Kdo plača ekspertizo?

Konflikt interesov ni isto kot korupcija

NIH konflikt interesov opisuje kot položaj, v katerem lahko finančni, profesionalni, osebni ali drug sekundarni interes vpliva na strokovno presojo.[1] ICMJE uporablja podobno logiko: konflikt nastane, kadar bi sekundarni interes lahko vplival na presojo o primarnem interesu, na primer veljavnosti raziskave ali dobrobiti pacientov.[2] Pomembna beseda je lahko. Konflikt interesov ni dokaz goljufije, ponarejanja ali namerne laži. Je tveganje pristranskosti, ki ga je treba razkriti, upravljati in včasih odstraniti.

Zakaj razkritje sploh potrebujemo? Ker bralec drugače ne more oceniti konteksta. Predstavljajmo si dve študiji istega zdravila. Pri prvi piše: financirano iz neodvisnega javnega granta. Pri drugi: financiral proizvajalec zdravila; financer je sodeloval pri načrtu raziskave, analizi in pripravi rokopisa. Morda imata obe popolnoma pravilne podatke. Toda druga zahteva več pozornosti na zasnovo, dostop do podatkov, izbiro izidov ter način interpretacije. ICMJE zato zahteva razkrivanje finančnih in drugih relevantnih odnosov, vira podpore, vloge financerja pri zasnovi, zbiranju, analizi in interpretaciji podatkov, njegove vloge pri pisanju ter morebitnih omejitev objave[2].

»Financirano s strani industrije« ni znanstvena zavrnitev. Ena najpogostejših napak je: »Podjetje je plačalo študijo, zato je napačna.« To je argument o motivu, ne analiza raziskave. Pravilnejša oblika je: »Ker obstaja neposreden finančni interes, moramo posebej preveriti mesta, kjer bi lahko ta interes vplival na raziskovalni proces.« Nato pogledamo: protokol, randomizacijo, primerjalno skupino, predhodno registrirane izide, izgubljene udeležence, statistiko, dostop raziskovalcev do surovih podatkov ter skladnost rezultatov in zaključkov.

Toda financiranje ni nepomembno. Nasprotna skrajnost je: »Pomembna je samo metoda. Kdo plača, je irelevantno.« Empirični podatki temu nasprotujejo. Cochraneov sistematični pregled 75 raziskav o sponzorstvu zdravil in medicinskih pripomočkov je ugotovil, da so industrijsko sponzorirane študije pogosteje poročale rezultate učinkovitosti, ugodne za financerjev izdelek, ter pogosteje imele ugodne zaključke.[3] V združeni analizi so bile industrijsko sponzorirane raziskave približno 27 % pogosteje ugodne glede rezultatov učinkovitosti ter približno 34 % pogosteje ugodne v zaključkih v primerjavi z raziskavami z drugimi viri financiranja.[3] To je povezava, ne dokaz, da je vsaka posamezna industrijska študija pristranska.

Zanimiv problem: standardna ocena tveganja pristranskosti ni pojasnil vsega. Cochrane je ugotovil nekaj posebej pomembnega. Razlike med industrijsko in neindustrijsko financiranimi raziskavami niso bile v celoti pojasnjene s klasičnimi elementi, kot so: randomizacija, prikritje razporeditve, izgube udeležencev ter standardno selektivno poročanje. Avtorji so zato zaključili, da obstaja pristranskost zaradi industrijskega vpliva, ki ga običajna orodja za oceno metodološkega tveganja ne zajamejo popolnoma.[3] To pomeni: dobro izvedena raziskava je lahko še vedno zasnovana okoli vprašanja, ki financerju koristi.

Pristranskost se lahko začne pred prvim pacientom

Predstavljajmo si novo zdravilo. Financer lahko legitimno odloča: katero bolezen bo raziskoval, katero populacijo, s katerim primerjalnim zdravilom, pri katerem odmerku, kateri izid bo glavni ter koliko časa bo trajalo spremljanje. Vsaka odločitev je lahko znanstveno zagovarljiva. Toda kombinacija odločitev lahko poveča verjetnost ugodnega rezultata. Zato je pomembno razlikovati: pristranskost zaradi izmišljanja podatkov od pristranskosti zasnove. Za pristranski rezultat ni nujno treba ponarediti ene same številke.

Raziskovalno vprašanje je že izbor. Znanost pogosto razumemo kot podatki → zaključek. V resnici je prej še en korak: katero vprašanje bomo sploh financirali? Če industrija financira raziskave: kako zmanjšati tveganje njenega izdelka, morda manj financira vprašanje: ali je izdelek sploh potreben. Če država močno financira eno področje, se tam razvije več: laboratorijev, karier, podatkov ter publikacij. To samo po sebi ni zloraba. Pokaže pa, da financiranje vpliva tudi na agendo znanja.

Kar ni raziskano, ne more vstopiti v konsenz na enak način. To je sorodno določanju dnevnega reda iz prejšnjih člankov. Če je neka hipoteza: draga, komercialno nezanimiva, politično nepriljubljena ter institucionalno nezaželena lahko dobi manj raziskovalnega denarja. Rezultat ni nujno: napačna znanost. Lahko je: asimetrična količina znanja. Zato moramo pri velikem konsenzu vprašati tudi: Katera vprašanja so bila sistematično raziskovana in katera precej manj?

Objavna pristranskost: znanstvena literatura ni popoln arhiv vseh raziskav. Tudi če je vsaka objavljena študija korektna, lahko celotna literatura ustvari napačno sliko. Zakaj? Ker se pozitivni oziroma statistično zanimivi rezultati lažje objavijo kot ničelni, negativni ter dolgočasni rezultati. To je objavna pristranskost. Če deset študij ne najde učinka, ena pa ga najde in se objavi predvsem ta, bralec vidi: »obstaja pozitiven rezultat« Namesto: »ena od enajstih raziskav je dala pozitiven rezultat.« Selektivno poročanje znotraj objavljene študije. Raziskava lahko meri: bolečino, kakovost življenja, hospitalizacijo, laboratorijske vrednosti ter več časovnih točk. Če objava poudari predvsem tiste izide, ki so statistično značilni, ugodni in skladni z želeno zgodbo dobimo selektivno poročanje o izidih. Cochrane opozarja, da selektivna izbira izidov in analiz glede na rezultat lahko zavaja tudi sistematične preglede.[4] Zato je predregistracija protokola tako pomembna.

Predregistracija je časovni stroj proti prilagajanju zgodbe

Če raziskovalec pred analizo javno zapiše: glavno hipotezo; primarni izid; ter statistični načrt Pozneje lahko primerjamo, kaj je nameraval preizkusiti, s tem, kar je dejansko objavil. Predregistracija ne prepreči vseh oblik pristranskosti. Oteži pa retroaktivno pretvorbo naključnega zanimivega rezultata v prvotno glavno hipotezo.

Financer lahko vpliva tudi po končanem zbiranju podatkov. ICMJE posebej zahteva razkritje: ali so avtorji imeli dostop do podatkov; kakšen je bil ta dostop; ter ali je financer omejeval objavo.[2] Zakaj je to pomembno? Ker obstaja velika razlika med akademski avtor ima celoten nabor podatkov in samostojno analizo Ter: akademski avtor prejme financerjevo analizo in iz nje napiše članek. Obe situaciji se lahko pojavita pod istim naslovom: »industrijsko financirana raziskava«.

Akademski avtor na naslovnici še ne pomeni akademskega nadzora nad raziskavo. BMJ-jeva presečna študija sodelovanja akademije in industrije pri kliničnih preskušanjih je ugotovila, da so financerji pogosto hranili oziroma imeli lastništvo nad podatki, publikacije pa niso vedno jasno povedale, kakšen dostop so imeli akademski avtorji.[5] Raziskava je našla tudi dokaze o nepriznanem soavtorstvu v delu analiziranih preskušanj.[5] Zato vprašanje ni samo: kdo je podpisan kot avtor? Ampak: kdo je zasnoval protokol, kdo je imel podatke, kdo jih je analiziral in kdo je pisal?

Prikrito avtorstvo. Prikrito avtorstvo v znanstveni publikaciji pomeni, da pomemben sodelavec pri pisanju ali pripravi raziskave ni ustrezno naveden. To je problem iz dveh razlogov.

Prvi. Bralec ne vidi pravega izvora besedila. Drugi. Odgovornost postane nejasna. Če je industrijski statistik pripravil ključne analize, akademsko ime na naslovnici samo po sebi ne pove celotnega procesa. BMJ in povezane raziskave so dokumentirale nepriznano soavtorstvo pri delu industrijsko financiranih kliničnih preskušanj.[5][6] »Dvom je naš izdelek«. Eden najbolj znanih dokumentov zgodovine industrijskega vpliva na znanost je interni Brown & Williamson dokument iz leta 1969. V njem je zapisano: »Dvom je naš izdelek...« Dokument nadaljuje, da je dvom sredstvo tekmovanja z »korpusom dejstev« v mislih javnosti in način vzpostavljanja kontroverze.[7] To je primarni dokument. Pomemben je zato, ker ne gre samo za zunanjo obtožbo kritikov tobačne industrije. Gre za notranji zapis komunikacijske strategije.

Tobačna industrija: dokumentiran primer upravljanja znanstvenega dvoma

Kasnejše raziskave internih dokumentov tobačne industrije so pokazale širši vzorec. Drope in Chapman sta pri okoljskem tobačnem dimu dokumentirala: mreže industrijsko povezanih znanstvenikov; pomembno vlogo pravnikov pri usmerjanju raziskovalnih aktivnosti; financiranje organizacij, ki so delovale bolj neodvisno od industrije; uporabo simpozijev in drugih kanalov za širjenje želenih zaključkov ter primere, ko neugodne raziskave niso prišle v javnost[8]. To je precej močnejši dokaz kot »podjetje je financiralo raziskavo.« Tu obstaja dokumentirana strategija vplivanja na proizvodnjo in komunikacijo znanja.

Zato ni vsak konflikt enak. Primerjajmo: Primer A. Farmacevtsko podjetje financira registrirano randomizirano preskušanje, protokol je javno dostopen, neodvisni avtorji imajo celotne podatke in financer nima pravice preprečiti objave.

Primer B. Industrija določi vprašanje, izbere podatke, nadzoruje analizo, skriva financerja ter prepreči objavo neugodnih rezultatov. Obe raziskavi sta: »industrijsko financirano«. Toda epistemološko nista enaki. Zato potrebujemo stopnje konflikta in nadzora.

Sladkor in koronarna bolezen: uporaben zgodovinski primer, ki zahteva previdnost. Kearns, Schmidt in Glantz so leta 2016 analizirali interne dokumente Sugar Research Foundation iz šestdesetih let. Po njihovem zgodovinskem pregledu je SRF: financiral pregled literature o koronarni bolezni, določal cilj projekta, prispeval literaturo, prejemal osnutke ter njegova finančna in vsebinska vloga v objavljenem pregledu ni bila razkrita[9]. Avtorji so zaključili, da je industrija pomagala usmerjati razpravo stran od potencialne vloge saharoze in proti maščobam ter holesterolu.[9] Iz zgodovine sladkorja ne sledi, da je bila »maščoba nedolžna«. To je pomembna zaščita pred novo poenostavitvijo. Dokument, ki pokaže industrijski vpliv, ne dokazuje avtomatično: nasprotna prehranska hipoteza je pravilna v celoti.

Zgodovinska analiza financiranja govori predvsem o: agendi, razkritju ter vplivu financerja. Vprašanje dejanskih vzrokov koronarne bolezni zahteva celotno poznejše biomedicinsko dokazno gradivo. To je širši princip: dokaz manipulacije razprave ni avtomatično dokaz nasprotne znanstvene teze.

Industrija ni edini vir interesov. Finančni konflikt je najlažje videti: podjetje želi dobiček. Toda ICMJE opozarja tudi na profesionalne odnose, akademsko konkurenco, osebna rivalstva ter intelektualna prepričanja[2]. Raziskovalec lahko vloži dvajset let kariere v teorijo. Tudi brez enega evra industrijskega denarja ima interes: da teorija preživi. Zato znanstveni sistem ne temelji na ideji: »znanstvenik nima interesov.« Temelji na metodah in institucijah, ki omogočajo, da drugi njegovo delo preverijo.

Državno financiranje tudi ni brez perspektive

Država lahko določa: raziskovalne prioritete, strateška področja, obrambne programe ter zdravstvene cilje. To ne pomeni, da je državno financirana raziskava propaganda. Pomeni pa, da tudi pri javnem financiranju obstaja odločanje o tem, kaj je vredno raziskati. Zato »javno financirano« ni sinonim za popolno odsotnost interesov. Njegova prednost je pogosto drugačna struktura odgovornosti in manj neposreden komercialni interes pri posameznem izidu.

Filantropija prav tako oblikuje raziskovalno agendo. Velike fundacije lahko financirajo: bolezni, tehnologije, socialne programe ter raziskovalne centre. Njihova podpora je lahko izjemno koristna. Hkrati pa vsak velik financer s svojim izborom prioritet vpliva na katera vprašanja dobijo institucije, ekipe in karierne poti. Zato mora biti transparentnost financiranja univerzalni standard, ne zahteva samo za podjetja.

Raziskovalni inštitut ni univerza in to ni nujno problem. Raziskovalni inštitut je pogosto ustvarjen prav zato, da: analizira javne politike, predlaga rešitve ter vpliva na javno razpravo. To je legitimna funkcija. Toda bralec mora vedeti, ali dokument bere kot akademsko študijo, analizo javnih politik, zagovorniško gradivo ali industrijsko financirano poročilo. Največji problem nastane, ko se normativno ali interesno poročilo predstavlja kot nevtralna ekspertiza brez vidnega konteksta.

Kdo financira raziskovalni inštitut? Pri politično občutljivem javnopolitičnem dokumentu je zato koristno preveriti: kdo financira organizacijo, ali so donatorji javni, ali financer neposredno dela na področju poročila, ali je imel financer uredniški nadzor, ali je metodologija dovolj opisana, ali poročilo uporablja primarne podatke ter ali ga je mogoče neodvisno ponoviti. Financerjeva identiteta je kontekst. Ni avtomatičen odgovor na vprašanje resničnosti.

»Sledi denarju« je dobro začetno in slabo končno pravilo. »Sledi denarju« lahko odkrije: motiv, konflikt, omrežje ter povezavo med institucijami. Toda če raziskavo zaključimo pri »Ta človek je dobil denar od X, zato je njegov rezultat lažen,« nismo preverili raziskave. Dobro pravilo je: sledi denarju → nato preveri metodo.

Tudi kritik industrije ima lahko interese

Če zahtevamo transparentnost financerjev, mora veljati simetrično. Raziskovalec, ki preučuje industrijski vpliv, lahko prejema sredstva od javne agencije, fundacije ter zagovorniške organizacije. To ne diskreditira njegovega dela. Pomeni pa, da mora biti razkritje vidno tudi takrat, ko nam je raziskovalčev zaključek všeč. V članku o zgodovini financiranja sladkorne industrije je JAMA Internal Medicine naknadno objavila popravek, ker je bil iz zahval in navedb podpore izpuščen eden od virov podpore za potovanje.[10] Tudi tak majhen primer lepo pokaže načelo: pravilo razkritja mora veljati za vse strani.

WHO in komercialni dejavniki zdravja. WHO uporablja pojem komercialni dejavniki zdravja za dejavnosti zasebnega sektorja in širše politično-ekonomske pogoje, ki lahko pozitivno ali negativno vplivajo na zdravje.[11] Organizacija med problematičnimi praksami med drugim navaja lobiranje, donacije, zavajajoče informacije ter vplivanje na javno politiko. Hkrati WHO izrecno priznava, da je zasebni sektor pomemben partner pri razvoju zdravil, cepiv, infrastrukture ter zdravstvenih storitev[11]. To je dober model za našo serijo: ne demonizirati zasebnega sektorja, vendar jasno analizirati konfliktne spodbude.

Konflikt interesov je razlog za varovalko, ne za avtomatično diskvalifikacijo. NIH med možnimi načini upravljanja konflikta navaja javno razkritje, neodvisen nadzor, spremembo raziskovalnega načrta, spremembo odgovornosti osebja, zmanjšanje ali odpravo finančnega interesa ter prekinitev konfliktnega odnosa[1]. To je bolj sofisticiran pristop kot »Konflikt obstaja → raziskovalec je kompromitiran.« Vprašanje je: Ali je konflikt dovolj resen, da ga je mogoče upravljati, ali zahteva izločitev?

Konsenz ni glasovanje financerjev. Znanstveni konsenz ni: koliko raziskovalcev podpira trditev. V najboljšem primeru pomeni, da različne metode, skupine in podatki vodijo k podobnemu zaključku. Zato financiranje ene študije postane manj odločilno, če imamo: več neodvisnih ekip, različne države, različne metode, ponovitve, metaanalize ter javne podatke. To je moč konvergence dokazov.

Toda meta-analiza lahko podeduje pristranskost svojih sestavnih delov. Če je literatura: selektivno objavljena, homogeno financirana ter usmerjena v podobna vprašanja bo tudi statistično sofisticirana meta-analiza delovala z informacijami, ki obstajajo. Zato sodobna metodologija sinteze dokazov poudarja, da je treba analizirati: kaj je objavljeno, kaj manjka, kako so vprašanja uokvirjena ter ali obstajajo komercialni konflikti[12]. Statistika ne more povrniti podatkov, ki nikoli niso bili objavljeni.

Odprti podatki zmanjšujejo odvisnost od ugleda

Če je mogoče dobiti: protokol, anonimizirane podatke, kodo analize ter dokumentacijo se vprašanje premakne iz »Ali zaupamo avtorju?« proti: »Ali lahko drugi preverijo rezultat?« To je eden najmočnejših načinov zmanjševanja vpliva osebnega ugleda ali financiranja.

Neodvisna ponovitev je boljša od moralnega ugibanja. Če obstaja sum, da je financerjev interes vplival na rezultat, je najboljši odgovor pogosto: neodvisna ponovitev raziskave. Če druga skupina nima istega financerja, uporablja podobno metodo in dobi isti rezultat, se zaupanje poveča. Ne zato, ker je prvi konflikt izginil. Ampak ker zaključek ni več odvisen od ene interesne strukture.

Strokovni konsenz in nesoglasje. Strokovno soglasje ima epistemološko težo zato, ker posameznik ne more sam preveriti vsega. Toda nesoglasje – nestrinjanje – ima prav tako funkcijo. Dober sistem potrebuje: dominantni model, možnost kritike, objavo negativnega rezultata ter metode, ki omogočajo, da manjšinski argument zmaga, če so dokazi boljši. Manjšinski položaj ni avtomatično pogumen in pravilen. Večinski položaj ni avtomatično kupljen. Odločilno je: kateri model bolje preživi preverjanje.

»Vsi strokovnjaki so kupljeni« je samozapečatena teorija. Če nekdo reče: »Vsak strokovnjak, ki se ne strinja z menoj, je financiran s strani sistema,« je skoraj nemogoče predstaviti protidokaz. Če strokovnjak nima vidnega konflikta: konflikt je skrit. Če ga ima, to še ni dokaz nepravilnosti. Če več strokovnjakov pride do enakega sklepa, to še ni dokaz koordinacije.

To je epistemološko isti problem, ki sva ga obravnavala pri teorijah zarote. Zato konflikt interesov ne sme postati univerzalna naprava za diskreditacijo neželenega rezultata.

»Ni konfliktov interesov« prav tako ni certifikat resnice. Nasprotno: odsotnost finančnih konfliktov ne pomeni, da je članek pravilen. Še vedno so možne: metodološke napake, napačna statistika, potrditvena pristranskost, slabi podatki, intelektualni interes ter slučaj. Razkritje je ena plast. Ne nadomesti strokovnega pregleda, neodvisne ponovitve raziskave in metode.

Kdo je izbral primerjalno skupino?

Pri kliničnih študijah je zelo uporabno vprašanje: S čim je nov izdelek primerjan? Z placebom?; najboljšim obstoječim zdravljenjem? ter slabšim odmerkom konkurenta? Raziskava je lahko tehnično brezhibna in hkrati odgovarja na vprašanje, ki je komercialno najbolj ugodno. Zato izbira primerjalne skupine sodi v pregled financer influence.

Kdo je izbral primarni izid? Če želi financer pokazati uspeh, je pomembno: kateri izid šteje kot glavni, koliko časa se bolnika spremlja, ali se meri simptom ali klinični dogodek ter ali je uporabljen nadomestni izid. Ponovno: to ni avtomatičen dokaz manipulacije. Je mesto, kjer se morata protokol in javna registracija ujemati.

Kdo je imel pravico reči »objavi«? To je eno najpomembnejših vprašanj. Če financer lahko zavleče objavo, prepreči objavo ali zahteva spremembo zaključka je raziskovalna neodvisnost bistveno manjša. ICMJE zato zahteva razkritje morebitnih omejitev pri oddaji rokopisa in financerjeve vloge pri pisanju.[2] Kdo je imel surove podatke? Če akademski avtor ne more neodvisno pogledati surovih podatkov, je njegova sposobnost prevzeti odgovornost za zaključek omejena. Zato mora THY-REALITY pri pomembnih spornih študijah preveriti: Dostop do podatkov. Ni dovolj: »Profesor X je soavtor.« Veriga ekspertize in financiranja. Za prihodnje članke bi uvedel nov standardni model: FINANCER → RAZISKOVALNO VPRAŠANJE → PROTOKOL → ZBIRANJE PODATKOV → LASTNIŠTVO PODATKOV → ANALIZA → AVTORJI → STROKOVNI PREGLED → OBJAVA → UPORABA V JAVNI POLITIKI Pri vsaki povezavi vprašamo: kdo je imel vpliv, kaj je bilo razkrito, kaj je bilo predregistrirano ter kdo je imel pravico ustaviti ali spremeniti proces.

Pet stopenj sponzorske neodvisnosti

Praktično lahko študije razvrstimo opisno, ne vrednostno: Stopnja 1 – financiranje brez operativne vloge. Financer zagotovi sredstva, raziskovalna ekipa ima samostojen protokol, podatke, analizo in pravico objave.

Stopnja 2 – sodelovanje pri zasnovi. Financer sodeluje pri protokolu, vendar so podatki in objava neodvisno nadzorovani. Stopnja 3 – financer ima podatkovno/analitično vlogo. Potreben je močnejši neodvisni nadzor.

Stopnja 4 – financer nadzoruje rokopis ali objavo. Veliko tveganje za interpretativno in objavno pristranskost. Stopnja 5 – prikrita sponzorska vloga. Financiranje, pisanje ali strateška vloga ni razkrita. To je bistveno resnejši problem transparentnosti.

Kaj preveriti pri »strokovnjaku v medijih«. Pri televizijskem ali spletnem strokovnjaku vprašajmo:

1. Kakšna je njegova dejanska specializacija?
2. Ali govori znotraj tega področja?
3. Kje dela?
4. Kdo financira njegovo relevantno raziskavo ali organizacijo?
5. Ali ima svetovalne pogodbe?
6. Ali so podatki, na katere se sklicuje, javni?
7. Ali govori o rezultatu raziskave ali daje politično/moralno mnenje?
8. Ali obstajajo drugi neodvisni strokovnjaki s podobnim zaključkom?

To je bolj koristno kot »Je ta ekspert naš ali njihov?« Kaj preveriti pri poročilu raziskovalnega inštituta.

1. Ali je financer razkrit?
2. Ali ima financer neposreden interes v temi?
3. Je poročilo strokovno ali vsaj uredniško pregledano?
4. Ali je metodo mogoče neodvisno preveriti in ponoviti?
5. So podatki dostopni?
6. So alternative pošteno obravnavane?
7. Ali naslov presega dejanske rezultate?
8. Ali je dokument raziskava ali zagovorniško gradivo?

Raziskovalni inštitut lahko pripravi odlično delo. Toda njegov status ne daje avtomatične akademske teže. Kaj preveriti pri znanstveni študiji. Za THY-REALITY: Financiranje ≠ razsodba Poleg financerja preverimo:

• zasnovo;
• vzorec;
• primerjalno skupino;
• primarne izide;
• predregistracijo;
• statistično moč;
• izgube podatkov;
• večkratno statistično testiranje;
• dostop do podatkov;
• avtorstvo;
• zgodovino objavljanja;
• neodvisno ponovitev raziskave.

Najmočnejši dokaz konflikta ni denar, ampak dokumentirana intervencija. Če odkrijemo: »podjetje je plačalo raziskavo,« imamo konfliktno tveganje. Če odkrijemo: »podjetje je izbralo rezultat, preprečilo objavo drugega rezultata in skrilo svojo vlogo,« imamo precej močnejši dokaz vpliva. Ta razlika mora ostati vidna.

Politika konflikta interesov lahko sama postane ritual

Institucija ima lahko obrazec: »Razkrijte svoje konflikte interesov.« Vsi ga izpolnijo. Toda nihče ne ukrepa. Razkritje brez upravljanja lahko postane: navidezna transparentnost. NIH zato ne zahteva samo poročanja konflikta, ampak lahko zahteva tudi načrt upravljanja z neodvisnim spremljanjem, spremembo raziskovalnega načrta ali odgovornosti.[1] Dober sistem ne zahteva čistih ljudi. To je ena najpomembnejših lekcij. Ne potrebujemo raziskovalcev brez: kariere, ambicij, financerjev ter prepričanj. Takih ljudi ni. Potrebujemo sistem, v katerem: konflikte vidimo, metode so javne, podatke lahko preverimo, rezultati se replicirajo, kritika je dovoljena ter financer ne more nevidno nadzorovati celotnega procesa.

THY-REALITY ne sme uporabljati financerja kot bližnjice. To je pomembno uredniško pravilo za najin projekt. Ne bova pisala: »To raziskavo je financiral X, zato ji ne moremo zaupati.« Pravilna oblika bo: »Raziskavo je financiral X. To ustvarja relevantni konflikt/interesni kontekst. Nato preverimo, kakšno vlogo je imel financer in ali rezultat potrjujejo neodvisni viri.« Enako velja, če financiranje podpira zaključek, ki nama je všeč.

Zaključek: denar lahko oblikuje znanje, vendar denar ni dokaz resnice ali laži. Raziskovanje potrebuje financiranje. Zato popolnoma »nefinancirana znanost« ni realen ideal. Boljši cilj je: transparentno financirana, metodološko preverljiva in neodvisno popravljiva znanost. Denar lahko vpliva na vprašanje, metodologijo, objavo, interpretacijo ter komunikacijo. V zgodovini imamo dobro dokumentirane primere, ko je bil ta vpliv strateški in prikrit. Imamo pa tudi ogromno industrijsko financiranih raziskav, brez katerih: ne bi bilo številnih zdravil, medicinskih pripomočkov ter novih tehnologij. Zato ne potrebujemo formule: industrija = laž. Potrebujemo bolj zahtevno vprašanje: Kdo je plačal, kaj je lahko vplival, kdo je imel podatke in ali lahko rezultat preživi preverjanje zunaj interesne strukture, ki ga je financirala?

Če lahko, postane izvor denarja manj pomemben. Če ne moremo niti videti, kako je denar vplival na proces, postane pomembnejši. Najboljši znanstveni sistem zato ne zahteva »Zaupaj ekspertu.« Zahteva »Pokaži ekspertizo, razkrij interese in omogoči drugim, da preverijo rezultat.« Opomba o metodologiji. Članek ne trdi, da je industrijsko financirana znanost avtomatično napačna; je javno ali filantropsko financirana znanost avtomatično neodvisna; konflikt interesov dokazuje korupcijo; povezava med sponzorstvom in ugodnimi rezultati pri določeni literaturi dokazuje pristranskost vsake posamezne študije ter dokaz industrijskega vpliva na zgodovinsko razpravo sam dokazuje pravilnost nasprotne znanstvene teze. Financiranje je obravnavano kot ena plast ocenjevanja dokazov, ne kot nadomestek za metodološki pregled.