Ime — Mark Sameth: je bilo Božje ime razumljeno kot dvojno-spolno?

Ime, ki ga ni dovoljeno izgovoriti

V središču knjige je tetragram יהוה — YHWH, štiri hebrejske črke, s katerimi je v hebrejski Bibliji zapisano Božje ime. Sameth začne pri dobro znani posebnosti judovskega izročila: ime se pri javnem branju ne izgovarja tako, kot je zapisano. Namesto njega se uporablja Adonai, »Gospod«, v vsakdanjem govoru pa pogosto HaShem, dobesedno »Ime«. Knjiga to zgodovino postopnega umika izgovorjave uporablja kot izhodišče za vprašanje, ali je bilo skupaj z izgovorjavo pozabljeno tudi nekaj od pomena imena. [1][3]

Samethova raziskovalna zgodba je pri tem pomemben del knjige. V uvodu opisuje, kako se je med študijem hebrejskega besedila začel zanimati za besedne igre, palindromne strukture, obrnjena imena in druga mesta, kjer naj bi bila oblika besedila povezana z vsebino. Ko je opazil, da se lahko hebrejsko ime Mojzes ob obratu bere kot HaShem, je enako poskusil s štirimi črkami YHWH. Obrnjeno zaporedje ga je privedlo do zvočne možnosti hu-hi, ki jo poveže s hebrejskima besedama za »on« in »ona«. Sam Sameth v knjigi ta trenutek opisuje kot začetek hipoteze, ki jo je nato raziskoval več desetletij. [3]

Prav zato naslov Ime deluje na dveh ravneh. Govori o konkretnem Božjem imenu, toda hkrati o tem, kaj se zgodi, ko ime postane skrivnost: kdo ga pozna, kdo ga sme izreči, kako se njegov pomen prenaša in kako ga lahko poznejše generacije berejo drugače od prejšnjih.

Od starega Bližnjega vzhoda do izraelskega Boga

Prvo poglavje, »The Cradle of Civilization Rocked Both Ways: 2700–1400 BCE«, postavi Samethovo tezo v širši svet starega Bližnjega vzhoda. Njegovo izhodišče je, da podobe božanstev z moškimi in ženskimi lastnostmi v starodavnih religioznih kulturah niso bile nekaj nepredstavljivega. Izrael po njegovi pripovedi ne nastane v kulturnem vakuumu, ampak med Egiptom, Mezopotamijo in kanaanskim okoljem, kjer so se religiozne podobe, imena in simbolni jeziki nenehno srečevali. [2][5]

Sameth s tem pripravi teren za svojo glavno interpretacijo: če so starodavne kulture lahko božansko razumele kot združevanje ali preseganje spolnih nasprotij, potem po njegovem ni nujno nenavadno, da bi tudi zgodnja izraelska predstava Boga nosila takšno plast. Knjiga zato zgodnjega YHWH ne obravnava samo kot slovnično moško božanstvo, ampak išče sledi širše, sestavljene identitete, ki naj bi se ohranila v jeziku, podobah in poznejši mistični tradiciji. [5]

V tem delu je za Sametha pomembna tudi razlika med sodobno predstavo »spola« in starodavnimi religioznimi podobami. Njegov izraz »dual-gendered« ni preprosto trditev, da je Bog moški in ženska v današnjem biološkem ali družbenem pomenu, ampak način, kako opisuje božanstvo, ki v sebi združuje dve simbolni strani, ki ju besedilo in tradicija pogosto izražata kot moško in žensko.

Oče, ki rojeva, in jezik, ki menja spol

Drugo veliko področje knjige so svetopisemski odlomki, v katerih Sameth vidi sledi te dvojnosti. Posebej poudarja 32. poglavje Pete Mojzesove knjige, kjer se v istem pesniškem loku pojavijo podobe Boga kot očeta, tistega, ki rojeva, in tistega, ki hrani. Zanj takšno prehajanje med očetovskim in materinskim jezikom ni obrobna posebnost, ampak del vzorca, ki ga knjiga zasleduje skozi hebrejsko Biblijo. [5]

Sameth se ustavlja tudi pri slovničnih in pravopisnih mestih, kjer se spol zaimka, samostalnika ali glagolske oblike ne ujema z bralčevim pričakovanjem. V svojih javnih razlagah, ki povzemajo argument knjige, navaja Evo, Noeta, Rebeko, Mordehaja, »doječe kralje« pri Izaiji ter Mojzesov nagovor Boga z obliko at, žensko edninsko obliko »ti«. [4][5][6]

V strukturi knjige imajo takšni primeri dvojno funkcijo. Najprej bralca navadijo, da hebrejskega besedila ne bere samo skozi spolno poenostavljen prevod. Nato pa Sameth iz njih sestavlja širši motiv: Sveto pismo po njegovem ohranja jezikovne ostanke sveta, v katerem se moška in ženska stran ne izključujeta vedno tako strogo, kot se zdi v poznejšem religioznem jeziku. Zato so te oblike v Imenu predvsem del kumulativne pripovedi. Nobena sama zase ne nosi celotne knjige; Sameth jih niza drugo ob drugo in jih bere kot ponavljajoče se namige.

Adam kot »dva v enem«

Posebno mesto ima zgodba o stvarjenju človeka. Sameth se vrne k Prvi Mojzesovi knjigi, kjer je človek ustvarjen po Božji podobi kot »moški in ženska«. Poznejša rabinska izročila so ta odlomek razlagala tudi tako, da je bil prvotni adam sestavljeno oziroma androgino bitje, ki je bilo šele pozneje razdeljeno. Sameth ta motiv uporablja kot pomemben teološki odsev svoje razlage Božjega imena: če človek, ustvarjen po Božji podobi, prvotno vsebuje moško in žensko, potem lahko ta pripoved znotraj njegovega branja zrcali tudi sestavljeno naravo božanskega. [4][5]

Ta povezava omogoči knjigi premik iz filologije v teologijo. Črke imena niso več samo uganka iz hebrejskega jezika, temveč postanejo del vprašanja, kaj pomeni trditev, da je človek podoba Boga. Sameth zato ne ostane pri izgovorjavi Hu-Hi. Zanima ga, kako bi drugačno razumevanje imena spremenilo način, kako beremo stvarjenje, odnos med moškim in žensko ter tradicionalno predstavo Boga kot skoraj samoumevno moškega.

Od skrivnega izgovora do skrivnega izročila

Naslednja poglavja knjige so zasnovana kronološko: »By the Rivers of Babylon: 586 BCE–70 CE«, »The Chain of Transmission: 70–870 CE« in »The Wandering Secret: 870–1492 CE«. Tu se Samethova pripoved premakne od svetopisemskih podob k zgodovini same skrivnosti. Ime se vse redkeje izgovarja; njegova javna raba se omejuje; namesto neposredne izgovorjave se uveljavijo nadomestna poimenovanja. Hkrati pa knjiga sledi tradicijam, ki govorijo o posebnem prenosu Božjega imena med učitelji in učenci. [3][7]

V tej pripovedi postane tišina okoli tetragrama pomembna prav zato, ker ustvarja prostor za ezoterično razumevanje. Če imena ne izgovarja več vsakdo, se vprašanje njegovega pravega zvoka in pomena premakne v ožje kroge. Sameth nato v rabinski in mistični literaturi išče sledove ideje, da božanska enost vključuje tudi združitev moškega in ženskega pola.

S tem vstopi kabala. Pojmi, kakršna je Šehina, ter kabalistične podobe moških in ženskih vidikov božanskega postanejo v knjigi del daljše zgodovine, v kateri se osnovna zamisel ne izgubi povsem, temveč spremeni svoj jezik. Namesto da bi bila izrečena kot preprosta formula o spolu Boga, se po Samethovi pripovedi ohranja v simbolih, kombinacijah črk, mističnih razlagah in učenjih o združevanju božanskih vidikov. [4][7]

Ime, obrnjene črke in kabalistična metoda

Samethovo zanimanje za obračanje črk ni samo osebna domislica iz uvoda. V zgodovinskih poglavjih poskuša pokazati, da ima takšno branje svoje mesto v judovski mistični in komentatorski tradiciji. V intervjuju ob izidu knjige posebej omenja Bahyo ben Asherja, srednjeveškega komentatorja Tore, pri katerem je opazil obračanje začetnic štiribesednih sklopov tako, da dobijo obliko tetragrama. Sameth takšne postopke bere kot znake, da so bili obrati, permutacije in šifrirane črkovne strukture del resnega religioznega branja, ne le poznejša igra z besedami. [4]

Podobno se sklicuje na Abrahama Abulafio, za katerega je bila kombinatorika Božjih imen osrednji del mistične prakse. V Samethovi zgodbi je pomembna predvsem ideja, da je pravo ime lahko namerno zakrito in da mora biti dostop do njega povezan z iniciacijo, intelektualno pripravo ali ezoteričnim učenjem. Tako njegova interpretacija Hu-Hi dobi drugo plast: ni predstavljena kot nekaj, kar bi moral vsak bralec takoj videti na površini besedila, ampak kot nekaj, kar naj bi bilo po naravi skrito.

Postel in Lanci: »odprta skrivnost«

Eno najzanimivejših poglavij Samethove zgodovine pride, ko pripoved doseže zgodnji novi vek. Sameth izpostavi francoskega učenjaka Guillauma Postela, ki je v 16. stoletju delal s kabalističnimi besedili in po Samethovi predstavitvi zapisal, da YHWH vsebuje oziroma združuje hebrejska zaimka za »on« in »ona«. Nekaj stoletij pozneje podobno mesto v pripovedi dobi italijanski učenjak Michelangelo Lanci. [4][5]

Za Sametha sta oba pomembna zato, ker njegovo lastno branje prestavita iz povsem sodobnega konteksta v zgodovino interpretacij. Knjiga s tem razvije pojem »odprte skrivnosti«: zamisel naj ne bi bila splošno sprejeta ali javno osrednja, vendar naj bi se v različnih obdobjih ponovno pojavila pri ljudeh, ki so se ukvarjali z mistično, filološko ali ezoterično razsežnostjo tetragrama. [5]

Šesto poglavje, »Coming Home: 1492–1948 CE«, zato ni samo zgodba o enem izgubljenem izgovoru. Je zgodba o selitvi idej: iz srednjeveških judovskih središč v renesančno krščansko kabalo, iz rokopisov v tisk, iz prepovedanih ali obrobnih razprav v moderne zgodovinske in filološke raziskave. Sameth sebe postavi na konec te verige kot nekoga, ki je do hipoteze prišel po lastni poti, nato pa ugotovil, da ima ta pot starejše predhodnike.

Sedmo poglavje: kaj ime pomeni danes

Zadnje poglavje, »Interpreting the Name: Yesterday, Today, and Tomorrow«, spremeni perspektivo. Po zgodovinski poti knjiga vpraša, kaj bi takšna razlaga lahko pomenila sodobnemu bralcu. Sameth uporablja izraz »uporabna preteklost« (ang. usable past) — preteklost, ki je mogoče ni mogoče preprosto preslikati v sedanjost, vendar lahko ponudi jezik za današnja vprašanja. [4]

Prva posledica je podoba Boga. Če se božansko ne omeji na moški simbolni pol, se spremeni tudi način, kako religiozni jezik razporeja avtoriteto, svetost in človeško podobnost Bogu. Sameth zato knjigo povezuje z vprašanji položaja žensk, z judovsko tradicijo ženskih vidikov božanskega in s sodobnimi pogovori o spolu. V svojih javnih predstavitvah knjige pravi, da lahko metafora »On-Ona« deluje tudi kot religiozni jezik, v katerem se prepoznajo ljudje, ki ne doživljajo spola kot preproste binarne kategorije. [4][5]

Druga posledica je širša od spola. Sameth v dvojnosti imena vidi model, po katerem sta dve različnosti hkrati del ene resničnosti. »On« in »ona« ostajata dve besedi, vendar skupaj kažeta k enemu Božjemu imenu. Tako knjiga svojo zgodovino zaključi s filozofskim motivom enosti, ki ne izbriše razlik. V tem smislu naslovno vprašanje o Božjem spolu postane primer večjega vprašanja: ali lahko nekaj vsebuje resnične razlike, ne da bi zato prenehalo biti eno. [4]

Kaj knjiga povezuje

Ime je mogoče na prvi pogled povzeti v enem stavku: Mark Sameth predlaga, da se YHWH bere kot Hu-Hi, »On-Ona«. Toda takšen povzetek izpusti velik del njene vsebine. Njenih približno 190 strani je zgrajenih kot pot skozi več tisočletij religiozne zgodovine: od starodavnih predstav božanskega, hebrejskih jezikovnih posebnosti in svetopisemskih podob prek rabinskega prenosa in kabalistične simbolike do Postela, Lancija in sodobnega ponovnega branja tetragrama. [1][2]

Njena tema zato ni samo izgovorjava štirih črk. Je vprašanje, kako lahko religiozni pomen preživi, tudi ko se neposredni ključ do njega izgubi; kako se ideje skrivajo v jeziku, ritualu, komentarjih in simbolih; ter kako poznejši bralec iz teh drobcev sestavi novo zgodovinsko pripoved. Sameth bralcu ne ponuja zgolj novega imena za Boga. Ponuja zgodbo o tem, kako naj bi bilo to ime pozabljeno, zakrito, prenašano in znova odkrito.

Na lastnih argumentacijskih izhodiščih želi The Name pokazati, da se za prevladujočo moško podobo Boga skriva starejša in kompleksnejša tradicija ter da lahko štiri črke YHWH, če jih beremo po Samethovi poti, postanejo najkrajši možni izraz te dvojnosti: On-Ona, različnost znotraj enosti.