Bog: anatomija — Francesca Stavrakopoulou: telo Boga v hebrejski Bibliji in starem Bližnjem vzhodu
Francesca Stavrakopoulou v knjigi Bog: anatomija sledi telesu Boga od stopal in genitalij do rok, obraza in diha ter skozi anatomijo pripoveduje zgodovino spreminjajoče se božanske navzočnosti.
Kaj se zgodi, če svetopisemskega Boga ne začnemo opisovati z abstraktnimi pojmi, kot so vsemogočnost, večnost in nevidnost, ampak pri njegovih stopalih? Prav to naredi Francesca Stavrakopoulou v knjigi Bog: anatomija (God: An Anatomy), ki je v Veliki Britaniji izšla pri Picadorju leta 2021. Namesto sistematične teologije ponudi anatomsko potovanje skozi telo Boga: od nog in genitalij prek trebuha, srca, rok in dlani do obraza, oči, nosu, ust in diha. Njeno izhodišče je, da je v številnih starodavnih besedilih Bog predstavljen kot izrazito telesno bitje, in da so poznejše judovske in krščanske predstave o netelesnem, nevidnem Bogu rezultat dolgega zgodovinskega razvoja. [1][2][3]
Knjiga je zato hkrati anatomija in zgodovina ideje. Stavrakopoulou telo uporablja kot zemljevid, po katerem sledi spremembam v religiozni domišljiji: kako je božanstvo stalo na zemlji, sedelo na prestolu, hodilo, jedlo, vohalo, pisalo, se dotikalo ljudi, se jezilo, ljubilo, ranilo, varovalo in bilo čaščeno v templju; ter kako je takšna podoba postopoma dobivala vse bolj kozmične in abstraktne oblike. Sama avtorica poudarja, da želi Boga vrniti v njegov »naravni kulturni habitat« — med religije stare jugozahodne Azije, arheološke predmete, tempeljske prakse, besedila in podobe, v katerih so bila telesa bogov nekaj samoumevnega. [4][5]
Anatomija kot metoda
Knjiga je razdeljena v pet velikih telesnih sklopov — noge in stopala, genitalije, trup, roke in dlani ter glava — ki jim sledita uvod in zaključna »obdukcija«. Pod njimi je enaindvajset poglavij z naslovi, kot so Grounded, Sensational Feet, Phallic Masculinities, Inside Out, Divine Touch, Face to Face in Gasp and Gulp. Takšna zgradba ni samo slogovna domislica. Stavrakopoulou z njo namenoma razstavi poznejšo celovito teološko predstavo Boga in se vrne k posameznim delom telesa, kakor se pojavljajo v starih virih. [2][3]
V avtorski opombi tudi pojasni svoj jezikovni okvir. Izrazu »stari Bližnji vzhod« se izogiba in raje uporablja »stara jugozahodna Azija«, ker želi prostor opisovati brez evropsko-centričnega pogleda. Podobno svetopisemske odlomke bere ob sumerskih, akadskih, ugaritskih, egipčanskih in drugih besedilih, arheoloških najdbah ter podobah božanstev. S tem knjiga ne obravnava hebrejske Biblije kot izoliranega sveta, ampak jo umešča med družbe, v katerih so bogovi imeli telesa, družine, prebivališča, hrano, orožje, spolne lastnosti in družbene vloge. [2][6]
Ta metoda določa tudi ton knjige. Stavrakopoulou se ne ustavi pri stavku, da je omemba Božje roke ali obraza »metafora«, ampak vpraša, kaj je takšna roka, noga, obraz ali notranji organ pomenil v kulturnem svetu, iz katerega je besedilo nastalo. Tako telo postane način branja religije: ne samo vprašanje, kako naj bi Bog izgledal, ampak kako so ljudje razumeli oblast, lepoto, spol, moč, bližino, svetost in nevarnost. [4][6]
Stopala na zemlji: Bog, ki stoji, hodi in prebiva
Prvi veliki del knjige se začne pri nogah. V poglavjih Grounded, Footloose in Sensational Feet Stavrakopoulou poveže svetopisemske prizore z večjim starodavnim motivom božanstva, ki stoji na gori, stopa po deželi, sedi na prestolu ali postavlja noge na podnožje. Nebesa so lahko prestol, zemlja pa podnožje nog; tempelj je lahko hiša, v kateri božanstvo prebiva; sveti prostor pa kraj, kjer se božansko telo približa človeškemu svetu. [2][4]
V takšno sliko umesti tudi prizore, kjer svetopisemski liki Boga ne samo slišijo, ampak ga srečajo telesno. Jakob se ponoči spopade s skrivnostnim božanskim nasprotnikom in je po boju poškodovan. Mojzes, Aron in izraelski starešine v 2 Mz 24 vidijo Izraelovega Boga, besedilo pa posebej omeni, kaj je pod njegovimi nogami. Stavrakopoulou te prizore bere kot ostanke sveta, v katerem telesna navzočnost božanstva ni bila nelogična izjema. [4]
Stopala so zanjo povezana tudi z lastništvom in oblastjo. Kjer bog stopi, tam uveljavlja prisotnost; kjer kralj ali božanstvo položi nogo na sovražnika, telo postane politični simbol zmage. Zato noge v knjigi niso nepomemben anatomski uvod, ampak prvi dokaz njene širše zamisli: starodavni bog je umeščen v prostor in z lastnim telesom označuje razmerje med nebom, templjem, zemljo in ljudmi.
Genitalije, moškost in božanska spolnost
Drugi del je namenoma neposreden že po naslovih poglavij: Cover Up, Phallic Masculinities, Perfecting the Penis in Divine Sex. Stavrakopoulou v njem vztraja, da se pri vprašanju Božjega telesa ni mogoče ustaviti pred genitalijami. Če so starodavna božanstva predstavljena kot spolno določena in če je YHWH v besedilih večinoma oblikovan kot moški bog, potem mora po logiki knjige tudi ta del telesa postati predmet raziskave. [2][5]
Tu se njena anatomija razširi v zgodovino moškosti. Penis, obrezovanje, plodnost, potomstvo, zakonske in spolne metafore ter moška družbena moč se v knjigi povezujejo z načini, kako so starodavne družbe razumele idealizirano moško telo. Stavrakopoulou pregleduje besedila, v katerih je odnos med Bogom in Izraelom opisan kot odnos med možem in ženo, ter širše starodavne tradicije, v katerih bogovi imajo soproge, otroke in spolne odnose. V tem okviru se pojavi tudi Ašera oziroma tradicije o božanski ženski družici. [1][5][7]
Pomembno je, da knjiga tega sklopa ne uporablja samo za trditev, da je Bog »moški«. Avtorica z njim kaže, kako se religiozne predstave o božanski moškosti prepletajo s človeškimi sistemi spola in oblasti. Telesna podoba Boga tako postane ogledalo družbe: idealni božanski moški je lahko bojevnik, vladar, ljubimec, mož in oče. Knjiga nato sledi temu, kako se spolnost božanskega telesa spreminja v poznejših judovskih in krščanskih tradicijah, kjer telesnost ni preprosto izginila, ampak je bila preoblikovana, premeščena ali na novo razložena. [5][6]
Hrbet, trebuh in notranjost: telo, ki čuti
V tretjem delu, Torso, se avtorica premakne od zunanje podobe k hrbtu in notranjim organom. Poglavja Back and Beyond, Inside Out in From Belly to Bowel se začnejo pri zelo konkretnem telesu, vendar vodijo v starodavno psihologijo. V bibličnih in drugih starih besedilih čustva, želje in odločitve niso nujno umeščene v možgane tako, kot jih pogosto umešča sodobni govor. Srce, drobovje, trebuh in drugi notranji deli so lahko sedeži mišljenja, usmiljenja, jeze, stiske ali hrepenenja. [2][6]
Stavrakopoulou zato prizore Božje jeze, žalosti, naklonjenosti in spremembe odločitve bere kot telesne dogodke. Njen Bog ne deluje kot čista zavest brez notranjosti; čuti skozi telo. V tem kontekstu knjiga obravnava tudi znameniti prizor iz 2 Mz 33, kjer Mojzes ne sme videti Božjega obraza, sme pa videti njegov hrbet oziroma zadnji del telesa, ko Bog odhaja mimo njega. Za Stavrakopoulou je tak prizor posebej uporaben, ker združi problem nevarne Božje bližine s presenetljivo konkretnim jezikom telesa. [5]
Trup je obenem mesto ranljivosti in moči. Telo, ki ima notranjost, lahko hrepeni, trpi, se razburja in se umiri. Knjiga s tem zavrača predstavo, da bi bila čustvena antropomorfnost v starih besedilih samo okras jezika. V njeni rekonstrukciji je prav telesna čustvenost del načina, kako so si skupnosti predstavljale božansko osebo.
Roke, dotik in pisanje
Četrti sklop — Arms and Hands — združi fizično moč in kulturno ustvarjalnost. Roka je v svetopisemskem jeziku organ dejanja: z njo se udari, reši, ustvari, blagoslovi, vodi in prime. »Močna roka« ali »iztegnjena roka« lahko pomeni Božjo oblast, vendar Stavrakopoulou te izraze postavlja v širše okolje podob kraljev, bojevnikov in božanstev, pri katerih je velikost ali moč roke neposredno povezana z oblastjo. [2][6]
V Divine Touch se roka približa človeku. Dotik lahko zdravi, posveti ali ogrozi. Med Bogom in ljudmi zato ni samo razdalja, ampak tudi možnost telesnega stika. V Holy Handbooks pa knjiga iz roke preide k pisanju: Božji prst, plošče postave, zvitki in predstava Boga kot pisca povežejo telo z nastankom svetega besedila. Roka ni več samo orožje ali simbol moči, ampak postane organ, s katerim božanska volja pušča materialno sled. [2]
Tukaj se anatomska metoda knjige pokaže še posebej jasno. En sam del telesa lahko odpre več različnih zgodovin: zgodovino politične moči, ritualnega dotika, čudeža, pismenosti in avtoritete svetega teksta. Stavrakopoulou tako ves čas prehaja med telesom in družbo. Anatomija Boga je zanjo anatomija kulturnega sveta, v katerem je bil ta Bog zamišljen.
Obraz, lepota in čuti
Najobsežnejši zadnji del knjige je posvečen glavi. Poglavja Face to Face, Headstrong Beauty, Profile, Sense and Sensitivity ter Gasp and Gulp zberejo obraz, lase, oči, ušesa, nos, usta, dih in glas. V starodavnem svetu je obraz eden glavnih krajev prisotnosti. Videti obraz kralja ali boga pomeni priti v njegovo bližino; skriti obraz pomeni umik naklonjenosti in zaščite. Svetopisemska želja po gledanju Božjega obraza zato v knjigi postane več kot pesniška fraza — postane način opisovanja neposrednega dostopa do božanske osebe. [2][5]
Avtorica nato obravnava lepoto božanske glave in telesa. Božanstva so lahko veličastna, svetleča, zastrašujoča ali zapeljiva; njihove oči vidijo, ušesa slišijo molitve, nos zaznava vonj daritev, usta jedo in govorijo, dih pa lahko oživlja ali uničuje. Posebno mesto ima vonj. Žrtveni dim in aroma hrane v starih religioznih besedilih nista nujno abstrakten simbol: nos božanstva sodeluje v ritualu. Tudi s tem Stavrakopoulou vrača čute v religijo, ki jo poznejše teologije pogosto opisujejo predvsem kot področje duha in besede. [6]
V tem sklopu se knjiga približa tudi vprašanju podobe. Če ima Bog obraz, zakaj ga ne bi bilo mogoče upodobiti? In če ga poznejša tradicija razume kot nevidnega, kaj se je zgodilo s starejšimi oblikami njegove navzočnosti? Stavrakopoulou zato povezuje svetopisemske prepovedi podob, tempeljsko kulturo, prestol, skrinjo zaveze in širše starodavne kultne kipe. V intervjuju ob knjigi izrecno poudari vprašanje, čemu bi služil tempelj kot »hiša« božanstva, če božanstvo v njem ne bi bilo navzoče na način, ki ga je starodavna skupnost lahko predstavljala materialno. [4]
Od telesnega Boga k nevidnemu Bogu
Čeprav knjiga sledi anatomiji, ima tudi zgodovinsko smer. Stavrakopoulou želi pokazati prehod od zgodnejšega, izrazito telesnega YHWH k poznejšemu Bogu, ki je vse težje umeščen v eno samo telo, prostor ali podobo. Eden ključnih dogodkov v tej zgodbi je uničenje jeruzalemskega templja in razvoj tradicij, v katerih Božja navzočnost ni več tako tesno navezana na eno konkretno svetišče. V njenem pripovednem loku se s tem krepi možnost Boga, ki je kozmičen, povsod navzoč in postopoma razumljen kot neviden. [4]
To pa po knjigi ne pomeni, da starejše telo preprosto izgine. Njegovi deli ostanejo v svetopisemskem jeziku: Božja roka rešuje, obraz sije ali se skriva, oči vidijo, nos zaznava, usta govorijo, stopala počivajo nad zemljo. Poznejši bralci lahko te izraze razumejo metaforično, toda Stavrakopoulou želi pokazati, da imajo korenine v starejšem kulturnem svetu, kjer božanska telesnost sama po sebi ni bila problem. [1][6]
Zato je zaključna An Autopsy več kot povzetek. »Obdukcija« je literarna podoba za konec nekega tipa Boga: telesnega, lokalnega, moškega, družbenega in čutnega božanstva stare jugozahodne Azije, iz katerega se skozi dolgotrajne religiozne spremembe razvijejo poznejše judovske in krščanske predstave. Knjiga se na koncu še enkrat vrne k telesu, da bi pokazala, kaj se je po avtoričini pripovedi ohranilo, kaj se je spremenilo in kaj je postalo nevidno. [2][6]
Človek po Božji podobi — ali Bog po človeški?
Ena od najpomembnejših posledic takšne anatomije je ponovno branje izjave, da je človek ustvarjen po Božji podobi. Stavrakopoulou jo postavi v svet, kjer »podoba« ni nujno samo moralna ali duhovna lastnost. Če ima božanstvo človeško oblikovano telo, potem podobnost med človekom in bogom deluje v obe smeri: človek je lahko zamišljen kot bogu podoben, bog pa kot povečana, idealizirana, mogočna različica človeka. [4]
Tu se pokaže širina knjige. Telo Boga postane način razmišljanja o človeškem telesu, spolnosti, moči, lepoti, prehranjevanju, nasilju, čustvih in smrti. Avtorica zato poudarja, da ne piše samo zgodovine religije, ampak tudi kulturno zgodovino. Način, kako zahodne družbe govorijo o telesu, spolu, svetosti in človekovi posebnosti, je po njenem pripovednem loku deloma povezan z dolgim življenjem svetopisemskih podob. [1][7]
Zaradi takšnega širokega pristopa je bila knjiga uvrščena med finaliste Wolfson History Prize in je prejela PEN Hessell-Tiltman Prize. V javni recepciji je bila tako predstavljena kot ambiciozna zgodovinska sinteza, ki skuša biblične študije povezati z materialno kulturo, zgodovino religij in kulturno zgodovino. [1][7]
Kaj knjiga povezuje
Bog: anatomija je na prvi pogled mogoče povzeti kot knjigo o telesu YHWH. V resnici pa njena anatomska pot združi več zgodb. Govori o svetu, v katerem bogovi hodijo, sedijo, jedo, vonjajo in se dotikajo; o telesu kot jeziku kraljevske in moške oblasti; o templju kot prostoru božanske navzočnosti; o rokah, ki pišejo in rešujejo; o obrazu, ki ga je mogoče iskati ali izgubiti; ter o čutih, skozi katere se vzpostavlja odnos med božanstvom in častilci.
Hkrati knjiga pripoveduje zgodbo o spremembi. Stavrakopoulou začne pri božanstvu, ki je po njenem branju globoko umeščeno v religiozni svet stare jugozahodne Azije, in konča pri Bogu judovstva in krščanstva, ki je v poznejši teološki tradiciji vse bolj netelesen, neviden in transcendenten. Telo je nit, s katero poveže arheologijo, hebrejsko Biblijo, primerjalno mitologijo, zgodovino interpretacije in poznejšo zahodno kulturo. [1][2][4]
Zato knjiga ni zasnovana kot enciklopedija vseh svetopisemskih opisov Boga. Je anatomsko organizirana zgodovina ene velike transformacije: kako se lahko božanstvo, ki ga besedila opisujejo z nogami, genitalijami, trebuhom, rokami, obrazom, nosom in dihom, skozi stoletja preoblikuje v Boga, za katerega je telesnost pogosto razumljena kot metafora. Prav napetost med tema dvema podobama je prostor, v katerem se odvija celotna knjiga.
Viri in nadaljnje branje
- Pan Macmillan / Picador — Francesca Stavrakopoulou, God: An Anatomy, uradna stran knjige. Vir
- Google Books — God: An Anatomy, bibliografski zapis in kazalo poglavij. Vir
- Everand — God: An Anatomy, kazalo in avtorska opomba v predogledu. Vir
- University of Iowa, Bible & Archaeology — intervju s Francesko Stavrakopoulou o knjigi, 5. maj 2022. Vir
- The Times of Israel — intervju o telesu Boga in zasnovi knjige, 2022. Vir
- Biblical Archaeology Society — Erin Darby, pregled knjige God: An Anatomy, 6. marec 2024. Vir
- Wolfson History Prize — God: An Anatomy, predstavitev finalistke 2022. Vir