Puškinova pravljica o carju Saltanu — od ljudskega izročila do rokopisov in različnih izdaj
Od ljudskega izročila do prve izdaje leta 1832: Puškinovi rokopisi, besedilne različice, vprašanja cenzure in povezava s celotnim besedilom PT016.
Simbolna umetniška upodobitev Puškinove pravljice in zgodovine njenih besedilnih različic. Prikazane strani in pisava niso avtentični rokopisni dokumenti.
Ali je starost tiskane knjige dovolj, da njeno besedilo razglasimo za najpristnejše? Puškinova pravljica o carju Saltanu kaže, zakaj je odgovor zahtevnejši. Njena zgodovina povezuje stare pripovedne motive, pesnikove osnutke, pisarski prepis s popravki, prvo izdajo iz leta 1832 in poznejše kritične redakcije. Razhajanja med njimi niso domišljija; res obstajajo. Raziskati je treba, kdaj so nastala in kaj nam povedo o ustvarjanju, tisku in urednikovanju književnega dela.
Pravljica, ki ima več zgodovin
Na prvi pogled je Pravljica o carju Saltanu poznana pesniška zgodba: tri sestre predajo svoje želje, car izbere najmlajšo, zavistni sorodnici ji zagotovita nesrečo, po zamenjanih pismih pa se mati in otrok znajdeta v sodu na morju. Sledijo skrivnostni otok, čudežni pomočniki, princ Gvidon in ponovna združitev družine. Puškin je vse to povezal v izredno tekočo, zvočno bogato pesnitev, v kateri se motivi vračajo kot refreni.
Toda pod znano pripovedjo se skrivajo vsaj štiri različne zgodovine. Prva pripada ljudskim zgodbam, ki so krožile pred Puškinom in niso bile omejene na eno deželo. Druga je zgodovina pisateljevega ustvarjanja: zapiskov, osnutkov, opuščanja posameznih zamisli in njihovega preoblikovanja. Tretja je zgodovina tiskanja, cenzurnega postopka in poznejših izdaj. Četrta pa je zgodovina branja: generacije so spoznavale različno urejena, včasih posodobljena besedila in jih upravičeno doživljale kot »Puškina«.
Te plasti je treba ločiti. Zgodnejši folklorni motiv ni samodejno avtorjev rokopis. Rokopis ni isto kot prvo natisnjeno besedilo. Natis ni nujno zadnja avtorjeva volja. In izdaja s sodobnim pravopisom še ni dokaz, da je nekdo spremenil vsebino. Kadar pa se dejansko spremenijo besede, to zahteva drugačno preiskavo kot zamenjava starih črk. Prav razlika med takšnimi posegi je temelj besedilne kritike — vede, ki preučuje pričevanja o nastajanju in prenašanju besedil. [1][2]
Tri sestre, zamenjano sporočilo in širša pripovedna družina
Puškinova pravljica ni nastala v praznem prostoru. Pripovedni sklop o ženski, po krivem obtoženi po rojstvu čudežnega otroka, in o otrokovem poznejšem prepoznanju ima številne sorodnice v ustnem in pisnem izročilu. Folkloristi ga pogosto obravnavajo v okviru pripovednega tipa ATU 707, običajno imenovanega Trije zlati otroci. Ta oznaka ne pomeni, da morajo v vsaki različici nastopiti natanko trije otroci, temveč omogoča primerjavo značilnega zaporedja motivov in njihovih sprememb. [3][4]
Takšne pripovedi se pojavljajo v različnih evropskih in azijskih okoljih; raziskovalec Jurij Berezkin je primerjal tudi širše evrazijske in druge zemljepisne razširitve motivov, povezanih s tipom ATU 707. S tem se odpre zanimivo vprašanje: ali so se zgodbe premikale skupaj z ljudmi, knjigami in trgovskimi stiki ali so nekateri podobni zapleti nastajali neodvisno? To ni vprašanje, ki bi ga bilo mogoče rešiti že z eno samo podobnostjo. Pomembni so zaporedje motivov, njihova redkost, starost pričevanj in verjetne poti prenosa. [4]
V starejši pripovedi, ki jo je zapisal Puškin, so tri sestre in čudežni otroci videti precej drugače kot v dokončani pesnitvi. V enem pripovednem zapisu naj bi najmlajša rodila kar 34 sinov; eden ima izjemne telesne znake, preostali izginejo v morju, osrednji junak pa jih pozneje išče. Nastopajo tudi nenavadna drevesa, čudežna bitja in drugačen razvoj posameznih dogodkov. Puškinova končna različica namesto tega zgodbo osredotoči na Gvidona, carico in čudesa otoka Bujana. [5]
Podobnost s starejšimi zgodbami ne razvrednoti njegovega avtorstva. Kaže način dela: pesnik iz pripovednih sestavin ni sestavil prepisane ljudske pravljice, temveč novo literarno celoto. Prav zato se lahko v njej srečajo ustno izročilo, ljudski tisk, evropski pripovedni vzorci in izrazito avtorska pesniška govorica.
Od zapiskov do pesnitve iz leta 1831
Geneza pravljice je bolje dokumentirana, kot bi sklepali iz njene lahkotne pravljične oblike. Literarnozgodovinski komentarji omenjajo Puškinov zapis sorodne ljudske zgodbe iz leta 1824, pogosto povezan s pripovedovanjem njegove varuške Arine Rodionovne. Gre za zgodovinopisno utemeljeno povezavo, vendar je pomembna mera previdnosti: zapis ne pomeni, da imamo ohranjeno zvočno ali dobesedno pričevanje njenih besed. Je pisateljev zapis pripovedi v določenem kulturnem okolju. [1][5]
Rokopisni osnutek začetka, datiran približno v leto 1828, vsebuje prvih štirinajst pesniških vrstic in prozno nadaljevanje. V njem je vrstni red prvih dveh sester drugačen od poznejše, znane oblike: najprej nastopi obljuba o tkanju, šele nato o gostiji. Takšna razlika ni tiskarska napaka. Dokumentira ustvarjalno stopnjo, ko je Puškin preizkušal, katera želja bo uvedla dogajanje in v kakšnem zaporedju bodo spregovorile sestre. [5]
Faksimile izdaje Puškinovih del iz leta 1838 – starejši verz
Eden od ohranjenih rokopisnih drobcev nosi datum 29. avgust 1831 in oznako Carskega sela. Besedilnokritične opombe ga povezujejo s fazo prepisovanja oziroma dokončevanja pesnitve. Poznamo tudi sled poznejšega predloga za predelavo verzov 725–728 na pismu Pjotra Pletnjova Puškinu z dne 5. septembra 1831. To pomeni, da ni smiselno razglašati, da je bilo besedilo nekega avgustovskega dne dokončano v vsaki podrobnosti in se odtlej ni več spreminjalo. [2][6]
V letih pred prvo objavo je torej obstajala vrsta različnih besedilnih stanj: pripovedni zapisek, pesniški začetek, osnutek s prozo, poznejše popravke in čistopis oziroma pisarski prepis. Vsak ima drugačno dokazno vrednost. Prav tako ni vse, kar se danes predstavlja kot »Puškinov rokopis«, nujno zapisano izključno z njegovo roko. Kadar je besedilo prepisal pisar, nato pa sta ga popravila avtor in njegov sodelavec, mora raziskovalec razlikovati med pisarjevo osnovo in posameznimi rokopisnimi posegi.
Prvi znani tisk: kaj nam pove leto 1832?
Za prvo zanesljivo dokumentirano javno tiskano izdajo velja objava v tretjem delu zbirke Стихотворения А. Пушкина (Pesmi A. Puškina) iz leta 1832, na straneh 130–181. To je izšlo za pesnikovega življenja in zato predstavlja izredno pomembno besedilno pričevanje. Poleg bibliografskih podatkov so ohranjeni tudi zgodnji pregledi knjige, ki potrjujejo, da so sodobniki v njej prepoznali Puškinovo novo pravljično pesnitev. [1][2][7]
Pogosto se pojavi skušnjava, da bi prvo objavo razglasili za »edini izvirnik«. Toda tisk pri nastajanju literarnega dela ni brezčasna fotografija avtorjeve misli. Med pisateljem in bralcem so lahko čistopis, cenzurni pregled, založniška priprava, stavec in korekture. Včasih se pri tem spremenijo besede; včasih le pisava in ločila. Tisk iz leta 1832 dokazuje predvsem, kakšno besedilo je bilo takrat dejansko ponujeno bralcem.
Zanimivo dodatno pričevanje je izdaja Puškinovih del iz 1838, nastala po njegovi smrti. Njena starejša formulacija začetnih verzov kaže, da se del besedilnih rešitev iz prvega natisa ni izgubil takoj, ko je nastal drugačen uredniški pristop. Bibliografsko gradivo pa dokumentira tudi poznejše izdaje s konca 19. stoletja. Same letnice 1838, 1889 ali 1898 še ne povedo, katera besedilna osnova je bila uporabljena. Potreben je pregled konkretnega izvoda, njegove naslovnice, navedbe urednika in strani z obravnavanimi verzi. [8][9][10]
V zgodovini prvega tiska obstaja celo opomba o tipografski nepravilnosti: v knjigi je bila oblika pravljičnega morja Окиян zapisana kot običajnejši Океан, nato pa je bila napaka posebej popravljena. Ta primer je dragocen zato, ker je razlika izpričana kot tiskarska napaka. Ne smemo pa iz tega sklepati, da so vse druge besedilne razlike zgolj tiskarski spodrsljaji. [1][2]
Rokopis, tisk in dva različna verza
Najbolj nazorno besedilnokritično vprašanje zadeva peti in šesti verz. V prvi tiskani redakciji iz leta 1832, kot jo povzema kritična izdaja, prva sestra obljubi:
> То сама на весь бы мир > Приготовила я пир.
V poznejši akademski redakciji pa beremo:
> То на весь крещеный мир > Приготовила б я пир.
Prvo formulacijo lahko pomensko povzamemo kot »sama bi pripravila gostijo za ves svet«, drugo kot »pripravila bi gostijo za ves krščeni svet«. Razlika ni samo pravopisna: spremenjena so mesta besed, glagolska oblika in izraz za naslovnike gostije. Vendar крещеный мир v ruskem tradicionalnem jeziku ni nujno stroga sociološka ločnica med krščenimi in nekrščenimi ljudmi; pomembno je tudi, da gre za ustaljen pesniški in ljudski izraz. [1][2][11]
Od kod torej druga formulacija? Kritični komentarji ne trdijo, da jo je nekdo ustvaril šele v sodobnosti. V rokopisni evidenci je ohranjen pisarski prepis s popravki Puškina in Pletnjova, ki je del cenzurnega gradiva za tretji del Pesmi; v znanstvenih opisih je označen kot ПД № 420. V njem sta izpričani branji, ki sta ju nekatere poznejše akademske izdaje vključile v osnovno besedilo. Akademska izdaja iz leta 1948 že natisne formulacijo o »krščenem svetu«. [1][2][11]
Pomembna je naslednja ločitev. Pri izdaji iz leta 1832 imamo tiskano pričevanje, pri pisarskem prepisu z avtorjevimi posegi pa rokopisno pričevanje, ki je lahko starejše od tiska, četudi ga poznejši uredniki znova uporabijo šele mnogo kasneje. Z drugimi besedami: novejša tiskana knjiga lahko na posameznem mestu ohranja starejšo rokopisno različico. Starost knjige sama ne določa starosti vsake besede v njej.
Primerjava ključnih pričevanj
| Pričevanje | Okvirni čas | Kaj lahko ugotovimo o verzih 5–6? | Dokazna meja |
|---|---|---|---|
| Zgodnji pesniški osnutek | ok. 1828 | Začetek ima drugačen vrstni red sester in različno besedilo. | Ne gre za dokončano pesnitev. |
| Pisarski prepis s popravki Puškina in Pletnjova, ПД № 420 | pred prvo izdajo, 1831 | Kritične izdaje dokumentirajo formulacijo o »krščenem svetu«. | Treba je razlikovati med roko pisarja in avtorjevimi popravki. |
| Prvi zanesljivi tisk, Pesmi, III | 1832, str. 130–181 | Kritični zapis tiska navaja formulacijo »sama ... za ves svet«. | Tu je branje povzeto po strokovni kolaciji; v tem pregledu ni opravljena nova neodvisna paleografska kolacija originalnega izvoda. |
| Izdaja Сочинения, IV | 1838 | Izdaja je dodatno zgodnje tiskano pričevanje starejše formulacije. | Za popolno kolacijo je potreben pregled ustrezne strani konkretnega faksimila. |
| Akademska izdaja, zv. 3, knj. 1 | 1948 | Tiskan je verz s »krščenim svetom«. | Gre za uredniško izbrano osnovno besedilo, ne facsimile iz 1832. |
| Izdaja THY-REALITY PT016 | 2026 | Vzporedni ruski izvirnik po redakciji RVB s slovenskimi in angleškimi prevodi. | Bralna izdaja, ne diplomatski prepis prvega tiska. |
Tabela namenoma ne pripisuje posameznim rokopisnim rokam več, kot omogočajo objavljeni komentarji. Za kritično znanstveno izdajo s popolnim aparatom bi bilo potrebno še neposredno pregledati posamezne folije, materialne značilnosti zapisa in vse vmesne tiske. [1][2][5][11]
Uredniki, cenzura in meje dokazovanja namere
Zakaj je bil v prvi izdaji natis drugačen od ohranjenega rokopisnega pričevanja? To je legitimno vprašanje. Leonid Sidjakov je v komentarju iz leta 1997 opozoril, da so bile v besedilo prvega tiska vnesene nekatere spremembe, verjetno cenzurnega značaja. Akademski tekstološki aparat prav tako navaja, da je pisarski prepis nosil Puškinove in Pletnjovove popravke ter označbe Nikolaja I. Pomembno pa je, da so v konkretni evidenci cesarjevi zaznamki posebej navedeni pri drugih verzih (48–49 in 96–98), ne kot neposreden dokaz njegovega posega prav v peti in šesti verz. [1][2]
Samo dejstvo, da je bil rokopis predmet uradnega pregleda, še ne pojasni vsake spremembe. Pri posameznem odstopanju je treba preveriti, ali je nastalo zaradi avtorjevega premisleka, uredniške pomoči, predpisanega popravka, tiskarske napake ali kombinacije okoliščin. Za dokaz neposrednega ukaza, kdo naj spremeni dve besedi in zakaj, bi potrebovali nedvoumno dokumentacijo — na primer izrecen zapis na ustreznem mestu rokopisa, podpisano pripombo ali primerljivo korespondenco.
V obravnavanem gradivu takšne povezave za verza 5–6 ni mogoče zanesljivo potrditi. To ne pomeni, da je možnost cenzure izključena. Pomeni, da razlikujemo med ugotovljeno spremembo, strokovno verjetno razlago in dokazano osebno odgovornostjo. Ko so stopnje dokaza jasno označene, raziskava ničesar ne prikriva in hkrati ne ustvarja krivca, za katerega nima dokazov.
Besedilna kritika tako ne izbira med dvema skrajnostma: »vse je zarota« in »vse je samo pravopis«. Prizna, da so včasih spremembe vsebinske, da lahko za njimi stoji oblastna intervencija in da se konkretna pot posega lahko izgubi. Prav zato je odločilno hraniti stare izdaje, rokopisne evidence in opombe. Brez njih bi bila meja med dokazom in ugibanjem precej manj jasna.
Ljudski tisk in Puškinova ustvarjalna preobrazba
Poleg rokopisov je treba raziskati tudi tisto, kar je Puškin poznal kot bralec. V 18. in zgodnjem 19. stoletju so v Rusiji krožile priljubljene poceni tiskane pripovedi in grafični listi, pogosto imenovani lubok. Niso bili zgolj pisni zapis ustne pravljice, temveč samosvoja mešanica tradicionalnih motivov, razširjenih knjižnih zgodb, humorja in govorjenega jezika.
Filologinja Aleksandra Pletnjova je v študiji iz leta 2016 posebej obravnavala lubok kot vir za Puškinovo pravljico. Pozornost usmerja na pripoved O treh kraljičnah, rodnih sestrah, povezano tudi z izdajo Stara pogudka na novyj lad in naslovom Pravljica o Katarini-Saterimi. Njena raziskovalna poanta ni, da je Puškin preprosto prepisal že obstoječo zgodbo, ampak da je mogoče prepoznati tudi posamezne formulacije in izrazne vzorce, ki so prešli iz ljudskega tiska v visoko književnost. [12]
Takšna sled je pomembnejša od splošne podobnosti »v obeh zgodbah nastopajo tri sestre«. Podobni junaki in zapleti so lahko zelo razširjeni; specifične besedne zveze, nenavadna imena in zaporedja motivov pa omogočajo natančnejše primerjave. Še vedno pa tudi neposredno besedilno sorodstvo ne pomeni, da poznamo samo eno pot prenosa. Puškin je lahko določen motiv slišal, drugič bral in tretjič preoblikoval iz spomina.
Pravljica o Saltanu je tako primer, kako se priljubljeni tisk in književna umetnost dopolnjujeta. Izrazi, ki so se zdeli preveč domači, grobi ali »nizki« za klasicistično literarno normo, so postali sestavni del ritmično izbrušene pesnitve. V tem je tudi njen zgodovinski pomen: Puškin folklori ni samo dal prostora v knjigi, temveč je njeno pripovedno energijo spremenil v novo pesniško obliko.
Zakaj si zgodbo zapomnimo: ritem, ponavljanja in čudeži
Pri branju se pogosto najprej ustavimo pri vprašanju, katera beseda je »prava«. Toda Puškinovo delo ni zgolj seznam posameznih besednih različic. Njegova prepoznavnost temelji na ritmu, ponavljanju podob, hitri izmenjavi prizorov in stopnjevanju čudes. Pesnitev je oblikovana v kratkih, praviloma štiristopičnih trohejskih vrsticah s parnimi rimami. Tovrstna forma omogoča, da daljše pripovedne razdelke beremo kot tekočo, skoraj govorjeno zgodbo.
Trije začetni glasovi ustvarijo zaporedje pričakovanj; izdaja carjeve izbire spremeni zasebni pogovor v državni dogodek; krivično poslani ukazi spremenijo materinstvo v izgon. Na otoku pa se pripoved preobrne: tisto, kar naj bi junaka uničilo, postane začetek njegove samostojnosti. Gvidonove preobrazbe, labodja princesa, čudežna veverica in vitezi iz morja ne delujejo kot neodvisni okraski. Vsako novo čudo spodbuja carjevo radovednost ter postopoma pripravlja prostor za prepoznanje matere in sina.
V različicah ustnih zgodb so lahko števila, bitja in kraji drugačni. Puškin pa je izbral kompozicijo, v kateri se čudeži vračajo skoraj glasbeno. Zato tudi uredniška sprememba dveh verzov ni le administrativna podrobnost: pesnitev živi v zvoku, izbiri izrazov in ponavljanjih. Kdor jo prevaja, se zato ne odloča samo o pomenu besed, temveč tudi o tem, kaj ohraniti od njenega ritma in pripovednega glasu.
Prav tu postane koristno vzporedno branje. Prevod lahko natančno pojasni vsebino, toda različne odločitve glede rime, naglasa in slovničnega reda bodo neizogibne. Primerjava ruskega izvirnika s slovenskim prevodom omogoča bralcu, da prevod razume kot premišljeno interpretacijo, ne kot novo različico, ki bi nadomestila Puškina.
Kako dejansko preverjamo starost in pristnost besedila?
Če želimo ugotoviti, katero različico je določena knjiga res natisnila, je treba raziskovati predmet, ne zgolj fotografije enega verza. Na naslovni strani iščemo naslov, založnika, kraj in leto. Na drugih straneh preverimo paginacijo, znane tiskarske posebnosti, morebitnega urednika in oznake serije. Kataložni zapis lahko potrdi obstoj izdaje, ne pa nujno vseh njenih besedilnih posebnosti. Fotografija brez bibliografskega okvira je zato uporabna sled, vendar sama še ni identificiran izvod.
Naslednja stopnja je kolacija: primerjava istih verzov v več dokumentiranih pričevanjih. Najmočnejša je, ko jo spremljajo faksimile, natančne številke strani oziroma folijev, opis gradiva in jasno naveden postopek transkripcije. Pri rokopisu je treba prepoznati tudi več plasti zapisa — besedilo pisarja, avtorjeve pripombe, poznejše opombe in uredniške rekonstrukcije. Orodja sodobne digitalne filologije takšno primerjavo olajšajo, ne morejo pa nadomestiti kritične presoje izvora podatkov.
Treba je razlikovati med štirimi vrstami sprememb: pravopisno posodobitvijo (črke se spremenijo, besede ostanejo), besedilno varianto (spremenijo se besede ali vrstice), uredniško izbiro osnovnega besedila (ena od prič izbere kot glavno) in dokazanim zunanjim posegom (ohranjena sled, kdo in zakaj je kaj zahteval). Če nekdo med temi pojmi preskakuje, lahko resnično odstopanje razloži napačno.
V primeru Saltana je jedro težave razrešljivo vsaj na ravni evidence: kritični komentarji prepoznavajo različni formulaciji petega in šestega verza ter ju povezujejo z različnima besedilnima pričevanjema. Vprašanje, zakaj je natis leta 1832 odstopil od rokopisnega branja, je bolj odprto. Pri njem moramo ostati pri tistem, kar dokumenti dejansko dopuščajo. [1][2]
Celotna pravljica in mesto primarnega besedila PT016
Raziskovalni članek ima drugačno nalogo kot izdaja celotnega literarnega dela. Članek opisuje genezo, izročilo, rokopisne razlike in zgodovino tiska; izdaja primarnega besedila pa omogoča neposredno branje. Zato na THY-REALITY ohranjamo samostojno izdajo PT016 — Aleksander Puškin: Pravljica o carju Saltanu z vseh 996 verzi, ruskim besedilom in potrjenima slovenskim ter angleškim prevodom.
Besedilna osnova ruskega prepisa v PT016 je izbrana redakcija Ruske virtualne knjižnice (RVB). PT016 ni predstavljena kot diplomatski prepis tiska iz leta 1832. To je pomembno: bralec lahko v njej sledi pesnitvi in prevodoma, a če želi ugotoviti, kako je bil isti verz zapisan v prvem natisu, mora uporabiti kritično primerjalno evidenco in ustrezni faksimile. [5][13]
Vzporedna stran ima še eno prednost. Slovenski in angleški prevod lahko ostaneta uredniško potrjena, četudi se pozneje razširi razprava o ruski besedilni zgodovini. Ni razloga, da bi zaradi novega zgodovinskega podatka brez posebne odločitve spreminjali vseh 996 prevodnih vrstic. Morebitna druga znanstvena izdaja, utemeljena izključno na prvem tisku iz leta 1832, bi bila samostojen projekt z drugačno besedilno osnovo in aparatom variant.
Ob raziskovalnem članku zato ne objavljamo znova celotne pesnitve. Bralcu pokažemo najpomembnejše razlike, mu razložimo njihov izvor ter ga usmerimo na primarno besedilo. Takšna delitev ne zmanjšuje raziskave, temveč jo napravi preglednejšo in ohrani razliko med zgodovinsko analizo ter neposredno izdajo besedila.
Kaj vemo — in kaj ostaja odprto?
O nastanku Pravljice o carju Saltanu vemo precej več kot samo leto prvega tiska. Obstaja Puškinov zgodnejši pripovedni zapis, ohranjeni so fragmenti osnutkov in podatki o pisarskem prepisu s popravki. Pesnitev je povezana z letom 1831, prvo zanesljivo dokumentirano tiskano izdajo pa poznamo iz leta 1832. Poznejše akademske izdaje ne uporabljajo vedno iste besedilne osnove, zato se lahko določene vrstice razlikujejo. [1][2][5]
Dokazano je, da obstajata dve različni formulaciji uvodnih verzov. Prav tako je dokumentirano, da se novejša formulacija o »krščenem svetu« opira na starejšo rokopisno tradicijo, ne zgolj na nedavno uredniško domislico. Strokovno utemeljena je možnost cenzurnega vpliva na prvo tiskano redakcijo; za natančno osebno odgovornost pri vsakem posameznem verzu pa obravnavano gradivo ne daje dokončnega dokaza. [1][2][11]
Tudi vprašanje ljudskih korenin ostaja zanimivo odprto v svoji globini, ne v samem obstoju. Povezave s širšimi pripovednimi motivi, zapisanimi zgodbami in luboško literaturo so raziskovalno utemeljene. Ni pa mogoče iz podobnosti med pravljicami neposredno sklepati, da so se dejanja carja Saltana, Gvidona ali čudežnih junakov zgodila kot preverjeni zgodovinski dogodki. Tradicija je resničen del zgodovine; njen pripovedni svet ni avtomatično kronika.
Pravljica tako razkriva dve dragoceni resnici. Prva je literarna: Puškin je iz starejših pripovednih sestavin ustvaril samosvojo pesniško celoto. Druga je raziskovalna: kadar stare knjige govorijo z različnimi besedami, to ni razlog za avtomatično zanikanje razlike ali za nagel sklep o ponarejanju. Je povabilo, da odpremo rokopise, izdaje, komentarje in zgodovino tiska — ter ločimo tisto, kar lahko dokažemo, od tistega, kar šele domnevamo.
Viri in nadaljnje branje
- L. S. Sidjakov, »Pripombe« k Puškin: Stihotvorenija (Sankt Peterburg: Nauka, 1997), posebej str. 595–597, razdelek Сказка о царе Салтане; besedilna zgodovina, rokopisi in razlike prvega tiska. vir Vir
- A. S. Puškin, Сказка о царе Салтане, akademska besedilnokritična izdaja in opombe, po Polno zbrano delo (1937–1959), digitalna predstavitev Facetia; opis rokopisov ПД № 420, ПБЛ № 27 in uredniškega načela. vir Vir
- M. Fomin, »East Meets West in the Land of Fairies and Leprechauns: Translation, Adaptation, and Dissemination of ATU 707«, študija pripovednega tipa The Three Golden Children v mednarodni primerjalni folkloristiki. vir Vir
- J. Berezkin, »The Tale of Tsar Saltan (Tale Type ATU 707) and Eurasian-American Parallels«, Antropologičeskij forum 43 (2019), povzetek in bibliografska stran. vir Vir
- Ruska virtualna knjižnica (RVB), A. S. Puškin, Сказка о царе Салтане. Ранние редакции: pripovedni zapisi in zgodnji pesniški osnutek. vir Vir
- Akademski rokopisni aparat k pravljici, opis sprememb v letu 1831 in zapis na pismu Pletnjova z dne 5. septembra 1831; povzeto v viru [2]. vir Vir
- Стихотворения Александра Пушкина, III. del (Sankt Peterburg, 1832), str. 130–181; bibliografska identifikacija in pričevanje sodobne kritike, vključeno v zbirko Puškin v kritiki njegovih sodobnikov. vir Vir
- A. S. Puškin, Сочинения, IV. del (Sankt Peterburg, 1838), digitalizirani faksimile; dodatno tiskano pričevanje, evidentirano v izvirnem raziskovalnem registru R633. vir Vir
- Državna javna zgodovinska knjižnica Rusije, bibliografski zapis izdaje Puškinovih pravljic A. D. Stupina iz leta 1889. vir Vir
- Ruska državna knjižnica (RSL), kataložni zapis Сказка о царе Салтане (Moskva: Rodnoje slovo, 1898); dokaz obstoja konkretne poznejše izdaje. vir Vir
- A. S. Puškin, Полное собрание сочинений, zv. 3, knj. 1 (AN SSSR, 1948), str. 506–533; akademska redakcija petega in šestega verza. vir Vir
- A. A. Pletnjova, »Лубочные источники пушкинской «Сказки о царе Салтане»«, Trudy Instituta russkogo jazyka im. V. V. Vinogradova 3 (9), 2016, str. 470–483; raziskava luboških besedil in njihovih izraznih povezav s Puškinovo pesnitvijo. vir Vir
- RVB, A. S. Puškin, Сказка о царе Салтане, delovna besedilna osnova izdaje THY-REALITY PT016 (RVB po izdaji 1959–1962); primarno besedilo in njegovi uredniški metapodatki. vir Vir