Slovenski mediji med epidemijo: kako je nastajala resničnost covida

Kaj smo vedeli, kaj so nam govorili in kaj se je zgodilo, ko se je znanje spremenilo

4. marca 2020 je bil v Sloveniji potrjen prvi primer okužbe z novim koronavirusom. V naslednjih tednih je nekaj, kar je bilo do takrat oddaljena novica iz Kitajske in Italije, postalo osrednja tema slovenskega javnega življenja. Okuženi. Hospitalizirani. Intenzivna nega. Respiratorji. Umrli. Maske. Karantene. Zapiranje šol. Policijska ura. Cepiva. PCT. Vsakodnevne tiskovne konference. Vsakodnevni števci. Vsakodnevna opozorila. Toda skupaj z zdravstveno krizo je nastal še drug sistem: sistem proizvodnje javne interpretacije krize. Podatke so ustvarjali laboratoriji, bolnišnice in NIJZ. Vlada jih je spreminjala v ukrepe in javna sporočila. Strokovnjaki so jim dajali avtoriteto.

Mediji pa so odločali: kaj bo naslov, kdo bo gost, katero številko bodo ponavljali, kaj bo prikazano kot gotovo, kaj kot nevarno, kdo kot odgovoren in kdo kot problem. Zato vprašanje tega članka ni: Ali je covid obstajal? Je. Niti: Ali so cepiva imela učinek? So ga. Vprašanje je zahtevnejše:

Ali so slovenski mediji in institucije v kriznem obdobju javnosti predstavljali stopnjo gotovosti, nevarnosti in moralne odgovornosti sorazmerno z dokazi, ki so bili v posameznem trenutku dejansko na voljo?

In: Kaj se je zgodilo, ko se je izkazalo, da so nekatere samozavestne trditve potrebovale pomembne popravke?

Najprej ena meja

Kritika pandemičnega sistema ne potrebuje izmišljanja. Ni treba trditi: da covid ni povzročal smrti, da cepiva niso preprečevala hudih izidov, da je bila vsaka bolnišnična statistika lažna, da je bil vsak neželeni dogodek po cepljenju povzročen s cepivom, ali da je vsak novinar dobil tajno navodilo iz Bruslja. Takšne trditve bi samo oslabile resnejšo kritiko. Kajti dokumentiranega materiala je dovolj. Dokumentirano je: da so bile napovedi, ki se niso uresničile; da so bili zdravstveni podatki včasih prevedeni v mnogo bolj kategorične slogane;

da so bili necepljeni javno opisovani kot družbeni problem, omejevalci svobode drugih in celo ljudje, katerih ravnanje povzroča dodatne žrtve; da je država ustvarila sistem PCT, ki je imel poleg epidemiološke tudi jasno vedenjsko funkcijo spodbujanja cepljenja; da je bilo pri Janssenu uvedeno administrativno pravilo, ki ga strokovna skupina ni priporočila;

da je Evropska komisija boj proti »cepilnim dezinformacijam« neposredno povezovala z doseganjem cilja precepljenosti ter od platform pričakovala promocijo avtoritativnih vsebin in omejevanje nasprotnih vsebin; in da so se nekateri politiki ter nosilci ukrepov sami vedli drugače od pravil, katerih spoštovanje so zahtevali od javnosti. To je dovolj resna zgodba.

Kriza podatkov je hitro postala kriza interpretacije

V začetku leta 2020 je bila previdnost razumljiva. Nov virus. Malo podatkov. Brez cepiva. Brez specifičnega zdravljenja. Nejasna smrtnost. Nejasen delež neodkritih okužb. Nejasen dolgoročni razvoj. V takih razmerah je racionalno reagirati previdneje, kot bi reagirali na dobro poznano bolezen. Toda problem kriznega komuniciranja je drugje. Previdnost lahko hitro postane gotovost. Možni scenarij postane napoved. Statistična kategorija postane vzročna trditev. Regulativna ocena koristi in tveganj postane slogan: varno. Relativno zmanjšanje tveganja postane: 95-odstotno učinkovito. Javnozdravstveno priporočilo postane: odločitev za življenje. In zdravstvena odločitev posameznika postane: merilo njegove odgovornosti do družbe.

»Rekordno«

Med jesenskim valom 2020 je beseda rekordno postala skoraj stalni del medijskega besednjaka. 24UR je 11. septembra objavil: »V četrtek rekordnih 108 okužb.« Dva tedna pozneje: »V četrtek rekordnih 192 okužb s koronavirusom.« Pomembno je povedati celotno zgodbo. Članka nista vsebovala samo alarmnega naslova. V besedilu so bili tudi: število testov, delež pozitivnih testov, hospitalizacije in druge informacije. Pri 192 primerih je bilo izrecno omenjeno tudi rekordno število testov. Torej problem ni: medij je objavil laž. Problem je uredniško razmerje med: naslovom in kontekstom. Beseda rekordno je bila na vrhu.

Razlaga, kaj ta rekord pomeni, pa ni bila. To je natanko senzacionalistični mehanizem iz prejšnjega članka.

Smrt vsak večer

Jeseni in pozimi 2020 je postalo običajno, da je dnevna novica vsebovala: število novih primerov in število umrlih. »Umrlo še 41 ljudi.« »Umrlo še 45.« »Umrlo še ...« V hudi epidemiji je podatek o smrtnosti seveda pomemben. Toda pomembno je tudi vprašanje: kaj natanko štejemo?

»Umrl s potrjeno okužbo« ni isto kot »umrl zaradi covida«

NIJZ je za hitro epidemiološko spremljanje uporabljal operativno definicijo, pri kateri je bila med umrle s potrjeno okužbo uvrščena oseba, ki je umrla v določenem časovnem obdobju po pozitivnem testu. Takšen sistem omogoča hitro dnevno spremljanje. Ne zahteva pa še dokončne določitve osnovnega vzroka smrti. Poznejša statistika je bila drugačna.

NIJZ je pri dokončnem kodiranju upošteval osnovni vzrok smrti in med drugim pojasnil, da jasen alternativni vzrok, kot je travma, pomeni, da covid ni osnovni vzrok smrti. Zato: smrt po pozitivnem testu ni avtomatično isto kot: smrt zaradi covida. To ne pomeni, da covid ni povzročil velike smrtnosti. NIJZ je pozneje ugotovil, da je bil covid osnovni vzrok smrti pri 3.390 prebivalcih leta 2020 in 3.062 leta 2021. Toda pomeni: dnevni medijski števec in dokončna vzročna statistika nista bila ista stvar. Če medij razlike ne pojasni, bralec lahko epidemiološko kategorijo razume kot že dokazano vzročnost.

Časovna revizija: kaj je bilo rečeno in kaj se je zgodilo pozneje

Naslednja tabela je pomembna zato, ker različnih problemov ne tlači v eno kategorijo. Nekaj je lahko: pravilno, vendar senzacionalno; pozneje zastarelo; preveč kategorično že ob izreku; neuresničena napoved; moralni slogan; ali materialno zavajajoča formulacija. To še ni isto kot dokaz, da je govorec zavestno lagal.

To ni več samo zgodba o »spreminjajoči se znanosti«

Tabela pokaže nekaj pomembnega. Nekaj trditev se je spremenilo zato, ker so prišli novi podatki. To je normalno. Toda vsega ni mogoče pojasniti s tem stavkom. Nekatere napovedi so bile preveč kategorične. Nekateri slogani so ignorirali že znane omejitve. Nekatere formulacije so zdravstveno tveganje spremenile v moralno razvrščanje ljudi. In pri nekaterih trditvah je bil že takrat na voljo dovolj širok kontekst, da bi bila bolj previdna formulacija strokovno primernejša. To je drugačen problem.

Ko zdravstvena odločitev postane moralna identiteta

Avgusta in septembra 2021 se je v uradnem in medijskem jeziku zgodil izrazit premik. Necepljeni niso bili več samo: ljudje z večjim statističnim tveganjem hudega poteka. Postajali so: ljudje, ki »vzdržujejo epidemijo«; ljudje, ki »omejujejo svobodo družbe«; ljudje, zaradi katerih drugi težje pridejo do zdravljenja; ljudje, katerih ravnanje ustvarja dodatne žrtve; »problem za družbo«; ljudje, katerih talci naj bi postajali drugi. To je nekaj bistveno drugega. Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko je 26. avgusta izrecno zapisala, da nezadostna precepljenost: »vzdržuje epidemijo, ogroža zdravje ljudi, omejuje svobodo družbe in vsakega posameznika.«

Dodala je, da bolnišnično zdravljenje necepljenih omejuje drugim bolnikom dostop do zdravljenja ter da način medijskega poročanja ne bi smel spodbujati nasprotovanja cepljenju. To ni več samo epidemiološki opis. To je tudi: moralno navodilo za razumevanje družbe.

Od »višjega tveganja« do »vi ste razlog, da drugi niso svobodni«

Pomembno je razlikovati dve trditvi. Prva:

V določeni starostni oziroma rizični skupini ima necepljena oseba višje tveganje za hospitalizacijo zaradi covida.

To je empirična trditev, ki jo je mogoče preveriti. Druga:

Necepljeni omejujejo svobodo družbe.

To je že: politično, etično in moralno vrednotenje. V njem je vgrajena še ena predpostavka: omejitve niso odločitev oblasti, ampak posledica ravnanja necepljenih. S tem se odgovornost za ukrep premakne. Ne:

vlada je uvedla omejitev.

Ampak:

zaradi vas jo moramo imeti.

To je močna tehnika družbenega pritiska.

»Postajamo talci necepljenih«

Milan Krek je septembra 2021 izjavil: »Postajamo talci necepljenih ljudi.« Dodal je, da naj ljudje, zaradi katerih se drugi niso cepili, prevzamejo odgovornost za njihove hospitalizacije in umetno predihavanje. Zdravstveni argument je razumljiv: takrat so imeli necepljeni večje tveganje težkega poteka bolezni. Toda izraz talec naredi nekaj drugega. Talec predpostavlja: storilca in žrtev. To ni medicinski izraz. To je moralna metafora. Z njo je bila skupina prebivalcev postavljena v vlogo ljudi, ki drugim jemljejo svobodo.

»Del rešitve in ne del problema«

Tri dni pozneje je Jelko Kacin na N1 opisal ljudi, ki so zaradi novega PCT stali v vrstah za cepljenje: »Ljudje so spoznali, da bodo s cepljenjem postali del rešitve in ne del problema za družbo.« To je skoraj popolna binarna razdelitev: cepljen = rešitev; necepljen = problem. Tak jezik ima vedenjski namen. Človeku ne govori samo: cepivo zmanjša tvoje tveganje. Govori mu: s svojo odločitvijo pokažeš, kateri vrsti državljana pripadaš.

Mediji niso bili samo poštar

Na tej točki ne zadostuje reči:

Medij je samo objavil izjavo politika ali zdravnika.

Uredništvo odloča: ali bo taka formulacija naslov, ali bo izpostavljena, ali bo problematizirana, ali bo ob njej predstavljena druga perspektiva, ali bo zdravstvena statistika ločena od moralnega vrednotenja. Včasih so slovenski mediji to naredili. Včasih ne. Toda ideja, da medij nima odgovornosti, ker citira nekoga drugega, je preveč udobna. Izbira citata je uredniška odločitev.

N1 in »boj s proticepilskim sentimentom«

4. septembra 2021 je N1 objavil članek: »Kaj lahko naredimo v boju s proticepilskim sentimentom.« Že uvod ideje proticepilskega gibanja opisuje kot: »resno grožnjo javnemu zdravju« in vpraša, kaj lahko naredijo: državljani, intelektualci, mediji in politiki v boju proti širjenju takšnih idej. Sogovornik v članku gre še dlje in predlaga, da se razprava ne vodi več na ravni: za ali proti cepljenju, ampak: med različnimi oblikami zagovora cepljenja. Izrecno omenja: mehki pristop, obvezno cepljenje in celo prisilno cepljenje kot možne pozicije znotraj razprave. To je pomemben dokument informacijskega okolja tistega časa.

Ne zato, ker bi N1 s tem sam uvedel prisilo. Ampak zato, ker pokaže, kako se je lahko meja legitimnega javnega vprašanja že vnaprej zožila.

Toda Delo je opozarjalo na isto nevarnost

Zato ne smemo trditi, da so bili vsi mediji enaki. Delo je julija 2021 objavilo izrazito kritiko paternalistične procepilne komunikacije. Avtor je kot karikaturo izpostavil: »Cepite se, idioti, individualisti, anticepilci!« in zapisal, da družbena omrežja vsebujejo paternalistične in avtoritativne načine nagovarjanja necepljenih. Posebej je zavrnil delitev na: zaveznike — cepljene in sovražnike — necepljene. To je pomemben dokaz. Polarizacija ni postala vidna šele z današnje perspektive. Nekateri so nanjo opozarjali takrat.

PCT: prostovoljno, toda pod pogoji

7. oktobra 2021 je zdravstveni minister Janez Poklukar dejal: »Odločitev za cepljenje je svobodna odločitev vsakega od nas.« V istem nastopu je PCT opisal kot orodje, s katerim se je vlada izognila popolnemu zaprtju družbe. Oba stavka sta formalno združljiva. Nihče človeka ni fizično prijel in cepil proti njegovi volji. Toda beseda: svobodna ne pomeni nujno: nevtralna. Odločitev je bila sprejemana v okolju, kjer je PCT vplival na: delo, študij, gostinstvo, prireditve, storitve, potovanja, testiranje, vsakodnevno organizacijo življenja. Zato je natančnejša formulacija:

cepljenje je bilo formalno prostovoljno, sistem PCT pa je ustvarjal močan posredni pritisk v njegovo korist.

PCT ni bil samo epidemiološki ukrep

Njegova vedenjska funkcija je vidna že iz posledic. N1 je po razširitvi PCT poročal o vrstah pred cepilnimi centri in Kacinovem zadovoljstvu, da ljudje zaradi novega položaja iščejo cepljenje. To pomeni: PCT ni samo preverjal epidemiološkega statusa. Spreminjal je vedenje. To samo po sebi še ne pomeni, da je bil ukrep neupravičen. Pomeni pa, da je nepošteno opisovati ga kot zgolj nevtralno tehnično pravilo.

Janssen razkrije sistem v enem samem primeru

Po razširitvi PCT se je povečalo zanimanje za cepivo Janssen. Zakaj? Ker je bil potreben samo en odmerek. In ker je bilo po slovenskem pravilu PCT veljaven: takoj po cepljenju. N1 je po smrti Katje Jagodic neposredno vprašal Bojano Beović: Ali je takšno pravilo priporočila strokovna skupina? Odgovor: ne.

Beović je povedala, da strokovna skupina ni priporočila takojšnje veljavnosti in da bi bilo strokovno pravilno po Janssenu počakati približno 14 dni, ko je oseba dejansko ustrezno zaščitena. To je ena najpomembnejših ugotovitev celotnega slovenskega covidnega obdobja. Uradni administrativni status cepljene osebe ni bil enak njenemu biološkemu statusu zaščite.

Politično pravilo, ne strokovno priporočilo

24UR je dan pozneje isto dilemo izpostavil še neposredneje. Bojana Beović je ponovno povedala, da strokovna skupina takojšnjega PCT ni priporočila. Mario Fafangel je poudaril, da stroka ljudi ni nagovarjala k takšni uporabi. Zarja Muršič pa je odločitev opisala kot nekaj, kar: »ne temelji na znanosti, ampak je bila zgolj politična odločitev« in jo ocenila kot napačno. To je pomemben primer dobrega novinarstva. Medij je razstavil uradni sistem na: stroko in politično odločitev.

Katja Jagodic

Katja je bila stara 20 let. Cepila se je 16. septembra 2021 z Janssenom. Njen oče je po njeni smrti dejal, da si je želela s cepljenjem: »kupiti svobodo« in se izogniti omejitvam PCT. Ko je umrla, vzročna povezava še ni bila strokovno potrjena. Zato je bilo pravilno govoriti o: sumu. Ne: dokazani smrti zaradi cepiva. Toda 30. novembra se je dokazni status zgodbe spremenil. Strokovna komisija je soglasno ugotovila: s cepljenjem povzročeno imunsko trombotično trombocitopenijo in zanesljivo povezavo med Janssenom ter smrtnim zapletom. Pri Katji niso našli predhodnega zdravstvenega stanja, ki bi pojasnjevalo razvoj zapleta.

To pomeni: v tem konkretnem primeru vzročnost ni teorija, sum ali časovna povezava. Bila je strokovno ugotovljena.

Tveganje je bilo redko. Ni bilo neznano.

Pomembno pa je še nekaj. EMA je že 20. aprila 2021 odločila, da je treba nenavadne krvne strdke z nizkim številom trombocitov pri Janssenu navesti kot zelo redek neželeni učinek. Takrat je bil med pregledanimi primeri tudi smrtni izid. Zato septembra 2021 nismo bili v situaciji: nihče ni mogel vedeti za takšno tveganje. Tveganje je bilo: znano kot zelo redko. To ne pomeni, da je bilo cepivo zato na populacijski ravni nujno neustrezno.

Pomeni pa, da je administrativna odločitev, ki je ravno to cepivo naredila posebej privlačno mladim ljudem zaradi takojšnjega PCT, zaslužila zelo strogo presojo.

»Varno« ne pomeni »brez nevarnosti«

Tu se pokaže problem celotnega slogana: varno in učinkovito. Regulator z besedo varno ne misli: ni mogoče, da cepivo povzroči hud zaplet. Misli približno: pri odobreni uporabi je razmerje med koristmi in znanimi tveganji dovolj ugodno. To sta zelo različna pomena. Če javni slogan to razliko izbriše, povprečen človek dobi preprostejše sporočilo, kot ga dejansko daje regulator.

Učinkovitost se je prav tako razcepila na več različnih stvari

Oktobra 2021 je bila objavljena velika študija iz Katarja. Za Pfizerjevo cepivo je ocenila zaščito pred katerokoli okužbo na približno: 77,5 % v prvem mesecu po drugem odmerku in približno: 20 % v petem do sedmem mesecu. Hkrati je zaščita pred hudim, kritičnim ali smrtnim covidom ostala v prvih šestih mesecih bistveno višja. To je verjetno ena najboljših ilustracij pandemične komunikacijske težave. Cepivo je lahko hkrati: vedno slabše pri preprečevanju same okužbe in še vedno zelo koristno pri zmanjšanju hudega izida. Če vse skupaj stisnemo v: učinkovito, smo izgubili ključno informacijo.

Toda novembra je naslov še vedno govoril o »najboljši zaščiti pred okužbo«

2. novembra je GOV.SI objavil stran: »Cepljenje je najboljša zaščita pred okužbo.« Milan Krek je dejal, da je cepljenje: »trenutno najboljša zaščita pred okužbo in težkim potekom bolezni.« Problem ni v delu: zaščita pred težkim potekom. Ta je bila dobro podprta. Problem je združitev tega učinka z zaščito pred okužbo v eno samo nedoločeno formulacijo, ko so bili že na voljo podatki o pomembnem časovnem upadanju zaščite pred okužbo. To je trenutek, kjer pojasnilo: »znanost se je pozneje spremenila« ni popolnoma zadostno. Del relevantnega znanja je bil na voljo že takrat.

En dan pozneje: »odločitev za življenje«

3. novembra je naslov vladne objave postal: »Odločitev za cepljenje je odločitev za življenje.« Bojana Beović je dejala, da se odločamo med: blagim potekom po cepljenju in tveganjem za hudo bolezen, umetno predihavanje oziroma smrt. V povprečju je bilo tveganje hudega poteka pri cepljenih res manjše. Toda slogan: odločitev za življenje ni isto kot: cepljenje statistično zmanjša verjetnost hudega izida. Prvo je moralno in čustveno vedenjsko sporočilo. Drugo je medicinska trditev.

»Skoraj vsi necepljeni«

30. decembra 2021 je Janez Janša dejal: »imeli smo pa 6000 mrtvih, skoraj vsi necepljeni.« Stavek ima zanimivo lastnost. Dobesedno je lahko velik delež umrlih res bil necepljen. Toda če je uporabljen kot dokaz: ljudje so umrli, ker se niso odločili za cepljenje, nastane očiten problem. NIJZ je pozneje ocenil, da je bilo samo leta 2020 zaradi covida kot osnovnega vzroka smrti 3.390 smrti. Prvo cepivo pa je v Slovenijo prispelo šele: 26. decembra 2020. Več kot polovica približno šesttisočglave kumulative torej izvira iz obdobja, ko prebivalstvo praktično ni imelo možnosti biti cepljeno.

To je zelo dober primer trditve, ki je lahko: dobesedno pravilna in hkrati vzročno zavajajoča.

»Svoboda« je bila uporabljena v obe smeri

To je eden najbolj nenavadnih elementov obdobja PCT. Katjin oče je dejal, da si je želela: kupiti svobodo. Komisija za medicinsko etiko pa je zapisala, da necepljenost: omejuje svobodo družbe. Minister je zatrjeval, da je cepljenje: svobodna odločitev. PCT pa je bil predstavljen kot pogoj, potreben, da družba ostane: odprta. Tako je bila ista beseda — svoboda — uporabljena kot: motivacija za cepljenje, argument za omejitve, obramba prostovoljnosti in krivda necepljenih. To ni zgolj medicinski diskurz. To je politični jezik.

Evropski okvir: dokumentiran informacijski cilj

Pri tem moramo biti zelo natančni. Nisem našel dokaza, da bi Evropska komisija slovenskemu novinarju poslala: napiši ta naslov. Tega zato ne bomo trdili. Je pa dokumentirano nekaj drugega. Evropska komisija je imela formalni COVID-19 Disinformation Monitoring Programme. Od platform je zahtevala poročanje o: ukrepih proti dezinformacijam, promociji avtoritativnih vsebin, označevanju, odstranjevanju vsebin in drugih intervencijah. 29. aprila 2021 je evropski komisar Thierry Breton javno povedal: boj proti dezinformacijam o cepivih je skupen boj za dosego cilja: 70 % Evropejcev cepljenih do julija. Dodano je bilo, da imajo platforme vlogo pri:

povečevanju dostopnosti avtoritativnih vsebin o pomenu cepljenja in omejevanju dezinformacij, ki bi lahko ovirale kolektivna prizadevanja. To je zelo pomemben dokument.

Kaj ta evropski dokument dokazuje — in česa ne

Dokazuje: da boj proti dezinformacijam ni bil zasnovan samo kot abstraktno preverjanje resničnosti; bil je neposredno povezan tudi z vedenjskim javnozdravstvenim ciljem povečanja precepljenosti. Dokazuje: da je Evropska komisija od velikih platform pričakovala posege v informacijsko okolje. Ne dokazuje: da je vsak odstranjen skeptični zapis vseboval resnico; da so bila vsa pravila napačna; da je EU diktirala slovenske televizijske prispevke; ali da je vsak slovenski novinar pisal po političnem ukazu. Natančnost te ločitve je bistvena. Ker je dokumentirani pojav sam po sebi dovolj pomemben: regulatorni, platformski in javnozdravstveni cilj so se začeli prekrivati.

Promocija »avtoritativnih« glasov je imela posledico

Če platforma povečuje vidnost: WHO, EMA, nacionalnih zdravstvenih oblasti, ministrstev in drugih uradnih virov, je to lahko zelo koristno pri: ponarejenih zdravilih, lažnih informacijah, lažnih profilih. Toda če se istočasno zmanjša doseg legitimnega strokovnega vprašanja, nastane težava. Ker avtoritativni vir ni: nezmotljiv vir. Pandemija je to pokazala večkrat.

Ali je šlo za namerno manipulacijo?

Tu je treba besedo namerno uporabljati pravilno. Za konkretnega zdravnika ali politika ne moremo samo iz pozneje napačne izjave sklepati: vedel je, da ni res, in je zavestno lagal. Za tak sklep bi potrebovali dokaz: interno dokumentacijo, elektronsko pošto, priznanje, dokaz, da je oseba poznala nasprotne podatke in jih zavestno skrivala. Tega pri večini izjav nimamo. Toda obstaja druga oblika namernosti, ki je dokumentirana: namen spremeniti vedenje prebivalstva. Država je želela: več cepljenja; več spoštovanja ukrepov; več PCT-kompatibilnega vedenja. Evropska komisija je želela: večjo precepljenost; večjo vidnost avtoritativnih vsebin; manjši doseg vsebin, opredeljenih kot dezinformacije. Torej:

namen vplivati na vedenje ni hipoteza. Je del javno opisanega sistema.

Ko se vplivanje sreča s preveč kategorično informacijo

Prav tu postane problem resen. Vedenjsko usmerjanje samo po sebi ni nujno neetično. Če ljudi opozoriš: požar se približuje, evakuirajte se, je to vplivanje na vedenje. Toda če želiš doseči določen zdravstveni cilj in zato uporabljaš trditve, katerih gotovost je večja od podatkov, lahko komunikacija preide iz: prepričevanja v manipulativno poenostavljanje. Posebej kadar so hkrati prisotni: strah, omejitve, moralna krivda in socialni pritisk.

Mediji imajo pri tem svojo odgovornost

Ni dovolj reči: politiki so tako govorili. Mediji niso snemalna naprava. Ko politik reče: talci necepljenih, lahko novinar: to postavi v velik naslov, lahko analizira izraz, lahko preveri predpostavke, lahko vpraša, ali so omejitve vendarle odločitev vlade, lahko pokaže statistično razliko med tveganji. Ko institucija reče: necepljeni omejujejo svobodo družbe, lahko medij to prenese kot moralno dejstvo ali ga obravnava kot normativno stališče določene institucije. To je uredniška izbira.

Toda slovenski mediji niso bili monolit

Prav zato je pomembno pokazati tudi dobro delo. 24UR je dokumentiral ministre in direktorja NIJZ, ko so kršili oziroma navidezno kršili pravila, ki jih je morala upoštevati javnost. Delo je opozarjalo na avtoritarni ton procepilnega nagovarjanja. N1 je pri Janssenu neposredno preveril, ali je strokovna skupina priporočila pravilo, ki ga je sprejela vlada. Ni ga. 24UR je pozneje prav tako jasno pokazal, da je šlo za politično odločitev, ne za strokovno priporočilo. To so pomembni primeri. Kritika medijev je močnejša, če priznava, kadar so opravili svojo nalogo.

Dvojna merila oblasti niso bila samo občutek

Septembra 2020 je 24UR objavil posnetke dogodka, na katerem ministrica Simona Kustec in drugi visoki gostje niso upoštevali pravil o maskah oziroma varnostni razdalji. Bojana Beović je dejala, da gre za: »izredno slab zgled«. Oktobra je isti medij objavil: »Krek brez maske na bencinskem servisu« in prispevek uokviril z vprašanjem: »Dvojna merila pri ukrepih?« Zato ni treba trditi: vsi so maske nosili samo pred kamero. Tega ne moremo dokazati. Lahko pa dokažemo: obstajali so javno dokumentirani primeri, ko najvidnejši nosilci pravil sami niso dajali zgleda, ki so ga zahtevali od drugih. To je dovolj resna ugotovitev.

Kaj takšna dvojna merila naredijo zaupanju?

Če oblast govori: ukrep je nujen za zaščito drugih, ljudje pa vidijo nosilce oblasti, ki ga sami ne izvajajo dosledno, nastane ena od dveh interpretacij: ali: pravilo ni tako pomembno, kot pravijo, ali: pravilo velja za nas, ne za njih. Obe sta uničujoči za zaupanje. In nato se zgodi paradoks. Institucije pomanjkanje zaupanja razlagajo predvsem skozi: dezinformacije, anticepilstvo, teorije zarote, medtem ko je del nezaupanja lahko nastal tudi zaradi: njihovih lastnih nasprotij.

Koliko izjav je bilo dejansko »napačnih«?

V časovnici sem namenoma izbral omejen vzorec konkretnih javnih trditev. Iz njega ne smemo izdelati statistike vseh slovenskih zdravnikov, politikov ali medijev. Lahko pa razlikujemo vsaj štiri kategorije. Prva: napovedi, ki se niso uresničile. Primer: cilji precepljenosti in napoved hitre ravni, ki naj bi zaustavila epidemijo. Druga: trditve, ki so bile preveč kategorične oziroma materialno nepopolne. Primer: »samo« 70-% precepljenost bo omogočila popolnoma odprto družbo, čeprav je bila PCT pozneje odpravljena tudi na podlagi prebolelosti in splošne imunosti. Tretja: slogani in moralne sodbe. »Talci necepljenih.« »Del problema.« »Odločitev za življenje.«

Teh ne moremo označiti za napačne tako kot napačno meritev. To so: vedenjski in moralni okvirji. Četrta: trditve, ki so lahko dobesedno pravilne, vendar ustvarijo napačen vzročni vtis. Primer: »6.000 mrtvih, skoraj vsi necepljeni«, ko je več kot polovica smrti nastala pred dejanskim začetkom množičnega cepljenja. Ta četrta kategorija je posebej pomembna. Ker je manipulacija pogosto učinkovitejša, kadar ne potrebuje čiste laži.

Najtežji problem ni napačna informacija

Najtežji problem je lahko: pravilna informacija, postavljena tako, da občinstvo iz nje izpelje širši sklep, ki ga informacija sama ne dokazuje. Na primer: več hospitaliziranih necepljenih → necepljeni so razlog, da vi niste svobodni. Ali: večina umrlih v celotni pandemiji je bila necepljena → umrli so zato, ker so zavrnili cepivo. Ali: cepivo ima ugodno razmerje koristi in tveganja → resnega tveganja praktično ni. Ali: cepljenje zmanjšuje okužbe → cepljeni epidemiološko ne predstavljajo relevantnega prenosa. To so različni sklepi.

Zakaj so skeptiki izgubili zaupanje?

Ker so pogosto opazovali zaporedje: najprej: zelo gotova trditev, nato: nova kvalifikacija, potem: še ena kvalifikacija, in na koncu razlaga: znanost se spreminja. Znanost se res spreminja. Toda problem nastane, kadar komunikacija v prvi fazi ne pokaže negotovosti, ki je obstajala že takrat. Človek ne izgubi zaupanja zato, ker se je pojavila nova študija. Izgubi ga lahko zato, ker se spomni, da mu je bila prejšnja začasna ugotovitev predstavljena kot: dokončna.

Skepticizem ni bil vedno pravilno usmerjen

Tudi tega ne smemo romantizirati. Po internetu so krožile: izmišljene zgodbe, napačne smrti po cepljenju, lažne trditve o nosečnicah, magnetih, mikročipih, genskem spreminjanju. 24UR je na primer preverjal konkretne viralne zgodbe o domnevnih zapletih in ugotovil, da so bile nekatere napačne oziroma delno neresnične. Zato: skeptik ni avtomatično imel prav samo zato, ker je nasprotoval oblasti. Toda ravno tako: oblast ni avtomatično imela prav samo zato, ker je govorila v imenu stroke.

Enak standard v obe smeri

To je temeljno pravilo. Če nekdo umre po cepljenju: časovno zaporedje ni dovolj. Potrebna je vzročna presoja. Pri Katji je bila opravljena in povezava potrjena. Če nekdo umre po pozitivnem testu: pozitiven test sam po sebi prav tako ni dovolj za dokončni osnovni vzrok smrti. Potrebna je vzročna presoja. Če kritik objavi trditev: preverimo jo. Če jo objavi ministrstvo: preverimo jo. Če jo izreče televizijski zdravnik: preverimo jo. Če jo objavi alternativni portal: preverimo jo. Avtoriteta ni nadomestilo za dokaz.

Kaj je bilo pri slovenskem poročanju najbolj problematično?

Ne ena sama velika dokazana laž. Bolj sistemska kombinacija: alarmnega ritma; vsakodnevnih števcev; moralnih sloganov; ozkega nabora zelo vidnih strokovnih glasov; PCT kot vedenjskega pritiska; kategoričnih naslovov; in prenosa političnih sporočil v zdravstveno govorico. Ko so se temu pridružile izjave o: talcih, problemu za družbo, omejevanju svobode in odgovornosti za dodatne žrtve, je zdravstveno razlikovanje postalo tudi: družbeno označevanje.

Je šlo za spodbujanje sovraštva?

Besedo sovraštvo moramo uporabljati previdno. Ni mogoče iz vsake ostre izjave dokazati namena: naj ljudje sovražijo necepljene. Toda lahko dokumentiramo retoriko, ki je ustvarjala: krivdo, moralno inferiornost, delitev na odgovorne in neodgovorne, rešitev in problem, talce in njihove domnevne povzročitelje. Takšna retorika lahko poveča: stigmatizacijo, družbeno sovražnost in legitimnost diskriminatornega odnosa. Zato je natančneje napisati: del uradne in medijske komunikacije je ustvarjal oziroma krepil stigmatizirajoč okvir do necepljenih. To je dokazno močnejše kot trditev, da je vsak govorec zavestno želel proizvesti sovraštvo.

Novinar ne sme postati vedenjski operater države

Država ima lahko legitimno javnozdravstveno kampanjo. Njena naloga je lahko: povečati cepljenje. Novinarjeva naloga ni ista. Če država reče: potrebujemo več cepljenih, novinar ne bi smel avtomatično postati del kampanje. Moral bi vprašati: Zakaj? Kakšni so podatki? Za katero starost? Proti kateremu izidu? Kaj je tveganje? Kaj se je spremenilo? Kaj je politična odločitev? Kaj je strokovno priporočilo? Kdo nosi posledice? To je razlika med: novinarstvom in kriznim komuniciranjem oblasti.

Največja napaka: zamenjava zaupanja s poslušnostjo

V mnogih pandemičnih sporočilih je bila implicitna logika: zaupaj stroki → upoštevaj navodilo. Toda pravo zaupanje ni isto kot poslušnost. Zaupanje dopušča vprašanja. Dopušča: negotovost, spremembo mnenja, kritiko, drugo strokovno presojo. Če je vsak dvom hitro razumljen kot: anticepilstvo, dezinformacija, neodgovornost, ali nevarnost javnemu zdravju, potem ne zahtevamo več zaupanja. Zahtevamo: konformnost.

Pandemija kot lakmusov papir novinarstva

Kriza je razkrila, kaj se zgodi, ko so novinarji pod največjim pritiskom. Uradni vir je hiter. Tiskovna konferenca je vsak dan. Podatek je pripravljen. Strokovnjak je na voljo. Naslov mora biti objavljen takoj. V takem okolju je zelo lahko postati: distributer sistema. Veliko težje pa: njegov neodvisni preverjevalec. Slovenski mediji so v različnih trenutkih igrali obe vlogi. To je pomemben sklep.

Zato ta članek ni oprostilna sodba

Ni dovolj reči: vsi smo se učili sproti. Seveda smo se. Toda javna moč prinaša višjo odgovornost. Politik, ki zahteva omejitve od milijonov ljudi, nosi večjo odgovornost za svojo formulacijo kot zasebnik na Facebooku. Zdravnik, ki nastopa kot osrednja nacionalna avtoriteta, nosi večjo odgovornost za stopnjo gotovosti svojih trditev kot človek v gostilni. Medij z več sto tisoč uporabniki nosi večjo odgovornost za naslov kot anonimni komentator. In ko se zmotijo, ni dovolj, da je popravek nekje v arhivu.

Prava korekcija mora biti vidna

Če je bila prvotna trditev: velik naslov, več televizijskih nastopov, push obvestilo, vladna kampanja, potem mora pomembna sprememba dobiti primerljivo težo. Sicer javnost dobi: prvotno gotovost kot spomin in poznejši popravek kot opombo. To ni dobro informiranje.

Kaj lahko iz časa covida odnesemo?

Ne: nikoli ne verjemi zdravniku. Ne: nikoli ne verjemi mediju. Ne: država vedno laže. Ampak: ko nekdo reče: varno, vprašaj: kaj to v medicinskem smislu pomeni? Ko reče: učinkovito, vprašaj: proti čemu? Ko reče: skoraj vsi necepljeni, vprašaj: ali so sploh imeli možnost biti cepljeni? Ko reče: svobodna odločitev, vprašaj: pod kakšnimi pogoji? Ko reče: stroka je odločila, vprašaj: ali je res? Pri Janssenu ni. Ko reče: dezinformacija, vprašaj: je trditev dokazano napačna, samo sporna ali še nepotrjena? Ko politik zahteva od tebe ravnanje: poglej tudi, ali sam ravna enako.

Resničnost covida ni bila samo virus

Bila je tudi: statistična definicija, graf, naslov, novinarska konferenca, strokovna avtoriteta, PCT-koda, aplikacija, televizijski studio, algoritem, politična odločitev, socialni pritisk. To ne pomeni, da je bila bolezen medijska konstrukcija. Pomeni: način, kako smo jo razumeli, je bil nujno medijsko in politično posredovan. In pri tem posredovanju so bile narejene resne napake. Nekatere zaradi negotovosti. Nekatere zaradi slabih napovedi. Nekatere zaradi prevelike samozavesti. Nekatere zaradi političnega cilja. Nekatere zaradi senzacionalizma. In nekatere zato, ker se je meja med: informiranjem in usmerjanjem vedenja zabrisala.

Najpomembnejše vprašanje po krizi

Ni: Kdo je imel vedno prav? Tak človek skoraj ne obstaja. Vprašanje je: Kdo je bil pripravljen pokazati, kdaj ni vedel? Kdo je popravil svojo trditev? Kdo je ločil politiko od stroke? Kdo je pojasnil razliko med okužbo in hudim potekom? Kdo je priznal neželeni učinek? Kdo je preveril lastno oblast? Kdo je prenehal govoriti o »talcih« in »problemu« ter ljudi ponovno obravnaval kot državljane? To je pravi test zaupanja.

Naslednji empirični test: Ukrajina

Pri covidu je bilo mogoče veliko sporov sčasoma primerjati z: registri, študijami, hospitalizacijami, farmakovigilanco, osnovnimi vzroki smrti. Pri vojni je težje. Države vodijo informacijske operacije. Vojske skrivajo podatke. Obveščevalne službe postanejo vir medijev. Videoposnetki pridejo brez konteksta. Civilne žrtve postanejo politična številka. In novinar mora pogosto poročati o dogodku, do katerega nima neposrednega dostopa. Zato bo naslednji slovenski empirični članek preveril: kako so naši mediji izbirali vire, jezik in stopnjo gotovosti pri vojni v Ukrajini.