Asato Mā Sadgamaya

Tri vrstice imajo svoj dom

Bṛhadāraṇyaka Upaniṣad spada med najstarejše Upaniṣade in je povezana z belo oziroma Śukla Yajurvedo ter Śatapatha Brāhmaṇo. Natančno datiranje teh besedil je težavno, ker so sestavljena iz plasti, ki so nastajale in se prenašale skozi daljše obdobje. Zato je varneje govoriti o eni najstarejših upanišadskih plasti kot pa mantro opremiti z navidezno natančnim datumom nastanka. [4][7]

V 1.3.28 je kontekst presenetljivo konkreten. Besedilo govori o Pavamāna petjih. Ko prastotṛ, eden od vedskih pevcev, začne Sāman, naj žrtvovalec recitira tri formule:

Izvirni tekst in prevod

Devanāgarī — *Bṛhadāraṇyaka Upaniṣad* 1.3.28: असतो मा सद्गमय । तमसो मा ज्योतिर्गमय । मृत्योर्मामृतं गमय ॥ [1]

IAST transliteracija: asato mā sad gamaya tamaso mā jyotir gamaya mṛtyor māmṛtaṃ gamaya

Slovenski prevod: Iz neresničnega me vodi k resničnemu. Iz teme me vodi k svetlobi. Iz smrti me vodi k nesmrtnosti.

V članku asat/sat v glavni vrstici prevajamo kot »neresnično/resnično«, ker tako tri prošnje ostanejo med seboj razločljive. Naslednje poglavje posebej pokaže, da imata besedi širše pomensko polje in da ju sam odlomek v svoji razlagi približa smrti in nesmrtnosti. [1][5][6]

V slovničnem smislu je konstrukcija osebna. Mā tukaj pomeni »me«, gamaya pa je poziv »vodi me«, »pripelji me« oziroma »daj, da grem«. [3][9]

V sodobni liturgični in meditacijski rabi se trem vrsticam pogosto doda uvodni Om ter zaključni Om śāntiḥ śāntiḥ śāntiḥ. Ta razširjena recitacijska oblika je danes zelo pogosta, vendar okvir Om … śāntiḥ ni del istih treh formul, kakor stojijo v Bṛhadāraṇyaka Upaniṣadi 1.3.28. [1][3][9]

Kaj pomeni *asat*?

Največja pomenska odprtost je že v prvi vrstici. Asat in sat je mogoče glede na kontekst prevajati na več načinov: ne-bivajoče in bivajoče, neresnično in resnično, neresnica in resnica. Poznejša vedāntska tradicija je posebej močno poudarila prehod iz navideznega ali minljivega v Resnično, iz nevednosti v spoznanje Brahmana. Od tod prihaja danes najbolj znano branje »iz neresničnega v Resnično« (ang. from the unreal to the Real). [5][6]

Hkrati Bṛhadāraṇyaka Upaniṣad na tem mestu poda še lastno razlago. Takoj za prvo vrstico asat v tem kontekstu poveže s smrtjo, sat pa z nesmrtnostjo. Nato podobno razloži temo kot smrt in svetlobo kot nesmrtnost, medtem ko tretja vrstica prehod iz smrti k nesmrtnosti izreče neposredno. [1]

Zato prevod »neresnično → resnično« v glavni mantri ohranjamo kot jasno in tradicionalno razumljivo slovensko obliko, to poglavje pa pokaže, da pomen ni izčrpan samo z enim slovarskim parom. V samem odlomku se tri prošnje med seboj osvetljujejo: resnično, svetloba in nesmrtnost postanejo tri podobe prehoda iz omejenega stanja v njegovo preseganje.

Tri prošnje, eno gibanje

Ko upoštevamo besedilno pojasnilo, postane struktura mantre še bolj kompaktna. Ne gre za tri popolnoma ločene želje. Prva, druga in tretja vrstica so tri podobe enega prehoda.

Neresnično → resnično. Tema → svetloba. Smrt → nesmrtnost.

Prvotni tekst prve dve dvojici izrecno približa tretji. Tema ni samo pomanjkanje informacij, svetloba pa ne zgolj intelektualna jasnost. V tem ritualnem svetu sta obe povezani z mejo med smrtnostjo in preseganjem smrti. [1][2]

Prav zaradi takšne strukture je mantra pozneje postala izjemno odprta za nove razlage. Kdor jo bere etično, lahko v njej vidi prehod iz napačnega ravnanja v resnico. Kdor jo bere epistemološko, lahko temo razume kot nevednost in svetlobo kot znanje. Advaita jo lahko bere kot gibanje od napačne identifikacije z minljivim k spoznanju nespremenljivega Selfa oziroma Brahmana. V sodobnem meditacijskem okolju lahko iste besede postanejo prošnja za jasnost, notranjo orientacijo ali pogum pred smrtjo. [5][6][8] Te razlage niso nujno medsebojno izključujoče, niso pa vse enako stare.

Od rituala k filozofiji

Upanišadska besedila sama stojijo na zanimivi meji med vedskim ritualnim svetom in vedno bolj izrazitim filozofskim raziskovanjem človeka, smrti, ātmana in Brahmana. Bṛhadāraṇyaka je še vedno globoko vpeta v ritualno dediščino, hkrati pa vsebuje nekatera najvplivnejša razmišljanja o Jazu (Selfu) in ultimativni resničnosti v indijski filozofiji. [4][5]

Zato poznejša vedāntska interpretacija mantre ni naključna kraja starega ritualnega stavka. V širšem besedilu dejansko obstajajo teme, ki omogočajo takšno filozofsko širitev. Śaṅkarova komentatorska tradicija bere prehod iz teme v svetlobo kot gibanje iz nevednosti proti vednosti in višjemu stanju. [6] V poznejši Advaiti je zato zelo naravno, da sat postane povezano z resničnim oziroma Brahmanom, tamas z avidyā in nesmrtnost z osvoboditvijo iz napačne identifikacije z minljivim.

Vendar je zgodovinsko pomembno obdržati vrstni red. Najprej imamo vedsko-upanišadski tekst v ritualnem okolju, ki sam ponudi svojo razlago. Nato imamo stoletja interpretacije, v katerih ista formula postane del različnih filozofskih in duhovnih sistemov. Če ta vrstni red obrnemo, dobimo vtis, da je bila vsaka poznejša razlaga že dobesedno zapisana v prvih treh vrsticah.

Kako je mantra postala univerzalna

Morda prav zaradi tega, ker tri formule ne imenujejo določenega božanstva, so izredno prenosljive. Govorijo v prvi osebi in uporabljajo tri skoraj univerzalne nasprotne pare: asat in sat, tema in svetloba, smrt in nesmrtnost. Zato jih je mogoče recitirati v zelo različnih teoloških okvirih, pa tudi v okoljih, kjer se religiozni jezik uporablja zelo ohlapno. [3][8][9]

V sodobni jogi se mantra pogosto pojavlja kot samostojna invokacija ali zaključna molitev. Lahko je uglasbena, ponavljana kot kirtan, obdana z Om in trojnim śāntiḥ, prevedena v množino ali povsem odrezana od zgodovinskega Pavamāna obreda. [8][9] S tem njena sodobna uporaba ni nujno »napačna«. Tradicije ves čas ponovno interpretirajo svoje besede. Pomembno je le, da sodobnih oblik ne predstavimo kot nespremenjen posnetek prvotne prakse.

Prav tu se pokaže razlog, zakaj je Asato Mā Sadgamaya preživela daleč zunaj svojega prvotnega obreda. Njena slovnična struktura je preprosta, slike so močne, cilj pa nikjer ni zaprt v eno samo dogmatično definicijo. Človek prosi, naj bo voden iz nečesa proti nečemu drugemu — iz stanja, ki ga mora preseči, proti stanju, ki ga zazna kot višje.

Prošnja za prehod

Mantro je zato mogoče brati na dveh ravneh hkrati. Zgodovinsko je treba vedeti, da prihaja iz konkretnega vedskega ritualnega okolja in da njen lastni tekst prvi dve nasprotji razlaga skozi razmerje med smrtjo in nesmrtnostjo. Filozofsko pa je prav njena odprtost omogočila, da so se skozi stoletja v te tri vrstice naselili novi pomeni: resnica, znanje, Brahman, osvoboditev, svetloba zavesti.

Njena trajnost izhaja tudi iz oblike same: trikrat se ponovi ista prošnja, da človek ne ostane tam, kjer je. Vsaka vrstica govori o prehodu, toda vsaka ga pokaže z drugo podobo.

To ni samo slogan o optimizmu. V svojem najstarejšem ohranjenem kontekstu je prošnja o meji, ki je človek sam ne more preprosto prekoračiti — zato prosi, naj bo voden.