Kdo odloča, kaj je dezinformacija?

Ko zaščita pred lažjo postane moč določanja, katera vprašanja so sploh dovoljena

Na zaslonu se pojavi opozorilo.

Napačna informacija.

Objava izgubi doseg. Video izgine iz priporočil. Račun dobi opozorilo. Članek je označen kot nezanesljiv. Morda je ukrep popolnoma upravičen. Morda nekdo res širi izmišljeno zdravilo, ponarejen videoposnetek, lažni citat ali državno propagando, zamaskirano v neodvisni medij. Toda beseda dezinformacija ima posebno moč.

Ko nekaj dobi to oznako, se razprava pogosto spremeni. Vprašanje ni več:

Ali je trditev pravilna?

Postane:

Zakaj ta človek širi laži?

In prav tu nastane problem. Kaj če trditev še ni dokazana, vendar tudi ni ovržena? Kaj če znanost še nima odgovora? Kaj če je informacija resnična, toda predstavljena brez konteksta? Kaj če je napoved napačna, vendar je bila ob objavi razumna? Kaj če oblast neko trditev označi za dezinformacijo, nato pa se čez dve leti izkaže, da je bila vsaj legitimna hipoteza?

Takrat vprašanje ni več samo:

Kako ustavimo laži?

Ampak:

Kdo dobi moč odločiti, kdaj je razprava končana?

Najprej moramo uporabljati besede pravilno

Svetovna zdravstvena organizacija razlikuje med misinformation in disinformation precej jasno. Misinformation je napačna informacija, ki jo človek širi brez namena zavajati. Lahko iskreno verjame, da je resnična. Disinformation pa je napačna informacija, ki jo nekdo zavestno ustvarja ali širi z vedenjem, da je napačna, in z namenom zavajanja oziroma povzročanja škode.

Ključna razlika torej ni samo:

ali je informacija napačna,

ampak tudi:

kaj je njen avtor vedel in kaj je želel doseči.

To je pomembnejše, kot se zdi. Če človek leta 2020 izreče trditev, za katero meni, da je pravilna, in se leta 2022 izkaže za napačno, to samo po sebi ni dezinformacija. Lahko je: napaka, slaba ocena, prezgodnji sklep, slaba raziskava, ali poštena hipoteza, ki je pozneje propadla. Za besedo dezinformacija bi morali pokazati še nekaj: da je človek vedel, da trditev ni resnična, oziroma je zavestno manipuliral z informacijami. To je precej višji dokazni prag.

Potem obstaja še »malinformation«

Ameriška CISA je v svojih gradivih uporabljala še tretji izraz: malinformation. Opredelila ga je kot dejansko oziroma resnično informacijo, ki je vzeta iz konteksta in predstavljena tako, da povzroča škodo. V istem okviru je CISA misinformation opisovala kot napačno informacijo ne glede na namen, disinformation pa kot namerno ustvarjeno napačno informacijo za zavajanje. Tu se meja še bolj zaplete.

Pri dezinformaciji je vsaj načeloma mogoče vprašati:

Je trditev napačna?

Pri »malinformation« pa informacija lahko sploh ni napačna. Problem naj bi bil: kontekst, namen, čas objave ali škoda, ki jo lahko povzroči.

S tem se nadzor informacij premakne z vprašanja:

Kaj je res?

na precej širše vprašanje:

Kaj je dovoljeno narediti z resnično informacijo?

To ne pomeni, da resnične informacije nikoli ne moremo zlorabiti. Objavljanje zasebnega zdravstvenega kartona, natančne lokacije žrtve nasilja ali vojaških položajev lahko povzroči zelo konkretno škodo. Toda to ni več predvsem problem resnice. To je problem: zasebnosti, varnosti, konteksta, etike ali prava. Če vse to združimo pod splošno kategorijo »informacijske motnje«, lahko hitro izgubimo ključno razliko med:

lažjo

in

nezaželeno resnico.

Dezinformacija je resničen problem

Kritika sistema za boj proti dezinformacijam ne sme postati zanikanje dejanskega pojava. Organizirane informacijske operacije obstajajo. Septembra 2024 je ameriško pravosodno ministrstvo objavilo sodni postopek za zaseg 32 domen v okviru operacije, imenovane Doppelganger. Po navedbah v sodnih dokumentih so ruske organizacije pod usmerjanjem ruske predsedniške administracije uporabljale spletne strani, zasnovane tako, da so posnemale legitimne medije, med drugim ameriške medijske znamke. Uporabljale naj bi lažne spletne naslove, lažne profile, plačane oglase, vplivneže in tudi z umetno inteligenco ustvarjene vsebine, da bi državno propagando predstavile kot avtentično lokalno novinarstvo. Cilji so po navedbah ameriških oblasti med drugim vključevali zmanjševanje podpore Ukrajini in vplivanje na volivce.

To je precej drugačna situacija od znanstvenika, ki ima napačno hipotezo. Tu imamo domnevno: prikrivanje izvora, imitiranje legitimnih medijev, lažne identitete, organizirano distribucijo in zavestni namen vplivanja. Podobno je ameriško pravosodno ministrstvo že pri Internet Research Agency dokumentiralo sistem ustvarjanja lažnih ameriških identitet in profilov za vplivanje na politično razpravo. Zato problem ni v besedi dezinformacija sami. Problem nastane, ko se ista oznaka uporablja za pojave, ki dokazno niso primerljivi.

Lažni račun ni isto kot napačen znanstveni sklep

Če nekdo ustvari lažno spletno stran, ki se pretvarja, da je Washington Post, je problem precej jasen. Če nekdo spremeni videoposnetek, da oseba izreče nekaj, česar ni rekla, prav tako. Če nekdo zavestno objavi ponarejen dokument, lahko preverimo njegovo avtentičnost. Toda kaj naredimo z izjavo:

Ta virus je morda ušel iz laboratorija.

Leta 2020 je bila takšna trditev pogosto postavljena v povsem drugo informacijsko kategorijo kot danes. In prav tu se pokaže, zakaj je časovna dimenzija pri preverjanju dejstev nujna.

Primer, ki ga ne moremo več ignorirati: izvor SARS‑CoV‑2

19. februarja 2020 je The Lancet objavil pismo 27 znanstvenikov, ki so zapisali, da »močno obsojajo teorije zarote«, po katerih COVID‑19 nima naravnega izvora. Dodali so, da znanstvene analize po njihovem mnenju prepričljivo kažejo izvor v divjih živalih. Treba je razumeti kontekst. V javnosti so takrat krožile tudi povsem neutemeljene trditve: da je virus namensko izdelano biološko orožje, da je bil namerno izpuščen, da obstaja dokaz o umetni konstrukciji virusa. Veliko tega je bilo brez dokazov. Toda formulacija v Lancetu je bila širša.

»COVID-19 does not have a natural origin« je zajela tudi možnost, da bi naravni virus oziroma njegov prednik lahko prišel v stik s človekom zaradi laboratorijskega incidenta. To nista ista scenarija.

Laboratorijski incident ne pomeni nujno gensko izdelanega virusa.

In še manj pomeni namerni biološki napad.

Kar je bilo označeno kot teorija zarote, je pozneje ostalo odprto vprašanje

Že marca 2021 je generalni direktor WHO Tedros Adhanom Ghebreyesus po objavi skupnega poročila WHO-Kitajska izrecno dejal, da ocena laboratorijskega incidenta ni bila dovolj temeljita ter da so potrebni dodatni podatki in raziskave.

Njegov stavek je bil jasen:

vse hipoteze ostajajo na mizi.

Ameriška obveščevalna skupnost je leta 2021 prav tako ocenila, da sta dve glavni možnosti še vedno verjetni v smislu resnih hipotez: naravni prenos z živali in laboratorijsko povezan incident. Agencije se niso strinjale, katera je verjetnejša. Do leta 2023 je bila razdeljenost še bolj očitna. FBI in ameriško ministrstvo za energijo sta ocenjevala laboratorijsko povezan incident kot verjetnejši, več drugih obveščevalnih elementov je dajalo prednost naravnemu izvoru, CIA in še ena agencija pa takrat nista izbrali ene razlage. Skoraj vse agencije so hkrati ocenjevale, da SARS‑CoV‑2 ni bil gensko izdelan, vse pa, da ni bil razvit kot biološko orožje. Ta ločitev je bistvena.

Laboratorijski incident ≠ genski inženiring ≠ biološko orožje.

Kaj pravi WHO danes?

Junija 2025 je strokovna skupina WHO SAGO po večletnem delu objavila novo presojo.

Njena ocena je bila:

teža trenutno dostopnih dokazov podpira zoonotski preskok.

To je pomembno in tega ne smemo zamolčati. Toda WHO je hkrati povedal še nekaj: velik del podatkov, potrebnih za popolno presojo, ni bil posredovan, Kitajska ni zagotovila več zahtevanih zgodnjih virusnih sekvenc, podatkov o živalih in podrobnosti o delu ter biološki varnosti laboratorijev v Wuhanu.

Zato je Tedros ponovno povedal:

vse hipoteze morajo ostati na mizi, vključno z zoonotskim prenosom in laboratorijskim incidentom.

To pomeni nekaj zelo konkretnega za našo temo.

Danes ni znanstveno korektno reči:

laboratorijski izvor je dokazan.

Toda prav tako je težko zagovarjati, da je bilo že februarja 2020 primerno celotno možnost laboratorijskega incidenta pospraviti pod etiketo:

teorija zarote.

Leta 2026 je slika postala še bolj politična

Junija 2026 je ameriški urad direktorja nacionalne obveščevalne službe pod vodstvom Tulsi Gabbard objavil veliko zbirko deklasificiranega gradiva ter mnogo bolj kategorično sporočilo: urad je zatrdil, da je raziskovanje v Wuhanu, financirano tudi z ameriškimi sredstvi, povezano z laboratorijskim incidentom, ki je sprožil pandemijo, in da je prišlo do zatiranja nasprotnih ocen. Toda tudi tega ne smemo spremeniti v novo absolutno resnico. To je trenutna trditev ameriškega izvršnega obveščevalnega vrha, ne pa sama po sebi dokončna znanstvena razsodba. Javna analiza objavljenih dokumentov je že opozorila, da gradivo ne dokazuje vseh kategoričnih trditev, ki jih je vodstvo ODNI pripisalo dokumentom.

Zato je ta primer skoraj popolna ilustracija problema.

Leta 2020:

zarota.

Leta 2021:

hipoteza, ki zahteva dodatno preiskavo.

Leta 2023:

ameriške institucije so razdeljene.

Leta 2025:

WHO daje večjo težo zoonozi, vendar ne izključuje laboratorijskega incidenta.

Leta 2026:

ameriško politično-obveščevalno vodstvo kategorično podpira laboratorijski izvor, vendar znanstveni spor ni s tem avtomatično zaključen.

Če sistem za moderiranje informacije potrebuje samo dve kategoriji:

resnica

in

dezinformacija,

bo pri takšnih vprašanjih skoraj neizogibno delal napake.

Včasih je pravilen odgovor: še ne vemo

To je kategorija, ki jo digitalno okolje slabo prenaša. Platforma želi odločitev. Fact-check potrebuje oznako. Politik želi jasen odgovor. Televizija želi naslov.

Toda znanost pogosto potrebuje tretjo možnost:

negotovo.

Ali:

ni dovolj dokazov.

Ali:

ena hipoteza ima trenutno več podpore, vendar druge ni mogoče izključiti.

To niso šibki odgovori. To so lahko najbolj natančni odgovori, ki jih v danem trenutku imamo.

Hunter Biden: druga vrsta istega problema

14. oktobra 2020 je New York Post objavil zgodbe na podlagi podatkov, ki naj bi izvirali iz prenosnika Hunterja Bidna. Izvor gradiva je bil nenavaden. Gradivo je prišlo prek Rudyja Giulianija. Volitve so bile oddaljene manj kot tri tedne. Po ruski operaciji leta 2016 je obstajal razumen strah pred novo operacijo hack-and-leak. Previdnost zato ni bila nerazumna.

Toda to, kar se je zgodilo nato, je pomembno za vprašanje:

kdo odloča, kaj je dovolj sumljivo, da se distribucija omeji?

Twitter je povezavo blokiral

Twitter je 14. oktobra uporabnikom onemogočil deljenje povezav do člankov New York Posta. V dokumentih, predloženih ameriški Zvezni volilni komisiji, je nekdanji vodja varnosti Twitterja Yoel Roth pojasnil, da je ekipa menila, da bi gradivo lahko izviralo iz vdora, in uporabila pravilnik o »hacked materials« ter pravilnik o zasebnih informacijah. Toda že dva dni pozneje je Twitter pravilnik spremenil. Po novem naj vsebine ne bi več odstranjeval samo zato, ker so bile pridobljene s hekanjem, razen kadar bi jih neposredno objavljali hekerji oziroma njihovi sodelavci. Namesto blokiranja naj bi uporabljal oznake in kontekst. Takratni direktor Jack Dorsey je neposredno blokiranje povezav označil za napačno ravnanje.

To je pomemben primer. Platforma ni samo pozneje izvedela novega dejstva. Ugotovila je tudi, da je njen sam način odločanja preveč grob.

FBI je imel več informacij, kot jih je imela javnost

Kasnejša kongresna pričanja so pokazala še nenavadnejšo plast. V enem od objavljenih zapisnikov je nekdanja uradnica FBI Laura Dehmlow opisala sestanek s predstavniki Twitterja, na katerem je nekdo iz Twitterja vprašal, ali je prenosnik resničen. Po njenem pričanju je predstavnik FBI potrdil, da je, preden je drugi udeleženec pogovor prekinil z odgovorom, da dodatnih komentarjev ne bo. Kongresna dokumentacija, ki povzema dodatna pričanja, navaja tudi, da je FBI trdi disk, pripisan Hunterju Bidnu, zasegel in preveril že konec leta 2019.

To še vedno ne pomeni:

vsaka politična trditev New York Posta je bila pravilna.

Avtentičnost naprave oziroma dela podatkov ni isto kot pravilnost vsake razlage teh podatkov.

Toda pomeni, da je bilo vprašanje:

»Ali je vse to samo ruska ponareditev?«

drugačno od vprašanja:

»Kaj ti podatki politično dokazujejo?«

Ti dve vprašanji sta se v javni razpravi pogosto pomešali.

Petdeset nekdanjih obveščevalcev in naslov, ki je šel dlje od njihovega pisma

19. oktobra 2020 je 51 nekdanjih ameriških obveščevalnih uradnikov podpisalo javno pismo. Zapisali so, da ima pojav elektronskih sporočil »vse klasične značilnosti ruske informacijske operacije«. Toda v istem dokumentu so dodali dve ključni omejitvi: niso vedeli, ali so elektronska sporočila pristna, in

niso imeli dokazov o ruski vpletenosti.

Politico je zgodbo objavil z naslovom:

»Hunter Biden story is Russian disinfo, dozens of former intel officials say.«

Toda Washington Post je pozneje opozoril, da pismo dejansko ni trdilo tega, kar je trdil naslov. To je čisti primer problema, ki sva ga že videla pri senzacionalizmu: institucionalno previdna formulacija se na poti do javnosti spremeni v kategorično trditev.

»Ima značilnosti«

postane

»je ruska dezinformacija«.

Strokovnjak lahko poda oceno. Medij jo lahko spremeni v sodbo.

To je pomembna lekcija. Nekdanji obveščevalni uradniki so imeli pravico reči:

Zaradi naših izkušenj nam je to sumljivo.

To je analiza.

Toda njihov status ne more spremeniti:

suma

v

dokaz.

Ko medij naslov spremeni v kategorično ugotovitev, nastane nova trditev — tista, ki je strokovnjaki sami morda sploh niso izrekli. To je pomembno tudi pri fact-checkingu.

Vprašanje ni samo:

Koga smo vprašali?

Ampak:

Kaj njegov odgovor dejansko dokazuje?

Vladno opozorilo je lahko koristno

Tudi tukaj se moramo izogniti drugi skrajnosti. Pred volitvami imajo varnostne službe legitimno nalogo opozarjati platforme na: tuje hekerske operacije, lažne račune, državne bot mreže, ponarejene dokumente, krajo identitete. Operacije, kot je Doppelganger, kažejo, da nevarnost ni namišljena. Če FBI ve, da je tuja obveščevalna služba ukradla dokumente in pripravlja manipulativno objavo, je povsem razumno, da opozori podjetja.

Toda problem nastane pri meji med:

opozorilom

in

pritiskom, naj se zakonit govor odstrani.

Murthy proti Missouriju: kaj je sodišče dejansko odločilo?

Ta meja je prišla vse do ameriškega vrhovnega sodišča. V zadevi Murthy v. Missouri so tožniki zatrjevali, da so predstavniki zvezne vlade pritiskali na družbena omrežja, naj omejujejo vsebine o COVID‑19 in drugih političnih temah. Junija 2024 je vrhovno sodišče z večino 6 proti 3 razveljavilo nižjo odločitev.

Toda pomembna podrobnost je:

sodišče ni odločilo, da je bilo ravnanje vlade ustavno.

Večina je ugotovila predvsem, da tožniki niso dovolj konkretno dokazali pravnega položaja za zahtevano sodno prepoved — niso zadovoljivo povezali določenega državnega uradnika, določenega ukrepa platforme in prihodnje verjetne škode določenemu tožniku. Večina je hkrati poudarila, da so platforme imele lastne razloge za moderiranje ter da so nekatere covidne vsebine omejevale že pred spornimi vladnimi komunikacijami. Trije sodniki v odklonilnem mnenju so isto dokazno gradivo razumeli precej drugače in zapisali, da so nižja sodišča dokumentirala obsežen pritisk zveznih uradnikov na platforme.

Zato je napačen tako naslov:

»Vrhovno sodišče je dokazalo vladno cenzuro.«

kot:

»Vrhovno sodišče je dokazalo, da pritiska ni bilo.«

Ni naredilo ne enega ne drugega.

Zuckerberg: pritisk je obstajal, odločitev je bila na koncu Metina

Avgusta 2024 je Mark Zuckerberg v pismu ameriškemu kongresu zapisal, da so visoki predstavniki Bidnove administracije leta 2021 več mesecev pritiskali na Metine ekipe glede odstranjevanja določenih covidnih vsebin, vključno s humorjem in satiro.

Toda Zuckerberg je dodal tudi:

končna odločitev o odstranitvi je bila Metina.

To je zelo pomembna formulacija.

Ne dopušča preprostega slogana:

država je upravljala Facebook.

Toda prav tako ne dopušča trditve:

vlada ni poskušala vplivati na moderiranje.

Resničnost je neprijetneje zapletena: državni uradniki so pritiskali, platforma je imela lastne politike, in platforma je formalno sprejela končno odločitev.

Kdo je torej cenzor?

Pri digitalnem govoru moramo ločiti vsaj tri vrste moči. Prva je uredniška oziroma platformska moč. Zasebna platforma določa, kaj bo priporočala, kaj demonetizirala in kaj odstranila po svojih pravilih. Druga je državna moč. Država lahko nek govor prepove, kaznuje ali z regulatornimi sredstvi vpliva na platforme. Pravne meje tega se med državami razlikujejo. Tretja je informacijska avtoriteta. Fact-checker, strokovna institucija, medij ali raziskovalec sam ničesar nujno ne odstrani, lahko pa njegova oznaka povzroči, da platforma zmanjša doseg vsebine. Za uporabnika je rezultat lahko enak: informacijo vidi manj ljudi. Toda mehanizmi niso isti.

In za demokratični nadzor je pomembno vedeti:

kdo je dejansko sprejel odločitev.

Fact-checking je lahko izredno koristen

Obstajajo trditve, pri katerih je preverjanje dejstev idealno. Ali je fotografija stara deset let? Ali je politik res izrekel citat? Ali je dokument ponarejen? Ali je številka 42 ali 420? Ali je videoposnetek umetno spremenjen? Ali je račun, ki se predstavlja kot ministrstvo, res uradni račun? To so v veliki meri preverljive trditve. Dober fact-check lahko pokaže: izvor, dokaz, metodo, in popravek. Problem nastane, ko se isti model uporablja pri vprašanjih, ki niso binarna.

Ni vsako vprašanje primerno za pečat »resnično / napačno«

Kaj bo gospodarstvo naredilo čez šest mesecev? Kateri ukrep je najboljši? Ali koristi neke politike odtehtajo škodo? Kako verjetna je laboratorijska nesreča? Kaj bo nova različica virusa naredila populaciji? Ali je nek vojaški napad strateško upravičen? To niso nujno vprašanja, ki imajo v trenutku objave en preprost preverljiv odgovor. Lahko vsebujejo dejstva. Toda vsebujejo tudi: modele, predpostavke, vrednote, napovedi, nepopolne podatke in strokovno presojo. Če takšno trditev označimo kot false samo zato, ker ni skladna s trenutno dominantno oceno, smo fact-checking spremenili v nekaj drugega:

presojanje dovoljenega strokovnega mnenja.

Platforme so same ugotovile, da imajo težavo

Meta je leta 2016 začela uporabljati neodvisne zunanje organizacije za preverjanje dejstev. Januarja 2025 je v Združenih državah napovedala konec tega sistema in prehod na model Community Notes. Metina lastna razlaga je bila zelo kritična: družba je trdila, da so se preverjanja razširila tudi na legitimni politični govor in razpravo ter da so oznake skupaj z zmanjševanjem dosega postale preveč podobne cenzuri. To je Metina razlaga lastnega preteklega sistema, ne neodvisen dokaz, da so bili fact-checkerji sistematično politično pristranski. Toda sama sprememba je pomembna.

Platforma je priznala, da lahko mehanizem, oblikovan za popravljanje laži, ustvarja tudi dovolj veliko število napačnih ali pretirano agresivnih posegov, da spremeni model.

Evropska unija gre v drugo smer

Evropa razvija drugačen model. Februarja 2025 sta Evropska komisija in Evropski odbor za digitalne storitve vključila Kodeks ravnanja glede dezinformacij v okvir Akta o digitalnih storitvah. Od 1. julija 2025 je kodeks postal pomembno merilo pri ugotavljanju skladnosti velikih platform, ki so se kodeksu zavezale; vključuje področja, kot so demonetizacija dezinformacij, politično oglaševanje, fact-checking, preglednost in opolnomočenje uporabnikov. Toda tudi DSA formalno priznava drugo stran problema.

Med sistemskimi tveganji, ki jih morajo velike platforme upoštevati, so navedene tudi grožnje:

svobodi izražanja,

medijski svobodi

in

pluralizmu.

Evropska komisija obenem poudarja, da DSA prepoveduje splošno obveznost nadzorovanja vseh uporabniških vsebin. To je bistvena napetost sodobne regulacije: država želi od platform zahtevati, naj omejijo sistemska tveganja, hkrati pa mora preprečiti, da bi se samo omejevanje spremenilo v sistemsko tveganje za svobodo govora.

Največji problem je kategorijska napaka

Dobro moderiranje mora vedeti, kakšen tip trditve gleda. Če nekdo objavi lažno fotografijo, je to eno. Če nekdo ugiba o še nepojasnjenem izvoru virusa, drugo. Če nekdo objavi resničen dokument brez konteksta, tretje. Če nekdo poziva k nasilju, četrto. Če nekdo naredi napačno statistično analizo, peto. Če država pod lažno identiteto vodi tajno propagandno kampanjo, šesto.

Če vse to poimenujemo:

dezinformacija,

smo izgubili sposobnost razlikovanja med različnimi problemi.

Potrebujemo natančnejše oznake

Namesto ene velike etikete bi bilo bolj pošteno razlikovati:

Tako ne dobimo manj preverjanja.

Dobimo:

bolj natančno preverjanje.

Čas mora biti del fact-checka

Ena največjih napak retrospektivnega preverjanja je, da trditev iz leta 2020 ocenjujemo z znanjem iz leta 2026.

Pravilno vprašanje je:

Kaj je bilo mogoče razumno vedeti takrat?

Če je nekdo marca 2020 samozavestno trdil nekaj, česar podatki takrat niso podpirali, je to pomembno — tudi če se je pozneje po naključju izkazalo za pravilno. In obratno. Če je nekdo na podlagi takrat najboljših podatkov sprejel razumen sklep, ki ga je nova raziskava dve leti pozneje ovrgla, ga ne moremo retroaktivno spremeniti v lažnivca.

Znanost nima funkcije:

uredi staro objavo in se pretvarjaj, da smo to vedno vedeli.

Ima zgodovino sprememb. Fact-checking bi jo moral pokazati.

Najnevarnejši trenutek je, ko se strokovna avtoriteta združi z distribucijsko močjo

Znanstvena institucija lahko naredi napako. Medij jo lahko naredi. Fact-checker jo lahko naredi. Vlada jo lahko naredi. Platforma jo lahko naredi. To samo po sebi ni katastrofa. Katastrofa nastane, če ima ista napačna ocena hkrati moč: določiti uradno resnico, zmanjšati vidnost nasprotnih trditev, označiti kritike kot nevarne, in preprečiti, da bi do javnosti prišli dokazi, potrebni za popravek. Takrat sistem izgubi lasten mehanizem za popravljanje.

To je paradoks informacijskega nadzora:

bolj ko je sistem učinkovit pri odstranjevanju odstopanj, težje zazna lastno napako.

Svoboda govora ni obljuba, da so vse trditve enako dobre

Kritika cenzure ne pomeni, da moramo vse informacije obravnavati enako. Lažna študija ni enakovredna kakovostni študiji. Anonimni Telegram kanal ni isto kot originalni dokument. Ponarejen video ni »drugo mnenje«. Dokazana ruska operacija z lažnimi ameriškimi spletnimi stranmi ni samo alternativni pogled na geopolitiko. Svoboden informacijski prostor potrebuje: preverjanje, kritiko, popravke, kontekst, transparentnost izvora.

Toda obstaja pomembna razlika med:

dodajanjem informacij

in

preprečevanjem dostopa do informacij.

Prvo uporabniku pomaga presoditi. Drugo presodi namesto njega. V nekaterih primerih je odstranitev nujna — na primer pri nezakoniti vsebini, konkretni nevarnosti, prevari ali določenih oblikah zlorabe. Toda prag mora biti višji, ko govorimo o: političnem govoru, znanstveni negotovosti in javnem interesu.

Pravi fact-check mora dovoliti tudi možnost, da se fact-checker moti

To bi moralo biti osnovno pravilo.

Če preverjevalec napiše:

NAPAČNO,

bi moral biti sposoben pokazati: točno trditev, dokaz, metodo, datum, stopnjo gotovosti in pogoje, pod katerimi bi svojo oceno spremenil. Dober fact-check ni razsodba večne resnice.

Je:

dokumentirano stanje dokazov na določen datum.

Tako deluje znanost. Tako bi moralo delovati tudi preverjanje informacij.

Kdo torej odloča?

V praksi ne odloča ena oseba. Odločajo: uredniki, fact-checkerji, algoritmi, platforme, zdravstvene ustanove, vladne službe, regulatorji, sodišča, obveščevalne službe in uporabniki.

Problem zato ni samo:

kdo je minister za resnico?

Takšna figura večinoma sploh ne obstaja.

Bolj zanimivo vprašanje je:

Kako se odločitve vseh teh institucij sestavijo v sistem, ki določa, katera informacija dobi doseg in katera ne?

To je veliko bolj zapleten mehanizem. In zato ga je tudi težje nadzorovati.

Najboljša zaščita pred dezinformacijo ni ena nezmotljiva avtoriteta

Takšna avtoriteta ne obstaja. Bolj varen sistem ima več varovalk: jasen izvor informacij, odprte primarne dokumente, pluralnost strokovnjakov, transparentna pravila platform, možnost pritožbe, vidne popravke, jasno ločevanje dejstva od mnenja,

in sposobnost reči:

tega še ne vemo.

Dezinformacija je resničen problem. Toda sistem, ki se proti njej bori tako, da prehitro zapre legitimno razpravo, lahko ustvari nov problem:

institucionalizirano samozavest brez zadostnih dokazov.

In zdaj morava preveriti, kako je to izgledalo doma

Do zdaj sva večinoma govorila o mednarodnih primerih. Toda naslednji članek bo drugačen. Ne bo več predvsem razlaga mehanizma. Preverila bova: kaj so slovenski mediji dejansko pisali, kateri strokovnjaki so dobivali prostor, kako so bili predstavljeni dvomi, kako so bili šteti umrli, kaj je pomenilo »varno in učinkovito«, kako se je govorilo o prenosu okužbe, kaj se je zgodilo, ko se je učinkovitost spreminjala, kako so mediji poročali o neželenih učinkih, kako je PCT spremenil pomen »prostovoljne« odločitve,

in kako so se isti mediji odzvali, ko je po cepljenju z Janssenom umrla mlada Slovenka, pri kateri je strokovna komisija pozneje ugotovila neposredno vzročno povezavo.

Tam ne bova več spraševala:

Kaj bi mediji lahko naredili?

Ampak:

Kaj so dejansko naredili?