Genocid nad Taíni: kaj dokazujejo zgodovinski viri?
Ali zgodovinski viri upravičujejo poimenovanje genocid? Članek ločuje dokumentirano nasilje, vprašanje namena in sodobne pravne opredelitve.
Umetniška interpretacija organiziranega kolonialnega nasilja v Xaraguá leta 1503, navdihnjena z zgodovinskimi pričevanji. Ne prikazuje dokumentirano rekonstruiranega posameznega trenutka.
Ali lahko govorimo o genocidu pet stoletij pozneje?
Ali je bilo špansko nasilje nad Taíni genocid? Vprašanje je pomembno, vendar zahteva več kot preprost odgovor z da ali ne. Zgodovinski viri pričajo o organiziranih pobojih, zasužnjevanju, prisilnem delu, razseljevanju in nasilnem podrejanju staroselskih skupnosti. Njihove posledice so bile katastrofalne. Toda genocid ni samo sopomenka za množično pobijanje ali izjemno krutost. Označuje posebno obliko nasilja, usmerjenega proti človeški skupini kot taki. Zato moramo razlikovati med tremi vprašanji.
Kaj se je zgodilo? Kakšen namen lahko pripišemo storilcem? In kako njihova dejanja opredeljujemo danes? Razlikovanje je posebej pomembno, ker se je špansko osvajanje Hispaniole začelo leta 1492, izraz genocid pa je nastal šele leta 1944. Mednarodna konvencija, ki je določila njegovo pravno definicijo, je bila sprejeta leta 1948. To ne pomeni, da starejših dogodkov ne smemo raziskovati kot genocidnih.
Zgodovinarji uporabljajo sodobne pojme tudi za razlago preteklosti. Vendar morajo pri tem jasno povedati, ali predstavljajo zgodovinsko interpretacijo, primerjavo s poznejšimi pravnimi merili ali dejansko sodno ugotovitev. Prav tako ni dovolj, da iz katastrofalnega zmanjšanja prebivalstva neposredno sklepamo na obstoj enotnega načrta fizičnega iztrebljenja. Število umrlih, ki smo ga kritično obravnavali v KT-09, samo po sebi ne razkrije namena storilcev.
Ta namen moramo raziskati v zgodovinskih pričevanjih, organizaciji nasilja, izbiri žrtev ter načinih, kako so osvajalci svoja dejanja pojasnjevali in opravičevali.
Zgodovinska natančnost pri tem ni nasprotje moralne obsodbe. Je pogoj, da obsodba temelji na dejanskih dokazih.
Raphael Lemkin: ko je uničevanje ljudstev dobilo ime
Leta 1944 je pravnik Raphael Lemkin v knjigi Axis Rule in Occupied Europe uvedel izraz genocide oziroma genocid.[1] Besedo je oblikoval iz grškega izraza genos, ki se nanaša na rod oziroma skupino, in latinskega korena -cide, povezanega z ubijanjem. Vendar Lemkin ni želel poimenovati samo množičnega pobijanja. Njegova zasnova je bila širša.
Genocid je razumel kot usklajen proces uničevanja temeljev življenja narodne ali etnične skupine. Pri tem je lahko šlo za napade na politične in družbene ustanove, kulturo, jezik, vero, gospodarstvo, varnost, zdravje, svobodo in življenja njenih pripadnikov. Lemkin je posebej poudaril, da uničevanje skupine ne pomeni nujno takojšnjega pobitja vseh njenih članov. Lahko poteka postopoma, z razgrajevanjem ustanov in življenjskih razmer, ki omogočajo njen obstoj.
V svojem delu je razlikoval med različnimi tehnikami genocida: političnimi, družbenimi, kulturnimi, gospodarskimi, biološkimi, fizičnimi, verskimi in moralnimi. Opisoval je tudi dva povezana procesa. Prvi je uničevanje obstoječega družbenega reda zatirane skupine. Drugi je vsiljevanje družbenega reda osvajalcev. To razlikovanje je posebej pomembno za raziskovanje kolonializma.
Kolonialna oblast lahko skupnosti odvzame politično samostojnost, zemljo, nadzor nad delom in pravico do ohranjanja lastnih ustanov. Lahko razgradi njene družbene povezave ter njene pripadnike prisili v življenje po pravilih osvajalcev. Takšni procesi so bili pomembni za Lemkinovo širše razumevanje genocida. Toda zgodovinsko vprašanje ostaja: ali je bila razgradnja določene skupnosti posledica podrejanja, cilj njenega uničenja ali kombinacija obeh? Teh možnosti ne smemo samodejno enačiti.
Lemkinova prvotna zasnova nam omogoča raziskovati širok proces razgradnje skupinskega življenja. Pravna definicija iz leta 1948 pa je ožja.
Lemkinovo razumevanje genocida iz leta 1944 in pravna opredelitev Konvencije OZN iz leta 1948 nista povsem enaka.
Prvo nam pomaga razumeti različne zgodovinske oblike uničevanja skupnosti. Drugo zahteva izpolnitev določenih pravnih pogojev, predvsem posebnega namena uničenja zaščitene skupine.
Kaj pravzaprav zahteva Konvencija OZN?
Dokumentarni vir: Konvencija OZN o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (1948)
Generalna skupščina Združenih narodov je 9. decembra 1948 sprejela Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida. Veljati je začela 12. januarja 1951.[2] Drugi člen Konvencije opredeljuje genocid kot določena dejanja, storjena z namenom v celoti ali deloma uničiti narodno, etnično, rasno ali versko skupino kot tako. Konvencija navaja pet vrst dejanj:
- Ubijanje pripadnikov skupine.
- Povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb pripadnikom skupine.
- Namerno ustvarjanje življenjskih razmer, namenjenih njenemu popolnemu ali delnemu fizičnemu uničenju.
- Uvajanje ukrepov, namenjenih preprečevanju rojstev znotraj skupine.
- Prisilno premeščanje otrok iz ene skupine v drugo.
Toda samo dokaz, da je bilo storjeno eno izmed teh dejanj, še ne pomeni samodejnega dokaza genocida. Za pravno opredelitev je odločilen tudi poseben namen, imenovan dolus specialis. Gre za namen uničiti zaščiteno skupino v celoti ali deloma prav kot skupino. V sodni praksi se pri delnem uničenju upošteva, ali gre za bistven oziroma znaten del skupine.
To merilo je pomembno, ker genocid ni opredeljen samo z velikostjo trpljenja, temveč tudi s ciljem storilcev. Množični poboj je lahko storjen zaradi osvojitve ozemlja, zatrtja upora, političnega maščevanja ali zastraševanja prebivalstva. Takšna dejanja so lahko izjemno hudi zločini, tudi kadar posebnega genocidnega namena ni mogoče dokazati.
V drugih okoliščinah pa je lahko neposredno ali posredno fizično uničenje zaščitene skupine prav cilj nasilja.
Ali je potreben pisni ukaz?
Ne. Posebnega genocidnega namena ni treba dokazati samo s pisnim ukazom ali priznanjem storilca. Pomembni so lahko izbira žrtev, ponavljanje dejanj, izjave odgovornih oseb, organizacija napadov in širše okoliščine nasilja. Vendar mora biti dokazovanje strogo. Meddržavno sodišče je v sodbi Hrvaška proti Srbiji leta 2015 pojasnilo, da je genocidni namen mogoče sklepati tudi iz vzorca ravnanja. Kadar neposrednih dokazov ni, mora biti namen uničenja skupine edini razumni sklep iz ugotovljenih dejanj.[3]
To sodno merilo ne pomeni, da je mogoče Konvencijo iz leta 1948 preprosto retroaktivno uporabiti kot kazenski zakon za dogodke iz leta 1503. Pomeni pa, da lahko sodobna pravna merila pomagajo pri natančnejšem razumevanju dokaznega problema. Pri tem je pomembna še ena razlika. Politično podrejanje, kulturna razgradnja in izguba samostojnosti lahko pomenijo hude zgodovinske krivice. Lahko tudi prispevajo k dokazovanju širšega genocidnega procesa.
Toda sami po sebi še niso enaki dokazu posebnega namena fizičnega ali biološkega uničenja zaščitene skupine po Konvenciji. To razlikovanje bomo uporabili pri konkretnem primeru: pokolu v Xaraguá leta 1503.
Xaraguá 1503: kaj razkrivata nasprotujoči si kroniki?
Leta 1503 je na zahodu Hispaniole, na območju Xaraguá, prišlo do organiziranega pokola staroselskih voditeljev. Dogodek je povezan s kolonialnim guvernerjem Nicolásom de Ovandom in staroselsko voditeljico Anacaono. Njegovo širše zgodovinsko ozadje smo obravnavali že v KT-05. Tukaj nas zanima predvsem, kaj viri povedo o načrtovanju in namenu nasilja. Za to sta posebej pomembni pripovedi Bartoloméja de las Casasa in Gonzala Fernándeza de Ovieda.
Oba avtorja sta pisala znotraj španskega kolonialnega sveta. Njuni deli sta nastali pozneje, oba pa sta dogodek razlagala z različnih idejnih in političnih položajev.
Las Casas: napad na zbrane voditelje
Bartolomé de las Casas v delu Brevísima relación de la destrucción de las Indias, prvič natisnjenem leta 1552, opisuje guvernerjev prihod v Xaraguá.[4] Po njegovem poročilu se je na guvernerjevo povabilo zbralo več kot tristo staroselskih voditeljev. Španci naj bi številne zvabili v veliko stavbo, jih zaprli in stavbo zažgali. Las Casas opisuje tudi pobijanje drugih navzočih ter usmrtitev Anacaone. Njegovo pričevanje je ostra obsodba kolonialne krutosti.
Toda njegovo delo ni nevtralni upravni zapis. Nastalo je v okviru prizadevanj za razkritje in odpravo zlorab nad staroselskim prebivalstvom. Zato moramo njegove številke in posamezne podrobnosti primerjati z drugimi viri. Pomembno je tudi, da Las Casasova navedba o več kot tristo zbranih voditeljih sama po sebi še ni neodvisno preverjen seznam vseh usmrčenih.
Oviedo: zatrtje domnevne zarote
Dokumentarni vir: Oviedova kronika: knjiga III, poglavje XII
Gonzalo Fernández de Oviedo dogodek predstavlja precej drugače. V delu Historia general y natural de las Indias, knjiga III, poglavje XII, opisuje Ovanda kot sposobnega, pravičnega in versko predanega guvernerja.[5] Pokol v Xaraguá razlaga kot ukrep proti domnevni zaroti Anacaone in drugih staroselskih voditeljev. Toda prav njegova pripoved razkriva pomembne podrobnosti.
Oviedo opisuje, da je guverner vnaprej pripravil španske vojake na možnost napada, nato pa uporabil prireditev kot okoliščino, v kateri so bili zbrani staroselski voditelji. Zapisuje, da so bili voditelji zajeti, zvezani in zaprti v stavbo, ki so jo zažgali. Navaja več kot štirideset ubitih voditeljev. Anacaona je bila po njegovem poročilu obešena približno tri mesece pozneje.
Posebej pomembno je, da Oviedo opisuje tudi vlogo španskih kapitanov Diega Velázqueza in Rodriga Mexíe Treilla, ki sta bila seznanjena z guvernerjevo namero. To ni opis nenadnega, nenadzorovanega spopada. Gre za pripoved o organiziranem zajetju ljudi, ki so bili zbrani v okoliščinah navideznega miru.
Ali je zarota res obstajala?
Oviedo zatrjevano zaroto predstavlja kot upravičenje za nasilje. Toda njegovo poročanje ni neodvisen dokaz, da je bila zarota res pripravljena v opisani obliki. Prav tako Las Casasova obsodba sama po sebi ne razreši vseh vprašanj o političnih odnosih na območju Xaraguá. Zgodovinar mora zato ločiti med tem, kar kronista opisujeta, in njunima razlagama, zakaj se je to zgodilo.
Oba potrjujeta bistvene elemente organiziranega nasilja, čeprav se razlikujeta glede njegove upravičenosti in števila žrtev. Njuna pričevanja pa niso povsem neodvisna neposredna zapisa samih žrtev.
Za zdaj nimamo ohranjenega pričevanja staroselskega preživelega, ki bi ga bilo mogoče neposredno primerjati z obema španskima kronikama.
To je pomembna omejitev zgodovinskega gradiva.
Pokol kot sredstvo zastraševanja
Oviedova pripoved vsebuje še eno posebej zgovorno podrobnost. Po opisu usmrtitev zatrjuje, da je bilo kaznovanje Anacaone in njenih sodelavcev za staroselce tako zastrašujoče, da se pozneje niso več upirali. Ta zapis ne dokazuje, da je odpor v resnici dokončno prenehal. Razkriva pa, kako je kolonialni kronist razumel in upravičeval pomen nasilja. Pokol ni predstavljen samo kot kaznovanje določenih posameznikov. Predstavljen je tudi kot opozorilo širšemu prebivalstvu in način utrjevanja španske oblasti.
Kaj je zapisano, kaj lahko sklepamo in česa ne dokazuje?
Kaj je zapisano: Las Casas in Oviedo opisujeta organizirano zajetje in pobijanje staroselskih voditeljev v Xaraguá. Njuni pripovedi se razlikujeta glede številk, vzrokov in upravičenosti napada. Kaj lahko sklepamo: nasilje je bilo usmerjeno proti pomembnemu delu staroselskega političnega vodstva in je imelo širši zastraševalni pomen.
Česa ne moremo dokazati samo iz teh pripovedi: obstoja enotnega načrta fizičnega uničenja vseh Taínov ali posebnega genocidnega namena vsakega posameznega udeleženca. Takšna omejitev ne zmanjšuje resničnosti organiziranega pokola. Pomeni, da moramo vprašanje genocida obravnavati s posebno pozornostjo do namena storilcev.
Genocidni pokol: Braunova zgodovinska interpretacija
Leta 2023 je zgodovinar Harald E. Braun v prvem zvezku zbirke The Cambridge World History of Genocide objavil študijo o treh pokolih med zgodnjim španskim osvajanjem Amerik.[6] Obravnaval je Xaraguá leta 1503, Cholulo leta 1519 in Toxcatl leta 1520. Njegov cilj ni bil zgolj primerjati števila umrlih. Zanimal ga je način, kako so osvajalci z načrtovanim množičnim nasiljem spreminjali politične odnose ter širšemu staroselskemu prebivalstvu pošiljali zastraševalno sporočilo. Za takšne dogodke uporablja pojem genocidni pokol.
Pri tem se opira na sociologa Lea Kuperja, ki je obravnaval uničenje dela širše skupine kot opozorilo njenim preživelim pripadnikom. V Braunovi razlagi so bili izbrani posamezniki oziroma skupnosti napadeni zaradi svojega položaja znotraj širše skupine. Njihovo pobijanje je služilo tudi kot demonstracija, kaj se lahko zgodi drugim, če se ne podredijo.
Podreditev in uničenje nista vedno isti cilj
Braunovo raziskavo moramo pri tem brati natančno. Avtor razlikuje med dinamiko podrejanja prebivalstva in dinamiko njegovega odstranjevanja. V obravnavanih zgodnjih španskih pokolih posebej izpostavlja prvo. Osvajalci so z množičnim nasiljem želeli zlomiti politično in vojaško moč določenih skupnosti, odstraniti njihovo vodstvo ter prestrašiti preživele. To razlikovanje je pomembno.
Če je namen nasilja podrediti skupnost, to še ni samodejno enako namenu fizično uničiti celotno zaščiteno skupino po pravni definiciji iz leta 1948. Toda Braun zato teh pokolov ne razume kot običajne vojaške spopade. Nasprotno. V njih prepoznava posebej skrajno obliko množičnega nasilja nad skupnostmi, izbranimi zaradi njihove pripadnosti širšemu staroselskemu prebivalstvu.
Njegova uporaba izraza genocidni pokol je torej zgodovinopisno utemeljena klasifikacija, ki izhaja iz posebnega analitičnega okvira. Ni pravnomočna sodna ugotovitev.
Xaraguá kot primer organiziranega zastraševanja
Pri Xaraguá Braun poudarja, da je bilo nasilje usmerjeno proti staroselskemu vodstvu in širši skupnosti. Pokol je odstranil pomemben del politične in vojaške strukture ter prispeval k nadaljnjemu španskemu podrejanju območja. Avtor opozarja tudi na uporabo domnevnih staroselskih zarot kot upravičenja za preventivne napade. To se ujema z Oviedovim načinom predstavljanja dogodka.
Toda Braunova analiza dodaja pomembno razsežnost: v političnih odnosih med staroselskimi skupnostmi niso sodelovali samo Španci. V predobjavni različici poglavja obravnava tudi sodelovanje staroselskih bojevnikov iz rivalskih skupnosti na strani osvajalcev. Tega podatka ne smemo uporabiti za zmanjševanje španske odgovornosti za organizacijo pokola. Opozarja pa, da zgodovinskih odnosov ne smemo poenostaviti na dve povsem homogeni skupini.
Staroselske skupnosti so imele različne politične interese, odnose in konflikte, ki so jih osvajalci lahko izkoriščali. Podrobnosti takšnega sodelovanja ostajajo odvisne od omejenega kolonialnega gradiva.
Kaj Braunova raziskava dokazuje?
Braunova analiza daje pomembno znanstveno podlago za uporabo izraza genocidni pokol pri obravnavi Xaraguá. Povezuje organizirano pobijanje, izbiro staroselskega vodstva, zastraševanje preživelih in utrjevanje kolonialne oblasti. Ne dokazuje pa sama po sebi obstoja enotnega, vnaprej določenega načrta fizičnega iztrebljenja vseh Taínov. To je bistvena razlika.
Zgodovinopisna opredelitev genocidnega pokola je pomembna in utemeljena. Ni pa nadomestilo za ločeno dokazovanje vseh elementov sodobne pravne definicije genocida.
Med zaščito in izkoriščanjem: protislovje kolonialne oblasti
Pri raziskovanju nasilja nad Taíni se pojavi posebno protislovje. Španska krona je staroselsko prebivalstvo v pomembnem delu svoje uradne politike razumela kot podložnike, ki naj bi jih varovali, pokristjanjevali in vključili v kolonialni red. Hkrati je kolonialni sistem njihovo delo in gospodarske vire podrejal interesom osvajalcev. Kako je mogoče uskladiti zatrjevano zaščito z dejanskim nasiljem?
Zgodovinar Eitan Ginzberg je to vprašanje obravnaval v raziskavi Genocide and the Hispanic-American Dilemma iz leta 2020.[7] Opozarja na protislovje med uradnim priznavanjem staroselcev kot razumnih podložnikov in njihovo dejansko uporabo za potrebe španskega imperija. Politika ohranjanja prebivalstva je bila povezana s politiko njegovega gospodarskega izkoriščanja.
Sistem, ki naj bi zagotavljal varstvo, je tako v praksi omogočal razmere, ki so postale izjemno uničujoče. Ginzberg obravnava tudi Lemkinovo neobjavljeno raziskavo o španski kolonizaciji, v kateri je Lemkin njene posledice razumel kot genocidne. To odpira pomembno vprašanje zgodovinske odgovornosti.
Ali predpisi o zaščiti dokazujejo odsotnost genocida?
Ne. Dejstvo, da je kraljeva oblast formalno predvidevala varstvo staroselskega prebivalstva, ne dokazuje, da je bilo to varstvo učinkovito ali da kolonialne oblasti niso izvajale skrajnega nasilja. Za zgodovinsko presojo je pomembna tudi dejanska praksa. Toda tudi nasprotni sklep bi bil prehiter. Vsak predpis o delu, vsako nasilno podrejanje ali vsak izraz kolonialnega gospodarskega interesa sam po sebi še ne dokazuje namena fizično uničiti celotno etnično skupino. Motivi kolonialnih akterjev so se lahko razlikovali.
Pridobivanje zlata, politična oblast, pokristjanjevanje, preprečevanje upora in osebno bogatenje so bili različni cilji, ki so se v praksi lahko prepletali. Njihove posledice so bile lahko katastrofalne, ne da bi imel vsak posamezni storilec enak namen.
Ali gospodarsko izkoriščanje izključuje genocidni namen?
Prav tako ne. Kolonialna oblast je lahko želela izkoriščati delo širšega prebivalstva, hkrati pa namerno pobijati posamezne skupnosti ali njihovo vodstvo. Cilja podrejanja in fizičnega uničenja se lahko prepletata. Toda njunega razmerja ni mogoče določiti samo iz splošnega opisa kolonializma. Potrebni so dokazi o konkretnih dejanjih, njihovem namenu in okoliščinah.
Poleg tega je pomembno razlikovati med odgovornostjo širšega sistema in namenom posameznih storilcev. Kolonialni sistem lahko povzroča množično trpljenje in smrt ter nosi jasno zgodovinsko odgovornost, četudi za vsakega njegovega uradnika ni mogoče dokazati posebnega genocidnega namena. Takšno razlikovanje ne zmanjšuje odgovornosti. Preprečuje pa, da bi različne zgodovinske pojave prisilno združili v eno samo pojasnilo.
Kje so meje zgodovinskega in pravnega sklepanja?
Kaj lahko po pregledu virov dejansko ugotovimo? Prvič, špansko osvajanje Hispaniole je vključevalo dokumentirano organizirano nasilje nad staroselskimi skupnostmi. Drugič, pokol v Xaraguá leta 1503 je bil načrtovano dejanje pod oblastjo Nicolása de Ovanda. Tretjič, nasilje je bilo usmerjeno proti pomembnemu delu staroselskega političnega vodstva, kolonialni kronist pa je posebej poudarjal njegov zastraševalni učinek.
Četrtič, sodobna zgodovinopisna raziskava Haralda E. Brauna ta dogodek izrecno uvršča med genocidne pokole. To so pomembne ugotovitve. Toda iz njih ne moremo samodejno izpeljati dokončne sodne ugotovitve o genocidu nad celotnim ljudstvom Taíno po merilih Konvencije iz leta 1948.
Število mrtvih ni pravni dokaz namena
Veliko število žrtev je lahko pomemben dokaz obsega nasilja. Toda samo po sebi še ne dokazuje posebnega genocidnega namena. Tudi manjši pokol lahko predstavlja del genocidnega procesa, kadar so izpolnjeni ustrezni pogoji glede namena in ciljne skupine. Pravno vprašanje torej ni zgolj, koliko ljudi je umrlo. Pomembno je, zakaj so bili izbrani in kakšen cilj je storilec zasledoval.
Politično vodstvo in zaščitena skupina
Organizirano uničevanje političnega vodstva je lahko sredstvo za podrejanje širšega prebivalstva. V določenih okoliščinah je lahko tudi del procesa, usmerjenega proti obstoju zaščitene skupine. Toda obeh možnosti ne moremo brez dodatnih dokazov enačiti. Pri Xaraguá imamo močne dokaze o načrtovanem napadu na voditelje.
Za širši sklep o namenu fizičnega uničenja vseh Taínov pa bi potrebovali dodatno dokazno utemeljitev, ki presega samo ta dogodek.
Zakaj ne govorimo o prvem genocidu v zgodovini?
Trditev, da je bilo špansko osvajanje Hispaniole prvi genocid v zgodovini, ni utemeljena. Množično uničevanje skupin je obstajalo že veliko prej. Zgodovinopisje genocida raziskuje tudi primere iz antičnega, srednjeveškega in zgodnjega novoveškega obdobja. V isti znanstveni zbirki, v kateri je objavljena Braunova raziskava, je posebej obravnavano tudi špansko nasilje na Kanarskih otokih pred osvajanjem Karibov.[6] Prav tako pokola v Xaraguá ne smemo neposredno pripisati Krištofu Kolumbu.
Leta 1503 je kolonialno oblast na Hispanioli vodil Nicolás de Ovando. Kolumbova zgodnejša dejanja zahtevajo lastno zgodovinsko presojo, ne smemo pa ga brez dokazov predstavljati kot neposrednega organizatorja dogodka, ki se je zgodil pod poznejšim guvernerjem.
Ali je genocid pravno dokazan?
Za pokol v Xaraguá nimamo mednarodne sodne odločbe, ki bi posameznim storilcem pripisala kazensko odgovornost za genocid po Konvenciji iz leta 1948. Takšna konvencija v času dogodka sploh ni obstajala. To pa ne pomeni, da zgodovinarji dogodka ne smejo analizirati s pomočjo sodobnih konceptov. Pomeni, da morajo dosledno razlikovati med analitično klasifikacijo in sodno ugotovljeno odgovornostjo.
Pravno previdna presoja ni opravičilo za zgodovinsko nasilje. Prav tako moralna obsodba ni dovoljenje za izmišljanje pravnih sodb.
Obe zahtevi morata veljati hkrati.
Brez zgodovinskega opravičila
Ali je bilo špansko nasilje nad Taíni genocid? Na to vprašanje ne moremo odgovorno odgovoriti tako, da vse dogodke od leta 1492 naprej združimo v eno samo nediferencirano trditev. Posamezne pokole, kolonialne politike in širši proces podrejanja moramo raziskovati glede na njihove dokaze in namene. Pri pokolu v Xaraguá leta 1503 imamo močno zgodovinsko podlago za ugotovitev organiziranega množičnega nasilja nad staroselskim vodstvom. Zgodovinar Harald E. Braun ga izrecno obravnava kot genocidni pokol.
Njegova interpretacija je pomembna in znanstveno utemeljena, vendar je ne smemo predstavljati kot mednarodno sodno odločbo. Prav tako iz nje ne smemo avtomatično izpeljati obstoja enotnega načrta fizičnega iztrebljenja vseh Taínov. Toda takšne dokazne omejitve niso razlog za zmanjševanje kolonialne odgovornosti.
Organizirani pokoli, prisilno delo, zasužnjevanje in nasilno podrejanje skupnosti ostajajo zgodovinske krivice ne glede na to, katera pravna ali znanstvena kategorija jih najbolje opisuje. Zgovorno je, da celo Oviedo, ki je Ovanda predstavljal kot pravičnega guvernerja, opisuje načrtovano zajetje in usmrtitev staroselskih voditeljev. Njegov poskus upravičevanja napada nam ne odvzame dokaza o nasilju.
Razkrije, kako ga je kolonialni svet poskušal predstaviti kot potrebno sredstvo vzpostavljanja oblasti. Španskega osvajanja ni mogoče opravičiti z domnevno civilizacijsko večvrednostjo, verskim poslanstvom ali gospodarskimi interesi imperija. Taíni niso bili brezpravna ovira na poti evropskega širjenja. Bili so ljudje s svojimi družinami, skupnostmi, političnimi voditelji in pravico do samostojnega življenja.
Zgodovinska natančnost ne zahteva milejše obsodbe kolonialnega nasilja. Zahteva, da svojo obsodbo opremo na dejanja, za katera imamo dokaze.
Kjer zgodovinarji utemeljeno prepoznajo genocidni pokol, moramo njihovo razlago predstaviti. Kjer ostaja dokazovanje posebnega namena odprto, moramo to priznati. In kjer kolonialni viri razkrivajo organizirano pobijanje ter nasilno podrejanje, teh dejstev ne smemo zmanjševati s sklicevanjem na pravno negotovost.
Življenja žrtev niso bila manj vredna zato, ker se je beseda genocid pojavila šele mnogo stoletij pozneje.
Za obsodbo dokumentiranih krivic ne potrebujemo izmišljene sodne razsodbe. Potrebujemo natančno razumevanje tega, kaj se je zgodilo, kdo je ravnal in kakšen namen ter posledice lahko utemeljimo z zgodovinskimi dokazi.
Viri in nadaljnje branje
- Raphael Lemkin, Axis Rule in Occupied Europe: Laws of Occupation, Analysis of Government, Proposals for Redress, Carnegie Endowment for International Peace, 1944, poglavje IX, »Genocide«, str. 79–95 Vir
- United Nations, Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide, sprejeta 9. decembra 1948, začetek veljavnosti 12. januarja 1951, predvsem člen II Vir 1 Vir 2
- International Court of Justice, Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide (Croatia v. Serbia), sodba z dne 3. februarja 2015. Posebej obravnava posebnega genocidnega namena in dokazovanja iz vzorca ravnanja Vir
- Bartolomé de las Casas, Brevísima relación de la destrucción de las Indias, rokopisno dokončana leta 1542, prvič tiskana v Sevilli leta 1552. Razdelek »Los reinos que había en la isla Española«, opis Xaraguá in Anacaone Vir
- Gonzalo Fernández de Oviedo y Valdés, Historia general y natural de las Indias, knjiga III, poglavje XII, »De la gobernación del comendador mayor de Alcántara…«. Digitalni prepis zgodovinskega besedila, projekt Early Modern Spain, King's College London Vir
- Harald E. Braun, »Genocidal Massacres in the Spanish Conquest of the Americas: Xaragua, Cholula and Toxcatl, 1503–1519«, v The Cambridge World History of Genocide, zv. I, Cambridge University Press, 2023, str. 622–647 Predobjavna različica celotnega poglavja je dostopna v repozitoriju Univerze v Liverpoolu: Vir 1 Vir 2
- Eitan Ginzberg, »Genocide and the Hispanic-American Dilemma«, Genocide Studies and Prevention: An International Journal, 14(2), 2020, str. 122–152. Razprava o protislovju med zaščito in izkoriščanjem staroselskega prebivalstva ter Lemkinovi interpretaciji kolonializma Vir
Avtor razlikuje med dinamiko podrejanja in odstranjevanja. Izraz genocidni pokol uporablja po Leu Kuperju. Predobjavna različica ni nujno povsem identična končni založniški izdaji
Bibliografska opomba: naslov poglavja vsebuje obdobje 1503–1519, vendar besedilo pravilno datira pokol Toxcatl v leto 1520. Naslova zaradi tega ne spreminjamo