Koliko Taínov je umrlo? Demografska katastrofa in meje zgodovinskih številk
Koliko Taínov je umrlo po letu 1492? Pregled zgodovinskih ocen in nepopolnih popisov pokaže, zakaj ene same zanesljive številke nimamo.
Umetniška zgodovinska rekonstrukcija taínske skupnosti na Hispanioli okoli leta 1514–1515. Ne prikazuje posameznega dokumentiranega dogodka.
Koliko ljudi je izginilo iz kolonialnih evidenc?
Koliko Taínov je umrlo po prihodu Krištofa Kolumba na Hispaniolo leta 1492? Zdi se, da bi moralo biti mogoče odgovoriti s številko. Morda z okvirno oceno, ki bi povedala, kako veliko tragedijo je povzročilo špansko osvajanje. Toda zgodovinski viri nam ne omogočajo tako preprostega odgovora. Ne poznamo natančnega števila prebivalcev otoka pred evropskim prihodom. Kolonialni registri so nepopolni in so bili pogosto sestavljeni zaradi potreb oblasti. Zgodovinarji, arheologi in genetiki pa uporabljajo različne metode, ki ne merijo nujno istega.
Zato moramo razlikovati med številom prebivalcev pred kolonizacijo, številom ljudi v poznejših kolonialnih evidencah, demografskim upadom in številom dejansko umrlih. To niso enake količine. Če poznejši kolonialni register vsebuje bistveno manj ljudi od ocenjene predkolonialne populacije, razlike ne moremo samodejno razglasiti za število pobitih. Medtem so ljudje umirali, se rojevali, preseljevali, umikali kolonialnemu nadzoru ali iz drugih razlogov izginjali iz posameznih evidenc. Toda ta metodološka previdnost ne zmanjšuje dejanske katastrofe.
Po letu 1492 je staroselsko prebivalstvo Hispaniole doživelo izjemno hud demografski zlom. Špansko osvajanje je prineslo nasilje, prisilno delo, razseljevanje, odvzem gospodarske samostojnosti ter razgradnjo družinskih in prehranskih razmer. Epidemije so katastrofo dodatno poglobile. Demograf Massimo Livi-Bacci je pokazal, da takšnega procesa ni mogoče zadovoljivo pojasniti zgolj s širjenjem bolezni.[1][2]
Pomembno je namreč tudi, kaj se zgodi z ljudmi, ko izgubijo možnost samostojno pridelovati hrano, ohranjati družine in odločati o lastnem življenju. Zato vprašanje ni samo, koliko jih je umrlo. Vprašanje je tudi, kako je kolonialni sistem ustvarjal razmere, v katerih so ljudje umirali in v katerih je bilo vse težje ohranjati prihodnje generacije.
Hispaniola pred letom 1492: spor okoli začetne številke
Hispaniola, današnji Haiti in Dominikanska republika, je bila pred prihodom Špancev dom številnih staroselskih skupnosti. Danes jih pogosto povezujemo s poimenovanjem Taíno oziroma Taíni. Toda prebivalcev otoka ne smemo predstavljati kot ene same politično in kulturno povsem enotne skupnosti. Njihova naselja, lokalna vodstva, sorodstvene vezi in gospodarski odnosi so sestavljali raznolik družbeni svet, ki je obstajal že dolgo pred evropskim prihodom. Koliko ljudi je v njem živelo? Zanesljivega splošnega popisa iz leta 1492 nimamo.
V zgodovinopisju so se pojavljale ocene od približno 60.000 do skoraj osmih milijonov prebivalcev Hispaniole. Razpon je izjemen, vendar to ne pomeni, da so vse ocene enako utemeljene. Nekateri raziskovalci so izhajali iz zgodnjih kolonialnih evidenc in predpostavljene hitrosti zmanjševanja prebivalstva. Drugi so upoštevali možnosti pridelave hrane, gospodarsko zmogljivost otoka, velikost naselij in prostorsko razporeditev prebivalstva.
Massimo Livi-Bacci je v raziskavi Return to Hispaniola iz leta 2003 ponovno kritično ocenil takšne izračune. V poznejši razpravi iz leta 2006 pojasnjuje, da je njegovo rekonstrukcijo mogoče umestiti približno med 200.000 in 300.000 prebivalcev. Verjetnost njegove ocene izrazito upada pri številkah pod 100.000 ali nad 400.000.[1][2] To ni dokaz, da je leta 1492 na otoku živelo natanko toliko ljudi. Gre za demografski model, ki temelji na določenih zgodovinskih in gospodarskih predpostavkah.
Drugačne metode lahko privedejo do bistveno drugačnih rezultatov. Posebej pomembne so novejše genetske raziskave, ki jih bomo obravnavali pozneje. Toda zakaj je začetno število tako pomembno? Če predpostavimo milijon prebivalcev, bo poznejše zmanjšanje videti precej drugače kakor pri izhodiščni oceni 200.000 ljudi. Zato začetna številka močno vpliva na rekonstrukcijo katastrofe.
Obenem pa se moramo izogniti napačnemu sklepu: tudi če bi izhodiščno prebivalstvo poznali natančno, zmanjšanje njegovega števila ne bi bilo enako številu neposredno umorjenih ljudi. Demografski upad vključuje različne procese. Ljudje lahko umirajo zaradi nasilja, bolezni, podhranjenosti in izčrpanosti. Rodnost se lahko zmanjša. Prebivalci se lahko preselijo ali izgubijo položaj, zaradi katerega so bili prej vključeni v določeno evidenco. Zgodovinsko resnico zato lahko iščemo samo tako, da najprej razumemo pomen posameznih številk.
Največja ocena ni nujno najboljša. Toda tudi najnižja ocena ne pomeni samodejno najmanjše zgodovinske odgovornosti.
Leto 1514: ko so ljudi preštevali zato, da so jih razdeljevali
Dokumentarni vir: Repartimiento staroselskega prebivalstva Hispaniole (1515)
Eden najpomembnejših dokumentov za raziskovanje zgodnje kolonialne Hispaniole je repartimiento iz let 1514–1515. Gre za razdeljevanje staroselskega prebivalstva za potrebe kolonialnega dela. Zapis je ohranjen v španskem državnem arhivu Archivo General de Indias pod signaturo PATRONATO,172,R.4.[3] Dokument je pomemben, ker ne temelji zgolj na poznejših ocenah. Nastal je kot dejanska upravna evidenca španske oblasti. Toda njegov namen ni bil nepristransko prešteti vseh prebivalcev Hispaniole.
Kolonialna administracija je ljudi razvrščala in razdeljevala v okviru sistema, povezanega z encomiendo. Ta je španskim prejemnikom omogočal zahtevati delo in določene druge obveznosti od staroselskih skupin. Pravno je predvideval tudi dolžnosti varstva in verskega poučevanja. V praksi pa je omogočal obsežno izkoriščanje in prisilno delo. Zato moramo dokument razumeti v okoliščinah, v katerih je nastal. Staroselci so bili v njem razvrščeni predvsem glede na potrebe kolonialnega upravljanja.
Zgodovinar Francisco Moscoso v raziskavi o družbenih kategorijah Taínov objavlja naslednjo preglednico: | Kategorija | Število | |---|---:| | Cacical | 409 | | Naborías | 6.948 | | Indios de servicio | 14.840 | | Otroci | 1.592 | | Starejši | 1.504 | | Objavljeni skupni seštevek | 25.302 | Izrazi cacical, naborías in indios de servicio so ohranjeni v izvirni obliki, ker označujejo zgodovinske družbene oziroma kolonialne upravne kategorije, katerih pomena ne bi bilo ustrezno poenostaviti z enim sodobnim slovenskim izrazom.[4]
Vendar se že pri tej preglednici pojavi težava. Če seštejemo vseh pet navedenih kategorij, dobimo 25.293 oseb, medtem ko objavljena tabela navaja 25.302. Razlika je devet oseb. Zgodovinarka Ida Altman v raziskavi iz leta 2007 za repartimiento iz leta 1514 navaja drugačno skupno številko, 26.334 oseb. Pri tem se sklicuje na strokovno literaturo o zgodnji kolonialni Hispanioli.[5]
Teh razlik ne moremo dokončno razložiti brez preverjanja izvornih tabulacij in uporabljenih kategorij. Toda pomembnejše je naslednje.
Nobena od teh številk ne dokazuje, da je bilo leta 1514 na celotnem otoku živih samo toliko Taínov.
Repartimiento ni bil sodoben splošni popis. Ljudje zunaj določenih kolonialnih razdelitev, prebivalci, ki so se umaknili izpod nadzora oblasti, in tisti, ki jih uporabljena merila niso zajela, v teh podatkih niso nujno vidni. Prav tako iz registra ni mogoče neposredno ugotoviti, koliko ljudi je bilo med letoma 1492 in 1514 pobitih, koliko jih je umrlo zaradi drugih vzrokov in koliko jih zaradi nepopolnih evidenc preprosto ni bilo zabeleženih.
Kaj je zapisano, kaj lahko sklepamo in česa ne dokazuje?
Kaj je zapisano: kolonialna oblast je v letih 1514–1515 evidentirala več deset tisoč staroselcev v okviru razdeljevanja dela. Kaj lahko sklepamo: dokument omogoča vpogled v organizacijo kolonialnega izkoriščanja, razvrščanje prebivalstva in nekatere posledice osvajanja. Česa ne dokazuje: ne določa natančnega števila vseh živečih prebivalcev Hispaniole, niti skupnega števila umrlih po letu 1492. Kolonialni register je neprecenljiv zgodovinski vir.
Vendar moramo ohraniti razliko med zgodovino ljudi in tem, kar je o njih želela zapisati oblast, ki je razpolagala z njihovim delom.
Kolonialna oblast in uničevanje pogojev za življenje
Ko govorimo o nasilju med osvajanjem, pogosto najprej pomislimo na oborožene napade, pobijanje, kaznovanje in zasužnjevanje. Takšne oblike nasilja so dokumentiran del španskega osvajanja Karibov. Toda demografske katastrofe ne moremo razumeti samo s številom ljudi, ki so umrli neposredno zaradi orožja. Skupnost je odvisna tudi od hrane, družin, otrok, gospodarske samostojnosti in možnosti, da svoje življenje organizira iz generacije v generacijo. Špansko osvajanje je poseglo prav v te temelje.
Ko je delo za koloniste izpodrinilo delo za preživetje
Staroselske skupnosti Hispaniole so pred prihodom Evropejcev vzdrževale lastne sisteme pridelave hrane, ribolova, nabiranja in drugih gospodarskih dejavnosti. Kolonialna oblast je vse več njihove delovne sile preusmerjala v pridobivanje zlata, transport, gradnjo in oskrbovanje španskih naseljencev. To je pomenilo, da so morali ljudje opravljati delo za kolonialno gospodarstvo, hkrati pa je ostajalo manj časa in delovne sile za vzdrževanje lastnih skupnosti.
Livi-Bacci opozarja, da je takšen odvzem dela povečal obremenitve, zmanjšal razpoložljivost dobrin in poslabšal življenjske razmere.[2] Posledice so bile medsebojno povezane. Pomanjkanje hrane je lahko povzročilo izčrpanost. Izčrpani ljudje so bili ranljivejši za bolezni. Bolezni in smrti so zmanjšale število ljudi, ki so lahko skrbeli za družine in pridelavo hrane. Tako je nastajal proces, v katerem je ena posledica poglabljala drugo. Zato ne govorimo samo o naključni gospodarski krizi.
Govorimo o sistemu prisilnega podrejanja, v katerem je kolonialna oblast odločala o delu ljudi in s tem posegala v pogoje njihovega preživetja.
Razseljevanje in razpad družinskih vezi
Enako pomembne so bile posledice za družinsko življenje. Livi-Bacci navaja, da so bili staroselci, vključeni v rudarsko delo, od družin ločeni tudi osem mesecev ali več na leto.[2] Takšna odsotnost je lahko močno prizadela partnerske odnose, skrb za otroke in vzdrževanje skupnosti. Prisilne premestitve iz enega kraja v drugega ter razdeljevanje med različne kolonialne prejemnike so dodatno slabili obstoječe družbene povezave.
Ljudje so izgubljali nadzor nad svojim časom, delom in pogosto tudi nad možnostjo skupnega življenja z bližnjimi. To je imelo lahko posledice, ki jih neposredno število smrti ne zajame.
Kaj nam pove razmerje med ženskami in otroki?
Livi-Bacci je v raziskavi analiziral tudi omejen vzorec kolonialnih evidenc iz okrožij Concepción in Puerto Plata. V njem je bilo zabeleženih 1.077 moških, 894 žensk in 251 otrok. Razmerje med otroki in ženskami je znašalo približno 0,281. Toda tega podatka ne moremo uporabiti kot neposrednega merila rodnosti celotne Hispaniole.
Preglednica zajema samo izbrane skupine, pri katerih je bilo navedeno število moških in žensk ter vsaj en otrok. Prav tako ni mogoče zanesljivo ločiti, kolikšen del ugotovljenega razmerja izhaja iz zmanjšane rodnosti, povečane umrljivosti otrok ali značilnosti kolonialnega evidentiranja.[2] Podatek zato ni dokončen odgovor.
Je pa pomemben namig, ki ga je treba obravnavati skupaj z drugimi zgodovinskimi pričevanji o ločevanju družin in slabšanju življenjskih razmer. Demografski zlom lahko nastane zaradi povečane umrljivosti, zmanjšane rodnosti in njunega medsebojnega vpliva. Ko so ljudje prisilno razseljeni, izčrpani in prikrajšani za varnost, postane težje ohranjati družine in zagotavljati preživetje otrok. To ne pomeni, da lahko otroke, ki se niso rodili, prištevamo med mrtve.
Pomeni pa, da posledic kolonialnega sistema ne moremo meriti samo s številom neposredno ubitih ljudi.
Prisilno delo je poseglo v sedanjost staroselskih skupnosti. Razgradnja družin in življenjskih razmer pa je ogrožala tudi njihovo prihodnost.
Epidemija, ki je prišla po začetku katastrofe
Dokumentarni vir: Pismo hieronimitov o črnih kozah na Hispanioli (10. januar 1519)
Epidemije so bile pomemben dejavnik katastrofalnega upada staroselskega prebivalstva Amerik. Po prihodu Evropejcev so se širili povzročitelji bolezni, s katerimi številne staroselske skupnosti niso imele predhodnih izkušenj. Toda pri Hispanioli je posebej pomembno vprašanje časa. Prvi dobro dokumentirani veliki izbruh črnih koz je nastopil konec leta 1518.
Dne 10. januarja 1519 sta hieronimitska brata Luis de Figueroa in Alonso de Santo Domingo španskemu kralju poslala pismo o epidemiji, ki je prizadela staroselsko prebivalstvo. Dokument je ohranjen v Archivo General de Indias pod signaturo PATRONATO,174,R.11.[6] Po objavljenem zgodovinskem prepisu pisma avtorja poročata, da je zaradi epidemije umrla oziroma umirala skoraj tretjina staroselcev, na katere se nanaša njuno poročilo. To je izjemno resno pričevanje.
Vendar navedbe ne smemo razglasiti za sodobno preverjeno stopnjo umrljivosti za celotno prebivalstvo Hispaniole.[2] Pomembno je tudi, da je od prvega Kolumbovega prihoda leta 1492 do velike epidemije minilo približno šestindvajset let. V tem obdobju so se že odvijali osvajanje, prisilno delo, razseljevanje in gospodarska razgradnja staroselskih skupnosti.
Zato epidemija iz leta 1518 ne more sama po sebi pojasniti celotnega predhodnega demografskega zloma. To seveda ne dokazuje, da pred letom 1518 ni bilo nobenih drugih bolezni ali slabše dokumentiranih izbruhov. Livi-Bacci posebej opozarja na šibkost dokazov za zgodnejšo veliko epidemijo črnih koz, vendar dopušča možnost drugih okužb in njihovih demografskih posledic.[2] Zato sta napačni obe poenostavitvi. Napačno je trditi, da so vse smrti povzročile črne koze. Prav tako bi bilo napačno trditi, da pred letom 1518 bolezni niso imele nobene vloge.
Pomembno je razumeti, da se učinki bolezni in kolonialnega izkoriščanja niso nujno odvijali ločeno. Ljudje, ki so bili izčrpani, slabo prehranjeni ali razseljeni, so lahko živeli v razmerah, ki so dodatno povečevale njihovo ranljivost.
Epidemija kot problem kolonialne delovne sile
Pismo iz januarja 1519 razkriva še eno pretresljivo podrobnost. Avtorja sta v povezavi s posledicami epidemije prosila tudi za olajšanje prihoda zasužnjenih Afričanov in Afričank brez določenih dajatev ter za ugodnosti kolonialnim prebivalcem.[6] Tako je bilo množično umiranje staroselcev obravnavano tudi kot gospodarski problem kolonije. Dokument sam ne pojasnjuje celotnega razvoja atlantskega suženjstva.
Jasno pa kaže, da so kolonialni upravitelji razmišljali tudi o nadomeščanju izgubljene delovne sile z drugimi zasužnjenimi ljudmi. Človeška katastrofa je bila tako vključena v računanje kolonialnih gospodarskih potreb. To je ena najtežjih značilnosti takšnega sistema. Ljudje niso izgubljali samo življenja in svobode. Njihovo trpljenje je lahko postalo predvsem upravno vprašanje, povezano z nadaljevanjem proizvodnje in izkoriščanja.
Kaj razkriva starodavna DNK in česa ne more povedati
Zgodovinske ocene prebivalstva so v zadnjih desetletjih dobile pomembno dopolnitev v raziskovanju starodavne DNK. Leta 2021 je bila v reviji Nature objavljena študija Daniela M. Fernandesa in sodelavcev, ki je analizirala 174 na novo pridobljenih starodavnih genomov ter jih primerjala z 89 predhodno objavljenimi podatkovnimi nizi.[7]
Raziskovalci so preučevali genetsko zgodovino karibskih skupnosti, njihove sorodstvene povezave in preseljevanja pred evropskim prihodom. Za vprašanje prebivalstva je posebej pomemben njihov izračun efektivne velikosti populacije. To ni neposredno število ljudi, ki so živeli na določenem območju. Gre za statistično količino, izpeljano iz genetskih podatkov in predpostavk populacijskega modela.
Raziskovalci so uporabili dve vrsti genetskih analiz, s katerima so ocenjevali spodnje in zgornje meje efektivne velikosti populacije. Pri primerjavi dveh večjih genetskih skupin, povezanih s Hispaniolo in Portorikom, so izračunali osrednjo vrednost (N_e=3.082), s 95-odstotnim intervalom od 1.530 do 8.150. Avtorji ta rezultat razumejo kot oceno zgornje meje nedavne efektivne velikosti povezane populacije obeh otokov.[7]
To ne pomeni, da je leta 1492 na Hispanioli živelo samo 3.082 ljudi.
Raziskovalni model obravnava genetske povezave, ki so nastajale več generacij pred življenjem analiziranih oseb. Pri izpeljavi okvirnega števila dejanskih prebivalcev avtorji uporabljajo še dodatne predpostavke o razmerju med efektivno in popisno velikostjo populacije. Na njihovi podlagi sklepajo, da so bile nekatere starejše ocene več sto tisoč ali milijonov prebivalcev posameznih velikih karibskih otokov previsoke. To je pomemben znanstveni argument. Toda tudi ta model ima omejitve.
Temelji na ohranjenih in analiziranih vzorcih, genetskih povezavah, časovnem razponu in uporabljenih statističnih predpostavkah. Zato ga ni mogoče preprosto enačiti z zgodovinskim popisom prebivalstva pred evropskim prihodom. Prav tako iz njega ne moremo izračunati natančnega števila umrlih med kolonizacijo. Razlike med genetskimi in starejšimi zgodovinskimi ocenami predstavljajo resno raziskovalno vprašanje, ki zahteva nadaljnjo presojo. Ne smemo izbrati ene številke samo zato, ker najbolje podpira vnaprej določeno pripoved.
Hkrati pa ni pravilno uporabiti nižjih genetskih ocen kot dokaz, da je bilo kolonialnega nasilja malo ali da ni bilo odločilno. Avtorji študije izrecno priznavajo uničujoč vpliv evropske kolonizacije, odvzema zemlje in sistematičnega pobijanja staroselskega prebivalstva.[7] Velikost predkolonialne populacije in zgodovinska odgovornost za dokumentirano nasilje sta povezani, vendar različni vprašanji. Pri prvem je pomembno, koliko ljudi je živelo. Pri drugem pa, kaj jim je kolonialna oblast storila.
Brez natančne bilance, ne pa brez odgovornosti
Koliko Taínov je torej umrlo? Na podlagi razpoložljivih zgodovinskih, arheoloških in genetskih dokazov ne moremo podati ene same zanesljive številke. Ne poznamo natančne velikosti predkolonialnega prebivalstva Hispaniole. Kolonialni delovni registri niso popolni popisi. Genetske raziskave pa uporabljajo drugačne metode in merijo druge populacijske količine.
Prav tako ne moremo zanesljivo določiti, kolikšen delež demografskega upada so povzročili neposredno nasilje, prisilno delo, lakota, bolezni, zmanjšana rodnost in drugi medsebojno povezani procesi. Toda to ne pomeni, da so vzroki katastrofe neznani. Poznamo kolonialni sistem prisilnega dela. Poznamo nasilje osvajanja. Poznamo razseljevanja in gospodarsko podrejanje staroselskega prebivalstva.
Poznamo dokaze o slabšanju življenjskih razmer ter zgodovinska pričevanja o epidemiji, ki je prebivalstvo prizadela po desetletjih kolonialnega izkoriščanja. Teh dokazov ne smemo izbrisati s poenostavljeno razlago, da so ljudje zgolj umrli zaradi bolezni. Bolezni niso opravičilo za prisilno delo, odvzem svobode ali uničevanje življenjskih razmer. Prav tako pa moralna obsodba ne more nadomestiti zgodovinske natančnosti.
Izmišljena številka mrtvih ne bi pomenila večjega spoštovanja do žrtev. Pomenila bi slabšo zgodovino. Zato moramo ostati dosledni. Kjer imamo dokumente, jih predstavimo. Kjer imamo ocene, pojasnimo njihove metode in omejitve. Kjer obstajajo resna nesoglasja, jih ne skrivamo. In kjer zgodovinski viri dokazujejo nasilje in izkoriščanje, ju jasno obsodimo.
Demografskega zloma prav tako ne smemo zamenjati s popolnim izginotjem vseh potomcev staroselskih skupnosti. Takšna trditev bi znova izbrisala ljudi, katerih zgodovina se je nadaljevala tudi po kolonialni katastrofi. Španskega osvajanja ni mogoče opravičiti kot neizogibne cene evropskih geografskih odkritij. Za ljudi, ki so na Hispanioli že živeli, ni šlo za odkritje novega sveta.
Šlo je za prihod tuje oblasti, ki je s prisilo posegla v njihove skupnosti, svobodo in pogoje za življenje.
Natančnega števila vseh umrlih morda nikoli ne bomo poznali. Toda zgodovinska negotovost glede številk ni razlog za negotovost glede dokumentiranega kolonialnega nasilja.
Njihova življenja niso bila manj vredna zato, ker jih kolonialne evidence niso znale ali hotele popolnoma prešteti.
Viri in nadaljnje branje
- Massimo Livi-Bacci, »Return to Hispaniola: Reassessing a Demographic Catastrophe«, Hispanic American Historical Review, 83(1), 2003, str. 3–51 Vir
- Massimo Livi-Bacci, »The Depopulation of Hispanic America after the Conquest«, Population and Development Review, 32(2), 2006, str. 199–232. Posebej razdelki o Hispanioli, epidemiji in reproduktivnem zlomu Dostopna avtorska različica: Vir 1 Vir 2
- Archivo General de Indias, Relación del repartimiento, 1515, PATRONATO,172,R.4 Vir
- Francisco Moscoso, »Parentesco y clase en los cacicazgos taínos: el caso de los naborías«, prvotno objavljeno 1983; pozneje dopolnjena različica na portalu Rutgers PRAC. Preglednica 1: objavljeni seštevek 25.302, vsota kategorij 25.293 Vir
- Ida Altman, »The Revolt of Enriquillo and the Historiography of Early Spanish America«, The Americas, 63(4), 2007, str. 587–614. Opomba 15 navaja 26.334 staroselcev v repartimientu leta 1514; podatka ne predstavlja kot izčrpen splošni popis Vir
- Archivo General de Indias, pismo hieronimitov Luisa de Figueroe in Alonsa de Santo Dominga, 10. januar 1519, PATRONATO,174,R.11. Arhivski katalog potrjuje datum, avtorja, epidemijo in prošnjo glede zasužnjenega dela Vir
- Daniel M. Fernandes in sodelavci, »A genetic history of the pre-contact Caribbean«, Nature, 590, 2021, str. 103–110. Objavljeno na spletu 23. decembra 2020. Posebej razdelek Social structure and population size estimates Celotno besedilo: Vir 1 Vir 2
Navedba o približno tretjini umrlih izhaja iz historiografsko objavljenega prepisa, obravnavanega pri Livi-Bacciju [2]