Temna zgodovina papežev — Brenda Ralph Lewis: pregrehe, umori, korupcija in zgodovinski kontekst

Knjiga, ki začne pri najtemnejših epizodah

Lewisova knjiga spada v poljudno zgodovinopisje. Založnik jo predstavlja kot zgodovino »pregreh, umorov in korupcije«, zgrajeno tudi iz dnevnikov, pisem, diplomatskih poročil in cerkvenosodnih registrov. [1] Toda sama zgradba knjige pove, da ne gre za nevtralni prerez vseh pontifikatov. Devet poglavij je organiziranih okoli konfliktov, škandalov in spornih obdobij, ne okoli običajnega upravljanja Cerkve, teologije, diplomacije, karitativnih dejavnosti ali reform. [2]

Takšna izbira je legitimna zgodovinopisna možnost, če ostane jasno, da gre za zgodovino kriz in škandalov, ne za statistični prerez celotne institucije. Članek zato sprašuje: katere mehanizme oblasti posamezni primeri razkrijejo in kako trdni so viri, iz katerih jih poznamo?

Kadaverska sinoda: ko politični spor poseže še v truplo

Prvi veliki prizor je skoraj preveč nenavaden, da bi potreboval literarno olepševanje. Leta 897 so posmrtne ostanke papeža Formoza izkopali in jih po ukazu njegovega naslednika Štefana VI. postavili pred cerkveno sodišče. Po obsodbi so truplu odsekali tri prste desne roke, povezane s papeškim blagoslovom, primer pa je prispeval k političnemu in verskemu ogorčenju v Rimu. Sodobni zgodovinski pregled dogodka potrjuje jedro te pripovedi. [3]

Lewis ta dogodek postavi ob pripovedi o tako imenovani »vladavini prostitutk« oziroma saeculum obscurum in o Janezu XII. Tu je potrebna večja previdnost. Za nasilne boje rimskih aristokratskih frakcij in vpliv družinskih mrež obstaja zgodovinska podlaga, toda nekatere najbolj barvite obtožbe prihajajo iz sovražno nastrojenih kronistov. Antoni Grabowski je na primeru Liutprandovega prikaza Janeza XII. pokazal, da je kronist papeža zavestno literarno zgradil kot skrajno pošastno figuro. [4]

To ne pomeni, da je treba zgodnje papeške škandale odpraviti kot propagando. Pomeni nekaj bolj zahtevnega: politično nasilje, klientelizem in moralne obtožbe je treba rekonstruirati skupaj z vprašanjem, kdo je pripovedoval zgodbo, komu je služila in kako je bila sestavljena.

Katari: množično nasilje je zgodovinsko, oznaka »genocid« pa ni samoumevna

Lewis dve poglavji naslovi z besedo »genocid« in ju posveti Katarjem oziroma albižanski križarski vojni. Jedro nasilja ni sporno: papež Inocenc III. je po letu 1208 podprl križarsko vojno proti hereziji v južni Franciji, sledili so pohodi, obleganja in množični poboji, med katerimi je Béziers leta 1209 postal najznamenitejši simbol. [5]

Toda sodobna raziskava opozarja, da besede »genocid« ne moremo preprosto prenesti nazaj brez razlage. Mark Gregory Pegg v Cambridge World History of Genocide govori o »genocidnih trenutkih« in namernem uničevalnem nasilju, hkrati pa poudarja, da žrtve ne ustrezajo preprosto kategorijam sodobne pravne definicije genocida. Še več: zavrača predstavo o enem jasno omejenem, samoprepoznanem »katarskem« verskem telesu, kakršnega pogosto predpostavlja poznejša literatura. [5]

Zato Lewisov naslov zadene resničnost množičnega versko-političnega nasilja, vendar že v naslovu sprejme interpretativni sklep, ki ga mora sodobni članek razpakirati. Bolj natančno je reči: uničevalna križarska vojna in represija sta dobro dokumentirani; njuna umestitev v moderno kategorijo genocida ostaja zgodovinopisno in pravno vprašanje.

Papeži in čarovništvo: odgovornost obstaja, ena sama vzročna črta pa ne

Poglavje o čarovništvu se dotakne drugega področja, kjer popularna zgodovina hitro zdrsne v preveč preprosto formulo: »papež je sprožil lov na čarovnice«. Papeški dokumenti so res sodelovali pri oblikovanju represivnega okvira. Matteo Duni v novejši Cambridge History of the Papacy kaže, da so papeži od 13. do 17. stoletja izdajali odloke o magiji, čarovništvu in demonologiji ter da je podpora preganjalcem v nekaterih obdobjih prispevala k razvoju doktrine demonskega čarovništva. [6]

Posebej znana je bula Inocenca VIII. Summis desiderantes affectibus iz leta 1484, ki je podprla delovanje inkvizitorjev v nemških deželah. Toda iz tega ne sledi, da je en dokument ustvaril celoten evropski lov na čarovnice. Pregoni so imeli različne krajevne pravne sisteme, časovne vrhove in posvetne ter cerkvene akterje. Tudi znotraj katoliških inkvizicijskih struktur je bilo ravnanje skozi čas neenotno. [6]

Zgodovinska odgovornost je zato bolj razpršena, ne manj resnična. Papeška avtoriteta je lahko legitimirala določene predstave in postopke; konkretni valovi pregonov pa niso bili preprost ukaz iz ene centralne sobe.

Borgijci: dokumentirani nepotizem in plast črne legende

Rodrigo Borgia, papež Aleksander VI. med letoma 1492 in 1503, je skoraj idealen lik za knjigo s takšnim naslovom. Družinsko napredovanje ni poznejši izum: Enciclopedia dei Papi in Treccani njegovo kariero umeščata v mrežo nepotizma, bogastva in koristi, ki jo je omogočil že vzpon njegovega strica Kalista III.; Aleksander VI. je nato izrazito podpiral lastne otroke in sorodnike. [7]

Vendar je prav pri Borgijcih dobro vidna druga nevarnost: ko je zgodovinsko jedro res škandalozno, se nanj zlahka nalepijo še vse bolj dramatične zgodbe. Zgodovinopisje o Aleksandru VI. je bilo stoletja del širšega spora med protikatoliško polemiko in katoliško apologetiko. Cambridgeov pregled zgodovine odpiranja vatikanskih arhivov kaže, kako so se okoli »borgijskega papeža« izmenjevale tako obtožujoče kot obrambne konstrukcije. [8]

V članku zato te plasti ločimo dvostopenjsko: najprej priznati dobro dokumentirane pojave — nepotizem, dinastično politiko, bogastvo in posvetne ambicije — nato pa vsako senzacionalno zgodbo o zastrupljanju, incestu ali skrivnih umorih preverjati posebej, namesto da bi sloves družine uporabili kot dokaz sam po sebi. [7][8]

Galileo: resnična obsodba in poznejša poenostavitev simbola

Lewisovo poglavje o Galileu obravnava enega najbolj znanih sporov med cerkveno oblastjo in novo znanostjo. Osnovna dejstva so trdna: spor o kopernikanskem heliocentrizmu je pripeljal do procesa pred rimsko inkvizicijo leta 1633, Galileo je moral preklicati podporo stališču, ki je bilo obravnavano kot v nasprotju z odločitvami Cerkve, preostanek življenja pa je preživel pod obliko hišnega pripora.

Toda tudi ta dogodek je skozi stoletja postal simbol, ki je pogosto širši od samega primera. Ko je Janez Pavel II. leta 1992 predstavil zaključke večletne komisije, je javno govoril o priznanih napakah, o nezmožnosti večine takratnih teologov, da bi pravilno ločili Sveto pismo od njegove razlage, in o tem, da je primer postal mit o domnevni nujni nezdružljivosti znanosti in vere. [9]

To poznejše priznanje ne izbriše procesa iz leta 1633. Pokaže pa, zakaj je bolj natančno govoriti o konkretnem konfliktu med znanstvenim dokazovanjem, svetopisemsko hermenevtiko, osebno politiko in institucionalno pristojnostjo, ne pa iz enega procesa izdelati brezčasno formulo o odnosu vse vere do vse znanosti.

»Ujetnik Vatikana«: škandal se umakne vprašanju suverenosti

Dve poglavji z naslovom »Ujetnik Vatikana« premakneta težišče iz osebnih pregreh v politično zgodovino papeške države. Leta 1870 je bila Rim priključena Kraljevini Italiji, papeštvo pa je izgubilo preostanek svojih posvetnih ozemelj. Nastalo »rimsko vprašanje« je trajalo desetletja; papeži so zavračali legitimnost nove ureditve in se predstavljali kot ujetniki Vatikana.

Lateranska pogodba iz 1929 je spor formalno zaključila. Njena preambula izrecno govori o »rimskem vprašanju«, nastalem z aneksijo Rima leta 1870, in o vzpostavitvi Vatikanske mestne države kot ozemeljske podlage za neodvisnost Svetega sedeža. [10]

Ta del knjige je pomemben prav zato, ker pokaže, da »temna zgodovina« ni nujno vedno zgodovina osebnega škandala. Gre tudi za vprašanje, kaj se zgodi, ko institucija, ki uveljavlja duhovno univerzalnost, hkrati izgubi ozemeljsko suverenost in se mora na novo dogovoriti o svojem mestu v moderni nacionalni državi.

Pij XII.: poglavje, ki ga po letu 2020 ni mogoče brati enako

Lewis knjigo zaključi s Pijem XII. in njegovim ravnanjem med nacizmom, drugo svetovno vojno in holokavstom. To je tema, pri kateri mora današnji bralec upoštevati, da je knjiga izšla pred odprtjem celotnejšega vatikanskega arhivskega gradiva za pontifikat Pija XII. Raziskovalcem so bili ti fondi odprti marca 2020, nove študije pa opozarjajo, da ogromno, razpršeno gradivo zahteva križno preverjanje med različnimi cerkvenimi in državnimi arhivi. [11]

Ena stvar je dobro dokumentirana: Pij XII. ni javno in neposredno obsodil nacistične politike do Judov na način, ki ga njegovi kritiki pričakujejo od moralne avtoritete njegovega položaja. Ameriški spominski muzej holokavsta to izrecno navaja za okupirani Rim. Hkrati isti pregled poudarja, da so številne katoliške ustanove v Rimu Judom nudile zatočišče in pomoč; več kot deset tisoč rimskih Judov je preživelo, medtem ko jih je bilo približno 1.800 deportiranih. [12]

Sodobna razprava zato ni pošteno povzeta niti z eno samo etiketo »Hitlerjev papež« niti z nasprotno apologetsko sliko, v kateri je vsaka tišina že dokaz skrivne reševalne strategije. Raziskave Davida Kertzerja na novo odprtih arhivih poudarjajo papežev javni molk in skrb za zaščito institucionalne Cerkve; Nina Valbousquet pa opozarja prav pred senzacionalističnim ali apologetskim branjem posameznega dokumenta brez širšega arhivskega križanja. [11][13]

Kaj Lewisova knjiga pokaže dobro — in kje potrebuje zavoro

Moč knjige je v kronološki konkretnosti. Namesto abstraktne razprave o »pokvarjeni instituciji« pokaže prizore, osebe in prelomne konflikte: truplo na sinodi, križarsko nasilje proti hereziji, papeške odloke o magiji, družinsko politiko Borgijcev, Galileov proces, izgubo Papeške države in moralno dilemo druge svetovne vojne. Založniška zasnova z več kot 200 podobami to poljudno, prizorno metodo še okrepi. [1][2]

Njena omejitev je ista lastnost obrnjena na drugo stran. Ko zgodovino sestavimo skoraj izključno iz skrajnih primerov, dobimo močan občutek kontinuitete škandala, čeprav so med primeri stoletja, različni pravni sistemi, različne politične strukture in povsem različne vrste dokazov. Poleg tega so nekateri naslovi — predvsem »genocid« pri Katarjih — interpretativno močnejši od soglasja, ki ga lahko brez pojasnila pripišemo sodobnemu zgodovinopisju. [5]

Zato je knjigo najbolje brati kot vodnik po temnih epizodah, ne kot meritev celotne zgodovine papeštva. Njena vprašanja so pogosto dobra; končni okvir pa je treba preverjati z novejšimi specialističnimi študijami.

Kaj ostane od »temne zgodovine«

Po takem preverjanju jedro knjige ne izgine. Kadaverska sinoda je bila resnična. Versko-politično nasilje proti prebivalstvu Languedoca je bilo resnično. Papeški odloki so sodelovali pri zgodovini pregona magije. Nepotizem Aleksandra VI. ni izmišljotina. Galileo je bil obsojen. Papeštvo je po letu 1870 izgubilo državo in jo v drugačni obliki dobilo leta 1929. Javni molk Pija XII. ob preganjanju Judov ostaja resna tema zgodovinske presoje. [3][5][6][7][9][10][12]

Toda iz tega ne sledi ena sama, preprosta zgodba o »Vatikanu« kot nespremenljivem akterju skozi tisočletje. Papež, kurija, lokalne cerkve, posvetni vladarji, inkvizicijska sodišča, diplomatski aparat in posamezne katoliške ustanove niso vedno delovali enako ali celo v isto smer. Prav to je najuporabnejša dopolnitev Lewisovega temnega panoramskega pogleda: dolgoživa institucija kopiči tako škandale kot reforme, tako žrtve kot lastne poskuse popravka — in zgodovinar mora vsako plast dokazovati posebej.