Ko mediji ne poročajo le o resničnosti, ampak jo oblikujejo

Kako iz neskončnega toka dogodkov nastane svet, ki ga vidimo v novicah

Vsako sekundo se po svetu zgodi nešteto dogodkov. Ljudje se rodijo in umirajo, vlade sprejemajo odločitve, podjetja propadajo, vojske napredujejo ali se umikajo, znanstveniki objavljajo raziskave, sodišča izrekajo sodbe, ljudje protestirajo, zdravniki zdravijo, kriminalci storijo kazniva dejanja in milijoni ljudi živijo povsem običajen dan. Toda večina teh dogodkov nikoli ne postane novica. Ko zvečer odpremo spletni portal ali televizijski dnevnik, zato ne gledamo sveta samega. Gledamo izbor sveta. Nekdo je moral odločiti, kaj je dovolj pomembno za objavo, kaj bo postalo naslovna zgodba, katera informacija bo samo kratka vest, kdo bo povabljen pred kamero, katere besede bodo uporabljene v naslovu in katere podrobnosti bodo ostale zunaj članka.

Ta proces sam po sebi ni nujno zlonameren. Noben medij ne more poročati o vsem. Izbiranje je neizogibno. Toda prav v tej neizogibni izbiri se začne moč medijev. Med dogodkom in občinstvom vedno obstaja vrsta odločitev, filtrov in interpretacij. Ko razumemo te filtre, postane jasno, da vprašanje medijske resnice ni samo vprašanje, ali je posamezen stavek pravilen ali napačen. Enako pomembno je, zakaj je bil izbran prav ta stavek, zakaj je bila objavljena prav ta zgodba, zakaj je dobila toliko prostora in kaj je ostalo zunaj kadra.

Ogled izvirnega arhivskega vira

Preden dogodek postane novica

V teoriji novinarstva se za proces, pri katerem nekatere informacije pridejo skozi uredniška vrata, druge pa ne, uporablja izraz gatekeeping, ki ga lahko prevedemo kot uredniško filtriranje oziroma vratarstvo. Koncept je veliko starejši od interneta. Raziskave zgodovine novinarstva kažejo, da so se vprašanja o tem, kaj je vredno objave, kdo lahko presoja pomembnost dogodkov in katere lastnosti ima »novica«, oblikovala že med profesionalizacijo novinarstva v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju. Uredniška presoja je sčasoma postala ena osrednjih funkcij novinarskega poklica.

Vsak urednik se tako srečuje z istim problemom: na voljo ima več informacij, kot jih lahko objavi. Smrt enega človeka je lahko lokalna vest, smrt drugega naslovnica svetovnih časopisov. Protest stotih ljudi je lahko pomembna politična zgodba ali dogodek, ki ga medij sploh ne omeni. Nova raziskava je lahko predstavljena kot znanstveni preboj ali pa izgine med tisoči drugih raziskav, objavljenih isti teden.

Pri izbiri vplivajo številni dejavniki: bližina dogodka, število prizadetih ljudi, politična pomembnost, konflikt, dramatičnost, novost, prepoznavnost ljudi, razpoložljivost slik, časovne omejitve, zanimanje občinstva in uredniška presoja. Ko pa se nekemu dogodku nameni prostor, ga imajo drugi nujno manj.

Vsaka naslovnica je zato hkrati seznam tega, kar je bilo izbrano, in nevidni seznam vsega, kar ni bilo.

Ogled izvirnega arhivskega vira

O čem bomo danes razmišljali?

Leta 1972 sta Maxwell McCombs in Donald Shaw objavila raziskavo, ki je postala eno temeljnih del raziskovanja vpliva množičnih medijev. Med ameriško predsedniško kampanjo leta 1968 sta primerjala vprašanja, ki so jih mediji poudarjali, s temami, ki so jih neopredeljeni volivci v Chapel Hillu dojemali kot pomembne. Raziskava je postavila temelje teoriji agenda-settinga, določanja dnevnega reda. Njena osrednja ugotovitev ni, da lahko mediji ljudem preprosto ukažejo, kaj morajo misliti. Gre za bolj subtilen pojav: z izbiro in količino pozornosti, ki jo posameznim vprašanjem namenjajo, lahko pomembno vplivajo na to, katera vprašanja občinstvo dojema kot pomembna.

Predstavljajmo si državo, v kateri stopnja določene vrste kriminala ostane približno enaka. Če televizijski dnevnik začne vsak večer prikazovati brutalne posnetke kaznivih dejanj, intervjuje z žrtvami in zemljevide nevarnih območij, se lahko občutek prebivalstva o pomembnosti kriminala spremeni, čeprav se sama statistika ni bistveno premaknila. Nobena posamezna zgodba ni nujno lažna. Rop se je zgodil. Napad se je zgodil. Žrtev obstaja.

Toda mesec dni vsakodnevnega poročanja lahko ustvari drugačen občutek sveta kot mesec, v katerem so isti dogodki dobili nekaj kratkih omemb. Podobno lahko medij dan za dnem poudarja inflacijo, priseljevanje, podnebne spremembe, vojno, epidemijo, korupcijo ali kriminal. Več prostora ko neka tema zaseda, bolj postaja del javnega dnevnega reda. Vprašanje »Ali je zgodba resnična?« zato zajame samo del problema. Vprašati se moramo tudi:

Zakaj prav ta zgodba dobiva toliko naše pozornosti?

Isti dogodek, druga zgodba

Ko je dogodek enkrat izbran, sledi naslednja odločitev: kako ga predstaviti. Temu raziskovalci pravijo framing, uokvirjanje. Robert Entman je framing opisal kot proces izbire določenih vidikov zaznane resničnosti in njihovega poudarjanja v sporočilu. Okvir lahko vpliva na to, kaj razumemo kot problem, kaj vidimo kot njegov vzrok, kako dogodek vrednotimo in katere rešitve se nam zdijo smiselne. Predstavljajmo si isti protest in tri možne naslove:

»Več tisoč državljanov zahtevalo spremembo politike.«

»Protestniki ponovno ohromili središče mesta.«

»Policija preprečila izgrede na množičnem protestu.«

Dogodek je lahko isti. Prvi okvir usmerja pozornost na zahteve protestnikov, drugi na težave, ki jih protest povzroča drugim, tretji pa na javni red in policijo. V vseh treh člankih so lahko uporabljeni povsem resnični podatki. Prav zato je framing težje prepoznati kot neposredno laž. Okvir ni nujno v napačnem podatku. Lahko je v izbiri besede, fotografije, prvega odstavka, sogovornika ali vprašanja, s katerim se članek začne. Razlika med izrazoma »protestniki« in »izgredniki« ni samo slogovna. Druga beseda že vsebuje dodatno interpretacijo dogodka.

Podobno ni vseeno, ali človek »umre«, je »ubit«, »izgubi življenje« ali postane »žrtev napada«. Različne formulacije lahko različno poudarijo povzročitelja, odgovornost in samo dejanje.

Za oblikovanje sveta ni treba lagati

Ena od najpogostejših zmot pri razmišljanju o propagandi in medijski pristranskosti je predstava, da mora biti manipulacija nujno sestavljena iz neresničnih informacij. Ni treba. Predstavljajmo si dva medija, ki eno leto poročata o isti državi. Prvi sistematično objavlja zgodbe o gospodarski rasti, novih podjetjih, znanstvenih dosežkih, uspešnih infrastrukturnih projektih in pozitivnih družbenih trendih. Drugi objavlja zgodbe o korupciji, revščini, propadlih podjetjih, kriminalu in težavah zdravstvenega sistema. Predpostavimo, da je vsaka posamezna zgodba popolnoma resnična.

Bralca teh dveh medijev bosta po enem letu kljub temu lahko oblikovala zelo različni predstavi o isti državi. Prvi bo pogosteje izpostavljen dokazom napredka, drugi dokazom propadanja. Nobenemu ni bilo treba povedati ene same neresnice. Dovolj je bilo izbrati različne dele resničnosti. To je selekcija. Njena druga stran je izpuščanje. Ko analiziramo medij, zato ni dovolj vprašati, kaj je objavil. Včasih je pomembno tudi vprašanje, o čem ni poročal.

Če pet medijev isti dan objavi določeno zgodbo, šesti pa je ne, to samo po sebi ničesar ne dokazuje. Obstaja lahko vrsta povsem legitimnih uredniških razlogov. Če pa se skozi daljše obdobje pokaže ponavljajoč se vzorec, pri katerem določen tip informacij sistematično dobiva prostor, drugi primerljiv tip pa ga skoraj nikoli ne, postane tudi izbor sam predmet analize. Medijsko sliko sveta je torej mogoče močno spremeniti brez izmišljanja dogodkov.

Celota je lahko zavajajoča tudi takrat, ko so posamezni izbrani deli resnični.

Kdo dobi mikrofon?

Naslednji filter je izbira virov. Novinar ne more osebno preveriti vsega, o čemer poroča. Potrebuje ljudi in institucije, ki mu zagotavljajo informacije: vlade, policijo, vojsko, zdravnike, univerze, podjetja, nevladne organizacije, očividce, raziskovalce in druge novinarje. Toda že izbira vira vpliva na zgodbo. Če članek o gospodarski politiki temelji predvsem na izjavah vlade, bo perspektiva drugačna kot pri članku, ki temelji predvsem na sindikatih ali podjetnikih. Če poročanje o vojni temelji skoraj izključno na informacijah ene vojskujoče se strani, bo občinstvo prejemalo drugačno sliko konflikta, kot če ima novinar dostop do več med seboj neodvisnih virov.

Tudi oznaka »strokovnjak« sama po sebi še ne zagotavlja, da na nekem področju obstaja samo ena možna razlaga. Na kompleksnih področjih obstajajo razlike v metodah, podatkih in interpretacijah. To seveda ne pomeni, da mora vsakemu mnenju pripasti enak prostor. Dokazi niso demokratično glasovanje in dobro podprta strokovna ugotovitev ni enakovredna neutemeljeni trditvi samo zato, ker obstajata dve nasprotujoči si izjavi. Ostaja pa pomembno vprašanje:

Kdo je dobil možnost razložiti dogodek in kdo je ostal brez glasu?

V vojnah, epidemijah in političnih krizah je to še posebej pomembno. Informacije so pogosto nepopolne, časovni pritisk je velik, državne in druge velike institucije pa imajo bistveno več možnosti za hitro pripravo statistik, izjav, strokovnjakov, tiskovnih konferenc in posnetkov kot posameznik.

Ogled izvirnega arhivskega vira

Moč prve vrstice

Velik del občinstva pride v stik z novico predvsem prek naslova, obvestila na telefonu ali objave na družbenem omrežju. Zato naslov ni samo oznaka članka. Pogosto je najpomembnejši del sporočila, ki ga človek sploh vidi. Raziskava Ullricha Eckerja, Stephana Lewandowskyja in sodelavcev je pokazala, da lahko subtilno zavajajoči naslovi vplivajo na to, kaj si ljudje zapomnijo in kako sklepajo o vsebini, tudi kadar je samo besedilo članka natančnejše. Začetni okvir lahko zato pusti sled tudi po branju celotnega besedila. Naslov:

»Znanstveniki dokazali, da X povzroča Y«

ustvari drugačen vtis kot:

»Raziskava odkrila povezavo med X in Y.«

Če je raziskava ugotovila samo korelacijo, prvi naslov spremeni stopnjo gotovosti in pomen ugotovitve. Podobno:

»Država pripravlja napad«

ni enako kot:

»Obveščevalna služba trdi, da bi država lahko pripravljala napad.«

Druga različica bralcu sporoči tri pomembne stvari: kdo je vir, kakšna je stopnja gotovosti in da informacija ni neposredno preverjeno dejstvo. Raziskave kažejo, da lahko že majhne spremembe tako imenovanega epistemološkega jezika v naslovih spremenijo način, kako bralci razumejo status trditve. Aaron Chuey, Yiwei Luo in Ellen Markman so pokazali, da razlika med glagoli, kot sta na primer »verjamejo« in »vedo«, vpliva na to, ali bralci določeno trditev bolj dojemajo kot mnenje ali kot objektivno dejstvo. Besede, kot so »trdi«, »naj bi«, »verjetno«, »meni«, »ve« ali »potrjeno«, zato niso nepomembna jezikovna dekoracija.

So del načina, kako medij občinstvu sporoča, koliko gotovosti naj pripiše informaciji.

Strah in ekonomija pozornosti

Medij ni samo posrednik informacij. Večina medijev deluje tudi znotraj ekonomskega sistema, v katerem je pozornost dragocena dobrina. Pri komercialnih spletnih medijih klik pomeni obisk. Obisk lahko pomeni oglaševalski prihodek. Daljši čas na strani, več ogledov in več delitev imajo zato neposredno ali posredno gospodarsko vrednost. To ustvarja pomembno vprašanje: katere vrste naslovov ljudje najpogosteje odprejo?

Velika študija, objavljena leta 2023 v reviji Nature Human Behaviour, je analizirala več kot 105.000 različic naslovov spletnega medija Upworthy, ki so bile prikazane več kot 370 milijonkrat. Raziskovalci so lahko zaradi naključnega prikazovanja različnih različic naslovov neposredno primerjali njihov učinek na klike. Rezultat je bil jasen: negativne besede v naslovu so v povprečju povečale verjetnost klika. Pri naslovu povprečne dolžine je bila vsaka dodatna negativna beseda povezana s približno 2,3-odstotnim povečanjem stopnje klikov, medtem ko so pozitivne besede stopnjo klikov zmanjševale.

Rezultat ne pomeni, da vsak medij načrtno ustvarja strah ali da vsak negativen naslov predstavlja manipulacijo. Raziskava je bila opravljena na specifičnem spletnem mediju, znanem po optimizaciji naslovov, zato njenih številk ne moremo avtomatično prenesti na vsak časopis in vsako občinstvo. Pokaže pa nekaj pomembnega:

negativnost lahko prinaša pozornost.

Če poslovni model nagrajuje pozornost, je to spodbuda, ki je pri analizi sodobnih medijev ne moremo prezreti.

Ko ponavljanje začne zveneti kot dokaz

Obstaja še en mehanizem, ki ni značilen samo za medije, vendar je v množičnem informacijskem prostoru posebej pomemben. Ponavljanje. Če določeno trditev slišimo znova in znova, lahko že njena domačnost poveča občutek, da je resnična. V psihologiji se temu pravi illusory truth effect, učinek navidezne resnice. Sistematični pregled in metaanaliza, objavljena leta 2026 v Nature Communications, je združila 182 raziskav, 366 izmerjenih učinkov in 31.184 sodelujočih. Avtorji so ugotovili majhen, vendar konsistenten povprečni učinek ponovne izpostavljenosti na ocenjeno resničnost trditev, pri čemer se je moč učinka med raziskavami precej razlikovala.

Ponavljanje torej ni čarovnija. Ne pomeni, da bodo ljudje sprejeli katerokoli trditev samo zato, ker jo slišijo dovoljkrat. Pomembni so predhodno znanje, verjetnost trditve, opozorila o njeni resničnosti in kontekst. Toda učinek obstaja. Druga raziskava je pokazala, da je že ena predhodna izpostavljenost napačni informaciji povečala verjetnost, da jo bodo sodelujoči pozneje želeli deliti. Del povezave je pojasnjeval povečani občutek točnosti trditve. To je razlog, da pri analizi medijev ni dovolj opazovati posamezne članke. En naslov je lahko naključje. Dolga vrsta skoraj enakih naslovov je vzorec.

Ali je za to potrebna zarota?

Ne. In prav tu postane problem bolj zanimiv. Da bi različni mediji ustvarili podobno sliko sveta, ni nujno, da se njihovi uredniki skrivaj sestanejo v isti sobi in dobijo enaka navodila. Lahko spremljajo iste tiskovne agencije. Uporabljajo iste državne vire. Vabijo iste strokovnjake. Spremljajo drug drugega. Delujejo pod podobnimi časovnimi pritiski. Tekmujejo za isto občinstvo. Uporabljajo podobna merila tega, kaj je novica. Lahko imajo tudi podoben kulturni ali profesionalni pogled na določeno vprašanje. Rezultat je lahko precej poenoteno poročanje brez kakršnegakoli osrednjega ukaza.

Toda tudi nasprotna možnost ni samo teoretična. Zgodovina pozna primere neposrednih državnih propagandnih kampanj, skupnih korporativnih navodil, političnih pritiskov in načrtovanega vplivanja na medije. Te primere bomo obravnavali pozneje v seriji. Zato vprašanje ne sme biti:

»Je vse zarota ali nič ni zarota?«

Bolj uporabno vprašanje je:

»Kateri mehanizem je mogoče dokazati v tem konkretnem primeru?«

Včasih bo odgovor poslovni interes, drugič politična naklonjenost, tretjič rutinsko zanašanje na uradne vire, četrtič neposredno uredniško navodilo, petič naglica, šestič pa povsem navadna novinarska napaka. Če vse razložimo z eno samo teorijo, ne analiziramo več medijev. Samo zamenjamo eno poenostavljeno zgodbo z drugo.

Ko urednika dopolni algoritem

Klasični model medijev je imel razmeroma prepoznavne vratarje. Uredniki časopisov, radia in televizije so odločali, kaj bo prišlo pred javnost. Danes je sistem bolj zapleten. Urednik še vedno izbira članek, nato pa o njegovi vidnosti odločajo tudi iskalniki, družbena omrežja, priporočilni sistemi, vplivneži in uporabniki sami. Digital News Report 2025 Reutersovega inštituta ugotavlja nadaljnji premik občinstva od tradicionalnih novičarskih kanalov proti družbenim omrežjem in video platformam. Povečuje se vloga podcasterjev, spletnih ustvarjalcev in drugih osebnosti, informacijsko okolje pa postaja vse bolj razdrobljeno. Hkrati tradicionalne novičarske znamke ostajajo pomemben del informacijskega ekosistema.

Tudi sam način razvrščanja vsebin lahko vpliva na to, kaj vidimo. Raziskave sistemov, ki vsebino razvrščajo glede na angažiranost uporabnikov, so pokazale, da lahko takšno razvrščanje v določenih okoljih bolj izpostavi emocionalno nabite in konfliktne vsebine kot kronološki prikaz. Stari vratar zato ni izginil. Dobil je družbo. Med dogodkom in človekom so lahko danes novinar, urednik, tiskovna agencija, platforma, priporočilni algoritem, spletni ustvarjalec in nazadnje še naši prijatelji, ki informacijo delijo. Vsak člen lahko poveča ali zmanjša vidnost zgodbe.

Ogled izvirnega arhivskega vira

Najbolj zavajajoča slika je lahko sestavljena samo iz resničnih delov

Predstavljajmo si sestavljanko. Na voljo imamo tisoč kosov, izberemo pa jih sto. Vsak od njih je pravi kos originalne slike. Toda če izberemo predvsem temne dele, bo sestavljena podoba drugačna, kot če izberemo predvsem svetle. Noben izbrani kos ni ponarejen. Toda celota je odvisna od izbire. Podobno deluje informacijski prostor. Mediji lahko objavijo resnične fotografije, resnične izjave, resnične številke in resnične dogodke, pa kljub temu ustvarijo nepopolno ali enostransko predstavo sveta. To ne pomeni, da je novinarstvo samo po sebi propaganda.

Nasprotno. Dobro novinarstvo poskuša prav te omejitve zmanjšati: preverja vire, išče širši kontekst, ločuje dejstvo od mnenja, opozarja na negotovost, popravlja napake in išče informacije, ki lahko izpodbijajo prvotno razlago dogodka. Toda kakovost novinarstva lahko presojamo bolje, če razumemo tudi točke, na katerih se informacija lahko spremeni.

Kaj bomo iskali v tej seriji?

V naslednjih člankih ne bomo izhajali iz predpostavke, da so mediji vedno zlonamerni ali da je vse, kar objavijo, propaganda. Prav tako ne bomo predpostavljali, da je alternativni vir avtomatično bolj pošten samo zato, ker nasprotuje velikim medijem. Pri pomembnih zgodbah bomo preverjali, kaj je bilo izbrano in kaj izpuščeno, kdo je dobil besedo, kdo je prvotni vir trditve, kakšna stopnja gotovosti je obstajala, kako je informacijo spremenil naslov, katere besede so bile uporabljene, kolikokrat se je isti okvir ponovil in ali so poznejši dokazi prvotno zgodbo potrdili, dopolnili ali postavili pod vprašaj.

Pri vojnah bomo preverili, kako nastaja javno soglasje za uporabo sile. Pri vojnem poročanju, kaj se zgodi, ko je novinar odvisen od dostopa ene strani. Pri Izraelu in Gazi, kako jezik, izbor virov in predstavljanje žrtev vplivajo na podobo konflikta. Pri epidemijah, kako deluje krizno komuniciranje. Pri dezinformacijah, kdo določa mejo med napačno informacijo, legitimnim nestrinjanjem in vsebino, ki je označena za nevarno. Pri slovenskih medijih pa bomo ista vprašanja uporabili na konkretnem korpusu naslovov in člankov. Ne bomo zbirali samo slabih primerov. Iskali bomo tudi dobre.

Če želimo raziskovati selekcijo in propagando, ne smemo sami narediti iste napake in pokazati samo gradiva, ki potrjuje našo začetno predstavo. Cilj zato ni ugotoviti, kateremu mediju moramo slepo verjeti. Cilj je razumeti nekaj težjega:

kako med dogodkom in nami nastane zgodba, ki jo na koncu doživljamo kot resničnost.