Federal Reserve: kdo je lastnik ameriškega centralnobančnega sistema?
Kako je organizirana Federal Reserve, komu pripadajo delnice regionalnih bank in kdo odloča o denarni politiki.
Simbolna uredniška ilustracija, ki ponazarja različne institucionalne poti do skupnega odločanja; ne prikazuje dejanske seje ali sestave FOMC.
V prejšnjih delih raziskave smo videli, kako komercialne banke ustvarjajo depozitni denar in kako različne lastniške strukture vplivajo na upravljanje velikih bančnih skupin. Pri ameriškem centralnobančnem sistemu Federal Reserve (Fed) se pojavi dodatno vprašanje: ali lahko banke, ki sodelujejo pri njegovem upravljanju in prejemajo dividende, obravnavamo tudi kot lastnice institucije, ki oblikuje denarno politiko Združenih držav? Odgovor zahteva pogled v nastanek sistema, njegove zakonske pristojnosti in razdelitev finančnih koristi.
Kako je nastal Federal Reserve?
Bančna panika leta 1907 je okrepila prizadevanja za reformo ameriškega denarnega in bančnega sistema. Novembra 1910 je na otoku Jekyll ob obali ameriške zvezne države Georgia potekal zaupni sestanek šestih udeležencev, med katerimi sta bila senator Nelson Aldrich in bankir Paul Warburg. Sestanek je bil namenjen pripravi predloga bančne reforme. Vloga predstavnikov finančnega sektorja pri oblikovanju predloga je dokumentirana tudi v zgodovinskem pregledu, ki ga je objavil Fed. [1]
Toda predlog, ki je nastajal v tem krogu, ni enak pozneje sprejetemu zakonu. Po političnih razpravah je predsednik Woodrow Wilson 23. decembra 1913 podpisal Federal Reserve Act. Sedanja ureditev tudi ni nespremenjena različica prvotnega sistema: zakon Banking Act iz leta 1935 je del pristojnosti regionalnih bank prenesel na osrednji organ v Washingtonu in preoblikoval vodstvo sistema. [2][3][4] Zgodovinski vpliv zasebnih bankirjev je pomemben, vendar za presojo današnjega lastništva in pristojnosti potrebujemo tudi veljavno zakonodajo.
Tri osrednje institucije sistema
Federal Reserve ni ena sama družba, katere delnice bi lahko kupili na borzi. Sestavljajo ga osrednji Svet guvernerjev (Board of Governors), dvanajst regionalnih rezervnih bank (Federal Reserve Banks) in Zvezni odbor za operacije na odprtem trgu (Federal Open Market Committee oziroma FOMC), v katerem sodelujejo predstavniki obeh delov sistema. [5][3][6][7]
Svet guvernerjev je zvezni javni organ v Washingtonu. Zakon predvideva sedem članov, ki jih imenuje predsednik ZDA, potrdi pa senat. Polni mandat guvernerja traja štirinajst let; ob predčasni izpraznitvi mesta se naslednika imenuje za preostanek mandata. Predsednika Sveta imenuje predsednik ZDA izmed guvernerjev s potrditvijo senata; ta funkcija ima poseben štiriletni mandat. Člani Sveta po zakonu ne smejo biti funkcionarji ali direktorji bank, bančnih ustanov, skrbniških družb ali rezervnih bank; prav tako ne smejo imeti delnic bank, bančnih ustanov ali skrbniških družb. Regionalne rezervne banke so ločene, z zakonom ustanovljene pravne osebe s posebno kapitalsko in upravljavsko ureditvijo. [3][6]
Fed v svojem uradnem pojasnilu navaja, da sistema kot celote nihče ne poseduje. [5] To pojasnilo moramo brati skupaj z zakonom: dejstvo, da sistem nima običajne skupne lastniške strukture, ne pomeni, da v njem ni zasebnega delničarstva. Prav to najdemo na ravni regionalnih rezervnih bank.
Kaj pomeni biti delničar rezervne banke?
Običajna banka, ki vstopi v članstvo sistema, mora vpisati delnice rezervne banke svojega okrožja v višini šestih odstotkov lastnega vplačanega delniškega kapitala in kapitalskega presežka. Nominalna vrednost delnice je 100 ameriških dolarjev. Polovico predpisanega vpisa banka vplača, Svet guvernerjev pa lahko zahteva vplačilo druge polovice. Obseg vpisa se prilagaja kapitalski osnovi, razvidni iz predpisanega bančnega poročila (Call Report). Za vzajemne hranilnice (mutual savings banks) velja drugačna osnova: 0,6 % njihovih obveznosti iz depozitov; v nekaterih primerih se namesto delnic zahteva depozit. [8][9]
Če bi imela običajna banka članica za 100 milijonov dolarjev vplačanega delniškega kapitala in kapitalskega presežka skupaj, bi v tem poenostavljenem primeru vpisala za šest milijonov dolarjev delnic regionalne rezervne banke in od tega vplačala tri milijone (brez morebitnega dodatnega obračuna za obdobje od zadnjega izplačila dividend). Šest odstotkov torej ni njen lastniški delež v Fedu ali delež v sredstvih rezervne banke, temveč stopnja za izračun obveznega vpisa na podlagi kapitala članice.
Te delnice niso navadne tržne delnice: članice jih ne morejo prodati drugim vlagateljem ali zastaviti. Ob prenehanju članstva se praviloma razveljavijo po pravilih o vračilu vplačil. [10] Če bi bila rezervna banka likvidirana, bi preostanek premoženja po poravnavi dolgov, dividendnih obveznosti in nominalne vrednosti delnic pripadel Združenim državam, ne delničarjem. [8][11] Članice so torej imetnice posebnih zakonsko urejenih delnic, vendar jim njihovo imetništvo ne daje enakih pravic kot lastnikom običajne delniške družbe.
Kdo izbira direktorje in predsednike rezervnih bank?
Pomen zasebnega bančnega sektorja se ne konča pri vplačilu kapitala. Vsaka od dvanajstih rezervnih bank ima devet direktorjev, razdeljenih v tri razrede. Njihov redni mandat traja tri leta. Zakonska sestava je naslednja. [6]
| Razred | Število direktorjev | Kdo jih izbere | Koga zastopajo po zakonu |
|---|---|---|---|
| A | 3 | Banke članice | Banke članice |
| B | 3 | Banke članice | Javnost |
| C | 3 | Svet guvernerjev | Javnost |
Banke članice tako izvolijo šest od devetih direktorjev, vendar le trije od teh po zakonu zastopajo banke. Direktorji razreda B ne smejo biti funkcionarji, direktorji ali zaposleni v banki; pri razredu C je prepovedano tudi delničarstvo v banki. Volitve potekajo v treh skupinah bank s primerljivo kapitalizacijo. Vsaka skupina izbere po enega direktorja razreda A in B. Članica glasuje prek pooblaščene osebe, ne po načelu en glas na delnico. Pri bankah v istem rezervnem okrožju, ki pripadajo istemu bančnemu holdingu, je sodelovanje pri posameznem volilnem postopku omejeno na eno izmed njih. [6]
Kako je videti takšen postopek v praksi? V volilni okrožnici Newyorške rezervne banke z dne 4. novembra 2024 je volilna skupina 1 obsegala članice s kapitalom in kapitalskim presežkom nad dve milijardi dolarjev. Na seznamu teh bank so med drugim navedene Goldman Sachs Bank USA, HSBC Bank USA, N.A., JPMorgan Chase Bank, N.A., in Morgan Stanley Bank, N.A. [12] Dokument izkazuje njihovo vključitev v volilno evidenco in navaja funkcije oseb, pooblaščenih za glasovanje. Ne razkriva števila delnic teh bank, njihove dejanske udeležbe pri glasovanju ali tega, komu so namenile glas.
Predsednika posamezne rezervne banke za petletni mandat imenujejo direktorji razredov B in C, imenovanje pa mora odobriti Svet guvernerjev. Direktorji razreda A pri tem imenovanju ne sodelujejo. [6] Članice imajo zato posreden vpliv na sestavo kroga, ki izbira predsednika, vendar ta postopek ni izključna pristojnost zasebnih bank. Svet guvernerjev ima tudi splošno nadzorno pristojnost nad rezervnimi bankami ter pravico razrešiti njihove direktorje in vodilne funkcionarje. [13]
Zakon poleg tega določa Zvezni svetovalni svet (Federal Advisory Council), v katerem je po en predstavnik vsakega okrožja. Upravni odbor posamezne rezervne banke vsako leto izbere svojega predstavnika. Svetovalni svet lahko Svetu guvernerjev posreduje priporočila tudi o diskontnih obrestnih merah, rezervah in operacijah na odprtem trgu. Ta funkcija njegovim članom ne daje sedeža z glasovalno pravico v FOMC. [14][7]
Kdo odloča o denarni politiki?
Ko slišimo, da je Fed zvišal ali znižal obrestne mere, gre pri določitvi ciljnega razpona ključne kratkoročne obrestne mere praviloma za odločitev FOMC. Ob polni sestavi ima odbor dvanajst glasovalnih sedežev: sedem za člane Sveta guvernerjev in pet za predstavnike rezervnih bank. Zakon za slednje predvideva predsednike ali prve podpredsednike rezervnih bank, ki jih vsako leto izvolijo upravni odbori rezervnih bank v zakonsko določenih skupinah; pri teh volitvah ima vsak upravni odbor en glas. V običajni sestavi ima predsednik Newyorške rezervne banke stalni glasovalni sedež, štirje drugi predsedniki pa se izmenjujejo. Tudi predsedniki brez glasovalne pravice v določenem letu sodelujejo na sestankih in v razpravah. [7][15]
Število delnic, ki jih ima komercialna banka, torej ni število glasov, ki jih lahko odda pri oblikovanju denarne politike. Javno imenovani guvernerji imajo pri polni sestavi odbora večino sedežev, regionalne banke pa pomembno vlogo pri odločanju in pripravi gospodarskih ocen. Iz razmerja sedem proti pet še ni mogoče sklepati, da ena ali druga skupina vedno glasuje enotno. Za presojo dejanskega vpliva bi bilo treba preučiti konkretne odločitve, zapisnike, glasovanja in postopek imenovanja posameznikov.
Dividende in denarni tokovi do ameriške zakladnice
Banke članice, ki so delničarji rezervnih bank, imajo pravico do zakonsko določene dividende na vplačani kapital. Pravica je kumulativna, kar pomeni, da se neporavnana dividendna upravičenja lahko prenesejo v naslednje obdobje. [11][9] Leta 2026 velja prag skupnih konsolidiranih sredstev članice v višini 13,182 milijarde dolarjev. Članice z največ toliko sredstvi so upravičene do šestodstotne letne dividendne stopnje. Za večje članice velja nižja od dveh stopenj: šest odstotkov ali najvišji sprejeti donos z zadnje dražbe desetletnih ameriških državnih obveznic pred izplačilom dividende. Prag se letno usklajuje z indeksom cen bruto domačega proizvoda ZDA. Dne 12. novembra 2026 je bil objavljen novi prag 13,712 milijarde dolarjev; predpis začne veljati 14. decembra 2026, novi prag pa se uporablja od 1. januarja 2027. [11][16][17][9]
Če bi imela banka iz prejšnjega računskega primera vplačane tri milijone dolarjev kapitala rezervne banke in bi zanjo veljala šestodstotna letna stopnja, bi dividenda za celotno leto ob nespremenjeni osnovi in stopnji v tem poenostavljenem primeru znašala 180.000 dolarjev. Stopnja se ne nanaša na sredstva celotnega Feda ali na količino denarja, ki jo je ustvaril. Dividende na kapital tudi niso isto kot obresti, ki jih Fed plačuje na ustrezna rezervna stanja bank.
Po pokritju stroškov poslovanja in dividend ter zagotovitvi predpisanega zneska v skladu presežka (surplus) rezervne banke preostali zaslužek nakazujejo ameriški zakladnici. Ob koncu leta 2025 je vplačani kapital rezervnih bank skupaj znašal 39,152 milijarde dolarjev (ob koncu leta 2024 pa 37,182 milijarde). To je agregat kapitala, ne razkritje posameznih delničarjev. [11][18] Iz revidiranih združenih finančnih izkazov za leti 2024 in 2025 lahko razberemo naslednje zneske. [11][18]
| Postavka (v milijonih USD) | 2024 | 2025 |
|---|---|---|
| Dividende | 1.623 | 1.688 |
| Dejansko izvedena nakazila zakladnici | 3.533 | 6.281 |
| Povečanje odložene bilančne postavke (deferred asset) | 82.637 | 27.526 |
| Vseobsegajoča izguba | −77.481 | −19.557 |
Vir: revidirani združeni izkazi regionalnih rezervnih bank, opomba 12, str. 58–59. [18] Predzadnja vrstica prikazuje velikost povečanja bilančne postavke kot pozitiven znesek; v izvirni tabeli razdelitve rezultata je prikazana z negativnim predznakom. Vrstice niso deleži istega dobička.
Ko prihodki posamezne rezervne banke ne zadoščajo za stroške in druge predpisane postavke, se lahko njena nakazila zakladnici začasno ustavijo. Odložena bilančna postavka izkazuje obseg prihodnjih neto zaslužkov, ki jih mora banka ustvariti, preden znova začne nakazovati presežek. Ob koncu leta 2025 je ta postavka skupaj znašala 243,481 milijarde dolarjev, konec leta 2024 pa 215,955 milijarde. Ne gre za običajno terjatev do zakladnice, ki bi jo morala ta poravnati; izkazana je po posebnih računovodskih pravilih Feda. Nekatere rezervne banke so v obravnavanih letih še vedno izvajale nakazila, čeprav je sistem v združenih izkazih izkazoval izgubo. [18] Zneski torej potrjujejo finančno korist bank članic, ne pa trditve, da jim pripada ves presežni zaslužek sistema.
Neodvisnost, odgovornost in meje nadzora
Svet guvernerjev svoje stroške financira s prispevki regionalnih rezervnih bank, kar mu zagotavlja drugačen način financiranja od običajnega proračunskega organa. Hkrati zakon predpisuje denarnopolitično poročanje kongresu in polletna zaslišanja predsednika Sveta. [3][19] Institucionalna neodvisnost ni enaka zasebnemu lastništvu, prav tako pa še ne pomeni, da je institucija povsem neodvisna od političnih ali finančnih interesov. Vprašanje njenega nadzora in odgovornosti je zato upravičeno.
Včasih se pojavlja trditev, da Federal Reserve ni nikoli revidiran. Zakon zahteva letno neodvisno revizijo finančnih izkazov vsake rezervne banke in Sveta guvernerjev. [20] Združeni izkazi rezervnih bank za leti 2025 in 2024 vsebujejo mnenje družbe KPMG LLP z dne 12. marca 2026. Revizor je izkaze presojal po posebni računovodski podlagi, ki jo določa Fed, in ne po običajnih ameriških splošno sprejetih računovodskih načelih (US GAAP). [18] Vendar finančna revizija ni isto kot pregled ustreznosti denarne politike. Pristojnosti ameriškega Government Accountability Office (GAO) so po 31 U.S.C. § 714(b) omejene pri nekaterih mednarodnih transakcijah, denarnopolitičnih odločitvah in operacijah ter z njimi povezani komunikaciji. Odstavka (e) in (f) pa določata dodatne revizijske pristojnosti, med drugim za določene ukrepe izrednega financiranja in za preverjanje notranjih kontrol, zavarovanj ter morebitnega neupravičenega privilegiranja udeležencev pri določenih kreditnih programih oziroma transakcijah. [21] Ni torej utemeljeno govoriti niti o popolni odsotnosti revizij niti o neomejenem revizijskem nadzoru nad vsemi dejavnostmi.
Da vprašanje ni zgolj teoretično, kaže poročilo GAO iz oktobra 2011. Opozorilo je na okoliščine, ki ustvarjajo vtis nasprotja interesov zaradi povezav direktorjev rezervnih bank z nadzorovanimi finančnimi ustanovami. Hkrati je ugotovilo omejeno sodelovanje direktorjev pri neposrednem nadzoru posameznih bank. Poročilo izpostavlja tudi spremembo iz leta 2010, ko je zakon Dodd-Frank direktorje razreda A izključil iz imenovanja predsednikov rezervnih bank. GAO je priporočil jasnejšo ureditev in večjo preglednost; na uradni strani GAO so zabeleženi tudi poznejši izvedeni ukrepi. Gre za zgodovinski pregled, ne dokaz sedanjega dejanskega nasprotja interesov ali zlorabe položaja. [22]
Pri raziskovanju vpliva zasebnega kapitala ostaja pomembno, katere osebe sodelujejo pri imenovanjih in kako se oblikujejo odločitve, ki vplivajo na gospodarstvo. V tej raziskavi nimamo popolnega registra posamičnih delniških vpisov vseh dvanajstih rezervnih bank. Zato na podlagi delnih volilnih seznamov ne moremo izračunati lastniških odstotkov posameznih bank ali njihovih končnih vlagateljev. Prav tako niso bili sistematično pregledani vsi zapisniki in neformalne povezave odločevalcev. Zakonska ureditev je izhodišče za takšno raziskavo, ne dokaz, da neformalnega vpliva ni.
Sklep
Kdo je torej lastnik Federal Reserve? Na ravni celotnega sistema ni običajne zasebne matične družbe, katere lastnike bi lahko navedli v enem delniškem registru. Na ravni dvanajstih regionalnih rezervnih bank pa obstajajo delnice, ki jih imajo banke članice, in z njimi povezana pravica do dividend ter zakonsko urejeni mehanizmi sodelovanja pri upravljanju. Raziskani dokumenti ne podpirajo trditve, da je celotni Fed v lasti ene banke ali družine. Takšna trditev tudi ni skladna z opisano formalno strukturo sistema.
Toda lastništvo ni edini vir gospodarske moči. Pravica sodelovati pri izbiri direktorjev, vplivati na imenovanje vodstva ali svetovati nosilcem denarne politike je pomembna tudi tedaj, ko nekomu ne pripada večinski delež. Če želimo razumeti moč centralnega bančništva, moramo poleg kapitala slediti pristojnostim, denarnim tokovom in dokazljivim povezavam med institucijami. V naslednjem delu bomo raziskali, kako sta v primerjavi z ameriškim sistemom urejeni Evropska centralna banka in Banka za mednarodne poravnave (BIS).
Viri in nadaljnje branje
- Gary Richardson in Jessie Romero. The Meeting at Jekyll Island. Federal Reserve History, 2015, zgodovinski pregled sestanka in načrta reforme. Vir
- Staff of the Federal Reserve Bank of Kansas City. Federal Reserve Act Signed into Law. Federal Reserve History, brez navedenega datuma objave; zgodovinski dogodek 23. decembra 1913. Vir
- U.S. Congress. Federal Reserve Act, Section 10 — Board of Governors of the Federal Reserve System. 1913, s spremembami, zlasti odstavki 1–4 in 7. Vir
- Gary Richardson, Alejandro Komai in Michael Gou. Banking Act of 1935. Federal Reserve History, zgodovinski dogodek 23. avgusta 1935. Vir
- Board of Governors of the Federal Reserve System. Who owns the Federal Reserve? Uradno pojasnilo, posodobljeno 28. maja 2026. Vir
- U.S. Congress. Federal Reserve Act, Section 4 — Federal Reserve Banks. 1913, s spremembami, zlasti odstavki 4 in 9–20. Vir
- U.S. Congress. Federal Reserve Act, Section 12A — Federal Open Market Committee. 1913, s spremembami, odstavka (a) in (b). Vir
- U.S. Congress. Federal Reserve Act, Section 5 — Stock Issues; Increase and Decrease of Capital. 1913, s spremembami, zlasti odstavek 1. Vir
- Board of Governors of the Federal Reserve System. Regulation I — 12 CFR § 209.4: Amounts and payments for subscriptions and cancellations; timing and rate of dividends. Konsolidirano besedilo, odstavki (a)–(f), Cornell Legal Information Institute. Vir
- Board of Governors of the Federal Reserve System. Regulation I — 12 CFR § 209.3: Cancellation of Reserve Bank stock; mergers involving member banks. Konsolidirano besedilo, zlasti odstavka (a) in (b), Cornell Legal Information Institute. Vir
- U.S. Congress. Federal Reserve Act, Section 7 — Division of Earnings. 1913, s spremembami, odstavka (a) in (b). Vir
- Federal Reserve Bank of New York. Election of Directors — For Terms of Office Ending December 31, 2027. 4. november 2024, str. 1 in 7. Vir
- U.S. Congress. Federal Reserve Act, Section 11 — Powers of Board of Governors of the Federal Reserve System. 1913, s spremembami, točki (f) in (j). Vir
- U.S. Congress. Federal Reserve Act, Section 12 — Federal Advisory Council. 1913, s spremembami, odstavka 1 in 2. Vir
- Board of Governors of the Federal Reserve System. Federal Open Market Committee. Posodobljeno 28. oktobra 2026, razdelek »Structure of the FOMC«. Vir
- Board of Governors of the Federal Reserve System. Federal Reserve Bank Capital Stock (Regulation I). Federal Register, 20. november 2025, 90 FR 52231–52232, FR Doc. 2025-20472. Vir
- Board of Governors of the Federal Reserve System. Federal Reserve Bank Capital Stock (Regulation I). Federal Register, 12. november 2026, 91 FR 72769–72770, FR Doc. 2026-23060. ; celotna izdaja uradnega lista: Vir 1 Vir 2
- Federal Reserve Banks. Combined Financial Statements as of and for the Years Ended December 31, 2025 and 2024 and Independent Auditors’ Report. Objavljeno 25. marca 2026, revizorjevo mnenje (PDF str. 4), tiskana str. 3 ter opombi 3r (str. 21) in 12 (str. 58–59). Vir
- U.S. Congress. Federal Reserve Act, Section 2B — Appearances Before and Reports to the Congress. 1913, s spremembami, odstavka (a) in (b). Vir
- U.S. Congress. Federal Reserve Act, Section 11B — Annual Independent Audits of Federal Reserve Banks and Board. Dodano 1999 (12 U.S.C. 248b). Vir
- U.S. Congress. 31 U.S.C. § 714 — Audit of financial institutions. Konsolidirano besedilo, zlasti odstavki (b), (e) in (f), Cornell Legal Information Institute. Vir
- U.S. Government Accountability Office. Federal Reserve Bank Governance: Opportunities Exist to Broaden Director Recruitment Efforts and Increase Transparency. GAO-12-18, 19. oktober 2011, razdelka o nasprotjih interesov in sklepih; uradna stran s stanjem priporočil. Vir 1 Vir 2