Slovenski mediji in vojna v Ukrajini: kdo govori in komu verjamemo

Če bi štiri leta brali predvsem naslove

Večina ljudi vojne v Ukrajini ne spremlja neposredno. Ne preverja dnevno vojaških poročil obeh strani, satelitskih posnetkov, primarnih dokumentov ali izjav v izvirniku. Dogajanje dobi že izbrano, prevedeno, povzeto in opremljeno z naslovom. Prav zato je naslov pomemben. Slovenski bralec je lahko od februarja 2022 naprej med drugim prebral:

Vsaka zgodba zase ima svoj vir in kontekst. Toda človek, ki spremlja predvsem naslove, lahko iz njihovega seštevka dobi precej preprosto predstavo:

Rusom zmanjkuje. Ruska vojska je tik pred izčrpanjem. Rusko gospodarstvo bo propadlo. Ukrajina bo kmalu zmagala. Putin bo izgubil oblast ali umrl.

Več kot štiri leta pozneje je smiselno preveriti, kako je takšna predstava nastajala.

Ko »bi lahko« postane »bo«

Morda najčistejši primer je članek 24ur z dne 15. marca 2022. Naslov pravi:

»Rusija bo svoje bojne sposobnosti izčrpala v desetih dneh.«

Toda v članku upokojeni ameriški general Ben Hodges ocenjuje, da bi Rusija svoje bojne sposobnosti lahko izčrpala v desetih dneh. Doda tudi, da se lahko moti. Med virom in naslovom se je zgodila majhna sprememba:

bi lahko → bo

Slovnično skoraj malenkost. Pomensko pa ne. Možnost je postala precej bolj kategorična napoved. Rusija deset dni pozneje svojih bojnih sposobnosti ni izčrpala v smislu, ki bi ji preprečil nadaljevanje vojne. To ne pomeni, da Hodges takrat ni pravilno zaznal resnih ruskih logističnih težav. Pomeni pa nekaj precej preprostejšega:

naslov je bil bolj gotov kot vir.

Iz »nekaterih enot« nastanejo »Rusi«

Podoben proces najdemo pri Siolovem naslovu:

»Rusom zmanjkuje hrane, goriva in pa volje za boj.«

Poročila o logističnih težavah ruske vojske v prvih tednih spopada so imela realno podlago. Toda pri morali je bila javno predstavljena ameriška ocena ožja: težave naj bi opažali v nekaterih enotah. V naslovu pa dobimo:

»Rusom zmanjkuje volje za boj.«

Nekatere enote postanejo »Rusi«. Trditev ni nujno povsem izmišljena. Spremenil pa se je njen obseg.

Kako vemo, kaj je Putin pričakoval?

Siol je 26. februarja 2022 objavil:

»Putin je pričakoval, da bo vojne konec v največ štirih dneh.«

Ko odpremo članek, postane dokazna veriga precej manj neposredna. Riho Terras je objavil poročilo, ki naj bi ga pripravili ukrajinski obveščevalci. Po njem naj bi Putin pričakoval, da bo vojne konec v največ štirih dneh. V istem svežnju navedb so se pojavljale še trditve o pomanjkanju orožja, velikih dnevnih stroških in omejenem času, v katerem naj bi Rusija lahko nadaljevala vojno.

Veriga je bila približno:

domnevna ukrajinska obveščevalna informacija → evropski politik → družbeno omrežje → slovenski medij → »Putin je pričakoval«

V članku obstaja »naj bi«. V naslovu izgine. Ne moremo vedeti, kaj je Putin zasebno pričakoval. Prav zato je pomembno, da novinar ne izbriše razlike med:

Ob tem je Siol Riha Terrasa napačno opisal kot nekdanjega finskega ministra za obrambo. Terras je Estonec, nekdanji poveljnik estonskih obrambnih sil in evropski poslanec. Gre za majhno biografsko napako, vendar je pri članku, ki že sam temelji na večstopenjski verigi vira, simptomatična.

Bankrot z natančnim datumom

8. marca 2022 je Siol objavil:

»Rusija bo najverjetneje bankrotirala 15. aprila.«

V ozadju je bila analiza Morgan Stanleyja o možnosti ruskega državnega neplačila zunanjega dolga ob zapadlosti določenih obveznic. To je precej kompleksnejša stvar od vsakdanjega pomena povedi:

Rusija bo bankrotirala.

Finančni scenarij je dobil državo, dogodek in natančen datum. Naslov ni brez vsake podlage in ohranja besedo »najverjetneje«, vendar poenostavi strokovni finančni problem v precej bolj dramatično vsakdanjo predstavo.

»Ukrajina bo oktobra premagala Rusijo«

Marca 2023 je Siol objavil še eno zelo konkretno napoved:

»Vojaški strokovnjak napoveduje: Ukrajina bo premagala Rusijo oktobra letos.«

Nemški vojaški ekonomist Marcus Keupp je iz ruskih izgub sklepal, da je mogoče izračunati, kdaj bo Rusiji zmanjkalo orožja, in napovedal ukrajinsko zmago oktobra 2023. Napoved se ni uresničila. Pri tem primeru slovenski medij osnovne Keuppove trditve ni popačil. Strokovnjak jo je dejansko izrekel. Toda prav zato primer odpira drugo vprašanje:

zakaj so zelo kategorične in dramatične napovedi tako privlačne za naslov, njihov poznejši neuspeh pa praviloma precej manj?

Siol je leta 2024 ob novi Keuppovi analizi sam opozoril, da se prejšnja napoved ni uresničila. To je korektno. Toda prvotni naslov in poznejši popravek nimata nujno enakega dosega ali spominskega učinka.

Kaj pa, kadar informacija prihaja iz Rusije?

Ruske uradne vire je treba preverjati. Rusija je vojskujoča se stran in uporablja propagando, selektivno poročanje ter informacijske operacije. Toda iz tega ne sledi:

Nekaj primerov to pokaže zelo jasno.

Azov, Bandera in »denacifikacija«: kaj je dejstvo in kaj politična razširitev?

Eden osrednjih ruskih argumentov je prisotnost skrajno desnih in neonacističnih elementov v Ukrajini. V velikem delu zahodnega javnega prostora je bila ta tema po februarju 2022 pogosto obravnavana predvsem skozi okvir ruske propagande. Težava je, da sta lahko hkrati resnični dve stvari:

Rusija lahko problem instrumentalizira in močno pretirava njegov obseg.

In:

problem zato še ni izmišljen.

Azov ni ruska izmišljotina

Prvotni bataljon Azov je nastal leta 2014. Reuters in raziskovalne ustanove njegove začetke opisujejo z daleč desnimi oziroma ultranacionalističnimi koreninami. Enota je bila pozneje reorganizirana in vključena v ukrajinsko Nacionalno gardo. Poljski Center za vzhodne študije OSW v analizi iz leta 2026 ugotavlja, da je jedro prvotnega Azova sestavljal kader iz skrajno desnega okolja ter nogometnih ultrasov. Gibanje je uporabljalo simboliko, ki je bila povezana tudi z evropsko skrajno desnico, poznejše vodstvo pa je zavračalo razlago, da simboli pomenijo privrženost Tretjemu rajhu.

Pomembna je tudi institucionalna pot. Iz azovskega okolja so nastale strukture, ki imajo danes pomembno mesto v ukrajinskem obrambnem sistemu; nekateri poveljniki so napredovali na visoke položaje. To ne pomeni:

»ukrajinska vojska je neonacistična.«

Pomeni pa:

trditev, da so skrajno desne strukture iz okolja Azova dobile institucionalno mesto v ukrajinskem varnostnem sistemu, ni ruska izmišljotina.

Kdo so »banderovci«?

Zgodovinsko se izraz nanaša predvsem na pripadnike oziroma privržence frakcije OUN-B, povezane s Stepanom Bandero. OUN-B je bilo radikalno nacionalistično gibanje. Pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo je del gibanja sodeloval z Nemci v pričakovanju, da bo vojna omogočila nastanek neodvisne ukrajinske države. Ameriški Muzej holokavsta dokumentira sodelovanje aktivistov OUN pri protijudovskem nasilju v Lvovu leta 1941.

Zgodovina pa ni enodimenzionalna. Nemčija ukrajinske državnosti ni priznala; Bandera je bil pozneje aretiran in večji del obdobja 1941–1944 preživel v nemškem priporu. To ne izbriše dokumentiranega antisemitizma dela gibanja, niti množičnega nasilja OUN-UPA nad poljskim prebivalstvom na Voliniji in v vzhodni Galiciji. Sodobno čaščenje Bandere v delu Ukrajine je zato zgodovinsko in politično sporno.

Ali to pomeni, da je Ukrajina »nacistična država«?

Ne. To je pomembna meja. Obstoj Azova, zgodovina OUN-B, rehabilitacija nekaterih nacionalističnih osebnosti in institucionalna prisotnost ljudi iz skrajno desnih okolij ne dokazujejo, da ukrajinsko državo kot celoto nadzorujejo nacisti. Tudi volilni rezultati ne podpirajo takšne poenostavitve: ukrajinska skrajna desnica je na nacionalnih volitvah ostala marginalna. Torej lahko hkrati držijo naslednje ugotovitve:

Ukrajina ni država, ki bi jo bilo mogoče preprosto opisati kot nacistično.

Skrajno desne in neonacistične skupine v Ukrajini so res obstajale in obstajajo.

Nekatere so po letu 2014 dobile mesto v uradnih varnostnih strukturah.

Banderovska zgodovinska dediščina je v delu Ukrajine javno čaščena, čeprav vsebuje zelo problematična poglavja.

Rusija ta dejstva uporablja in razširja v veliko širšo politično pripoved o »denacifikaciji« celotne države.

Prav zadnji korak je propagandna razširitev. Toda če zaradi te razširitve zavrnemo tudi vsa dejstva pred njo, smo naredili nasprotno propagandno napako.

Kačji otok

Februarja 2022 je svet obšla zgodba o trinajstih ukrajinskih branilcih Kačjega otoka, ki naj bi umrli pri obrambi otoka. Rusija je trdila, da so vojaki živi in zajeti. Nekaj dni pozneje je ukrajinska mornarica potrdila, da so branilci res živi. 24ur je nato objavil popravek, v katerem je zgodbo opisal kot prehod »od mrtvih herojev do vojnih ujetnikov«.

To ne pomeni, da je bila vsaka ruska podrobnost o dogodku pravilna. Pomeni pa, da je bila pri osnovnem vprašanju — mrtvi ali živi — začetna ruska informacija pravilnejša od začetne ukrajinske.

Soledar in »poceni propaganda«

Januarja 2023 je Wagner trdil, da je zavzel Soledar. Ukrajinska stran je navedbo zavračala. 24ur je korektno poročal, da ukrajinski vojaški opazovalci ruske navedbe označujejo za »poceni propagando«, obenem pa opozoril, da položaja ni mogoče neodvisno potrditi in da britansko obrambno ministrstvo dopušča možnost ruskega zavzetja mesta. 25. januarja je Ukrajina uradno potrdila umik iz Soledarja.

Primer zato ni dokaz napačnega poročanja 24ur. Je pa zelo dobra ilustracija nečesa drugega:

beseda »propaganda« sama po sebi ne pove, ali je konkretna trditev resnična ali napačna.

Darja Dugina

Po umoru Darje Dugine avgusta 2022 je ruska FSB za operacijo obtožila ukrajinsko stran. Kijev je vpletenost zanikal, svetovalec predsednika Mihajlo Podoljak pa je ruske navedbe označil za propagando. Oktobra 2023 je Washington Post na podlagi pogovorov z ukrajinskimi in zahodnimi varnostnimi uradniki poročal, da je operacijo izvedla ukrajinska SBU. To ne potrjuje vsake podrobnosti prvotne ruske različice dogodka.

Potrjuje pa bistveni del atribucije:

ukrajinska obveščevalna vpletenost ni bila samo ruska izmišljotina.

Krimski most

Po eksploziji na Krimskem mostu oktobra 2022 je Rusija odgovornost pripisovala Ukrajini. Ukrajinska stran je bila sprva zadržana. Avgusta 2023 je 24ur poročal, da je Ukrajina javno priznala odgovornost za napad na Krimski most, vodja SBU Vasil Maljuk pa je prevzel odgovornost tudi za operacijo oktobra 2022. Tudi tu je treba ločiti politično ali pravno označevanje napada od vprašanja, kdo ga je izvedel.

Osnovna ruska atribucija ukrajinske vpletenosti se je pozneje potrdila.

Prisilna mobilizacija: »busifikacija«

Ruski mediji so dolgo objavljali posnetke moških, ki naj bi jih ukrajinski mobilizacijski uradniki ustavljali in prisilno odvažali. Pri vsakem posameznem posnetku je pravilno preveriti avtentičnost, kraj, čas in celoten kontekst. Toda obstoj resnih nepravilnosti pri mobilizaciji danes ni več samo ruska trditev. Ukrajinski varuh človekovih pravic Dmitro Lubinec je februarja 2026 navedel, da je njegov urad leta 2025 prejel 6.127 pritožb glede ravnanja predstavnikov mobilizacijskih centrov, v primerjavi z 18 leta 2022.

To ne pomeni, da je vsak posnetek, ki ga objavi ruski kanal, resničen. Pomeni pa, da pojava ne moremo zavrniti samo z oznako:

»ruska propaganda«.

Čigave številke mrtvih?

Vojaške izgube so eno najtežje preverljivih področij vsake vojne. Obe strani imata očiten interes zmanjševati svoje in povečevati nasprotnikove izgube. Zato mora biti pri številkah vedno jasno:

kdo jih je objavil in kako so bile preverjene.

Posebej zanimive so izmenjave posmrtnih ostankov. Junija 2025 je Ukrajina potrdila prejem 6.057 posmrtnih ostankov, Rusija pa je prejela ostanke 78 svojih vojakov. Aprila 2026 je bilo razmerje pri novi izmenjavi:

1.000 proti 41.

Razlika je velika. Toda iz tega ne smemo narediti druge propagandne matematike.

6.057 proti 78 ne pomeni, da je umrlo 78-krat več ukrajinskih vojakov.

Na količino vrnjenih posmrtnih ostankov vplivajo nadzor nad bojiščem, dostop do padlih, identifikacija in številni drugi dejavniki. Številke pa vseeno predstavljajo realen podatek, ki opozarja, kako previdni moramo biti pri kategoričnih trditvah o razmerju vojaških izgub. Trditev ukrajinskega generalštaba ni isto kot neodvisno ugotovljeno število mrtvih. Enako velja za rusko obrambno ministrstvo.

Kako slovenski politiki vedo, kaj Putin misli?

Še ena posebna kategorija javnega govora so trditve o notranjih namenih Vladimirja Putina. Takratni premier Janez Janša je februarja 2022 dejal, da je »stoodstotno« prepričan, da bi po padcu Kijeva sledile Moldavija in Gruzija, nato Zahodni Balkan in baltske države. Takratni zunanji minister Anže Logar je izjavil:

»Ne bo se ustavil niti pred kakšno Finsko ali Švedsko.«

Na vprašanje, ali bodo po Ukrajini sledile druge države, je odgovoril:

»Če prevlada Putin, potem bodo sledile tudi druge države. Zagotovo.«

Do oktobra 2026 Rusija Finske ali Švedske ni napadla. Obe državi sta medtem postali članici Nata. To ne dokazuje, kaj bi se zgodilo v neki drugačni prihodnosti. Pokaže pa razliko med:

Nihče nima neposrednega dostopa do misli drugega državnika. Lahko analizira njegove govore, premike vojske, dokumente in pretekla dejanja. Toda pravilna formulacija je:

če za tako kategorično trditev nimamo neposrednih dokazov.

Kaj pa Putinove lastne besede?

Putin je septembra 2026 izjavil, da se Rusija ne pripravlja na vojaški konflikt z Evropo in da takšnih načrtov nima. Ali to dokazuje, da Rusija Evrope nikoli ne bo napadla?

Ne. Rusija je pred februarjem 2022 zanikala tudi načrte za obsežen napad na Ukrajino, nato pa ga je izvedla. Putinova izjava zato dokazuje njegovo javno deklarirano stališče, ne prihodnosti. Toda enako načelo mora veljati tudi na drugi strani. Izjava evropskega politika ali generala, da Putin želi napasti Evropo, sama po sebi prav tako ni dokaz Putinove notranje namere.

Ali Rusija pripravlja napad na Nato?

To je eno osrednjih vprašanj leta 2026. Evropski politiki, generali in obveščevalne službe opozarjajo na ruske vojaške zmogljivosti, hibridne operacije in možnost prihodnjega neposrednega konflikta. To so legitimna varnostna vprašanja. Toda časovni horizont je bistven. 30. septembra 2026 je generalni sekretar Nata Mark Rutte izrecno dejal, da ni neizbežne grožnje ozemlju Nata. Hkrati Nato Rusijo obravnava kot dolgoročno varnostno nevarnost in države poziva k povečanju obrambnih zmogljivosti. To pomeni, da lahko hkrati veljajo naslednje trditve:

Rusija predstavlja dolgoročno varnostno tveganje.

Rusija bi v določenih prihodnjih okoliščinah lahko napadla Nato.

Trenutno ni zaznana neizbežna obsežna ruska invazija Nata.

Rusko vodstvo javno zanika namero takšnega napada.

To niso iste informacije. Iz:

»Rusija bi lahko čez nekaj let predstavljala neposredno vojaško grožnjo«

ne smemo brez dodatnih dokazov narediti:

»Putin želi napasti Evropo.«

Kdaj dvom postane upravičen?

Po vseh napačnih ali preveč kategoričnih napovedih iz preteklih let je povsem legitimno vprašati:

Če je ocena:

»Rusija bi lahko do leta 2029 razvila zmogljivost za napad«

mora naslov to razliko ohraniti. Možnost ni odločitev. Zmogljivost ni namera. Dolgoročno tveganje ni neizbežen napad.

Ruski medij ni avtomatično resnica — niti avtomatično laž

RT, RIA, TASS, Sputnik in drugi ruski mediji niso nevtralni opazovalci konflikta. Delujejo znotraj ruskega informacijskega okolja, ki prav tako uporablja propagando, selekcijo in politične narative. Toda iz tega ne sledi:

ruski vir = laž.

Primeri Azova in OUN-B, Kačjega otoka, Soledarja, ukrajinske vpletenosti v atentat na Dugino, Krimskega mostu in mobilizacijskih nepravilnosti kažejo, da je treba preverjati konkretno trditev, ne zgolj etiketo vira. Enako velja v nasprotni smeri. Rešitev zato ni:

verjemi Rusiji namesto Zahodu.

Rešitev je:

preveri oboje.

Kako lahko nastane napačna predstava brez ene same velike laži

Za zavajajočo medijsko sliko ni nujno potrebna popolnoma izmišljena zgodba. Dovolj je lahko:

izbrati najbolj dramatičen vir,
izbrati najbolj dramatičen del izjave,
odstraniti del negotovosti,
objaviti močan naslov,
ponavljati podobne napovedi,
popravku pa nameniti precej manj pozornosti.

Vsak posamezni članek se lahko formalno brani:

»Saj je to res rekel.« »Saj smo navedli vir.« »Saj v članku piše, da podatka ni mogoče potrditi.« Toda človek, ki je videl samo naslov, tega morda ni nikoli prebral. On je videl:

In danes lahko vidi:

Rusija bo napadla Evropo.

Koliko lahko potem zaupamo slovenskemu mediju?

Pretekla napaka ne pomeni, da je naslednja novica istega medija napačna. Toda zaupanje tudi ne pomeni nekritičnega sprejemanja. Če medij večkrat objavi neuresničene napovedi, naslove, ki so kategoričnejši od lastnih virov, ali anonimne navedbe, ki jih bralec ne more preveriti, je povsem razumno naslednjo izredno trditev preveriti še drugje. Še posebej kadar govorimo o vojni. Pri trditvi:

»Rusija želi napasti Evropo«

bi moral bralec dobiti odgovor vsaj na štiri vprašanja:

Kdo to trdi?
Na čem ocena temelji?
Kako gotova je?
O katerem časovnem obdobju govori?

Brez teh podatkov lahko scenarij postane dejstvo že v naslovu.

Kdo govori in komu verjamemo?

Ko slovenski bralec odpre novico o Ukrajini, lahko bere nekaj,

kar je povedal anonimni obveščevalec,
kar je povzel tuji medij,
kar je prenesla tiskovna agencija,
kar je prevedel slovenski portal
in kar je urednik nato stisnil v naslov.

Po več posrednikih lahko izgine prav najpomembnejša informacija:

kdo je prvotno nekaj trdil in koliko je bilo trditev mogoče preveriti.

Najpreprostejše pravilo vojnega novinarstva bi zato moralo biti tudi najstrožje:

trditev ene strani mora ostati trditev ene strani, dokler je ne podprejo neodvisni dokazi.

To mora veljati za Moskvo. Za Kijev. Za Washington. Za London. Za Nato. In za Ljubljano. Kajti za nastanek napačne predstave ni vedno potrebna velika laž. Včasih je dovolj odstraniti samo dve besedi:

bi lahko.

Spodaj so ključni viri, uporabljeni za faktografski audit članka.