Opij za Kitajsko — kako je britanska trgovina postala orodje imperialne moči

Zaboji, ki jih je Kitajska hotela uničiti

Leta 1839 se je v Kantonu, današnjem Guangzhouju, spor med kitajskimi oblastmi in tujimi trgovci zaostril do točke, ko ga ni bilo več mogoče obravnavati kot običajen carinski prekršek. Cesarski komisar Lin Zexu je dobil nalogo zatreti prepovedano trgovino z opijem. Zahteval je predajo zalog, okrepil pritisk na tuje trgovce in njihov dostop do trgovskih prostorov ter skušal doseči zavezo, da opija ne bodo več uvažali. Britanski predstavnik Charles Elliot je 27. marca 1839 od trgovcev zahteval izročitev opija in jim v imenu britanske vlade zagotovil odgovornost za izgubo. Besedilo njegovega razglasa je bilo leta 1842 prebrano tudi v britanskem parlamentu. Predanih je bilo 20.283 zabojev opija, ki so jih kitajske oblasti nato uničile. Tako ni šlo le za spor med kitajsko oblastjo in zasebnimi tihotapci: britanski državni predstavnik je izgubo prepovedanega blaga spremenil v vprašanje britanske državne odgovornosti. [V26; V25]

Kitajska je zasegla blago, ki je bilo po njenih predpisih prepovedano. Zgodovinska rekonstrukcija UNODC ocenjuje količino na približno 1.300 metričnih ton opija; številka ni rezultat sodobnega tehtanja vseh zabojev. Teža tovora sama ne pove ničesar zanesljivega o številu uporabnikov ali odvisnih. Pove pa, kako velik posel je bil ogrožen. Britanski trgovci so izgubili dragocene zaloge, Elliot je prevzel vprašanje nadomestila, kitajsko izvajanje zakona pa je v britanskem odzivu postalo del širšega diplomatskega in vojaškega spora. [V11; V25; V20]

Spopadi so se zaostrili leta 1839, britanska vojaška odprava pa je na kitajsko obalo prispela leta 1840. Prva opijska vojna se je končala leta 1842. Uničenje opija ni bilo edini vzrok vojne: v ozadju so bile tudi dolgoletne britanske trgovinske in diplomatske zahteve ter spori o sodni pristojnosti. Toda širši kontekst ne izbriše odločilnega dejstva. London je v sporu o svojih interesih izbral vojaško prisilo in jo usmeril proti državi, ki je med drugim skušala ustaviti prepovedan uvoz. [V07; V25]

Čaj, srebro in trgovinski trikotnik

Britanci so želeli kitajski čaj, svilo in porcelan, kitajski trg pa ni v enaki meri povpraševal po britanskem blagu. Srebro je zato imelo pomembno vlogo pri poravnavanju trgovinskih tokov. Za britanske trgovce in kolonialne upravljavce je opij, pridelan v Indiji, ponujal posebej donosen odgovor: blago, ki ga je bilo mogoče prodati na Kitajskem in z izkupičkom podpreti nadaljnjo trgovino. Za kitajsko državo je bil ta uvoz prepovedan. Nasprotje med donosnostjo posla in pravom države uvoznice je bilo vgrajeno v samo trgovinsko ureditev. [V07; V08; V11]

Med indijskim makovim poljem in britansko skodelico čaja ni tekla ena sama neposredna plačilna veriga. Deloval pa je povezani sistem: kolonialno nadzorovana proizvodnja, dražbe, zasebne trgovske ladje, pretok srebra in prodaja kitajskega blaga. Prav zato kitajska prepoved ni prizadela zgolj nekaj tihotapcev. Ogrozila je posel, s katerim so bili povezani zasebni dobički in kolonialni prihodki. Beseda »trgovina« je v britanskih zahtevah prikrivala vprašanje, ki ga ni bilo mogoče rešiti samo s cenikom: ali mora država sprejeti blago, ki ga prepoveduje, ker tujci z njim dobro zaslužijo? [V07; V08]

Britanska Vzhodnoindijska družba (East India Company) ni bila zgolj trgovsko podjetje: njeni privilegiji so bili prepleteni s kolonialno oblastjo na delih indijske podceline. Leta 1834 je izgubila izključno pravico do britanske trgovine s Kitajsko, ki se je odprla zasebnim britanskim trgovcem. Toda odprtje pomorske trgovine ni odpravilo kolonialnega nadzora nad proizvodnjo in prodajo opija v britansko upravljanih indijskih območjih. Zasebni prevozniki so prevzeli komercialno tveganje in dobičke, sistem kolonialnih prihodkov pa je ostal. [V22; V07]

Družba ni osebno prepeljala vsakega zaboja opija na kitajsko obalo. Prav ta razlika je pomembna: omogoča videti, kako je kolonialna oblast lahko obvladovala in obdavčevala ključne dele proizvodnje, medtem ko so zasebni trgovci opravljali velik del prepovedane čezmorske distribucije. Ločitev med upravno blagajno in tihotapsko ladjo ni pomenila ločitve med oblastjo in gospodarsko koristjo. [V08; V23]

Ko je opij polnil kolonialno blagajno

Kolonialna ureditev v delih Bengala in na območjih Patna–Benares je opij vključila v upravljan proizvodni sistem. Indijski kmetje so gojili mak, nadzorovane ustanove so ga odkupovale, državne tovarne so opij predelovale in pakirale, kolonialna oblast pa ga je prodajala na dražbah v Kalkuti. Zgodovinski pregled indijskega državnega urada za opij opisuje preureditev sistema leta 1797. Razlika med stroški in dražbenimi prihodki ni bila nepomemben stranski učinek; bila je vir prihodkov kolonialne uprave. [V23; V08]

Ta ureditev je temeljila na neenakem položaju. V parlamentarni razpravi 25. junija 1875 je bil za bengalski sistem opisan postopek, v katerem so pridelovalci pridobili dovoljenje, prejemali predujme, oddajali opij uradnim posrednikom in dobivali plačilo po upravnem postopku; opij so nato obdelali v državnih tovarnah. Gre za konkretno dokumentiran poznejši prikaz sistema, ne za dokaz, da so bili prav vsi kmetje v vsakem desetletju prisiljeni v enake pogoje. Bistvo ostane: kolonialna oblast je postavljala proizvodna in odkupna pravila ter prejemala prihodke od prodaje. [V27; V23; V08]

Poleg bengalskega modela je obstajala še proizvodnja opija v Malvi v osrednji Indiji, kjer je bil odnos med lokalnimi oblastmi, trgovci in britansko upravo drugačen. Britanska oblast je pomemben prihodek pridobivala tudi z nadzorom poti in pristojbinami za opij, ki je potoval skozi njena ozemlja proti izvoznim pristaniščem. Zato »indijski opijski monopol« ni popoln opis vsake pridelovalne regije, četudi primerno opozarja na moč kolonialnega fiskalnega aparata. [4]

Odgovornost kolonialne politike se ni začela šele na palubi ladje, ki je tihotapila opij. Začela se je prej — pri organiziranju pridelave, nadzoru ponudbe, pobiranju pristojbin in sprejemanju prihodkov. Zasebni trgovci so bili ključni posredniki, vendar njihove vloge ni mogoče uporabiti kot alibija za upravo, ki je od celotnega sistema imela korist. Natančno ločevanje med državo in zasebniki britanske odgovornosti ne zmanjšuje. Pokaže, kako je sistem sploh deloval. [V08; V07]

Kitajska prepoved in vprašanje suverenosti

Kitajski predpisi o opiju so se skozi 18. in zgodnje 19. stoletje spreminjali, lokalni tihotapci in koruptivni uradniki pa so prepoved pogosto spodkopavali. Vendar kršenje zakona ni isto kot zakonito dovoljenje. Britanski uradni dopisi, ki jih je leta 1840 v lordski zbornici povzemal grof Stanhope, so poročali o kitajskih ukrepih proti tihotapcem že pred Linovim nastopom. Ti dokumenti kažejo, da kitajska prepoved ni bila izmišljena kot priročen izgovor po začetku spopadov. [V04; V10]

Lin Zexu je leta 1839 nastopil z nalogo, naj prepoved dejansko uveljavi. V besedilu, naslovljenem na britansko kraljico Viktorijo in objavljenem v angleškem prevodu v Chinese Repository februarja 1840, je obsodil položaj, v katerem je Kitajska izvažala čaj in drugo blago, iz britanskega kolonialnega sistema pa je prejemala nezakonito prodajan opij. Zahteval je, naj tuji trgovci spoštujejo kitajski zakon. Različni poznejši prepisi pismo datirajo v 1839 ali začetek 1840; datum nastanka in pot dostave nista dokončno razjasnjena. Osebni prejem ali odgovor kraljice nista potrjena in ju članek ne predpostavlja. [V24; V07]

Linovi zapisi so besedila državnega uradnika, ne sodobna epidemiološka analiza; njegovih ocen škode zato ni mogoče pretvarjati v dokazano število odvisnih. Toda osrednje vprašanje ni odvisno od takšne številke. Kitajska država je skušala omejiti prepovedan uvoz, pomembni britanski trgovski in kolonialni interesi pa so od iste trgovine imeli korist. Iz tega nasprotja je britanska politika pomagala ustvariti spor, v katerem je močnejša stran uporabila svoje vojaške zmogljivosti. [V04; V24; V07]

Kitajska cesarska oblast ni bila brez korupcije, ostrih kazni ali notranjih nasprotij. Toda nobena od teh pomanjkljivosti ni Britaniji dala upravičenja, da svojo voljo uveljavlja z vojnimi ladjami. To je jedro kolonialnega problema: suverenost ene države se je v praksi umikala gospodarskim in strateškim zahtevam druge, vojaško močnejše države. [V04; V07]

Vojna in nankinška pogodba iz leta 1842

Britanska mornarica je trgovinski in diplomatski spor spremenila v razmerje vojaške prisile. Napadi na kitajsko obalo in pristanišča so oblast dinastije Qing pripeljali do pogajanj v položaju poraženke. Nankinška pogodba, podpisana 29. avgusta 1842 na britanski ladji Cornwallis, zato ni bila rezultat pogajanj enakovrednih partnerjev. Bila je pogodba, sklenjena po britanski vojaški zmagi. [V20; V07]

Pogodba je odprla pet pristanišč za britanske trgovske dejavnosti in bivanje: Kanton (Guangzhou), Amoy (Xiamen), Foochow (Fuzhou), Ningpo (Ningbo) in Šanghaj (Shanghai). Kitajska je morala Britaniji odstopiti otok Hongkong — ne celotnega poznejšega ozemlja Hongkonga — ter odpraviti omejitev trgovanja prek izbranih trgovcev sistema Cohong. Določeni so bili tudi novi diplomatski in carinski pogoji, skupaj s pravico britanskih predstavnikov do prisotnosti v odprtih pristaniščih. [7]

Cena poraza je bila zapisana v številkah. Člen IV je določal 6 milijonov tedanjih dolarjev za opij, izročen leta 1839; britanska pogodbena formulacija je to plačilo predstavila kot odkupnino zaradi domnevno ogroženih življenj britanskih predstavnikov in trgovcev. To je trditev v besedilu pogodbe, ne neodvisno ugotovljeno dejstvo o stopnji življenjske ogroženosti. Člen V je dodal 3 milijone za dolgove nekaterih kitajskih trgovcev britanskim upnikom, člen VI pa 12 milijonov za stroške britanske vojaške odprave. Člen VII je celoto združil v 21 milijonov. Niso vsi milijoni plačilo za opij; posebej zgovorno pa je, da je obveznost za izgubljeni prepovedani tovor postala izrecen del mirovnih pogojev. [V20; V25; V26]

Pojasnilo k tabeli: prikazani so zneski iz pogodbe iz leta 1842, ne današnji ameriški dolarji. Pogodbena utemeljitev ni neodvisno potrjena presoja dogodkov. Digitalizirani člen IV — ogled izvirnika in pravic.

V tem členu pogodbe se najbolj razkrije značaj britanske kolonialne politike. Kitajska je zasegla blago, katerega uvoz je prepovedovala. Po porazu v vojni, v kateri je prevladala britanska vojaška moč, je morala zanj plačati. Britanski gospodarski interes je tako dobil prednost pred kitajsko pravico do izvrševanja lastne prepovedi. To še ne pomeni, da je pogodba iz leta 1842 legalizirala opij; pomeni pa, da je državi, ki ga je poskušala ustaviti, naložila odškodninsko breme. [V20; V07]

Zakaj leto 1842 še ni pomenilo legalizacije opija

Prav zaradi te posledice britanske vojaške zmage je treba biti natančen: nankinška pogodba leta 1842 ni legalizirala opija. V njej so določbe o pristaniščih, Hongkongu, finančnih obveznostih in trgovinskih postopkih, ne pa člen, ki bi odpravil kitajsko prepoved opija. Britanska zmaga je močno preuredila trgovinski red in oslabila kitajski pogajalski položaj. Sprememba pravnega režima opija je sledila pozneje. Zamenjava teh dveh korakov bi zameglila nadaljnji pritisk, ne pa okrepila kritike. [V20; V07]

Od leta 1856 do 1860 je sledila druga opijska vojna, tokrat z britanskim in francoskim vojaškim posredovanjem. Njeni neposredni sprožilci in diplomatski zahtevki niso bili identični dogodkom v Kantonu leta 1839; pomemben del spora je bil povezan z zahtevo po nadaljnjih trgovinskih, diplomatskih in pravnih privilegijih za tuje sile. Izraz »druga opijska vojna« je zgodovinsko uveljavljen, toda niti njenih vzrokov niti njenih posledic ni pravilno omejiti na eno samo blago. [V07; V10]

Pravno veliko natančnejši dokaz je šanghajski sporazum o trgovinskih pravilih z dne 8. novembra 1858, sklenjen v povezavi z britansko-kitajsko pogodbo iz Tianjina z dne 26. junija istega leta. V njegovem petem pravilu so izrecno omiljene omejitve za več prej prepovedanih dobrin, med njimi za opij. Za uvoz opija je določena carina 30 taelov na pikul; tuji uvoznik ga sme prodati v pristanišču, v notranjost pa ga smejo prenašati samo Kitajci kot kitajsko lastnino. Sporazum torej ni pomenil neomejene pravice tujcev, da z opijem trgujejo kjer koli na Kitajskem. [8]

Šanghajska pravila, podpisana leta 1858, so torej izrecen dokumentarni dokaz dogovorjenega prehoda od prepovedanega uvoza k tarifno urejenemu uvozu opija. Podpis ni sam po sebi dokaz, da je pravilo že tega dne začelo enako učinkovati v vseh pristaniščih; za izvajanje, ratifikacijo in lokalno prakso so potrebni dodatni dokumenti. Neenakost pogajalskega položaja in nadaljevanje druge vojne do leta 1860 sta zato nujen kontekst. Toda niti ta previdnost ne spremeni vsebine petega pravila: prej prepovedano blago je bilo vključeno v carinski režim, oblikovan v času britanskega vojaškega pritiska. [V21; V07; V25]

Prihodki, poraba in cena imperialnega posla

Koliko je kolonialna oblast zaslužila? V britanskem parlamentu je Samuel Laing 19. julija 1866 za indijsko upravo navedel neto prihodke od opija: 4.910.000 funtov v proračunskem letu 1861/62, 6.199.000 v 1862/63, 4.525.000 v 1863/64, 4.993.000 v 1864/65 in 6.702.000 v 1865/66. To so navedeni neto prihodki indijske uprave, ne celoten promet zasebnih trgovcev ali skupni prihodki britanske države. Prav ta razmejitev pokaže, da je šlo za prepoznavno proračunsko postavko kolonialne oblasti, ne le za neurejen posel na njenem obrobju. [2]

Laing je v isti razpravi opijske prihodke primerjal s prihodki od džina in viskija ter opozoril pred pretiranim omejevanjem proizvodnje, ki bi ogrozilo donosnost. Priznal je možnost resnih posledic pretirane uporabe, vendar razprave ni vodil predvsem kot vprašanja kitajske suverenosti ali zdravja ljudi. To so njegove izjave, ne objektivna statistika o navadah kitajskega prebivalstva. So pa neposreden dokaz fiskalnega razmišljanja, ki je britanskim kolonialnim oblastem opij predstavljalo kot vir prihodkov, ki ga je treba ohranjati. [2]

UNODC v zgodovinskem poročilu iz leta 2008 povzema ocenjeni porast uvoza opija na Kitajsko s približno 2.500 metričnih ton leta 1839 na približno 6.500 ton leta 1880. Gre za rekonstrukcijo preteklih uvoznih količin iz zgodovinskih podatkov in pretvorb enot; ni neposredna sodobna statistična meritev. Številke ne povedo, koliko prebivalcev je opij uporabljalo redno, kdo ga je uporabljal v medicinske namene in koliko ljudi je bilo odvisnih. V poznejšem 19. stoletju je bila poleg uvoza prisotna tudi kitajska domača pridelava, zato uvoz sam po sebi ni niti skupna ponudba niti skupna poraba. [V11; V06; V07]

Za opis škode ni treba izmišljati milijonov žrtev ali trditi, da je bila zasvojena »vsa Kitajska«. Opij so uporabljali tudi v medicini, ponavljajoča se uporaba pa je lahko vodila v odvisnost in resne posledice za posameznike ter družine. Iz zgodovinskih uvoznih količin ne moremo izračunati natančnega deleža odvisnih ali števila umrlih. To ni razlog za mehčanje kritike. Nasprotno: že dokumentirana povezava med kolonialnim zaslužkom, prepovedano trgovino in vojaško prisilo je dovolj obremenjujoča, ne da bi ji dodajali nedokazane statistike. [V07; V11]

Enako pomembno je, da v središču razprave ne ostanejo samo britanski trgovci in kitajski uradniki. Indijski pridelovalci so delali v kolonialnih odnosih moči; kitajski prebivalci so bili hkrati potrošniki, kritiki, posredniki, tihotapci ali ljudje, ki so poskušali posledice trgovine obvladovati. Nobena od teh skupin ni bila enotna. Njihovo sodelovanje v gospodarstvu, ki ga je oblikovala velika sila, ne pomeni, da sta bili moči v pogajanjih ali pri določanju pravil enakovredni. [V08; V07]

Britanci, ki so že takrat govorili o krivici

Kritika britanske opijske politike ni izum današnjega časa. V lordski zbornici 12. maja 1840 je grof Stanhope izrecno poudaril, da so tujci dolžni spoštovati zakone države, v kateri trgujejo, tudi če se ne strinjajo z razlogi za prepoved. Dodal je, da to velja ne glede na to, ali je Kitajska ukrepala zaradi zdravstvene škode ali zaradi odtekanja srebra. Njegov nastop razkrije preprosto vprašanje, ki so ga zagovorniki trgovskih privilegijev raje obšli: zakaj bi bila nezakonita trgovina vredna britanske zaščite, kitajska prepoved pa ne bi bila vredna spoštovanja? [1]

Podobno je mladi William Gladstone prvo vojno v zasebnem dnevniku ocenil kot globoko nepravično. Zgodovinar Philip Harling navaja njegovo sodbo in dokumentira širše razhajanje v britanski javnosti, med drugim med tistimi, ki so trgovino dojemali kot moralni škandal, in tistimi, ki so zagovarjali pravice trgovcev, primerjali opij z alkoholom ali poudarjali gospodarske koristi. Gladstonova izjava iz dnevnika ni govor grofa Stanhopa in ni dokaz, da je britanski parlament kot celota nasprotoval vojni. Dokazuje nekaj bolj omejenega, a pomembnega: podpora opijskemu poslu v Britaniji ni bila soglasna. [V07; V04]

Razprava je potekala tudi v jeziku, ki ga danes upravičeno beremo kritično. Nekateri nasprotniki opija so ga obsojali iz verskih, civilizacijskih ali paternalističnih izhodišč, ne nujno iz enakega razumevanja kitajske enakopravnosti, kot bi ga zagovarjali danes. Nekateri zagovorniki so poudarjali trgovsko svobodo, obenem pa se niso bili pripravljeni sprijazniti s svobodo kitajske države, da določi lastne omejitve. Prav razlika med javno razglašenim načelom in njegovo dejansko uporabo je bila predmet tedanjega spora. [V07; V04]

Britanska javnost o tem vprašanju ni bila enotna. To pa odgovornosti vlade ne zmanjšuje: odločitev za vojaško silo in sprejetje pogodbenih koristi ni bila odvisna od zasebnega mnenja slehernega Britanca. Kritika je usmerjena v konkretno državno in kolonialno politiko ter v odločitve tistih, ki so imeli moč delovati. [V07; V20]

Svobodna trgovina — toda kdo je smel določati pravila?

Svobodna trgovina za koga? Britanski trgovci so zahtevali varstvo svojih interesov, britanska država pa je imela ladjevje, s katerim je lahko takšne zahteve podprla. Kitajska je imela zakone, ki so prepovedovali uvoz opija. Ko jih je poskušala izvrševati, je to postalo del konflikta, v katerem so odločale tudi britanske vojaške zmogljivosti. Razmerje ni bilo enakopravno: ena stran je imela moč oblikovati pogoje, druga je po porazu nosila njihove posledice. [V04; V20; V21]

Opijske vojne je priročno predstaviti kot spopad britanske »odprtosti« in kitajske »zaprtosti«. Toda odprtje petih pristanišč leta 1842 je bilo določeno po vojaškem porazu. Opij je bil leta 1858 vključen v tarifna pravila v okoliščinah nove vojne in neenake pogajalske moči. To ni bila nevtralna zgodba o modernizaciji trgovanja. Bila je tudi zgodba o tem, kako je vojaško močnejša država dosegla spremembo pravil druge države v korist svojih trgovinskih interesov. [V20; V21; V07]

Tudi beseda »Britanija« je v tej zgodbi lahko preohlapna, če z njo skrijemo razdelitev odgovornosti. Kolonialna oblast v Indiji je imela finančne koristi; zasebni trgovci so obvladovali pomembne dele pomorskega posla; britanski diplomati in politični odločevalci so oblikovali odziv; vojaške sile so uveljavljale pogoje; indijski pridelovalci in kitajski prebivalci pa niso nadzirali tega sistema na enak način. Kolonialno trgovino je treba razumeti kot mrežo vlog, ne kot eno samo ladjo ali en sam kraljičin ukaz. [V08; V07; V22; V23]

Jedro te zgodovine ni skrito v moralnih pridevnikih, temveč v dokumentih. Kolonialna oblast v Indiji je od opija prejemala pomembne prihodke. Kitajska ga je skušala prepovedati. Britanska država je v širšem trgovinskem in diplomatskem sporu uporabila vojaško silo. Pogodba iz leta 1842 je poraženi Kitajski naložila tudi plačilo za uničeni opij; dokument iz leta 1858 pa je opij vključil v nov carinski režim. [V06; V20; V21; V07]

Protislovje britanske imperialne politike je zapisano v njenih lastnih dokumentih: iz opija je pobirala kolonialne prihodke, trgovinskim zahtevam je dala vojaško težo, državi, ki je prepovedani uvoz ustavljala, pa je po porazu naložila tudi plačilo za zaseženi opij. Za ta sklep ni treba napihovati števil žrtev ali vseh britanskih državljanov razglasiti za odgovorne. Dovolj je pogledati, kdo je določal pogoje in kdo jih je moral sprejeti: gospodarska korist, kolonialna oblast in oborožena moč so podpirale red, v katerem pravila niso veljala enako za vse. [V06; V20; V21; V26]