo in ustvarjal pritisk od zunaj proti izvoljeni vladi. V Iranu je bil 19. avgust v veliki meri mestna kriza, v kateri so se ulična mobilizacija in premiki vojaških enot zlili v prevzem Teherana. V Gvatemali je bila pomembnejša kombinacija mejnega vdora, radijske psihološke vojne, zračnega pritiska in notranjega omahovanja vojske.

Tudi motivacijska okolja so se razlikovala. Iran je bil neposredno vpet v spor o nacionalizirani nafti z nekdanjim koncesionarjem in britansko državo; v Gvatemali je imel United Fruit velik interes, vendar je bila ameriška uradna razlaga močneje osredotočena na regionalni komunizem in hladnovojni varnostni okvir. Primerjava je zato koristna prav tam, kjer podobnosti ne spremenimo v identičnost.

Posledice: kratkoročni uspeh in dolg politični spomin

V Iranu je udar okrepil položaj šaha in konservativnih elit. Ameriška ocena iz leta 1954 je že ugotavljala večjo uporabo avtoritarnih sredstev proti opoziciji in okrepljeno ameriško ter ponovno britansko prisotnost. Leta 1954 je bil sklenjen nov naftni konzorcijski dogovor. Poznejši razvoj do revolucije leta 1979 je imel številne vzroke, vendar je spomin na 1953 postal trajen del iranskega nezaupanja do ameriške politike.

V Gvatemali je obrat po letu 1954 pomagal končati desetletje reform in odprl obdobje konservativnejših ter vojaško podprtih vlad. Oboroženi konflikt se je začel šele pozneje, leta 1960, in ga ni mogoče mehansko izpeljati iz PBSUCCESS. Vendar je Komisija za zgodovinsko pojasnitev poznejšo vojno umestila v širšo zgodovino avtoritarizma, izključevanja in represije. Prikriti uspeh na dan udara zato ni isto kot dolgoročna politična stabilnost ali legitimnost.

Zelo dobro dokumentirano: TPAJAX in PBSUCCESS sta bila ameriško odobreni prikriti operaciji za spremembo oblasti; uporabljali sta propagando, lokalne politične in vojaške mreže ter finančno oziroma logistično podporo; TPAJAX je pomagal odstraniti Mosaddeqa in utrditi Zahedija, PBSUCCESS pa je namerno ustvarjal pogoje za padec Árbenza in prihod Castilla Armasa. Zunanja vloga ni več samo sum, ker jo potrjujejo lastni ameriški arhivi.

Dokumentirano, vendar večvzročno: natančna teža vsake domače frakcije, ulične mobilizacije, vojaških odločitev, gospodarskih kriz in osebnih konfliktov. Ni utemeljeno: da sta bila Iran in Gvatemala brez lastnih notranjih kriz; da je bil vsak udeleženec plačan agent; da je United Fruit edina razlaga Gvatemale; da je Tudeh oziroma PGT sama po sebi razložila vsak ameriški korak; ali da en dokumentiran državni udar dokazuje obstoj poljubne druge tajne operacije. Ta članek s tem zaključi lok od Tajne operacije: kako oblast deluje zunaj javnega pogleda do TPAJAX in PBSUCCESS: anatomija prikritega državnega udara: od mehanizma, prek metode dokazovanja, do dveh primerov, kjer arhiv dovoljuje močne — vendar omejene — zaključke.