Kdo nadzoruje nadzornike?

Regulatorni zajem ne pomeni nujno korupcije

Pri besedi regulatorni zajem si hitro predstavljamo: podjetje podkupi regulatorja. To je možen primer, vendar preozek. OECD izraz ugrabitev javne politike uporablja za položaj, v katerem so javne odločitve ponavljajoče ali sistematično preusmerjene stran od javnega interesa proti določenemu posebnemu interesu.[1] V akademski literaturi je pojem ožji ali širši glede na avtorja. Richard Posner regulatorni zajem opiše kot podreditev regulativne agencije interesom reguliranih podjetij.[2] Pomembnejša pa je ugotovitev Luigija Zingalesa: regulatorni zajem ne zahteva nujno nepoštenih regulatorjev.

Lahko nastane zaradi običajnih spodbud in informacijskih odvisnosti v samem sistemu.[3] To je bistveno. Če regulatorni zajem razumemo samo kot podkupovanje, lahko spregledamo precej pogostejše mehanizme.

Regulator potrebuje informacije reguliranega. Predstavljajmo si regulatorja zelo tehnične panoge. Nadzoruje: letalsko elektroniko, kompleksne finančne instrumente, farmacevtsko proizvodnjo, jedrsko tehnologijo ter telekomunikacijska omrežja. Industrija ima na tisoče inženirjev, ogromne podatkovne baze, lastne laboratorije in podrobno operativno znanje. Regulator ima manj ljudi in omejen proračun. Kaj naredi? Vprašati mora industrijo. To je normalno. Toda s tem se pojavi informacijska asimetrija: nadzorovani pogosto ve o svojem sistemu več kot nadzornik. Zingales opozarja prav na to odvisnost od informacij regulirane panoge kot enega mehanizmov, ki lahko regulatorja približa interesom reguliranih.[3] Strokovnost ustvarja paradoks. Za dober nadzor potrebujemo ljudi, ki industrijo razumejo. Toda kdo jo najbolje razume? Pogosto ljudje, ki so v njej delali, zanjo svetovali ali z njo poslovali. Tako dobimo paradoks: več strokovnosti lahko pomeni večjo bližino regulirani panogi. Če iz nadzornega organa odstranimo vse ljudi z industrijskimi izkušnjami, lahko oslabimo njegovo sposobnost nadzora. Če jih vključimo brez zaščitnih mehanizmov, povečamo možnost konflikta interesov. Rešitev zato ni: »nihče iz industrije ne sme nikoli postati regulator.« Ampak: jasna pravila razkritja, izločitev iz odločanja, mirovalna obdobja, neodvisen nadzor in transparentnost.

Prehajanje med regulatorjem in industrijo. OECD opisuje prehajanje med regulatorjem in industrijo (t. i. »vrtljiva vrata«) kot prehajanje ljudi med javnim in zasebnim sektorjem, ki lahko povzroči konflikt interesov.[4] Tveganje ima več oblik.

Pred odhodom iz javne službe. Uradnik lahko razmišlja: »Ali bom čez leto potreboval službo pri podjetju, o katerem danes odločam?« Po odhodu. Nekdanji uradnik lahko lobira nekdanje sodelavce, uporablja osebne povezave, izkorišča nejavne informacije in svetuje podjetju, kako se regulator odziva.

Pri prihodu iz industrije. Novi regulator lahko v javno službo prinese: strokovno znanje ter pa tudi kulturne predpostavke prejšnjega okolja. OECD zato prehajanje med regulatorjem in industrijo obravnava kot področje, ki zahteva specifično upravljanje konflikta interesov.[4][5]

Prehajanje med regulatorjem in industrijo ni dokaz nepravilnosti

To je pomembna metodološka meja. Če regulator pozneje dobi službo v industriji, to samo po sebi ne dokazuje, da je prej sprejemal napačne odločitve v njeno korist. Potrebujemo dodatno dokazno gradivo: katera vprašanja je obravnaval, kdaj so se začeli pogovori o zaposlitvi, ali se je izločil iz odločanja, ali je uporabljal zaupne informacije, ali obstaja nenavadna sprememba odločitve ter ali so bila pravila kršena. Prehajanje med regulatorjem in industrijo je konfliktno tveganje oziroma razlog za dodatno preverjanje. Ni samodejen dokaz regulatornega zajema.

Zakaj države sploh dovoljujejo prehajanje? Ker popolna prepoved prinaša stroške. GAO je pri obravnavi pravil za zaposlovanje po odhodu iz zvezne službe že desetletja opozarjal na potrebo po ravnotežju med zaščito javnosti pred konfliktnimi interesi ter sposobnostjo države, da zaposli in zadrži najbolj usposobljene ljudi[6]. Človek, ki gre v javno službo, ne more biti nujno doživljenjsko izključen iz svojega strokovnega področja. Zato je problem zasnova pravil. Ne sam obstoj mobilnosti.

Kdo ima čas sodelovati pri regulaciji? Regulatorni zajem se ne zgodi samo prek zaposlovanja. Regulatorji pri pripravi pravil pogosto zbirajo komentarje, strokovna mnenja, podatke in predloge. Kdo ima največ časa in denarja za sodelovanje? Pogosto so to velika podjetja, poklicna združenja in organizirani interesni akterji. Navaden državljan ima precej manj spodbude, da prebere 300 strani tehničnega predpisa in odda komentar. To ustvarja asimetrijo sodelovanja. OECD zato kot zaščito pred prevlado posebnih interesov nad javno politiko poudarja vključevanje različnih interesov, transparentnost, dostop do informacij, odgovornost in organizacijsko integriteto.[1] Regulatorni zajem je lahko kulturni, ne samo finančni. Regulator in regulirani lahko več let: obiskujeta iste konference, uporabljata isti tehnični jezik, prihajata iz istih univerz, menjata delovna mesta ter rešujeta iste probleme. Čez čas lahko nastane skupna profesionalna kultura. Regulator lahko začne vprašanje: »Kako zaščititi javnost pred panogo?« Nezavedno preoblikovati v »Kako panogi pomagati, da sistem deluje?« Obe vprašanji nista nujno v konfliktu. Toda če drugo popolnoma nadomesti prvo, se lahko nadzorna funkcija oslabi.

Regulator ni sovražnik industrije

Na drugi strani je nevarna tudi nasprotna predstava. Regulator, ki podjetje obravnava kot sovražnika ne glede na dejstva, prav tako ne opravlja dobre regulacije. Dober regulator mora biti: dovolj blizu, da razume ter dovolj oddaljen, da presoja. To je težko ravnotežje. Neodvisnost ne pomeni sovražnosti. Pomeni sposobnost odločanja brez nedopustnega vpliva.

Boeing 737 MAX: pomemben primer, vendar ne dokaz regulatornega zajema sam po sebi. Po nesrečah Lion Air 610 in Ethiopian Airlines 302 je Urad generalnega inšpektorja ameriškega ministrstva za promet pregledal certifikacijo Boeing 737 MAX 8. Njegovo poročilo iz leta 2021 je ugotovilo, da sta FAA in Boeing sledila takrat vzpostavljenemu certifikacijskemu procesu, vendar so omejitve v FAA-jevih smernicah, procesih in komunikaciji privedle do pomembnega nerazumevanja sistema MCAS.[7] OIG je ugotovil tudi pomanjkljivosti pri FAA nadzoru Boeingovega programa Organization Designation Authorization (ODA).[7] To je zelo uporaben primer strukture nadzora. Ni pa pošteno iz poročila avtomatično sklepati: »OIG je dokazal, da je Boeing zajel FAA.« Tega poročilo ne pravi.

Delegirani nadzor. V nekaterih tehničnih sistemih regulator del nalog preverjanja delegira kvalificiranim ljudem znotraj podjetja oziroma organizacije. Zakaj? Ker bi bilo sicer preveč podatkov, premalo regulatorjev, certificiranje pa počasnejše. Delegiranje je lahko učinkovito. Toda ustvari posebno vprašanje: Kako nadzornik zagotovi, da delegirana funkcija ostane regulatorna funkcija in ne postane podaljšek poslovnega cilja? To zahteva jasno ločene odgovornosti, možnost neodvisne eskalacije, zaščito tehničnih strokovnjakov ter dovolj kompetenc na strani regulatorja.

JATR: sistemske lekcije certifikacije MAX. Skupni tehnični pregled pristojnih organov (JATR), v katerem so sodelovali FAA, NASA in strokovnjaki več mednarodnih letalskih regulatorjev, je leta 2019 izdal priporočila glede certifikacije sistema 737 MAX.[8] JATR je med drugim opozoril na predpostavke o vedenju pilotov, vpliv sprememb zasnove na operacije in usposabljanje ter potrebo po boljšem celostnem razumevanju sistemskih učinkov. Tudi tu je pomembna metodologija: poročilo lahko pokaže pomanjkljiv nadzor in procesna tveganja brez tega, da bi dokazalo zavestno korupcijo. To razlikovanje je bistveno za celotno serijo.

Samoregulacija: kdaj lahko industrija nadzoruje samo sebe?

Industrijsko samourejanje ima prednosti. Panoga ima strokovno znanje, sposobnost hitrega razvoja standardov in neposreden stik s tehnologijo. Toda vprašanje je: Kaj se zgodi, kadar je varnostni standard v konfliktu s stroškom ali hitrostjo? Samoregulacija najbolje deluje, kadar obstajajo jasni zunanji zakonski okviri, neodvisna revizija, dejanska odgovornost, konkurenca standardov in dovolj informacij za javnost. Brez zunanjega preverjanja obstaja nevarnost, da standard postane predvsem: dokaz skladnosti s samim seboj.

Revizija: nadzornik, ki ga plača nadzorovani. Revizija vsebuje zanimiv strukturni konflikt. Neodvisni revizor mora presoditi finančna poročila podjetja. Toda podjetje običajno plača revizijsko storitev. Zato sodobni revizijski standardi posebej poudarjajo dejanska in navidezna neodvisnost. PCAOB navaja, da ima revizor temeljno obveznost varovati vlagatelje z izdajo natančnih, informativnih in neodvisnih revizorskih poročil ter mora biti od podjetja neodvisen v dejstvu in videzu.[9] Sistem torej že v zasnovi priznava: strokovnost sama ni dovolj; potrebna je tudi neodvisnost.

Konflikt interesov ne pomeni avtomatično napačne odločitve. Če ima nekdo konflikt interesov, lahko kljub temu odloči pravilno. Problem je drugačen. Konflikt interesov: poveča tveganje pristranskosti, otežuje javno preverjanje nepristranskosti ter zmanjšuje zaupanje v rezultat. Zato se konflikt pogosto upravlja z razkritjem, izločitvijo, neodvisnim pregledom ter omejitvami določenih odnosov. Ni treba dokazati dejanske korupcije, da je konflikt vreden upravljanja.

Videz neodvisnosti. To je pomemben koncept. Revizor je lahko subjektivno popolnoma pošten. Toda če je njegova finančna ali osebna povezava s stranko tako močna, da bi razumen zunanji opazovalec dvomil v nepristranskost, nastane problem tudi brez dokazljive pristranskosti.[9] Zakaj? Ker nadzor ne potrebuje samo pravilne odločitve. Potrebuje tudi verodostojen proces.

Inšpektor general: nadzor znotraj sistema

Ameriški model uradov generalnih inšpektorjev poskuša ustvariti notranje organe z določeno stopnjo institucionalne neodvisnosti. Svet generalnih inšpektorjev za integriteto in učinkovitost je zakonsko vzpostavljen kot neodvisna entiteta znotraj izvršilne veje in je namenjen izboljšanju strokovnosti ter koordinacije nadzora nad prevarami, odpadki in zlorabami.[10] Model je zanimiv: nadzornik je znotraj širšega državnega sistema, a mora imeti dovolj ločenosti, da lahko ta sistem kritizira. To je težka institucionalna konstrukcija.

Popolnoma neodvisen nadzornik skoraj ne obstaja. Vsak nadzorni organ ima določeno odvisnost. Od proračuna, imenovanja, zakonodajnega mandata, dostopa do dokumentov, podatkov nadzorovanega, sodišč ter politične podpore. Zato vprašanje: »Ali je regulator popolnoma neodvisen?« ni zelo uporabno. Boljše je: Od česa je odvisen in kakšne varovalke preprečujejo, da ta odvisnost spremeni njegovo presojo?

Kdo nadzoruje revizorja? Če revizor preverja podjetje, lahko regulator preverja revizorja, revizijski odbor nadzoruje odnos z revizorjem, standardi omejujejo konflikte, trg in sodišča pa ustvarjajo dodatno odgovornost. To ustvari večplastni nadzor. Toda vsaka dodatna plast odpira isto vprašanje: kdo preverja naslednjo plast? Odgovor moderne institucionalne zasnove ni en »vrhovni nadzornik«. Gre za mrežo medsebojnih kontrol.

Redundanca je v nadzoru dobra lastnost. V inženirstvu je redundanca namenoma podvajanje sistema. Če prvi senzor odpove, obstaja drugi. Enako lahko velja za institucije. Na primer: notranja skladnost, zunanji regulator, neodvisni revizor, sodišče, parlamentarno telo, mediji, žvižgač ter civilna družba. Nobena plast ni popolna. Toda neuspeh vseh hkrati je težji.

Problem »ena sama točka odpovedi«

Če ena sama institucija: postavlja pravila, zbira podatke, razlaga pravila, presoja kršitve ter odloča o pritožbi imamo ena sama točka institucionalne odpovedi. To ne dokazuje zlorabe. Pomeni pa, da je posledica napake ali zajema večja. Dobra zasnova zato ločuje funkcije, kadar je to mogoče.

Navidezni nadzor. Institucija lahko ima veliko nadzora na papirju: odbore, obrazce, certifikate, revizije ter etične kodekse. Toda to še ne pomeni, da nadzor deluje. Lahko obstaja: videz nadzora brez dejanske sposobnosti poseči v odločitev. Vprašajmo: Ali lahko nadzornik zahteva dokument?; Ali lahko ustavi proces?; Ali lahko sankcionira?; Ali lahko objavi ugotovitev brez dovoljenja nadzorovanega?; ter Ali ima dovolj tehničnega znanja? Če ne, je njegova neodvisnost predvsem formalna.

Transparentnost ni isto kot odgovornost. Objava podatkov je koristna. Toda transparentnost sama ne popravi sistema. Če institucija objavi 10.000 strani dokumentov, vendar: nihče nima pristojnosti ukrepati, podatki niso razumljivi ter ni posledic imamo transparentnost brez odgovornosti. OECD zato preprečevanje regulatornega zajema veže na kombinacijo: pluralnega vključevanja interesov, transparentnosti, dostopa do informacij, odgovornosti ter integritetnih pravil[1].

Več regulacije ne pomeni avtomatično manj regulatornega zajema. Če je regulator zajet ali neučinkovit, dodatna pravila sama po sebi ne rešijo problema. Lahko celo povečajo: kompleksnost, potrebo po strokovnjakih ter stroške vstopa novih konkurentov. Regulacija je lahko potrebna. Toda tudi regulacijo jo je treba oblikovati tako, da je razumljiva, preverljiva, pregledna in odprta za konkurenco interesov.

In manj regulacije ni avtomatično več svobode

Nasprotna poenostavitev je: »Če regulator lahko postane zajet, odstranimo regulatorja.« Toda če regulator izgine, lahko ostane druga koncentracija moči: industrija brez zunanjega nadzora. Cambridgeov zbornik Preventing Regulatory Capture izrecno opozarja, da diagnoza regulatornega zajema ne pomeni, da je regulacija brezupna ali da jo je treba opustiti.[11] Vprašanje je: kako oblikovati nadzor, ki je odpornejši proti zajemu.

Regulatorni zajem mora biti dokazan, ne samo izrečen. Izraz regulatorni zajem je postal zelo močna politična oznaka. Ko nam regulatorjeva odločitev ni všeč, je skušnjava reči: »Regulator je zajet.« Toda Carpenter in Moss opozarjata na problem odkrivanja in merjenja regulatornega zajema: potrebno je pokazati, da so odločitve res sistematično premaknjene v korist posebnega interesa, ne samo, da se z določeno odločitvijo ne strinjamo.[12] Za THY-REALITY zato velja: regulatorni zajem je hipoteza, ki potrebuje mehanizem in dokaz.

Kaj bi bil dokaz regulatornega zajema? Možni indikatorji so: sistematično privilegiran dostop ene strani; odločanje v nasprotju z lastnimi tehničnimi ugotovitvami brez razumne razlage; konflikt interesov, ki ni upravljan; ponavljajoče zaposlovanje med specifičnimi odločevalci in reguliranimi subjekti; notranji dokumenti, ki kažejo nedopusten vpliv ter regulatorna pravila, ki se sistematično oblikujejo v korist reguliranih na račun zakonskega cilja. Noben indikator sam ni vedno dovolj. Potrebujemo: vzorec + mehanizem + dokumentirano povezavo.

Nepriljubljena odločitev ni dokaz zajema. Regulator mora včasih sprejeti odločitev, ki koristi industriji. To je lahko pravilno. Na primer: staro pravilo je neučinkovito, tehnologija se je spremenila ter strošek pravila je večji od koristi. Če vsako takšno odločitev označimo za regulatorni zajem, koncept izgubi analitično vrednost. Pravo vprašanje je: Ali je odločitev razložljiva z javnim mandatom in dokazi ali bolje z zasebnim interesom, ki je nedopustno prevladal?

Opozicija industriji tudi ni dokaz neodvisnosti

Regulator lahko sprejme zelo strogo pravilo in je še vedno slab regulator. Strogost ni isto kot neodvisnost. Dober nadzornik mora biti sposoben: zahtevati več, ko je to potrebno ter odpraviti pravilo, ko ni več smiselno. Neodvisnost se kaže v doslednosti metode, ne v tem, kako pogosto regulator reče »ne«.

Prehajanje med regulatorjem in industrijo je dvosmeren problem. Veliko razprave se osredotoča na regulator → industrija. Toda obstaja tudi: industrija → regulator. V obeh smereh so možne: koristne kompetence, konflikti ter kulturni vplivi. OECD posebej opozarja, da lahko prehajanje prinese vladi dragocene veščine in znanje, hkrati pa ustvarja tveganja glede informacij, odnosov in prihodnjih delodajalcev.[4] To je dobra ilustracija širšega pravila: isti mehanizem lahko ustvarja korist in tveganje hkrati.

Obdobje mirovanja. Ena tipična zaščita je obdobje, v katerem nekdanji uradnik ne sme zastopati določenih interesov pred nekdanjo agencijo, sodelovati pri specifičnih zadevah ter uporabljati določenih povezav. GAO dokumentira obstoj ameriških omejitev zaposlovanja po odhodu iz javne službe in zakonov o prehajanju med regulatorjem in industrijo za nekdanje zvezne uradnike.[6][13] Toda pravilo je koristno samo toliko, kolikor je jasno, spremljano in izvrševano.

Pravilo brez podatkov je težko nadzirati. OECD-jev Anti-Corruption and Integrity Outlook 2024 opozarja, da mnoge države sicer imajo pravila o konfliktih interesov, vendar pogosto nimajo dovolj podatkov, da bi vedeli, ali dejansko obvladujejo tveganja zaradi prehajanja med javnim in zasebnim sektorjem.[14] To je širši problem. Institucija lahko reče: »Imamo politiko.« Toda za presojo potrebujemo dokaze o izvajanju.

Kdo financira nadzornika?

Neodvisnost je povezana tudi z virom denarja. Toda tudi tu ni preprostega pravila. Nadzornik, financiran iz proračuna, je odvisen od politične odločitve. Nadzornik, financiran s pristojbinami industrije, je finančno povezan z regulirano panogo. Neodvisen zasebni revizor je plačan od stranke. Vsak model ima konfliktno strukturo. Zato vprašanje ni samo: »Kdo plača?« Ampak: Ali način financiranja omogoča plačniku vpliv na posamezno ugotovitev?

Kdo imenuje nadzornika? Enak problem velja za imenovanje. Če nadzornika imenuje vlada, parlament, industrija ali strokovno združenje, ima vsak model svoje prednosti in slabosti. Dobra institucionalna zasnova uporablja omejen mandat, transparentne kriterije, postopke razrešitve, več akterjev pri imenovanju ter javno poročanje. Cilj ni odstraniti vse odvisnosti. To ni mogoče. Cilj je preprečiti, da ena odvisnost postane absolutna.

Neodvisnost revizorja kot model širše epistemologije. Zakaj od revizorja zahtevamo neodvisnost? Ker razumemo, da strokovno znanje brez neodvisnosti ni dovolj za zaupanje. To velja tudi za znanstveno recenzijo, varnostni pregled, preverjanje dejstev, regulatorno oceno in notranjo preiskavo. Zato bi lahko širši princip imenovali: Epistemska neodvisnost. Ali ima človek, ki nekaj preverja, realno možnost priti do zaključka, ki je neprijeten naročniku?

Test epistemološke neodvisnosti. Za vsakega nadzornika vprašajmo: Kdo ga izbere? Kdo ga plača? Kdo ga lahko odpusti? Od koga dobi informacije?

Ali lahko zahteva podatke? Ali lahko objavi neugoden zaključek? Ali ima sankcijsko moč? Ali obstaja pritožba proti njegovi odločitvi? Ali je sam predmet neodvisnega pregleda?

Kam gredo njegovi ljudje po koncu mandata? To je uporabnejše od abstraktnega vprašanja: »Je neodvisen?«

Veriga nadzora

Za prihodnje THY-REALITY članke bi uvedel še en standardni model: REGULIRANI SUBJEKT → PRIMARNI REGULATOR → NOTRANJI NADZOR → ZUNANJA REVIZIJA/GENERALNI INŠPEKTOR → ZAKONODAJNI/SODNI NADZOR → JAVNI/MEDIJSKI NADZOR Pri vsaki povezavi vprašamo: kdo ima informacije; kdo ima moč; kdo je od koga odvisen; ter kaj se zgodi, če prejšnja plast odpove. To pokaže, ali ima sistem redundanco ali eno samo točko odpovedi.

Nadzornik lahko postane vir samozadovoljstva. Obstoj nadzorne institucije lahko povzroči: »Če je regulator odobril, mora biti varno.« Toda regulatorna odobritev pomeni: sistem je prestal določen proces pod določenimi predpostavkami. Ne pomeni, da je tveganje enako nič. To je pomembno pri zdravilih; letalih; finančnih produktih; ter gradnji. Nadzor zmanjšuje tveganje. Ne ukinja realnosti.

»Regulator je odobril« ni končni dokaz. Pri raziskavi moramo vprašati: kaj je regulator dejansko preveril; kaj je delegiral; katere podatke je imel; katere predpostavke so bile uporabljene; ter ali so se podatki pozneje spremenili. Tako preprečimo, da regulatorna avtoriteta postane nova oblika: argumentum ad auctoritatem.

Najboljši nadzor ustvarja možnost, da nadzorovani zmaga. To se sliši paradoksalno. Če regulator preiskuje podjetje in dokazi pokažejo, da podjetje ni kršilo pravila, mora biti regulator pripravljen to priznati. Če nadzornik vedno najde kršitev, ker je njegov obstoj odvisen od iskanja kršitev, ima tudi on problem spodbud. Zato mora biti sistem zasnovan tako, da je legitimen rezultat tudi ugotovitev ni dokazov za kršitev.

Enako velja za THY-REALITY

Če začneva članek z »dokazala bova regulatorni zajem,« sva že naredila napako. Pravilna oblika je: »preverila bova, ali dokazi podpirajo hipotezo regulatornega zajema.« Rezultat je lahko: regulatorni zajem je dobro dokumentiran, konflikt interesov brez dokaza regulatornega zajema, slab nadzor brez dokaza nedopustnega vpliva ter normalen regulatorni spor. To je zahtevnejše. In zato bolj uporabno.

Zaključek: nadzornika ne rešimo z enim večjim nadzornikom. Problem »kdo nadzoruje nadzornike?« nima končnega človeka na vrhu piramide. Če ustvarimo vrhovnega regulatorja, lahko vprašamo: kdo nadzoruje njega? Sodobna rešitev je drugačna: ločene pristojnosti, transparentnost, profesionalni standardi, neodvisna revizija, sodni pregled, zakonodajni nadzor, žvižgačji, mediji ter javnost. Noben element ni nezmotljiv. Njihova moč je v tem, da niso vsi odvisni od istega centra. Najbolj zdrava institucija zato ni tista, ki ima: popolnega nadzornika.

Je tista, ki ima: več poti, po katerih lahko napaka postane vidna, tudi če ena pot odpove. To je isti princip, ki se skozi celotno serijo ponavlja: resnica potrebuje možnost popravka. In nadzor je dober samo toliko, kolikor nadzornik tudi sam ostaja popravljiv.

Opomba o metodologiji. Članek ne uporablja izraza regulatorni zajem kot politične etikete. Posebej ločuje: konflikt interesov, tveganje zaradi prehajanja med regulatorjem in industrijo, informacijsko odvisnost, pomanjkljiv nadzor, delegiran nadzor ter dokazan regulatorni zajem. Primer Boeing 737 MAX je uporabljen kot dokumentiran primer pomanjkljivosti certifikacijskega in delegacijskega nadzora; DOT OIG poročilo samo po sebi ni predstavljeno kot dokaz regulatornega zajema. Prav tako prehajanje posameznika med javnim in zasebnim sektorjem samo po sebi ni predstavljeno kot dokaz korupcije ali nepravilne odločitve.