Mahāparinibbāna Sutta — zadnji dnevi Bude, njegova smrt in rojstvo budističnega spomina

Zadnje potovanje

Pripoved se začne pri Rājagahi, na Jastrebovem vrhu. Buda je že star. Besedilo ga pozneje predstavi kot približno osemdesetletnika, ki čuti fizično izčrpanost in bližino smrti. Toda sutta se ne začne neposredno s smrtjo. Začne se s politiko. Kralj Ajātasattu iz Magadhe želi napasti konfederacijo Vajjijev in pošlje svojega ministra Vassakāro k Budi. Buda ne razpravlja o vojaški strategiji, ampak vpraša Ānando, ali Vajjiji še vedno ohranjajo vrsto družbenih navad: pogosto se sestajajo, delujejo složno, spoštujejo svoje institucije in starejše ter ohranjajo ustaljeni red. Dokler to počnejo, pravi, je mogoče pričakovati njihov razvoj, ne propad.

To je zanimiv začetek. Preden sutta začne govoriti o propadu Budovega telesa, govori o: pogojih, ki preprečujejo propad skupnosti. In nato Buda podobna načela prenese na menihe. Tako DN 16 že na začetku nakaže eno svojih glavnih tem: kako nekaj preživi svojega ustanovitelja?

Od Rājagahe proti severu. Pripoved nato vodi Budo in menihe skozi vrsto krajev. Med drugim: Pāṭaligāmo, Vesālī, Bhoganagaro, Pāvo, in nazadnje: Kusināro. Ta geografska struktura daje sutti skoraj obliko zadnjega potovanja. Vmes se ustavlja. Poučuje. Srečuje laike. Govori menihom. Zboli. Okreva. Nadaljuje pot. To ni podoba učitelja, ki bi stal zunaj staranja. Prav nasprotno. DN 16 močno poudarja: Buda se stara. Njegovo telo slabi. In prav to postane praktična demonstracija nauka o minljivosti.

»Star sem in izčrpan«. V enem najbolj človeških delov pripovedi Buda svoje telo primerja s starim vozom, ki ga je mogoče držati skupaj samo še s popravili oziroma oporami. To je presenetljiva podoba za popolnoma prebujenega Budo. Toda zgodnji budizem ne uči, da prebujenje naredi telo nesmrtno. Tudi Budovo telo ostane: rojeno, pogojeno, podvrženo staranju in smrti. Njegova osvoboditev zato ni: zmaga telesa nad smrtjo. Je osvoboditev od oklepanja procesa, ki je podvržen smrti.

»Bodite sami sebi otok«

Med najbolj znamenitimi deli DN 16 je nasvet Ānandi: živite sami sebi kot otok oziroma zatočišče, brez drugega zatočišča; naj vam bo Dhamma otok in zatočišče. Palijski izraz dīpa lahko v različnih kontekstih pomeni tudi svetilko, zato je nastala znamenita različica: »bodite sami sebi luč«. V tem odlomku pa je zelo dobro utemeljen pomen: otok oziroma zatočišče. Besedilo nato nasvet neposredno poveže s štirimi vzpostavitvami čuječnosti. To zato ni poziv: »verjemite samo sebi«. Pomen je bližje: učitelj bo umrl. Ne gradi končnega zatočišča na njegovi fizični prisotnosti. Prakso zasidraj v: Dhammi in neposrednem urjenju.

Budova smrt ne sme pomeniti smrti nauka

To vprašanje postane proti koncu še bolj neposredno. Buda pove Ānandi, da bodo nekateri po njegovi smrti morda mislili: »Naš učitelj je odšel. Zdaj nimamo učitelja.« Toda odgovor je jasen: Dhamma in Vinaya, ki sem ju učil in razložil, naj bosta po moji smrti vaš učitelj. To je ena najpomembnejših institucionalnih izjav v zgodnjem budizmu. Buda ne imenuje naslednika. Ne reče: »Po meni bo absolutni vodja Ānanda.« Ne reče: »Naslednik bo Mahākassapa.« Avtoriteto usmeri v: nauk in disciplino. Budistična skupnost se je zato lahko razvijala brez enega samega človeka, ki bi po Budovi smrti zasedel njegov položaj.

Toda kaj je prava Dhamma? Takoj nastane problem. Če bo po Budovi smrti avtoriteta Dhamma, kako bomo vedeli, kaj je resnično Budov nauk? DN 16 se tega vprašanja izrecno zaveda. Predstavi štiri velike reference — mahāpadesa. Če nekdo trdi: »To sem slišal neposredno od Bude,« ali: »To sem slišal od skupnosti starešin,« ali od manjše skupine učenih menihov, ali od enega samega učenega meniha, se trditve ne sme: avtomatično sprejeti niti avtomatično zavrniti. Treba jo je primerjati z Dhammo in Vinayo. Če se z njima sklada, jo je mogoče sprejeti. Če ne, jo je treba zavrniti.

To je izredno pomembno za zgodovino kanona. Prikazuje skupnost, ki se že zaveda problema: lažne atribucije Budu.

Avtoriteta ni samo oseba. Tu lahko DN 16 povežemo s Kālāma Sutto. Kālāma Sutta je opozorila, da avtoriteta sama po sebi ni dovolj. DN 16 pa v institucionalnem kontekstu pravi: tudi če nekdo zatrdi: »To sem slišal od Bude«, je treba trditev preveriti glede na širši korpus nauka in discipline. To je zgodnja oblika notranje tekstovne kontrole.

Buda se odpove nadaljevanju življenja. V DN 16 se pojavi tudi bolj nadnaraven del pripovedi. Besedilo govori o možnosti, da bi Buda ob pravilni prošnji lahko vzdrževal življenje zelo dolgo. Ānanda naj ne bi pravočasno razumel namiga in Bude ne prosi, naj ostane. Pozneje Buda formalno opusti življenjsko silo, čemur sledijo velik potres in kozmični znaki. Tradicionalno je ta epizoda zelo pomembna. Z zgodovinsko-kritičnega vidika pa je treba biti previden. Takšni kozmični in čudežni elementi jasno kažejo, da besedilo ni preprosta biografska reportaža. V njem se prepletajo: zgodovinski spomin, teologija, ritual, legendarno pripovedovanje in poveličevanje Bude.

Zadnji obisk Vesālīja. Preden zapusti območje Vesālīja, se Buda ozre nazaj proti mestu. Pripoved ima izrazit občutek slovesa. Vse bolj jasno je: vrnitve ne bo. Ta ton je ena posebnosti DN 16. Med doktrinarnimi seznami in institucionalnimi navodili teče zelo močna čustvena zgodba. Predvsem skozi Ānando.

Ānanda kot človeški obraz zgodbe. Ānanda je v tej sutti skoraj drugi glavni lik. Skrbi za Budo, sprašuje, ne razume vedno namigov, organizira srečanja, joče in žaluje. In poskuša razumeti, kaj se bo zgodilo s skupnostjo. Prav zato je pripoved tako učinkovita. Buda predstavlja nauk o minljivosti. Ānanda pa človeka, ki mora ta nauk uporabiti prav takrat, ko izgublja nekoga, ki ga ljubi.

Cundov zadnji obrok

V Pāvi Budo povabi k obroku Cunda, tradicionalno opisan kot kovinar oziroma obrtnik. Med pripravljeno hrano je jed: sūkaramaddava. To je eden najbolj razvpitih izrazov v budistični biografiji. Pogosto je bil preveden kot: svinjina ali: mehka svinjina. Toda natančen pomen izraza ni znan. Sūkara res pomeni prašič, vendar sestavljenka kot celota ni dovolj jasna, da bi bilo mogoče z gotovostjo določiti jed. V zgodovini razlage so bile predlagane: svinjina, posebej pripravljena mesna jed, gobe, rastline in druge možnosti. Zato bomo izraz v članku praviloma pustili kot: sūkaramaddava — jed negotove vrste. Ne bomo pisali: »Buda je umrl, ker je pojedel svinjino.«

Prav tako ne: »dokazano je, da je jedel gobe.« Oboje presega besedilo.

Ali ga je zadnji obrok ubil? Po obroku Buda hudo zboli. Sutta opisuje zelo močno bolezen, vključno s krvavitvijo oziroma hudo prebavno motnjo. Toda ne ponuja moderne diagnoze. Iz samega besedila zato ni mogoče zanesljivo določiti: ali je šlo za zastrupitev s hrano, okužbo, poslabšanje že obstoječe bolezni, ali kaj drugega. Najvarneje je zapisati: v pripovedi zadnjemu obroku sledi huda bolezen, vendar natančne jedi in medicinskega vzroka smrti ne poznamo.

Buda zaščiti Cundo pred krivdo. To je eden najbolj premišljenih delov zgodbe. Buda Ānandi naroči, naj po njegovi smrti Cundi pove, da se ne sme počutiti krivega. Pravi, da sta posebej zaslužna dva obroka: obrok pred prebujenjem in obrok pred parinibbāno. S tem besedilo prepreči, da bi Cunda postal: »človek, ki je ubil Budo«. Namesto krivca je predstavljen kot darovalec posebej zaslužnega obroka. To ima očitno tudi pripovedno in skupnostno funkcijo.

Žeja, voda in telo, ki odpoveduje. Po bolezni Buda nadaljuje pot proti Kusināri. Vmes je izčrpan, želi piti in se ustavlja; njegovo telo vse bolj odpoveduje. To je pomembno, ker se zgodba ne konča z nenadnim čudežnim izginotjem. Buda umira fizično in počasi.

Kusinārā. Ānanda se čudi, da bo Buda umrl v tako majhnem in navidez nepomembnem kraju. Zakaj ne v velikem mestu? Zakaj ne v Rājagahi? Zakaj ne v Vesālīju? Sutta odgovori z zgodbo, da je bila Kusinārā nekoč velika kraljevska prestolnica. To je mogoče brati kot simbolno povzdigovanje kraja Budove smrti. Kusinārā s parinibbāno postane: sveta geografija.

Štirje kraji romanja. DN 16 navede štiri kraje, ki naj jih verniki obiskujejo z občutkom navdiha: kraj Budovega rojstva, kraj prebujenja, kraj prvega zagona kolesa Dhamme, kraj parinibbāne. To je izredno pomembno. Tu se že oblikuje budistična sveta geografija. Kasnejši veliki romarski kraji: Lumbinī, Bodh Gayā, Sārnāth, Kusinagara dobijo prav v takšnih tradicijah zgodnjo legitimacijo.

Kako ravnati z Budovim telesom? Ānanda vpraša, kaj naj skupnost stori z Budovim telesom. Buda odgovori, naj se menihi ne obremenjujejo s pogrebnimi opravili. Za to bodo poskrbeli predani laiki. Telo Tathāgate naj se obravnava podobno kot telo: cakravartina — kolo-vrtečega oziroma univerzalnega vladarja. Sledi opis: ovijanja, krste oziroma kovinske posode, kremacije, in stūpe. Sutta tako Budo po smrti predstavi kot osebo, vredno monumentalnega spomina.

Ali so menihi zunaj relikvijskega kulta? Ne smemo prehitro sklepati. Starejše interpretacije so včasih iz Budovega navodila menihom sklepale: meniška skupnost se z relikvijami ni ukvarjala; to je bila stvar laikov. Toda tekstovni in arheološki podatki kažejo precej bolj zapleteno sliko. Menihi so bili v zgodovini budizma neposredno vključeni v: stūpe, relikvije, donacije, romanja in spominske prakse. Zato bomo navodilo v DN 16 razumeli predvsem v kontekstu konkretnega pogreba. Ne kot splošno prepoved meniške udeležbe pri relikvijskem kultu.

Ānandova žalost. Ko se konec približa, Ānanda odide na stran in joče. Misli: »Še sem učenec, ki potrebuje urjenje, moj učitelj pa bo odšel.« Buda ga pokliče nazaj. In mu reče: ne žaluj. Ali ti nisem že povedal, da bomo morali biti ločeni od vsega, kar nam je drago in ljubo? Kako bi bilo mogoče, da nekaj, kar je: rojeno, nastalo, pogojeno, podvrženo obrabi, ne bi razpadlo? To je eden najmočnejših trenutkov v zgodnjih suttah. Nauk o minljivosti ni več abstrakten. Ānanda ga mora uporabiti na: Budi samem.

Buda pohvali Ānando. Toda ga ne zavrne hladno. Pohvali njegovo dolgoletno služenje, dobrohotnost, skrb in zvestobo. In ga spodbudi, naj nadaljuje z naporom. To je pomemben popravek karikaturi budistične nenavezanosti kot čustvene hladnosti. Nauk ni »ne čuti žalosti«, temveč opozorilo, da je tudi najgloblja izguba del narave pogojenih stvari.

Zadnji učenec: Subhadda. Tik pred Budovo smrtjo pride asket Subhadda. Ānanda ga sprva ne želi spustiti k Budi, ker je učitelj izčrpan. Buda ga vendarle sprejme. Subhadda vpraša o drugih znamenitih učiteljih svojega časa. Buda vprašanje preusmeri. Ključno ni, kdo ima največji ugled, temveč ali je prisotna plemenita osmeročlena pot. Kjer je ta pot, pravi, so možne stopnje resničnega osvobajajočega dosežka. Subhadda je v pripovedi zadnji neposredno ordinirani Budov učenec.

Zadnja priložnost za vprašanja. Pred smrtjo Buda večkrat vpraša menihe: ali ima kdo dvom glede: Bude, Dhamme, Saṅghe, poti, ali prakse? Nihče ne spregovori. Nato celo reče: če vas je sram vprašati učitelja, naj eden vpraša v imenu drugega. Tudi tu tišina. Besedilo s tem dramatizira idejo: skupnost ne ostane brez bistvenega navodila.

Zadnje besede

Nato pride eden najbolj znanih stavkov v budizmu: vayadhammā saṅkhārā, appamādena sampādetha. V prevodu, uporabljenem tukaj: »Pogojene stvari so podvržene razpadu. Dovršite pot z marljivostjo.« Prvi del je razmeroma jasen. saṅkhārā tukaj pomeni pogojene oziroma sestavljene tvorbe. vayadhamma: njihova narava je propadanje, razpadanje, izginjanje. Težje je: appamāda.

Kaj pomeni appamāda? Appamāda pomeni nekaj med: marljivostjo, budnostjo, skrbnostjo, nezavlačevanjem, nezapuščanjem prakse. Ni samo: »potrudite se«. Gre za nasprotje: duhovne malomarnosti. Zato izraz marljivost v glavnem prevodu dopolnjujemo z razlago: budna, nezanemarljiva vztrajnost. Tudi glagol sampādetha ni le: »naredite nekaj.« Pomeni: dokončati, dovršiti, uresničiti. Zato je naš prevod: »Pogojene stvari so podvržene razpadu. Dovršite pot z marljivostjo.«

Zakaj so zadnje besede tako primerne? Ker Buda ne reče »Molite k meni«, »Čakajte na mojo vrnitev« ali »Moje telo bo ostalo z vami«, temveč poudari: vse pogojeno razpada. In iz tega sledi: vadite. To je izredno koncentriran povzetek zgodnjega budističnega poudarka.

Parinibbāna

Po zadnjih besedah sutta opisuje zaporedje globokih meditativnih stanj. Buda prehaja skozi jhāne in brezoblična področja. Ānanda za trenutek misli, da je že umrl. Anuruddha ga popravi. Nato se pripoved nadaljuje do: parinibbāne. Tu moramo biti terminološko previdni.

Nibbāna in parinibbāna. Poznejše razlage pogosto uporabljajo jasno razliko: nibbāna — osvoboditev, ki jo arahant doseže še za življenja; parinibbāna — njegova smrt, po kateri ni nadaljnjega rojstva. To je uporaben opis. Toda v zgodnjih suttah izrazje ni povsod tako strogo ločeno. Nibbāna in parinibbāna se lahko uporabljata v širših in delno prekrivajočih se pomenih. Zato ne bomo trdili: »v pāliju ta dva izraza vedno pomenita dve popolnoma različni stvari.« V kontekstu DN 16 pa je jasno, da parinibbāna označuje Budov končni prehod ob smrti, potem ko je bilo osvobajanje že doseženo.

Ali Buda po parinibbāni »preneha obstajati«? Zgodnji budistični teksti se takšnim formulacijam namenoma izogibajo. Vprašanje: kaj se po smrti zgodi s popolnoma prebujenim Tathāgato ni obravnavano kot preprosta izbira: obstaja, ne obstaja, oboje, niti eno. Zato ne bomo zapisali: »Buda je bil izničen.« Prav tako ne: »njegova večna duša je odšla drugam.« Obe formulaciji sta tuji načinu, kako zgodnja besedila obravnavajo problem.

Kozmični odziv. Ob Budovi smrti se zemlja strese. Božanstva reagirajo. Nekatera bitja žalujejo. Druga, bolj razvita v nauku, si rečejo: vse pogojene stvari so minljive. To je značilna kombinacija: mitološkega in doktrinarnega. Kozmos reagira na Budovo smrt. Toda nauk še vedno poudari: minljivost.

Pogreb. Malle iz Kusināre več dni častijo Budovo telo: s cvetjem, glasbo, dišavami in drugimi obredi. Sledi priprava kremacije. V pripovedi se pojavijo tudi čudežni elementi. Pogrebna grmada se na primer po pripovedi ne vžge, dokler ne pride Mahākassapa in se pokloni. Nato se vžge sama. Takšne epizode imajo očitno ritualno in legitimacijsko funkcijo. Mahākassapa, ki bo v poznejši tradiciji osrednja figura prvega koncila, je tako simbolno povezan tudi z zaključkom Budovega fizičnega življenja.

Relikvije

Po kremaciji ostanejo relikvije. In takoj nastane politično vprašanje: kdo jih bo dobil? Več skupin zahteva del Budovih telesnih ostankov. Po pripovedi posrednik Doṇa relikvije razdeli na: osem glavnih deležev. Posamezne skupnosti nato nad njimi zgradijo spomenike oziroma stūpe. Kasneje dobita svoj spomenik tudi posoda za delitev in pepel pogrebne grmade. To je ena osrednjih zgodnjih pripovedi o izvoru Budovega relikvijskega kulta.

Relikvije in zgodovina. Toda tu je potrebna natančnost. DN 16 je zgodnji literarni dokaz, da je bil spomin na Budove telesne ostanke zelo pomemben. To pa še ne pomeni, da lahko vsak element pripovedi obravnavamo kot neodvisno zgodovinsko potrjen. Ne moremo z gotovostjo dokazati: da je bilo deležev natanko osem, da je seznam vseh prejemnikov popolnoma zgodovinski, da so vsi opisani rituali potekali natanko tako, ali da so bile vse poznejše stūpne tradicije že popolnoma oblikovane v trenutku Budove smrti. Najvarneje je: zgodnja budistična tradicija je zelo zgodaj povezala Budovo smrt s telesnimi relikvijami, njihovo delitvijo in spominskimi stūpami; današnja pripoved v DN 16 pa je že literarno, ritualno in politično oblikovana.

Ali je to rojstvo budistične materialne kulture? V simbolnem smislu skoraj. Buda je učil: ne oklepaj se telesa kot jaza. Toda po njegovi smrti: njegove telesne relikvije postanejo svete. To ni nujno protislovje. Relikvija ni: Budova večna duša. Postane materialni znak: spomina, svetosti, zasluge, prisotnosti, in povezave z zgodovinskim učiteljem. Iz relikvijskih tradicij se razvije ogromen svet: stūp, romanj, relikviarijev, samostanskih kompleksov, umetnosti, donacij in rituala.

Menihi in relikvije. Prav tu moramo popraviti neko starejšo poenostavljeno zgodovinsko sliko. Včasih se je zgodnji budizem opisoval kot: menihi = meditacija in filozofija, laiki = stūpe, relikvije in ritual. Toda arheološke in epigrafske raziskave kažejo precej bolj prepleten svet. Menihi so sodelovali pri: donacijah, relikvijskih ustanovah, stūpah, romarskih krajih in spominskih praksah. Zato DN 16 ne bomo uporabljali kot dokaz za ostro ločnico: meniški »čisti budizem« proti laičnemu relikvijskemu kultu. Takšna slika je preveč preprosta.

DN 16 kot večplastna kompozicija

To je ključno za zgodovinsko branje. Mahāparinibbāna Sutta je zelo verjetno sestavljena iz več tradicijskih plasti. To se vidi že v strukturi. Nekateri deli so biografski, drugi doktrinarni seznami, institucionalna pravila, politični spomin, čudežne pripovedi, pogrebni ritual ali relikvijska legitimacija. To ne pomeni: »vse je pozna izmišljotina«. Pomeni: današnje DN 16 ne smemo brati kot dobesedni stenogram enega neprekinjenega zadnjega govora.

Kaj je lahko zgodovinsko jedro? Z razumno previdnostjo lahko kot zgodovinsko precej verjetne oziroma zelo zgodaj zasidrane elemente obravnavamo: da je Buda umrl v visoki starosti, da je bila njegova smrt povezana z zadnjim potovanjem, da je tradicija njegov konec zelo zgodaj povezovala s Kusināro, da je skupnost po smrti ustanovitelja morala rešiti vprašanje avtoritete, da so njegovi telesni ostanki zelo zgodaj postali pomembni, in da so se okoli krajev njegovega življenja razvijali spomin, romanje in čaščenje. Veliko težje je kot zgodovinski stenogram obravnavati: potrese, množice božanstev, čudežno vžiganje pogrebne grmade, vse dolge govore v njihovi današnji besedni obliki, ali popolnoma natančen seznam vseh prejemnikov relikvij.

Kaj je največje vprašanje DN 16? Na površini: Kako je Buda umrl? Toda globlje: Kaj je budizem, ko Bude ni več? Odgovori sutte so presenetljivo jasni. Ni več fizičnega učitelja. Ostanejo: Dhamma, Vinaya, praksa, skupnost, spomin, kraji, relikvije. Budizem se mora premakniti iz: prisotnosti ustanovitelja v: tradicijo. DN 16 pripoveduje prav ta prehod.

Zato je sutta hkrati konec in začetek. Z vidika Budove biografije je: konec. Z vidika budizma kot zgodovinske religije pa je: začetek nove faze. Dokler je Buda živ, lahko vprašaš: »Kaj je učitelj mislil?« Po njegovi smrti nastanejo druga vprašanja: Kaj je pristno? Kdo sme odločati? Kako rešiti spor? Kaj je pravilna disciplina? Kaj ohraniti? Kako recitirati nauke? Kako se spominjati Bude? Kje ga častiti? Kaj pomenijo njegove relikvije? To so vprašanja religije, ki mora preživeti svojega ustanovitelja.

Prvi institucionalni odgovor: Dhamma in Vinaya. To je verjetno najpomembnejša zapuščina DN 16. Ne en človek, krvna linija ali novi prerok, temveč Dhamma in Vinaya. Seveda se bodo pozneje različne budistične skupnosti sporekle: kaj natančno spada v Dhammo, kaj v Vinayo, kateri teksti so pristni, in kako jih razlagati. Toda ideal je že tukaj: nauk mora biti večji od posameznega učitelja.

Zadnje besede so zato popolnoma logične. Če bi morali celotno sutto strniti v en sam stavek, bi bil najboljši prav zadnji: Pogojene stvari so podvržene razpadu. Dovršite pot z marljivostjo. Budovo telo razpade, politične države in skupnosti lahko razpadejo, spomin se lahko popači in tudi nauk se lahko izgubi. Zato: appamāda. Budnost. Skrbnost. Nezanemarjanje. Ne pasivno občudovanje učitelja, temveč praksa.

Zaključek

Mahāparinibbāna Sutta ni samo zgodba o smrti Bude. Je pripoved o: starosti, minljivosti, žalovanju, nasledstvu, instituciji, spominu, relikvijah, sveti geografiji in preživetju nauka. Tradicionalno pripoveduje o zadnjih dnevih Bude. Zgodovinsko-kritično pa jo je najbolje razumeti kot veliko, večplastno zgodnjo kompozicijo, v kateri so generacije skupnosti oblikovale spomin na trenutek, ko je učitelj izginil in je morala Dhamma obstati brez njegove fizične navzočnosti. V prvem govoru je Buda zagnal kolo Dhamme. V DN 16 njegovo telo utihne. Toda kolo naj bi teklo naprej. Ne zato, ker bi telo postalo nesmrtno. Ampak zato, ker ostanejo: nauk, disciplina, praksa in skupnost.

Naslednje besedilo bo nekaj povsem drugega. Ne en govor. Ne ena zgodba. Ampak zbirka kratkih verzov, ki je postala eden najbolj prepoznavnih povzetkov budističnega nauka: Dhammapada — 423 verzov o umu, etiki in poti.,

Viri in literatura

Primarna besedila in referenčne izdaje

• SuttaCentral: DN 16 (Mahāparinibbāna Sutta), prevod Bhikkhu Sujato.

Raziskovalna in preveritvena literatura

• SuttaCentral. Early Buddhist texts, translations, and parallels. For English Pāli translations, principally Bhikkhu Sujato. Dynamic digital corpus; cite individual text IDs where possible.

Opomba: preveritveni viri so del uredniškega aparata. Kjer izvirna uporabljena izdaja med rekonstrukcijo ni bila ohranjena, standardna referenčna izdaja ni predstavljena kot domnevni prvotni vir članka.