Pravljica o repi: najstarejši zapisi, skrivnostne noge in mit o velikanih

Zgodovinska raziskava Repke od rokopisne sledi iz 1856 do tiska 1860, petih skrivnostnih nog, ljudskih iger in napačnih razlag ilustracije.

Sodobna simbolna ilustracija pravljice o repi: pet nenavadnih nog je narisanih v knjigi in niso zgodovinski dokaz o velikanih.

Kako so nenavadni pomočniki iz ruske ljudske pripovedi postali del zgodovinske ilustracije in zakaj ta ni dokaz o izgubljeni civilizaciji velikanov.

Večina pozna pravljico o ogromni repi: dedek jo skuša izpuliti, vendar mu ne uspe. Pridružijo se mu babica, vnukinja, pes, mačka in naposled miš. Ko vlečejo vsi skupaj, repo končno izpulijo. Njeno sporočilo se zdi preprosto: tudi pomoč najmanjšega je lahko odločilna. Toda zgodovina te kratke pripovedi ni tako preprosta kot njena današnja otroška različica.

Po spletu kroži stara ruska ilustracija, na kateri poleg ljudi vidimo orjaške noge. Ponekod je predstavljena kot podoba »prvotne« Repke, ki naj bi razkrivala spomin na resnične velikane. Takšna razlaga združuje dve različni trditvi. Prva je preverljiva: v zgodnjem zapisu pravljice res nastopa pet nenavadnih »nog«. Druga je precej močnejša: da so te noge upodobitev nekoč obstoječih velikanskih ljudi. Zgodovinski vir, ki potrjuje prvo trditev, ne potrjuje samodejno tudi druge.

Da bi razumeli razliko, je treba slediti poti od rokopisov in prvih tiskanih izdaj do otroških iger, literarnih predelav in ljudskih grafik. Pri tem se pokaže tudi omejitev vsake raziskave ustnega izročila: najstarejša znana dokumentarna sled ni nujno čas nastanka zgodbe: pripoved je lahko živela v ustnem izročilu že pred zapisom.

Rokopis iz leta 1856: najstarejša prepoznana sled

Najzgodnejša v tej raziskavi identificirana datirana rokopisna sled vodi v Vladimirsko gubernijo Ruskega imperija. Leta 1856 je Jakov Ivanovič Borisoglebski zbral gradivo pod naslovom Песни, скороговорка, сказка и три духовных стиха (Pesmi, jezikolomka, pravljica in tri duhovne pesmi). Arhivsko gradivo je evidentirano v Znanstvenem arhivu Ruskega geografskega društva. [3]

Pomembno je, da sam naslov dokumenta še ne pove, katera pravljica se skriva v njem. Povezavo z repo razkrije šele podrobnejši arhivski opis etnografa Dmitrija Zeljenina, objavljen leta 1914. Na strani 166 pri zapisu št. 32 kratko pojasni, da moškemu pri puljenju repe pomagajo »noga, dve nogi, tri noge« in tako dalje. To je najzgodnejša konkretno datirana sled tega nenavadnega motiva, prepoznana v pregledanem gradivu. [3][4]

Toda dokaz ima mejo. Neposredno je mogoče preveriti obstoj rokopisnega gradiva in Zeljeninovo poznejšo navedbo njegove vsebine, ne pa še celotnega besedila iz leta 1856. Samih izvirnih rokopisnih strani v tej raziskavi nismo pridobili. Zato ne moremo z gotovostjo rekonstruirati vseh likov, zaporedja pomoči, sklepnega prizora ali besed, ki jih je uporabil pripovedovalec. Prav tako ne vemo, kako dolgo je bila zgodba znana pred zapisom.

Rokopis iz leta 1856 je torej dragocena zgodovinska sled, ne pa osnova za rekonstrukcijo manjkajočega besedila po domišljiji. Nastal je tudi v drugi pokrajini kot različica, ki jo je pozneje objavil Aleksander Afanasjev. Podobnost zato še ne dokazuje neposrednega prepisovanja; lahko gre za sorodni obliki ljudskega izročila, ki sta krožili vzporedno.

Afanasjevova Repka iz leta 1860: kaj v resnici piše v knjigi?

Drugi ključni dokument je četrti zvezek zbirke Народныя русскія сказки (Ruske ljudske pravljice), ki jo je izdajal Aleksander Nikolajevič Afanasjev. Na naslovni strani pregledanega izvoda je navedeno, da gre za drugo izdajo iz leta 1860. V njem se pravljica Рѣпка pojavi pod številko 34, na tiskani strani 106. To stran smo preverili neposredno v digitaliziranem izvodu, ne zgolj v sodobnem prepisu. [1]

Pripoved je kratka in skoraj v celoti sestavljena iz ponavljanja. Dedek poseje repo, jo skuša izpuliti, potem pokliče babico. Pridružita se vnukinja in psica, v izvirniku preprosto imenovana сучка (psica). Zatem pride prva »noga«, za njo druga, pozneje pa še preostale do pete. Zgodba doseže konec, ko vsi skupaj vendarle izpulijo repo. V tej različici ni mačke in miši, ki ju danes skoraj samodejno povezujemo s pravljico. [1]

Na strani 106 se pojavi tudi nenavadna podrobnost: ob prvi nogi je v tisku vprašaj — «Пришла но́га (?)», torej »Prišla je nóga (?)«. Vprašaj ni zgolj poseg urednikov poznejših izdaj; viden je že v skenu iz leta 1860. Kaj je z njim želel označiti takratni zapisovalec, urednik ali stavnik, iz same strani ni mogoče ugotoviti. Lahko opozarja na nenavadnost izraza ali na negotovost glede zapisa, vendar bi bila izbira ene od teh možnosti brez dodatnega vira ugibanje. [1]

Pod besedilom je navedeno tudi, da je zgodbo v Arhangelski guberniji zapisal A. Haritonov. Afanasjev je v tem primeru izdajatelj zbranega ljudskega gradiva, ne dokazani avtor same pripovedi. Ker datum Haritonovega terenskega zapisa ni naveden, ne moremo določiti, koliko časa je minilo med pripovedovanjem, zapisovanjem in objavo. [1][5]

Številke, s katerimi se zgodba pojavlja v knjigah, lahko ustvarijo dodatno zmedo. V znanstveni izdaji iz leta 1958 je označena kot št. 89, uredniški aparat pa pojasnjuje starejši oznaki 46 in četrti zvezek, št. 34. Gre za številčenja v različnih uredniških sistemih, ne za tri neodvisne izvorne pravljice. [5]

Primarna besedila

Repka (Afanasjev, 1860) — ruski izvirnik in slovenski prevod

Besedilo je iz pravljice št. 34, natisnjene na strani 106 četrtega zvezka Afanasjevove zbirke (druga izdaja, Moskva, 1860), navedene tudi v viru [1]. Ruski prepis uporablja sodobni pravopis, pri tem pa ohranja posebne narečne oblike in vprašaj ob prvi »nogi«. Ne gre za faksimile in ne za besedilo nepreverjene izdaje iz leta 1858.

Rusko besedilo — prepis v sodobnem pravopisu

Репка

Посеял дедка репку; пошел репку рвать, захватился за репку: тянет-потянет, вытянуть не может!

Созвал дедка бабку; бабка за дедку, дедка за репку, тянут-потянут, вытянуть не можут!

Пришла внучка; внучка за бабку, бабка за дедку, дедка за репку, тянут-потянут, вытянуть не можут!

Пришла сучка; сучка за внучку, внучка за бабку, бабка за дедку, дедка за репку, тянут-потянут, вытянуть не можут!

Пришла но́га (?). Но́га за сучку, сучка за внучку, внучка за бабку, бабка за дедку, дедка за репку, тянут-потянут, вытянуть не можут!

Пришла дру́га но́га; дру́га но́га за но́гу, но́га за сучку, сучка за внучку, внучка за бабку, бабка за дедку, дедка за репку, тянут-потянут, вытянуть не можут!

(И так далее до пятой но́ги.)

Пришла пя́та но́га. Пять ног за четыре, четыре но́ги за три, три но́ги за две, две но́ги за но́гу, но́га за сучку, сучка за внучку, внучка за бабку, бабка за дедку, дедка за репку, тянут-потянут: вытянули репку!

Slovenski prevod — nova uredniška izpeljanka

Repa

Dedek je posejal repo. Šel jo je pulit, jo prijel in vlekel in vlekel, a je ni mogel izpuliti!

Dedek je poklical babico. Babica je prijela dedka, dedek repo; vlekla sta in vlekla, a je nista mogla izpuliti!

Prišla je vnukinja. Vnukinja je prijela babico, babica dedka, dedek repo; vlekli so in vlekli, a je niso mogli izpuliti!

Prišla je psica. Psica je prijela vnukinjo, vnukinja babico, babica dedka, dedek repo; vlekli so in vlekli, a je niso mogli izpuliti!

Prišla je nóga (?). Noga je prijela psico, psica vnukinjo, vnukinja babico, babica dedka, dedek repo; vlekli so in vlekli, a je niso mogli izpuliti!

Prišla je druga noga. Druga noga je prijela prvo, prva psico, psica vnukinjo, vnukinja babico, babica dedka, dedek repo; vlekli so in vlekli, a je niso mogli izpuliti!

(In tako naprej do pete noge.)

Prišla je peta noga. Pet nog se je oprijelo štirih, štiri treh, tri dveh, dve ene, ena noga psice, psica vnukinje, vnukinja babice, babica dedka, dedek repe; vlekli so in vlekli — in repo izpulili!

Opomba o besedilu: tretja in četrta noga v izvirniku nista posebej izpisani; med drugo in peto je zapisano »in tako naprej do pete«. V prevodu ni dodanih prizorov ali likov. Zgodovinski tisk vključuje dodatni opombni aparat, ki tu ni v celoti reproduciran.

Izdaja iz leta 1858: obstaja, toda njenega besedila nismo videli

Tu naletimo na pomembno bibliografsko vprašanje. Ruska državna knjižnica hrani zapis prve izdaje Afanasjevega četrtega zvezka iz leta 1858. Katalog navaja njen obseg in knjižnične signature. Še pomembneje: na strani z dovoljenjem za tisk v izvodu iz 1860 je zapisano, da je bil natisnjen po izdaji iz leta 1858. Obstoj predhodne izdaje torej ni zgolj spletna domneva. [1][2]

Vendar obstoj knjige še ni neposredna potrditev posameznega besedila na njenih straneh. Kljub iskanju v knjižničnih katalogih in digitalnih zbirkah ni uspelo pridobiti berljive strani Repke iz izvoda iz leta 1858. Ne moremo zato neposredno potrditi, ali je bila v njem res vključena v enaki obliki, z enakimi opombami in z enakim zaporedjem pomočnikov.

Dokazno natančna formulacija je: leto 1858 je bibliografsko potrjena starejša izdaja četrtega zvezka; leto 1860 je najstarejši tiskani izvod same Repke, ki smo ga v tej raziskavi neposredno pregledali. To ne pomeni, da pravljica leta 1858 ni bila objavljena. Pomeni, da tega koraka v dokazni verigi še nismo neposredno preverili.

Razlika ni zgolj formalna: pove, katere podatke podpira neposredno pregledan dokument, katere bibliografski katalog in kje se preverjanje za zdaj ustavi.

Kaj bi lahko pomenilo pet »nog«?

Ob pogledu na velikanske noge iz stare ilustracije je razumljivo, zakaj se zastavi vprašanje, kaj naj bi ti liki predstavljali. Toda besedilo iz leta 1860 ne pove, da so pomočniki velikani. Opisuje jih z nenavadno besedo in zaporedjem, ne pa z jasno določeno višino, telesno zgradbo ali izvorom. Tudi naglas in vprašaj ob besedi nista dovolj, da bi lahko brez dodatnega gradiva zanesljivo določili njen pomen.

Koristno primerjavo ponujajo druge regionalne različice. V znanstvenem komentarju Afanasjeve zbirke iz leta 1958 je ohranjen začetek pripovedi iz Vologdske gubernije, v katerem po poti priteče »nožica« (ножка), ki jo prosijo za pomoč. V pesemskem besedilu, ki ga je Pjotr Bessonov objavil v zbirki Детские песни leta 1868, pa »noga« in njene naslednice priletijo; ta odlomek je bil preverjen prek poznejše znanstvene reprodukcije, ne neposredno v Bessonovovem izvodu. Že ti primeri opozarjajo, da ne gre za enoten, dokončno opredeljen lik. [5][6][7]

Folkloristka Anastasija Lizlova in raziskovalec Andrej Repin sta leta 2017 primerjala zgodnje zapise, otroške pesmi in igre. Posebej pomembna je ljudska pesem oziroma šaljiva jezikolomka, v kateri se pri puljenju repe postopoma pridružujejo enonogi, dvonogi in drugi pomočniki, vse do desetnogega. Zgodba je urejena po številih: vsak nov lik poveča skupino, ponavljajoče se besede pa ustvarjajo ritem in pričakovanje razpleta. [7]

Takšno gradivo ponuja preverljivo raziskovalno smer: »noge« so lahko del šaljivega naštevanja, besedne igre ali uprizoritve, ne nujno opis telesa nekega bitja. Toda tudi pri tej razlagi potrebujemo previdnost. Nekatere primerjane pesmi so bile zapisane ali objavljene šele v 20. stoletju. Njihova podobnost s starejšim besedilom ne dokazuje, da je bila prav ta pozneje dokumentirana oblika izvirnik pravljice iz leta 1856.

V popularnih razlagah se pojavlja tudi povezava z mitološko ptico nog oziroma grifonom. Ker neposredne jezikoslovne potrditve te razlage za Afanasjevov zapis ni bilo mogoče preveriti, je ni upravičeno razglasiti za ugotovljen pomen izraza. Enako velja za razlage, ki petim nogam pripisujejo astronomsko, koledarsko ali obredno simboliko: podobnost števila še ni dokaz zgodovinskega izvora motiva.

Med pesmijo, igro in pravljico

Ena najmočnejših primerjalnih sledi ne vodi k velikanom, ampak k skupinskemu vlečenju v igri. Bessonov je ob svoji različici iz leta 1868 zapisal opis, v katerem igralec predstavlja repo, drugi ga poskuša izvleči, nato pa se mu pridružujejo novi pomočniki. Ko jih je dovolj, jim uspe. V drugih zapisanih igrah, ki jih primerjata Lizlova in Repin, se igralci posedejo v vrsto in oprimejo drug drugega, nato pa jih preostali poskušajo izvleči. Avtorja opozarjata, da besedila teh iger niso enaka Afanasjevovemu ali Bessonovovemu besedilu. [6][7]

Podobnost z igro lahko pojasni več sestavin pripovedi: ponavljanje olajša pomnjenje, prihod novega pomočnika stopnjuje pričakovanje, skupno vlečenje pa ustvari prepoznaven zaključek. Vendar je to primerjava zgradbe in delovanja, ne dokaz, da je pravilo določene igre izvor vsake različice pravljice.

Raziskovalca Lizlova in Repin zato predlagata, da bi bila Afanasjeva prozna oblika lahko povezana s starejšim pesemskim izročilom. V proznem zapisu se je lahko ohranil ritem ponavljanja, ne pa tudi melodija. Razlaga je smiselna in temelji na primerjavah, vendar ni dokazan enosmeren razvoj od »prvotne igre« do »poznejše pravljice«. Možno je tudi, da so igre in pripovedne različice vplivale druga na drugo. [7]

Najmočnejši dokaz proti prehitremu zaključevanju je prav raznolikost. V nekaterih različicah pride zadnji majhen pomočnik, v drugih se liki štejejo po nogah, drugje zgodba dobi drugačen zaključek ali se poveže z novo pripovedjo. Izročila ne moremo obravnavati, kot da je nekdo nekoč napisal eno dokončno besedilo, ki so ga vsi pozneje le bolj ali manj pravilno prepisovali.

Kako sta v zgodbo prišli mačka in miš?

Različica, ki danes prevladuje v otroških knjigah, je povezana z delom pedagoga Konstantina Dmitrijeviča Ušinskega. Leta 1864 je bila Repka vključena v njegov učbenik Родное слово (Materna beseda). V tej obdelavi skrivnostne noge izginejo; psica dobi ime Žučka, v razširjenem zaporedju pa se pojavita mačka in miš. Strokovno reproducirano besedilo vsebuje tudi ime Maška; zaradi posebnosti zaporedja in poimenovanja je za dobesedno rekonstrukcijo treba preveriti konkretni zgodovinski izvod, ne zadošča poznejša poenostavljena različica. [7][8]

Gre za pomemben premik: zaporedje pomočnikov postane za mladega bralca jasnejše, liki pa tvorijo družino in poznane domače živali. Zgodba dobi obliko, ki jo je mogoče hitro prebrati, ponavljati in slikovno prikazati. Ker se je učbenik razširil v številnih ponatisih, je razumno upoštevati tudi možnost, da je tiskana predelava vplivala na poznejše ustne pripovedi — ne samo obratno.

To pa ne pomeni, da je Ušinski iz nič ustvaril vse like ali da je za vsako poznejšo različico mogoče dokazati neposredno odvisnost od njegove knjige. Folklora in tiskana literatura sta se prepletali. Pomembnejše je spoznanje, da danes najbolj razširjena Repka ni nujno isto besedilo kot zgodnja dokumentirana različica.

Stara ilustracija in nova zgodba o velikanih

Sporna slika prikazuje več zaporednih prizorov puljenja repe; v spodnjem delu vidimo ogromne noge, ki jih je ilustrator postavil ob manjše človeške figure. Po kompoziciji in načinu pripovedovanja prizorov jo lahko uvrstimo v tradicijo ruskega ljudskega tiska, imenovanega lubok. Reprodukcija kroži pod naslovom Сказка, как посеял дедка репку. Sekundarni spletni katalog jo datira v 1879, reprodukcija v poznejši knjižni izdaji pa jo označuje splošneje kot kromolitografijo iz 19. stoletja. [9]

Natančna letnica, tiskar, avtor in muzejska inventarna številka za konkretni odtis niso bili neodvisno potrjeni. Zato je varneje govoriti o zgodovinski ilustraciji iz 19. stoletja, z letom 1879 kot kataloško navedbo, ki še potrebuje neodvisno preverjanje. Še posebej neutemeljeno je sliko označiti za dokazano ilustracijo Afanasjeve izdaje iz leta 1863. Pravljica, zgodovinski tisk in poznejša spletna reprodukcija niso en in isti vir.

Kaj podoba pravzaprav dokazuje? Da je nekdo v določenem času nenavadne pomočnike upodobil kot orjaške noge. To je dokaz o določeni likovni interpretaciji pravljice, ne o resničnosti upodobljenega prizora. Ne dokazuje pa, da je ilustrator videl resnične velikane, niti da je pripovedovalec opisoval arheološko ali zgodovinsko dejstvo. Pravljično upodabljanje je lahko dobesedno, šaljivo, groteskno ali simbolno. Ogromna figura na sliki je lahko umetniški odgovor na nenavadno besedo, ne poročilo o telesnih merah ljudi v preteklosti.

Sodobna viralna objava napravi preskok prav na tej točki. Resnično sliko se poveže z resničnim starim besedilom, nato pa se jima doda tretja, nepodprta trditev: da sta skupaj dokaz o izgubljeni civilizaciji velikanov. Za tak sklep bi potrebovali neodvisne, preverljive dokaze o samih bitjih in jasno povezavo s tem konkretnim izročilom. Sama ilustracija in pravljični stavek tega ne zagotavljata.

Objava omenja tudi, da so Afanasjevu leta 1860 prepovedali zbirko ljudskih legend. Ta podatek ima zgodovinsko jedro, vendar je v navedenem kontekstu zavajajoč. Prepoved je zadevala drugo knjigo, Народные русские легенды (Ruske ljudske legende), ki je izšla z letnico 1859 oziroma na ovoju 1860. Cenzurni spor se je nanašal na ljudske verske pripovedi in njihovo obravnavo Kristusa ter svetnikov, ne na domnevne dokaze o velikanih v Repki. Potrjena zgodovina ene prepovedane knjige ne razkriva skrivnega pomena druge. [11]

Podoben motiv tudi zunaj Rusije

Repka ni zgolj izolirana ruska posebnost. V mednarodni folkloristični klasifikaciji pripada tipu ATU 2044, v katerem se več udeležencev postopoma združi pri eni nalogi. Analitični katalog Jurija Berezkina in Jevgenija Duvakina navaja sorodne pripovedi med drugim pri baltskih, severnoevropskih in srednjeevropskih ljudstvih. Središče motiva ni nujno ista rastlina ali enako zaporedje likov, temveč veriga pomočnikov, ki privede do uspeha. [10]

Posebej zanimiva je v katalogu navedena madžarska različica 2044B*. Pri izpuljenju korenovke se zvrstijo ljudje z eno, dvema in nazadnje desetimi nogami. Štetje se nadaljuje celo pri delitvi pridelka. Tu število nog očitno oblikuje pripovedno zaporedje; samo po sebi še vedno ne govori ničesar o tem, da bi pripoved beležila resnične ljudi s takšno anatomijo. [10]

Mednarodne primerjave podpirajo razumevanje Repke kot prilagodljivega pripovednega vzorca. Vendar podobnost še ne reši vprašanja izvora. Ne pove, ali se je motiv najprej pojavil v vzhodnoslovanskem prostoru, na drugem območju ali v več lokalnih oblikah. Prav tako ne določi zanesljivo starosti pripovedi pred najstarejšimi dokumentiranimi zapisi.

Kaj ostane, ko ločimo dokaz od razlage?

Po pregledu gradiva so nekatera dejstva jasna. Zgodba o puljenju repe s pomočjo nenavadnih nog je dokumentirana v gradivu iz sredine 19. stoletja; najstarejša v tej raziskavi identificirana datirana rokopisna sled vodi do Borisoglebskega leta 1856, najstarejši neposredno pregledani tiskani zapis pa je Afanasjevov izvod iz leta 1860. Besedilo tega izvoda vsebuje pet nog, vprašaj ob prvi in navedbo Haritonova kot zapisovalca. V različicah iz 19. stoletja se pojavijo tudi pesemsko naštevanje, otroške igre in drugačni pomočniki.

Hkrati ostajajo tri pomembne omejitve. Izvirnega Borisoglebskega rokopisa iz leta 1856 nismo prebrali. Vsebina prve izdaje Afanasjevega četrtega zvezka iz leta 1858 ni bila neposredno preverjena. Pri ilustraciji z orjaškimi nogami pa natančna datacija in izvor konkretnega odtisa še nista podprta z neodvisno muzejsko evidenco. To so dejanske meje dokazovanja: nobene od njih ne smemo zapolniti z ugibanjem.

Zgodba tako razkrije nekaj bolj zanimivega od senzacionalistične teorije o velikanih. Kratka otroška pravljica ohranja sledove starejših oblik pripovedovanja, ritma, štetja, regionalnih izrazov in skupinskih iger. Knjige in ilustracije so te oblike spreminjale, sodobni splet pa je enemu od njihovih nenavadnih motivov dodal nov pomen. Raziskovanje tega procesa ne zmanjšuje vrednosti ljudskega izročila. Nasprotno: omogoča, da ga jemljemo resno kot zgodovinsko in kulturno gradivo, ne da bi od njega zahtevali dokaze za trditve, ki jih samo ne vsebuje.

Pet skrivnostnih nog je dokumentiran del zgodovine pravljice. Njihov prvotni pomen ostaja odprt; zgodovinski zapis in ilustracija pa nista dokaz za obstoj civilizacije velikanov.

Viri in nadaljnje branje

  1. A. N. Afanasjev, Народныя русскія сказки, četrti zvezek, druga izdaja, Moskva, 1860, »Рѣпка«, št. 34, str. 106; stran z navedbo »Печатано съ изданія 1858 г.«. Neposredno pregledan digitalizirani izvod. Bibliografska evidenca Narodne elektronske knjižnice. Vir
  2. Ruska državna knjižnica, Народныя русския сказки, издал А. Афанасьев. Выпуск IV, Moskva, 1858, 169, III, [2] strani, kataloški zapis 01007511063. Katalog. Celoten faksimile pravljice za to raziskavo ni bil pridobljen. Vir
  3. J. I. Borisoglebski, Песни, скороговорка, сказка и три духовных стиха, rokopis iz leta 1856, Znanstveni arhiv Ruskega geografskega društva, arhivska signatura НА РГО. Р-VI / 1 / 32; zapis Predsedniške knjižnice. Izvirni rokopis ni bil neposredno prebran. Vir
  4. D. K. Zeljenin, Описание рукописей ученого архива Императорского Русского географического общества, zv. 1, Petrograd, 1914, str. 166, zapis 32. Digitalizirana knjiga. Vsebinski povzetek rokopisa je mogoče preveriti tudi v viru [10]. Vir
  5. A. N. Afanasjev, Народные русские сказки, 1. knjiga, Moskva: Goslitizdat, 1958, pravljica št. 89 in znanstveni komentar na str. 480. Neposredno pregledan digitalizirani izvod.
  6. P. A. Bessonov, Детские песни, Moskva, 1868, str. 59–60, kot dokumentirano in citirano v raziskavi [7]. Izvirnega faksimila tega odlomka pri pripravi besedila nismo neposredno preverili.
  7. A. S. Lizlova in A. V. Repin, »Выросла репка больша да крепка«: о некоторых особенностях популярной сказки, v zborniku VII Кирилло-Новоезерские чтения, Belozersk, 2017, str. 376–392. Celotna raziskava (PDF). Vir
  8. K. D. Ušinski, Родное слово для детей младшего возраста, Sankt Peterburg, 1864. Digitalizirana izdaja v Narodni elektronski knjižnici; besedilo Repke in njegov razvoj obravnava tudi vir [7]. Vir
  9. Сказка, как посеял дедка репку, kromolitografija; sekundarni katalog Russkaja starina navaja leto 1879. Neodvisna muzejska evidenca, avtor in izvor konkretnega odtisa niso bili potrjeni; status pravic za reprodukcijo je odprt. Vir
  10. J. E. Berezkin in E. N. Duvakin, Тематическая классификация и распределение фольклорно-мифологических мотивов по ареалам, zapis M157D / ATU 2044. Analitični katalog. Vir
  11. Inštitut za svetovno književnost A. M. Gorkega, bibliografska predstavitev Afanasjevove zbirke *Народные русские легенды*; A. N. Afanasjev, katalog Ruske državne knjižnice. Za potek cenzurnega spora glej raziskovalni komentar znanstvene izdaje. Vir 1 Vir 2 Vir 3

Metodološka opomba: pregled dostopnih virov in priloženih izvirnikov je bil opravljen 21. oktobra 2026. Kjer je bil vir dostopen le prek kataloga ali znanstvene reprodukcije, je to izrecno označeno.