Kako se ustvarja soglasje za vojno

Vojna se ne začne s prvim strelom

Vojna se na zemljevidu začne, ko vojska prestopi mejo, ko pade prva bomba ali ko država uradno začne vojaško operacijo. V javnosti pa se pogosto začne veliko prej. Preden lahko država pošlje deset- ali stotisoče ljudi v boj, sprejme velike gospodarske stroške in upraviči človeške žrtve, mora obstajati razlaga, zaradi katere vse to postane sprejemljivo. Nasprotnik mora postati nevarnost. Nevarnost mora postati neposredna. Vojaško ukrepanje mora postati potrebno. Možne alternative pa morajo postajati vse manj verjetne, manj odgovorne ali preprosto nepredstavljive.

To ne pomeni, da so vojne samo rezultat propagande. Obstajajo resnični napadi, okupacije, množični zločini, genocidi in varnostne grožnje. Prav tako strani v konfliktu niso nujno enako odgovorne za njegov nastanek. Toda tudi resnična grožnja mora biti javnosti predstavljena. Med dogodkom in načinom, kako ga prebivalstvo razume, zato vedno obstaja informacijski prostor. In prav v njem se lahko začne ustvarjati soglasje za vojno.

Najmočnejše sporočilo ni: »Želite si vojne«

V demokratičnih družbah ima javna podpora posebno težo. Državljani volijo. Plačujejo davke. Njihovi družinski člani postanejo vojaki. Parlamenti odobravajo vojaške proračune. Mediji poročajo o mrtvih. Družba nosi gospodarske in politične posledice. Dolgotrajna vojna je zato poleg vojaškega tudi politični projekt. Javnosti ni treba nujno navdušiti nad vojno. Pogosto zadostuje, da dovolj ljudi sprejme prepričanje, da druge razumne možnosti ni. To je pomembna razlika. Najmočnejša vojna propaganda človeku pogosto ne govori:

»Želi si vojne.«

Veliko učinkovitejše je sporočilo:

»Vojni bi se vsi radi izognili, toda nasprotnik nam ni pustil druge možnosti.«

Ko je dosežena ta točka, vojna ni več predstavljena predvsem kot politična odločitev. Predstavljena je kot nujnost.

Ko je propaganda postala množična industrija

Prva svetovna vojna je bila eno od obdobij, ko je načrtno upravljanje javnega mnenja dobilo do takrat nepredstavljive razsežnosti. Po vstopu Združenih držav v vojno je predsednik Woodrow Wilson 13. aprila 1917 ustanovil Committee on Public Information, Odbor za javne informacije, ki ga je vodil novinar George Creel. Ameriški Nacionalni arhiv med njegovimi funkcijami navaja razširjanje vladnih informacij, vzdrževanje morale ter izvajanje sistema prostovoljne cenzure tiska. Odbor je uporabljal publikacije, plakate, film, fotografije in organizirano mrežo govorcev. Med najbolj znanimi so bili tako imenovani Four Minute Men, ki so po državi nastopali s kratkimi govori v podporo vojnemu naporu.

Creel je dejavnost odbora sam opisal kot velikanski podvig prodaje oziroma oglaševanja. Nacionalni arhiv njegovo delo danes neposredno opisuje kot propagandno dejavnost, ki je potekala doma in v tujini. Pomembna novost ni bila samo tehnološka. Spremenilo se je razumevanje javnosti. Če je mogoče množično občinstvo mobilizirati s simboli, čustvi, avtoritetami, podobami in ponavljanjem, potem javno mnenje ni več samo nekaj, kar politika opazuje. Postane nekaj, kar je mogoče poskušati načrtno oblikovati.

Ogled izvirnega arhivskega vira

Kompleksen konflikt potrebuje preprosto zgodbo

Resnični politični konflikti so zapleteni. Imajo zgodovino. Gospodarske interese. Strahove. Prekršene sporazume. Notranjepolitične cilje. Geopolitične računice. Etnične in verske napetosti. Napake več generacij politikov. Za množično mobilizacijo pa je kompleksnost težava. Učinkovito vojno sporočilo mora konflikt poenostaviti. Na eni strani nastane žrtev. Na drugi agresor. Na eni strani obramba. Na drugi napad. Na eni civilizacija. Na drugi barbarstvo. V nekaterih konfliktih lahko takšna osnovna slika precej natančno odraža vprašanje neposredne agresije in odgovornosti zanjo. Problem nastane, ko moralna razvrstitev strani začne nadomeščati preverjanje posameznih informacij.

Ko smo nekoga že sprejeli kot zločinca, se nam nova obtožba proti njemu zdi bolj verjetna. In prav zato imajo zgodbe o grozodejstvih v vojni propagandi tako izredno moč.

Kuvajt: ko pričevanje postane simbol vojne

Oktobra 1990 je petnajstletno kuvajtsko dekle, predstavljeno samo kot Nayirah, nastopilo pred ameriškim Congressional Human Rights Caucusom. Opisala je prizor iz kuvajtske bolnišnice. Trdila je, da je videla iraške vojake, ki so iz inkubatorjev vzeli dojenčke in jih pustili umreti. Zgodba je vsebovala skoraj vse elemente izjemno učinkovitega vojnega sporočila:

otroke, bolnišnico, oborožene vojake, nemočne žrtve in čustveno pretreseno očividko. Pričevanje se je široko razširilo, na zgodbe o inkubatorjih pa se je v svojih javnih nastopih skliceval tudi ameriški predsednik George H. W. Bush. Javnost takrat ni vedela ene pomembne stvari. Nayirah je bila Nayirah al-Sabah, hči kuvajtskega veleposlanika v Združenih državah Saud Nasir al-Sabaha. Njena identiteta je bila zaradi domnevnih varnostnih razlogov prikrita širši javnosti, čeprav so jo nekateri organizatorji nastopa poznali. Kuvajt je hkrati financiral obsežno kampanjo za pridobivanje ameriške javne podpore, v kateri je sodelovala velika agencija za odnose z javnostmi Hill & Knowlton.

Poznejše preverjanje je pokazalo, da je treba ločiti med več različnimi vprašanji. Iraške okupacijske sile so v Kuvajtu zagrešile resne kršitve in zlorabe. Obstajala so tudi poročila o poškodovanju oziroma odvzemanju bolnišniške opreme. Toda dramatičnost in obseg prvotno razširjene zgodbe o množičnem jemanju dojenčkov iz inkubatorjev sta postala predmet resnih sporov. Preiskava Kroll Associates, ki jo je naročila kuvajtska stran, je pri Nayirinem lastnem pričevanju ugotovila, da je njen neposredni dogodek trajal »največ trenutek«. Zato primer ni zanimiv samo zaradi vprašanja, kaj natančno se je zgodilo v posamezni bolnišnici. Pomembnejše vprašanje je:

kaj je javnost vedela o človeku, ki ji je zgodbo pripovedoval?

Če bi televizijski gledalec vedel, da je priča hči kuvajtskega veleposlanika in da je Kuvajt v Združenih državah vodil profesionalno kampanjo za pridobivanje podpore, bi morda njeno pričevanje poslušal drugače. Morda bi mu verjel. Morda ne. Toda imel bi informacijo, pomembno za presojo njenega položaja. Propaganda zato ne zahteva nujno, da je vsaka izgovorjena beseda izmišljena. Včasih je odločilno tisto, česar občinstvu ne povemo.

Zakaj so otroci tako učinkoviti?

Otrok nima geopolitičnega interesa. Ne sklepa vojaških zavezništev. Ne riše meja. Ne sprejema sankcij. Predstavlja nedolžnost. Če nasprotnik ubija otroke, se politična razprava hitro spremeni. Človek ne razmišlja več predvsem o zgodovini konflikta, gospodarskih interesih, diplomatskih alternativah ali posledicah vojaškega posega. Razmišlja:

To je treba ustaviti.

Prav zato moramo biti pri zgodbah o vojnih grozodejstvih hkrati človeški in posebej zahtevni glede dokazov. Resnična grozodejstva morajo biti dokumentirana in njihovi storilci odgovorni. Toda prav zaradi njihove moralne moči so takšne zgodbe tudi izjemno učinkovito sredstvo za mobilizacijo javnosti.

Vukovar in dve informacijski resničnosti

Vojne ob razpadu Jugoslavije so pokazale, kako hitro se lahko skupni informacijski prostor razcepi na več nacionalnih resničnosti. Human Rights Watch je pri preučevanju vojn v nekdanji Jugoslaviji opozarjal na uporabo državnih medijev za širjenje nacionalistične propagande, omejevanje nasprotnih informacij in spodbujanje etnične polarizacije. Posebej je dokumentiral nadzor informacijskega prostora v Srbiji in uporabo medijev za ustvarjanje sovražnih predstav o drugih skupnostih. Vukovar je eden najbolj pretresljivih primerov. Toda pri njem moramo razlikovati med dvema pojavoma, ki sta se pozneje pogosto združila. Prvi je dejanska zrcalna vojna retorika.

Drugi je poznejša viralna montaža, ki je zrcalnost še povečala. Hrvaški televizijski voditelj Mladen Stubljar in srbski televizijski voditelj Milorad Komrakov sta v poročilih o Vukovarju res izgovorila skoraj zrcalne formulacije. Ena stran je govorila o beograjski propagandi in pobitih Srbih, druga o zagrebški propagandi in pobitih Hrvatih. Toda zelo pomemben kontekst je, da Komrakov ni neodvisno bral skrivnostnega istega scenarija. Radio Free Europe je njegov nastop opisal kot parafraziranje napovedi hrvaškega kolega.

Poznejši dokumentarni izrez je odstranil del, v katerem Komrakov pove, da bo prispevek napovedal v slogu hrvaške televizije. Ko je bil ta kontekst odstranjen, je nastal izjemno prepričljiv vtis, da sta oba voditelja neodvisno prejela skoraj identičen tekst, v katerem sta samo zamenjani narodnosti. Ta viralni izrez bomo podrobneje obravnavali pozneje v seriji. Za vojno propagando pa je pomembno nekaj drugega.

Obe informacijski okolji sta konflikt predstavljali skozi nacionalni okvir, v katerem so bile naše žrtve in njihove žrtve del dveh različnih zgodb.

To je značilnost zrcalne propagande: mi branimo, oni napadajo; naši mrtvi dokazujejo njihovo barbarstvo, njihovi mrtvi pa se razlagajo kot posledica vojne, samoobrambe ali njihove lastne strani.

41 pobitih otrok

Še neposrednejši primer iz Vukovarja je zgodba o domnevno pobitih srbskih otrocih. 20. novembra 1991 se je prek Reutersa razširila informacija, da naj bi bilo v Borovem Naselju najdenih 41 ubitih srbskih otrok. Zgodba je bila izjemno nazorna. Otroci, stari približno pet do sedem let, naj bi bili brutalno pobiti. Srbski televizijski prostor je informaciji namenil obsežno pozornost. Toda trupel, ki bi potrjevala takšen množični pokol, niso našli.

Reuters je naslednji dan svojo prvotno informacijo umaknil oziroma popravil. Zgodovinski pregledi primera navajajo, da je vir priznal, da trupel, ki jih je opisoval, ni dejansko videl in preštel. Zgodba je do takrat že živela svoje življenje. To je eno najpomembnejših pravil kriznega informacijskega prostora:

prva novica in njen popravek nimata enake moči.

Prva pride v trenutku največje pozornosti. Ima dramatičen naslov. Televizijske slike. Čustven odziv. Komentarje. Politične reakcije. Popravek pride pozneje. Pogosto je krajši. Manj dramatičen. Človek, ki je videl prvo zgodbo, druge morda nikoli ne vidi. Za propagandni učinek zato ni nujno, da napačna informacija preživi desetletja. Včasih mora preživeti samo dovolj dolgo, da opravi svojo funkcijo.

Tonkin: koliko negotovosti sme izginiti na poti do javnosti?

Avgusta 1964 so dogodki v Tonkinškem zalivu pomagali ustvariti politične pogoje za veliko ameriško stopnjevanje vojne v Vietnamu. 2. avgusta je prišlo do dejanskega spopada med ameriškim rušilcem USS Maddox in severnovietnamskimi plovili. Dva dni pozneje sta ameriška rušilca Maddox in Turner Joy poročala o drugem napadu. Informacije so bile nejasne. Radar in sonar sta proizvajala različne signale. Vremenske razmere so bile slabe. Poročila z ladij so vsebovala negotovost.

Kljub temu je domnevni drugi napad postal pomemben del političnega trenutka, v katerem je ameriški kongres sprejel Tonkinško resolucijo in predsedniku Lyndonu Johnsonu omogočil močno razširitev vojaškega delovanja. Desetletja pozneje je zgodovinar ameriške National Security Agency Robert Hanyok na podlagi deklasificiranih signalno-obveščevalnih podatkov zaključil, da drugi napad 4. avgusta ni potekal. Še pomembneje je ugotovil, da so bili signalno-obveščevalni podatki predstavljeni tako, da odločevalci niso dobili celovite in objektivne slike dogodka. Toda tudi tu moramo biti natančni.

Poznejši interni komentar NSA se je strinjal, da Hanyokove končne ugotovitve o neobstoju drugega napada ne izpodbija, hkrati pa je opozoril, da samo SIGINT podatki sami po sebi ne morejo dokončno dokazati, ali se je fizični napad zgodil ali ne. Na odločitev so vplivala tudi poročila posadk, radar in sonar. Prav ta podrobnost naredi Tonkin tako pomemben. Propagandni problem ni nujno:

»Nekdo si je izmislil popolnoma lažen dogodek.«

Lahko je veliko bolj subtilen: znotraj sistema obstaja negotovost, v političnem sporočilu pa se negotovost izgubi. V notranjih podatkih:

morda.

V javnem prostoru:

napadli so nas.

Ko se spremeni stopnja gotovosti, se lahko spremeni tudi pripravljenost javnosti sprejeti vojno.

Irak: ko možnost postopoma postane dejstvo

Pred invazijo na Irak leta 2003 je ameriška in britanska javnost več mesecev poslušala trditve o iraškem orožju za množično uničevanje, kemičnem in biološkem orožju, jedrskih ambicijah ter povezavah režima Sadama Huseina s terorizmom. Irak ni bil država brez zgodovine na tem področju. Režim Sadama Huseina je kemično orožje v preteklosti dejansko uporabljal. Skrival je dele svojih programov. Kršil mednarodne obveznosti. Obstajali so legitimni razlogi za sum in preverjanje. Prav zaradi tega je bila zgodba tako prepričljiva.

Poznejša preiskava ameriškega senatnega odbora za obveščevalne dejavnosti je ugotovila, da je bila večina ključnih zaključkov National Intelligence Estimate iz oktobra 2002 o iraških programih orožja za množično uničevanje pretirana ali pa je razpoložljive obveščevalne informacije niso dovolj podpirale. Odbor je opisal tudi pojav group think: kolektivno predpostavko, da Irak aktivno nadaljuje in širi programe WMD, zaradi katere so analitiki dvoumne informacije lažje razlagali kot potrditev programa, nasprotne podatke pa zmanjševali. Pomembna pa je tudi druga ugotovitev istega poročila:

odbor v tej fazi preiskave ni našel dokazov, da bi uradniki administracije pritiskali na analitike, naj zaradi političnih ciljev spremenijo svoje strokovne ocene o WMD. To pomeni, da sama napačna obveščevalna ocena še ni dokaz politične manipulacije. Toda zgodba se tu ne konča. Poznejša, druga faza senatne preiskave je posebej primerjala javne izjave administracije z obveščevalnimi informacijami, ki so bile takrat na voljo.

Leta 2008 je odbor objavil ugotovitve, da številne javne izjave o povezavi Iraka z Al Kaido, o možnosti predaje orožja za množično uničevanje ter o nekaterih iraških orožarskih zmogljivostih niso bile podprte z razpoložljivimi obveščevalnimi informacijami ali pa so bile z njimi v nasprotju. Tu zato obstajata dva ločena problema:

obveščevalna skupnost je v pomembnih točkah naredila resne analitične napake;

in

nekatere politične javne izjave so šle dlje od tega, kar so podpirale celo te pomanjkljive obveščevalne informacije.

To razlikovanje je bistveno. Če oba procesa združimo v enostaven stavek »vse je bila laž«, izgubimo del zgodbe.

Ogled izvirnega arhivskega vira

Ko negotovost izgine

Za vojno propagando je Irak skoraj učbeniški primer spremembe stopnje gotovosti. Na začetku obstajajo podatki. Podatki so fragmentarni. Nekateri viri so zanesljivi. Drugi niso. Nekateri analitiki se strinjajo. Drugi imajo pomisleke. Politik mora to razložiti javnosti v nekaj stavkih. Medij mora iz tega narediti naslov. Tako lahko:

možnost

postane verjetnost, verjetnost pa dejstvo. Najbolj učinkovita propagandna zgodba pogosto ni popolnoma ločena od resničnosti. Veliko učinkovitejša je zgodba, sestavljena iz resničnih elementov, pri kateri se postopoma izgubijo omejitve, pomisleki in negotovost.

935 izjav

Center for Public Integrity je leta 2008 objavil obsežno analizo javnih nastopov predsednika Georgea W. Busha in sedmih visokih predstavnikov njegove administracije od septembra 2001 do septembra 2003. Njihova podatkovna zbirka vsebuje najmanj 935 izjav, ki jih je Center na podlagi poznejših uradnih ugotovitev razvrstil kot napačne glede iraškega orožja za množično uničevanje oziroma povezav med Irakom in Al Kaido. Izjave so bile podane ob najmanj 532 različnih priložnostih. To je pomembno predvsem zaradi kumulativnega učinka. Ena napačna trditev je lahko napaka.

Ista osnovna trditev, ki se skozi mesece pojavlja v govorih predsednika, podpredsednika, obrambnega ministra, državnega sekretarja in tiskovnih predstavnikov, postane informacijsko okolje. Človek je ne dojema več kot eno od tekmujočih hipotez. Postane nekaj, kar se nenehno pojavlja kot izhodišče razprave.

Kaj je javnost verjela?

Raziskovalci programa PIPA in Knowledge Networks so leta 2003 v seriji javnomnenjskih raziskav merili tri napačne predstave o Iraku: da so bila v Iraku že najdena orožja za množično uničevanje, da so bili najdeni dokazi o tesnem sodelovanju med Irakom in Al Kaido, in da je večina svetovne javnosti podpirala ameriško odločitev za vojno.

V združenih meritvah od junija do septembra 2003 je 48 odstotkov vprašanih napačno menilo, da so našli dokaze o povezavi med Irakom in Al Kaido, 22 odstotkov, da so v Iraku našli WMD, in 25 odstotkov, da je svetovno javno mnenje podpiralo vojno. Skupno je imelo vsaj eno od teh napačnih predstav 60 odstotkov vprašanih. Povezava s podporo vojni je bila zelo močna. Med ljudmi brez teh treh napačnih predstav je vojno podpiralo 23 odstotkov. Pri eni napačni predstavi 53 odstotkov. Pri dveh 78 odstotkov. Pri vseh treh 86 odstotkov.

Raziskovalci so izrecno opozorili, da iz tega ne morejo preprosto dokazati, da so napačne predstave povzročile podporo vojni. Smer vzročnosti je lahko deloma tudi nasprotna: človek, ki vojno že podpira, lahko lažje sprejme informacijo, ki njegovo stališče potrjuje. Toda povezava ostaja izredno pomembna.

To, kar ljudje verjamejo o grožnji, je tesno povezano s tem, koliko vojaškega ukrepanja so pripravljeni sprejeti.

Ko novinar postane stenograf oblasti

Tu pridemo do medijev. Država ima ministrstva. Vojsko. Obveščevalne službe. Tiskovne predstavnike. Briefinge. Zaupne vire. Satelitske posnetke. Strokovnjake. Visoke uradnike, ki lahko kadarkoli stopijo pred kamere. Novinar ima rok do večernih poročil. Če mu minister pove, da obstaja tajen obveščevalni podatek o nevarnem orožarskem programu, se znajde pred težavo. Trditve pogosto ne more neodvisno preveriti. Če je ne objavi in se izkaže za resnično, je zgrešil veliko zgodbo. Če jo objavi brez dovolj jasne distance, lahko postane prenašalec državnega sporočila. Tu nastane pojav, ki ga kritiki opisujejo kot stenografsko novinarstvo:

Minister je povedal X.

Stavek je lahko popolnoma resničen. Minister je to res povedal. Toda naslov:

»Minister: Irak ima orožje«

ni isto kot:

»Irak ima orožje.«

V prvem primeru je informacija jasno pripisana viru. V drugem primeru je trditev vira postala trditev medija. Majhna slovnična sprememba lahko pomeni veliko epistemološko spremembo.

Zakaj je skepticizem najtežji takrat, ko je najbolj potreben?

V kriznem trenutku se združi več pritiskov. Javnost zahteva informacije. Uredništvo zahteva zgodbo. Uradniki imajo največ svežih podatkov. Vojaški in obveščevalni viri imajo institucionalno avtoriteto. Novinar potrebuje dostop. Konkurenca je informacijo že objavila. Po napadu ali v času nacionalne nevarnosti se lahko skeptično vprašanje dojema tudi kot pomanjkanje domoljubja. In ko več velikih medijev uporablja iste institucionalne vire, se pojavi še en mehanizem:

informacije začnejo potrjevati same sebe.

Politik poda trditev. Televizija o njej poroča. Časopis poroča o televizijskem odzivu. Drugi politik se sklicuje na časopis. Komentator nato govori o zadevi kot o splošno znanem dejstvu. Prvotni vir se izgubi. Ostane konsenz.

Propaganda ne potrebuje ene velike laži

Primeri prve svetovne vojne, Kuvajta, Vukovarja, Tonkina in Iraka niso enaki. Nimajo istega zgodovinskega konteksta. Nimajo iste stopnje namere. Nimajo iste vrste dokazov. Prav zato so skupaj poučni. Kažejo več različnih poti, po katerih se lahko oblikuje javno soglasje za vojno. V enem primeru država organizira množično propagandno infrastrukturo. V drugem emocionalno pričevanje dobi izjemen politični učinek, občinstvo pa ne pozna pomembnega ozadja priče. V tretjem se napačna zgodba o pobitih otrocih razširi hitreje kot njen popravek. V četrtem negotova obveščevalna situacija v javnem sporočilu postane veliko bolj gotova.

V petem se skozi mesece ponavljajo trditve, pri katerih se izgubljajo omejitve in nasprotujoči podatki. Skupna točka zato ni:

»Vse je izmišljeno.«

Bolj natančna ugotovitev je:

javnost pogosto ne vidi iste količine negotovosti, protislovij in interesov, kot obstajajo v ozadju informacije.

Sedem korakov, po katerih začne vojna delovati neizogibno

Iz zgodovinskih primerov lahko izluščimo več ponavljajočih se mehanizmov.

1. Določitev grožnje

Nasprotnik ni več samo politični tekmec ali država z nasprotnimi interesi. Postane nevarnost.

2. Personalizacija

Kompleksen konflikt dobi obraz. Diktatorja. Generala. Terorista. Fanatika. Veliko lažje je mobilizirati čustva proti človeku kot proti več desetletij dolgi politični zgodovini.

3. Moralna polarizacija

Mi branimo. Oni napadajo. Naše nasilje je odziv. Njihovo nasilje dokazuje njihovo naravo.

4. Zgodbe o grozodejstvih

Otroci. Bolnišnice. Množična grobišča. Posilstva. Mučenje. Takšni dogodki seveda lahko predstavljajo povsem resnične vojne zločine. Prav zato imajo ogromno moč.

5. Avtoriteta

Trditev pove predsednik. General. Obveščevalna služba. Diplomat. Zdravnik. Domnevni očividec. Institucionalni položaj trditvi posodi težo.

6. Ponavljanje

Ko isto grožnjo dan za dnem ponavljajo politika, televizija, časopis, strokovnjak in komentator, postane del samoumevnega informacijskega ozadja.

7. Zoženje možnih rešitev

Ko je nevarnost dovolj velika in nasprotnik dovolj nemoralen, začne diplomacija izgledati kot naivnost. Pogajanja kot šibkost. Čakanje kot nevarnost. Vojaški poseg pa kot edina odgovorna možnost. Takrat je pomemben del ustvarjanja soglasja že opravljen.

Za to ni vedno potreben centralni načrt

Včasih organizirana propagandna operacija dejansko obstaja. Drugič proces ni centraliziran. Politik želi podporo svoji politiki. Vojska varuje operativne informacije. Obveščevalna služba zagovarja svojo oceno. Medij potrebuje zgodbo. Novinar potrebuje dostop. Občinstvo v času nevarnosti išče jasnost. Vsak lahko deluje v skladu s svojim interesom, pa se informacijski tok kljub temu premakne v isto smer. Zato je iskanje enega samega skritega centra pogosto manj koristno kot sledenje sami informaciji.

Kdo jo je ustvaril?

Kdo jo je prvi objavil?

Kdo jo je lahko preveril?

Kaj se je izgubilo med izvornim dokumentom in televizijskim naslovom?

Koliko negotovosti je bilo na začetku in koliko na koncu?

Kaj se je zgodilo z informacijami, ki zgodbi niso ustrezale?

To so vprašanja, ki omogočajo dokazovanje konkretnega mehanizma namesto ugibanja o njem.

Najtežje vprašanje pride pred vojno

Po vojni je preverjanje lažje. Arhivi se odprejo. Dokumenti se razkrijejo. Priče spregovorijo. Obveščevalni podatki postanejo javni. Preiskovalne komisije napišejo poročila. Dvajset let pozneje lahko jasno pokažemo, kaj je bilo napačno. Toda državljan mora svoje stališče oblikovati takrat, ko teh dokumentov še nima. Prav zato je kritično novinarstvo najpomembnejše preden padejo bombe. Ko država predstavi razlog za uporabo sile, ni dovolj vprašati:

»Ali je mogoče, da je to res?«

Vprašati je treba:

Kakšni so dokazi?

Kdo jih je zbral?

Kako neposredni so?

Katere informacije jim nasprotujejo?

Kaj je potrjeno dejstvo in kaj obveščevalna ocena?

Kako velika je negotovost?

Ali je ista stopnja negotovosti ohranjena tudi v naslovu?

Katere druge možnosti obstajajo?

V trenutku največjega strahu so takšna vprašanja najtežja. In prav takrat so najbolj pomembna.

Kaj se zgodi, ko novinar vstopi v vojno?

Ustvarjanje soglasja je samo prvi del zgodbe. Ko se vojna začne, se spremeni tudi novinarjev položaj. Novinar ni več nujno v redakciji, kjer primerja izjave. Lahko potuje z vojaško enoto. Spi z vojaki. Je z njimi pod ognjem. Njegov prevoz, dostop in včasih tudi življenje so odvisni od ljudi, o katerih poroča. Vidi tisto, kar vidi njegova enota. Ne vidi tistega, kamor nima dostopa. Občinstvo doma pa skozi njegovo kamero spremlja vojno. Takšno poročanje lahko javnosti prinese dragocene informacije, ki jih drugače ne bi nikoli dobila. Toda odpira novo vprašanje:

ali lahko novinar ostane popolnoma zunanji opazovalec vojne, ko postane fizično, informacijsko in čustveno odvisen od ene od vojskujočih se strani?

To bo tema naslednjega članka.