SerijaKolumb, Taíni in nasilje španske kolonizacije Del 8 / 12

Krona, Cerkev in pravo: kdo je kolonialnemu osvajanju dajal legitimnost?

Papeške listine, kraljevi ukazi in pravo so soustvarjali kolonialno oblast. Komu so dajali moč, komu omejevali svobodo in kdo jim je nasprotoval?

Zgodovinsko interpretativna rekonstrukcija kolonialne pisarne na Hispanioli okoli 1510–1513. Prizor simbolizira evropske zahteve po oblasti, oblikovane brez sodelovanja staroselskih skupnosti; ne prikazuje dokumentiranega sestanka ali resničnega podpisa listine.

Špansko osvajanje Karibov ni bilo samo delo vojakov, pomorščakov in kolonialnih upraviteljev. Spremljali so ga dokumenti, ki so govorili o božji volji, kraljevi oblasti, zakonitosti in zaščiti staroselskega prebivalstva. Papeške listine so podpirale evropske ozemeljske zahteve, kraljevi ukazi so urejali prisilno delo, pravniki pa so oblikovali postopke, s katerimi so poskušali upravičiti podrejanje že naseljenih dežel. Toda znotraj istega evropskega sveta so nastopili tudi nasprotniki takšnega ravnanja. Zgodovinski problem zato ni zgolj vprašanje, ali so obstajali zakoni. Vprašanje je, komu so dajali oblast, komu so omejevali svobodo in ali je pravna oblika sploh lahko upravičila nasilje nad ljudmi, ki niso privolili v tujo oblast.

Kdo lahko podeli tujo deželo brez soglasja njenih prebivalcev?

Leta 1492 Karibi niso bili prazen prostor, ki bi čakal na evropske vladarje. Na Hispanioli, Kubi, Jamajki in drugih otokih so živele skupnosti z lastnimi političnimi voditelji, sorodstvenimi odnosi, naselji, gospodarskimi dejavnostmi in predstavami o svetu. Njihova politična ureditev ni bila povsod enaka. Nekatere skupnosti so bile povezane z obsežnejšimi poglavarstvi, druge so imele drugačne oblike lokalnega odločanja. Toda odsotnost evropskega kralja ni pomenila odsotnosti političnega reda.

Ko so evropski vladarji začeli razpravljati o pravicah do teh ozemelj, niso izhajali iz soglasja ljudi, ki so tam živeli. Izhajali so iz lastnih predstav o monarhični oblasti, krščanstvu, pomorskih odkritjih ter odnosih med evropskimi državami. Prav tu se začne osrednji problem kolonialne legitimacije.

Kako je lahko dokument, izdan v Evropi, podeljeval pravice nad deželami in ljudmi, ki pri njegovem sprejetju niso sodelovali?

Za evropske vladarje je bilo pomembno, ali so bile njihove zahteve skladne s papeškimi pooblastili, pogodbami in tedanjimi pravnimi načeli. Za staroselske prebivalce pa je šlo za neposrednejša vprašanja: kdo bo odločal o njihovem življenju, zemlji, delu in prihodnosti? To nista bili enakovredni izhodišči. Sporazum med evropskima kronama ni bil isto kot svobodna odločitev prebivalcev ozemlja, o katerem sta se dogovarjali.

Pravna utemeljitev, ki je bila sprejemljiva za osvajalce, prav tako ni sama po sebi dokazovala pravičnosti osvajanja. Zato moramo razlikovati med tem, kaj so evropski dokumenti dovoljevali njihovim podpisnikom, in tem, kakšno oblast so ti podpisniki dejansko imeli nad staroselskimi skupnostmi.

Papeška podelitev leta 1493

Dokumentarni vir: Overjena kopija listine Inter caetera iz 1515 (PARES)

Papeško sodelovanje pri evropskem čezmorskem širjenju se ni začelo s Kolumbom. Leta 1435 je papež Evgen IV. z dokumentom Sicut dudum obsodil zajemanje in zasužnjevanje prebivalcev Kanarskih otokov. Odredil je osvoboditev zajetih otočanov, izrecno pa prepovedal tudi nadaljnje zasužnjevanje krščenih prebivalcev in tistih, ki so svobodno iskali krst. [1]

Dokument je bil pomemben poseg proti določenim oblikam nasilja. Toda zadeval je konkretne otočane in okoliščine. Ni pomenil splošne odprave suženjstva ali enotne prepovedi vseh evropskih osvajalnih vojn. Drugačno usmeritev razkrivata listini papeža Nikolaja V., Dum diversas iz leta 1452 in Romanus Pontifex iz leta 1455.

Portugalski kroni sta zagotavljali široko versko-politično podporo za vojskovanje proti določenim nekrščanskim nasprotnikom, njihovo podrejanje ter širjenje portugalskih ozemeljskih in trgovskih zahtev. [2] To kaže, da papeški dokumenti pred letom 1492 niso izražali enega samega, nespremenljivega odnosa do zasužnjevanja in evropskega širjenja.

Nekateri so zahtevali osvoboditev določenih ujetnikov, drugi so dopuščali nasilno podrejanje ljudi in ozemelj. Po Kolumbovem prvem potovanju je vprašanje legitimacije novih kastiljskih zahtev postalo še pomembnejše. Papež Aleksander VI. je leta 1493 izdal več listin, povezanih s čezmorskim širjenjem kastiljske krone. Posebej pomembno je, da obstajata dve listini z začetnima besedama Inter caetera. Prva je datirana 3. maja 1493, druga 4. maja 1493. Vsebina obeh ni enaka.

Prva je podpirala kastiljske zahteve do ozemelj, ki jih niso imeli v oblasti krščanski vladarji, druga pa je uvedla razmejitveno črto 100 lig zahodno od Azorov oziroma Zelenortskih otokov. [3]

Široko razgrnjena zgodovinska listina na svetlem pergamentu, z veliko okrašeno začetnico in več vrstami drobnega latinskega rokopisnega besedila.
Arhivska podoba listine, označene kot Inter caetera z datumom 4. maj 1493, papeža Aleksandra VI. Prikazani fizični izvod ni neodvisno identificiran kot prvotni izvirnik iz leta 1493. Vir podobe: Archivo General de Simancas / Wikimedia Commons. Slika: Archivo General de Simancas / Wikimedia Commons, Inter caetera 1493-05-04.jpg (Public Domain Mark). Public Domain Mark as recorded on Wikimedia Commons; identity and date of pictured physical copy not independently established.

Pri tem obstaja tudi pomembna razlika med datumom, zapisanim na dokumentu, in njegovim dejanskim nastankom oziroma izdajo. Po zgodovinopisni analizi Frances Gardiner Davenport je bila druga Inter caetera, čeprav datirana 4. maja, dejansko izdana šele pozneje, najverjetneje junija 1493. Zato je natančneje govoriti o listini z datumom 4. maj 1493 kakor brez pridržka trditi, da je bila tega dne tudi dejansko odpravljena v svet. Njena vsebina je bila za Kastiljo izrazito ugodna.

Papeška oblast je podpirala izključno pravico kastiljske krone do pridobivanja ozemelj in trgovanja na določeni strani razmejitvene črte, ob omejitvah glede ozemelj, ki so bila že v oblasti krščanskih vladarjev. Evangelizacija je bila predstavljena kot pomemben namen takšnega širjenja. Toda politični pomen listine je bil prav tako očiten.

Papež je sodeloval pri oblikovanju evropskih ozemeljskih zahtev do dežel, katerih prebivalci o takšni odločitvi niso bili vprašani. Pri presoji odgovornosti moramo ostati natančni. Inter caetera ne vsebuje neposrednega ukaza za vsak poznejši pokol, ugrabitev ali drugo konkretno nasilno dejanje osvajalcev. Takšne trditve ne smemo pripisati dokumentu brez dokazov.

Toda listina je bila del institucionalnega okvira, ki je evropsko pridobivanje oblasti nad neevropskimi skupnostmi predstavljal kot upravičeno.

Papeško priznanje kastiljskih zahtev ni bilo isto kot svobodno soglasje ljudi, ki so na teh ozemljih že živeli.

Tordesillas: evropska črta preko naseljenega sveta

Papeška razmejitev iz leta 1493 ni dokončno uredila odnosov med Kastiljo in Portugalsko. Obe kroni sta želeli zavarovati svoje pomorske poti, trgovske interese in prihodnje ozemeljske zahteve. Zato so njuni predstavniki 7. junija 1494 v Tordesillasu sklenili novo pogodbo. Ta je določila razmejitveno črto, ki naj bi potekala od severnega do južnega pola, 370 lig zahodno od Zelenortskih otokov. [4]

Pokončna stran rokopisne pogodbe iz leta 1494, z veliko okrašeno začetnico in gostimi vrstami starega portugalskega besedila.
Stran portugalskega izvoda pogodbe v Tordesillasu (1494). Španska in portugalska krona sta z njo uredili svoje ozemeljske zahteve, ne da bi bili staroselski prebivalci pogodbeni stranki. Archivo General de Indias / Wikimedia Commons. Slika: Tratado de Tordesillas (1494), Portuguese version, Archivo General de Indias / Wikimedia Commons (Public Domain Mark). Public Domain Mark / PD-old as stated on Wikimedia Commons for reproduction of a historical two-dimensional manuscript page.

Šlo je za drugačno črto od tiste, navedene v papeški listini z datumom 4. maj 1493. Pogodba je bila pozneje tudi ratificirana: kastiljska krona jo je potrdila 2. julija 1494, portugalska pa 5. septembra istega leta. S tem je dobila dogovorjeno veljavo v odnosih med kronama. Toda takšen sporazum ni pomenil, da sta podpisnici že dejansko obvladovali vse dežele, na katere sta položili svoje zahteve. Politična zahteva in dejanska oblast sta različni stvari. Enako pomembno je, kdo pri pogodbi ni sodeloval.

Staroselske skupnosti niso bile njene pogodbene stranke. Njihovi voditelji niso sodelovali pri pogajanjih, niso določali razmejitvene črte in niso dali soglasja k temu, da se o njihovih ozemljih odloča v njihovem imenu. Tordesillas je bil zato sporazum med evropskima monarhijama o njunih medsebojnih zahtevah. Ni bil sporazum med evropskimi osvajalci in vsemi prebivalci obravnavanega sveta.

Tudi njegova izvedba ni bila preprosta. Različne predstave o dolžini lige, merjenju razdalj in položaju črte so dopuščale različne praktične razlage. To dodatno kaže, da je bila razmejitev predvsem pravni in diplomatski dogovor, ne natančno določena meja že obvladovanega ozemlja.

Črta na zemljevidu je lahko razmejila zahteve evropskih kron. Ni pa izbrisala političnih pravic ljudi, ki so živeli na obeh straneh te črte.

Kraljevo varstvo in prisilno delo

Papeške listine in evropske pogodbe so oblikovale okvir ozemeljskih zahtev. Kraljeva navodila so nato določala, kako naj bi se oblast izvajala v kolonijah. Ferdinand in Izabela sta 16. septembra 1501 izdala navodila Nicolásu de Ovandu, novemu guvernerju Hispaniole. Zahtevala sta urejanje kolonialne uprave, krščansko poučevanje ter zaščito staroselskega prebivalstva pred nekaterimi zlorabami. Navodila so posebej obravnavala tudi prisilno odvzemanje žena in drugega premoženja.

Toda v istem besedilu so bile predvidene gospodarske obveznosti staroselcev ter njihovo delo pri pridobivanju zlata in drugih kolonialnih dejavnostih, ob plačilu, ki ga je določala oblast. [5] Dve leti pozneje je bilo to protislovje izraženo še neposredneje. Izabela je 20. decembra 1503 v Medini del Campo izdala odredbo Ovandu, v kateri je zahtevala prisilno vključevanje staroselskega prebivalstva v delo.

Odredba se je sklicevala na poročila, da številni staroselci ne želijo delati za Špance, čeprav naj bi jim bilo ponujeno plačilo. Kraljica je zato naročila guvernerju, naj jih prisili k delu pri gradnji, pridobivanju zlata, poljedelstvu in drugih dejavnostih, pomembnih za kolonialno gospodarstvo. [6] Pri organizaciji delovne sile so imeli pomembno vlogo tudi staroselski voditelji, ki naj bi morali zagotoviti določeno število delavcev.

Predvideni sta bili plačilo in oskrba, toda odločanje o tem, ali bo posameznik sploh delal za koloniste, ni bilo prepuščeno njegovi svobodni izbiri. Najbolj zgovorno je, da je odredba te ljudi hkrati označevala za svobodne osebe. Ni jih razglašala za splošno skupino formalnih sužnjev. Toda priznavanje takšnega pravnega statusa ni pomenilo, da so lahko brez posledic zavrnili delo, ki ga je zahtevala tuja oblast. To razlikovanje je bistveno.

Pravni položaj svobodnega podložnika ni samodejno zagotavljal dejanske svobode odločanja o življenju, delu in pripadnosti politični skupnosti. Prav tako obstoj plačila sam po sebi ni spremenil prisilne delovne obveznosti v prostovoljno pogodbeno razmerje.

Krona je lahko človeka imenovala svobodnega in mu hkrati odvzela možnost, da bi sam odločal o svojem delu.

Takšno protislovje razkriva institucionalni značaj kolonialnega podrejanja. Ni šlo samo za posamezne koloniste, ki bi v nasprotju z uradnimi pravili zlorabljali svojo moč. Prisila je bila v določeni obliki predvidena tudi v samih kraljevih navodilih.

Montesinos: obtožba iz samega 16. stoletja

Decembra 1511 je dominikanski pridigar Antón de Montesinos v Santo Domingu javno obsodil ravnanje kolonistov s staroselskim prebivalstvom. Njegova pridiga je neposredno obravnavala nasilje, prekomerno delo, pomanjkanje hrane in trpljenje ljudi na Hispanioli. Po besedilu, ki ga je pozneje ohranil Bartolomé de las Casas, je Montesinos koloniste vprašal, s kakšno pravico staroselce držijo v tako krutem suženjstvu in s kakšno oblastjo proti njim vodijo vojne.

Nato je izrekel vprašanje, ki je postalo eno najpomembnejših moralnih pričevanj zgodnjega kolonialnega obdobja:

»Ali ti niso ljudje?« [7]

Toda pomembno je, kako je bilo to besedilo ohranjeno. Montesinosovega izvirnega stenograma nimamo. Njegovo znano besedilo temelji na poznejši Las Casasovi kroniški pripovedi. Zato ni mogoče dokazati, da so vse danes navajane besede do zadnjega zloga enake tistim, ki jih je pridigar dejansko izrekel. Vendar je dogodek zgodovinsko pomemben tudi ob tej omejitvi. Pridiga je nastala v času, ko se je španska kolonialna oblast na Hispanioli utrjevala.

Njena obsodba ni bila sodobna naknadna razlaga dogodkov, temveč zgodnja kritika iz samega kolonialnega sveta. Pokazala je, da so nekateri sodobniki prepoznali globoko nasprotje med krščanskim učenjem o ljubezni do bližnjega in ravnanjem s prisilno podrejenim prebivalstvom. Prav tako je pokazala, da Cerkev ni nastopala kot povsem enotna ustanova brez notranjih razlik.

Nekateri njeni predstavniki so podpirali kolonialne politične zahteve, drugi pa so javno obsojali nasilje in ravnanje kolonistov. Montesinosova kritika je prispevala k razpravam, ki so vodile do zakonodajnega odziva krone. Toda ostalo je odprto vprašanje: Ali je mogoče s posameznimi omejitvami zlorab napraviti pravičen sistem, v katerem so ljudje že v temelju prisiljeni sprejemati tujo oblast?

Burgos: ureditev in omejitve

Dokumentarni vir: Zakoni iz Burgosa (1512), arhivska kopija iz januarja 1513

Decembra 1512 je kastiljska oblast sprejela predpise, znane kot zakoni iz Burgosa. Prvotna ureditev je obsegala 35 določb, ki so obravnavale bivališča, prehrano, delo, versko poučevanje in obveznosti kolonistov. [8] Nekatere določbe so skušale omejiti nasilje in izboljšati življenjske razmere. Druge so urejale sistem, ki je kolonistom omogočal zahtevati delo staroselskega prebivalstva.

Zakoni so predvidevali tudi preseljevanje ljudi bližje španskim naseljem, kjer naj bi bilo lažje organizirati delo in versko poučevanje. Zagovorniki takšne ureditve so preseljevanje predstavljali kot koristno za poučevanje, zaščito in upravljanje. Toda sprememba bivališča ni bila svobodna odločitev prebivalcev, kadar so jo zahtevale kolonialne oblasti.

Pri tem je treba razlikovati prvotne zakone iz 27. decembra 1512 od njihove poznejše dopolnitve oziroma pojasnitve, sprejete v Valladolidu 28. julija 1513. Dokumenta sta povezana, vendar nista ista listina. V prejšnjem članku te serije sva že obravnavala določbe, ki so posegale v materinstvo in vzgojo otrok poglavarskih družin. V tem članku je pomembnejše širše pravno vprašanje.

Kaj so zakoni pomenili za pravico kolonialne oblasti, da določa delo, bivanje in vsakdanje življenje drugih skupnosti? Zakoni iz Burgosa niso odpravili sistema encomienda. Skušali so ga urediti, omejiti nekatere njegove posledice in določiti obveznosti kolonistov. Zato ni zgodovinsko pravilno trditi, da niso vsebovali nobenih zaščitnih ukrepov.

Prav tako pa ni pravilno trditi, da je njihov obstoj odpravil prisilno delo ali zagotovil dejansko enakopravnost.

Zaščitna določba lahko omeji zlorabo, ne da bi odpravila razmerje moči, v katerem je zloraba mogoča.

To je temeljno protislovje burgoske zakonodaje.

Requerimiento: podreditev ali vojna

Dokumentarni vir: Requerimiento — arhivska dokumentacija (PARES)

Leta 1513 je pravnik Juan López de Palacios Rubios oblikoval besedilo, znano kot Requerimiento. Šlo je za pravno oznanilo, namenjeno staroselskim prebivalcem v okviru španskih osvajalskih odprav. Dokument je izhajal iz versko-pravne razlage, po kateri naj bi papeška oblast upravičevala politične zahteve španske krone na ameriških ozemljih. [9]

Prebivalcem je bilo naročeno, naj priznajo vrhovno oblast Cerkve in papeža, sprejmejo oblast kastiljskih vladarjev ter dovolijo krščansko oznanjevanje. Ob sprejemu teh zahtev je dokument obljubljal zaščito oseb, družin in premoženja. Izrecno je tudi navedel, da sprejem politične podreditve sam po sebi ne pomeni prisilnega krsta.

Zato bi bilo napačno trditi, da je Requerimiento neposredno zahteval takojšnje prisilno spreobrnjenje vseh prebivalcev. Toda to ne zmanjšuje njegove prisilne narave. Če prebivalci niso priznali zahtevane oblasti oziroma so po presoji osvajalcev njeno priznanje zavlačevali, je dokument napovedoval vojno. Španci naj bi smeli vdreti na njihovo ozemlje, jih prisiliti k pokorščini, odvzeti premoženje ter zasužnjiti moške, ženske in otroke.

Besedilo je odgovornost za smrt, uničenje in drugo nastalo škodo skušalo pripisati ljudem, ki zahtevane podreditve niso sprejeli. To je bilo osrednje protislovje njegove pravne logike. Osvajalec je najprej razglasil svojo pravico do oblasti. Nato je zavrnitev te oblasti predstavil kot razlog, zaradi katerega naj bi bilo nasilje upravičeno.

S tem je pravni postopek lahko služil prelaganju odgovornosti z osvajalca na podrejeno prebivalstvo. Pomembno je tudi vprašanje jezika in razumevanja. Besedilo, izrečeno v jeziku, ki ga naslovniki niso razumeli, ni moglo biti podlaga za njihovo obveščeno odločitev. Toda celo razumljiv prevod ne bi sam po sebi odpravil temeljnega problema.

Človek, ki mora izbirati med podreditvijo tuji oblasti in grožnjo vojne ter zasužnjevanja svoje družine, ne odloča pod enakimi pogoji kot svobodna pogodbena stranka.

Izbira pod grožnjo nasilja ni isto kot prostovoljno soglasje k politični oblasti.

Ohraniti moramo tudi natančno kronologijo. Requerimiento je nastal leta 1513. Kolumb ga leta 1492 ni mogel uporabljati. Prav tako ni dovolj dokazov za trditev, da je bil v vseh poznejših osvajanjih prebran na enak način ali da so bili vsi naslovniki seznanjeni z njegovim besedilom. Toda že njegov obstoj dokazuje, kako je kolonialno pravo lahko služilo oblikovanju postopka, s katerim so osvajalci poskušali nasilje predstaviti kot posledico zavrnitve domnevno zakonite zahteve.

Notranja nasprotovanja: Vitoria, Las Casas, 1537–1538

Vprašanja legitimnosti osvajanja se niso končala z zakoni iz Burgosa ali besedilom Requerimiento. V naslednjih desetletjih so se nadaljevale razprave o svobodi, lastnini, veri in pravici do politične oblasti. Pomembno mesto ima bula Sublimis Deus, ki jo je papež Pavel III. izdal leta 1537.

Črno-bela renesančna grafika papeža Pavla III. v profilu, z bogato okrašeno papeško tiaro in plaščem.
Papež Pavel III. na grafičnem portretu Agostina Veneziana iz leta 1536. Leto pozneje je izdal Sublimis Deus, ki je poudaril svobodo in lastninske pravice staroselcev. Portret ni podoba izdaje bule ali dokaz o njenem izvajanju. British Museum / Wikimedia Commons. Slika: Agostino Veneziano, Portrait of Pope Paul III (1536), print. British Museum / Wikimedia Commons (Public Domain Mark). Wikimedia Commons Public Domain Mark / PD-Art for faithful reproduction of historical two-dimensional print.

Dokument je zavrnil predstavo, da so staroselski prebivalci zaradi svoje nekrščanske vere ali domnevne nerazumnosti brez pravice do svobode in premoženja. Poudarjal je, da so ljudje, sposobni sprejemati krščansko vero, in da jim ni dovoljeno odvzeti svobode ali lastnine zgolj zaradi njihovega verskega položaja. Spreobrnjenje je povezoval z oznanjevanjem in zgledom, ne z nasilnim prisiljevanjem. [10] Toda tudi tukaj se zgodovinska pripoved ne konča pri eni listini.

Leta 1537 je bil izdan povezan dokument Pastorale officium, ki je za določena dejanja zasužnjevanja predvideval cerkvene kazni. Leta 1538 je Pavel III. z dokumentom Non indecens videtur razveljavil ta kaznovalni ukrep. Pravnozgodovinska razprava Manuela Leala Lobóna izrecno razlikuje razveljavitev dokumenta Pastorale officium od nauka iz Sublimis Deus. [11]

Po njegovi razlagi je razveljavitev odpravila predvidene sankcije, ne pa samega stališča, da imajo staroselski prebivalci pravico do svobode in premoženja. Zato ne bi bilo pravilno zapisati, da je bila celotna zaščitna izjava preprosto razveljavljena. Prav tako ne bi bilo pravilno sklepati, da je izjava sama dokončno ustavila zasužnjevanje ali prisilno delo v španskih kolonijah. Nasprotje med načelom in izvajanjem je ostalo. Pomembno nadaljevanje teh razprav je povezano s Franciscom de Vitorio.

V univerzitetnih predavanjih De indis leta 1539 je obravnaval vprašanje, ali so imeli staroselski prebivalci pred prihodom Špancev resnično lastnino in politično oblast. Njegov odgovor je bil pritrdilen. Priznaval je legitimnost njihovih voditeljev, političnih skupnosti in pravic do premoženja. Zavrnil je predstavo, da bi papež že na podlagi svoje duhovne oblasti lahko evropskim monarhom preprosto podelil politično oblast nad nekrščanskimi ljudstvi. [12] Toda njegova teorija ni bila brez omejitev.

Vitoria je razvil tudi argumente o pravici do potovanja, trgovanja, verskega oznanjevanja in zaščite določenih pravic. Pod nekaterimi pogoji je dopuščal prisilno ukrepanje oziroma vojno. Zato ga ne smemo predstaviti kot zagovornika popolnoma sodobnega pojmovanja staroselske samoodločbe. Njegovo delo je hkrati pomembna kritika nekaterih osvajalskih naslovov in primer evropskega pravnega mišljenja, ki je dopuščalo druge načine poseganja v tuje politične skupnosti. Razprave o upravičenosti osvajanja so dosegle nov vrhunec v Valladolidu v letih 1550–1551.

V njih sta nasprotujoča si stališča razvijala Bartolomé de las Casas in Juan Ginés de Sepúlveda. Sepúlveda je zagovarjal argumente, ki so pod določenimi pogoji dopuščali prisilno podrejanje in vojno. Las Casas je takšnim utemeljitvam ostro nasprotoval ter zagovarjal pravice staroselskih skupnosti in mirno oznanjevanje. [13]

Toda zgodovine te razprave ne smemo spremeniti v preprosto zgodbo o dveh govornikih, ki sta nastopila v enem samem dvoboju, nato pa je nepristransko sodišče razglasilo dokončnega zmagovalca. Postopek je vključeval pisna besedila, razprave in presojo teologov ter pravnikov. Ni ohranjene ene same dokončne sodbe, ki bi nedvoumno razrešila vse vprašanje zakonitosti španskega osvajanja. Pomen razprave je drugje.

Pokazuje, da so vprašanja kolonialnega nasilja, politične oblasti in človekovega dostojanstva postala predmet odkritega spora znotraj najvišjih evropskih ustanov.

Kolonialna nepravičnost ni bila nevidna vsem ljudem šestnajstega stoletja.

Nasprotovanja so obstajala. Toda njihova prisotnost ni samodejno odpravila ustanov in razmerij, ki so omogočala podrejanje.

Pravna utemeljitev ni moralno opravičilo

Ko pregledamo dokumente prvih desetletij kolonizacije Karibov, postane jasno, da osvajanje ni bilo samo posledica samovoljnih odločitev posameznikov. Papeške listine so podpirale evropske ozemeljske zahteve. Kraljevi ukazi so urejali življenje in delo ljudi pod špansko oblastjo. Pogodba v Tordesillasu je razmejevala interese evropskih kron.

Zakoni iz Burgosa so vsebovali določene zaščitne ukrepe, vendar niso odpravili kolonialnega sistema prisilnega dela. Requerimiento je podreditev predstavljal kot pravno zahtevo, katere zavrnitev je bila povezana z grožnjo vojne. Toda ti dokumenti niso imeli enakega pomena in niso nastali v povsem enakih političnih okoliščinah. Prav tako jih niso podpirali vsi sodobniki.

Montesinos, Las Casas, Vitoria in drugi so z različnimi argumenti odpirali vprašanja, ki so segala v samo jedro kolonialne oblasti. Njihova kritika je bila pomembna, čeprav je ostajala povezana z omejitvami njihovega časa. Zato zgodovine ne smemo predstavljati kot zgodbe o povsem enotni Cerkvi, enotni kroni ali nespremenljivih stališčih vseh Evropejcev. Odgovornost je treba povezovati s konkretnimi dokumenti, odločitvami, ustanovami in dejanji.

Ne smemo je brez razlikovanja pripisovati vsem vernikom, duhovnikom ali pripadnikom posamezne družbe. Toda zgodovinska natančnost ne zahteva moralne brezbrižnosti.

Pravna oblika ne spremeni prisile v svobodno soglasje. Verski namen ne opraviči zasužnjevanja. Sporazum med evropskimi monarhi ne izbriše političnih pravic ljudi, o katerih so ti monarhi odločali brez njihovega sodelovanja.

Kolonialna oblast je lahko omejevala določene zlorabe in obenem ohranjala sistem, ki je omogočal podrejanje celotnih skupnosti. Prav to protislovje je osrednja ugotovitev članka. Drugi sklop te serije je pokazal nasilje nad staroselskimi voditelji, širjenje kolonialne oblasti po Karibih ter poseganje v življenje žensk in otrok. Ta zaključni članek razkriva, kako so takšna ravnanja dobivala politični, pravni in verski okvir.

Nasilje ni postalo pravično zato, ker ga je oblast znala vključiti v pravilnik, pogodbo ali uradno izjavo. In ljudje niso izgubili svojega dostojanstva zato, ker je nekdo drug razglasil pravico do njihove zemlje, njihovega dela in njihove prihodnosti.


Viri in nadaljnje branje

  1. Papež Evgen IV. (13. januar 1435). Sicut dudum. Dokument o osvoboditvi zajetih prebivalcev Kanarskih otokov in prepovedi določenih oblik nadaljnjega zasužnjevanja. Uporabljen je angleški prevod iz poznejše dokumentarne zbirke Vir
  2. Papež Nikolaj V. (1452, 1455). Dum diversas in Romanus Pontifex. Papeški listini o portugalskem širjenju, podrejanju nekrščanskih nasprotnikov in ozemeljskih ter trgovskih zahtevah. Za prvo je dostopno latinsko besedilo s slovenskim prevodom, za drugo angleški prevod iz Davenportove izdaje Vir 1 Vir 2
  3. Papež Aleksander VI. (1493). Inter caetera, listini z datumoma 3. in 4. maj 1493. Frances Gardiner Davenport, ur., European Treaties Bearing on the History of the United States and Its Dependencies to 1648, Washington: Carnegie Institution of Washington, 1917. Posebej pomembni sta razlika med listinama in razprava o dejanskem času izdaje druge Vir
  4. Pogodba v Tordesillasu (7. junij 1494). Sporazum med Kastiljo in Portugalsko o razmejitveni črti 370 lig zahodno od Zelenortskih otokov, z ločenima ratifikacijama Vir 1 Vir 2
  5. Ferdinand in Izabela (16. september 1501). Navodila Nicolásu de Ovandu za upravljanje Hispaniole. Primarni dokument o zaščiti staroselcev, kolonialni upravi in gospodarskih obveznostih. Dostopni so prevedeni odlomki Vir
  6. Izabela Kastiljska (20. december 1503). Kraljeva odredba Nicolásu de Ovandu iz Medine del Campo o obveznem delu staroselskega prebivalstva ob formalnem priznavanju osebne svobode in predvidenem plačilu Vir
  7. Bartolomé de las Casas. Historia de las Indias. Poznejša kroniška ohranitev pridige Antóna de Montesinosa iz decembra 1511. Za primerjavo uporabljen prepis, ki ga objavlja dominikanski red Vir
  8. Zakoni iz Burgosa (27. december 1512) in dopolnitve iz Valladolida (28. julij 1513). Ordenanzas reales para el buen regimiento y tratamiento de los indios. Uporabljeni so prepis prvotnih določb, bibliografski podatki španskih arhivov ter strokovna raziskava Rafaela Sáncheza Dominga (2012), »Las leyes de Burgos de 1512 y la doctrina jurídica de la conquista«, Revista Jurídica de Castilla y León, št. 28 Vir 1 Vir 2
  9. Juan López de Palacios Rubios (1513). Requerimiento. Oznanilo o priznanju papeške in kraljeve oblasti, omogočanju oznanjevanja ter posledicah zavrnitve Vir
  10. Papež Pavel III. (1537). Sublimis Deus, v nekaterih izdajah naslovljen tudi Sublimus Dei. Izjava o dostojanstvu, svobodi in premoženju staroselskega prebivalstva. Med uporabljenimi prepisanimi izdajami obstajajo razlike v dnevnem datumu; zato v članku uporabljamo letnico 1537 Vir
  11. Manuel Leal Lobón (2008). »¿Existió en España una controversia sobre la racionalidad-irracionalidad de los indios americanos?« Isidorianum, 17(34), str. 107–137, posebej 135–136. Raziskava dokumentov Sublimis Deus, Pastorale officium in Non indecens videtur Vir
  12. Francisco de Vitoria (1539). De indis. Predavanja o staroselski lastnini, politični oblasti, papeški jurisdikciji ter dopustnih in nedopustnih utemeljitvah osvajanja. Za kontekst uporabljena tudi sodobna strokovna analiza pravice do trgovanja in zakonitega posredovanja Vir 1 Vir 2
  13. Luke Glanville, David Lupher in Maya Feile Tomes, ur. (2023). Sepúlveda on the Spanish Invasion of the Americas: Defending Empire, Debating Las Casas. Oxford: Oxford University Press. Kritična izdaja virov o Sepúlvedovih argumentih in razpravah, povezanih z Valladolidom 1550–1551 Vir

Metodološka opomba

Članek temelji na papeških listinah, kraljevih navodilih, meddržavnih pogodbah, kolonialnih pravnih predpisih, kroniških pričevanjih ter sodobnih zgodovinopisnih in pravnozgodovinskih raziskavah

Pri listinah Inter caetera razlikujemo med dokumentoma z datumoma 3. in 4. maj 1493 ter med datumom, ki ga dokument nosi, in časom njegove dejanske izdaje. Papeška legitimacija evropskih zahtev ni neposreden dokaz ukazovanja vsakega poznejšega nasilnega dejanja

Pogodba v Tordesillasu je urejala odnose med evropskima kronama. Ne dokazuje soglasja staroselskih skupnosti ali dejanskega nadzora nad vsemi območji, na katera sta kroni polagali svoje zahteve

Navodila Ovandu iz leta 1501 in odredba iz leta 1503 kažejo, da sta lahko formalna osebna svoboda in prisilna delovna obveznost obstajali hkrati. Iz pravnega statusa ni mogoče neposredno sklepati o dejanski svobodi ljudi

Montesinosovo pridigo poznamo predvsem prek Las Casasove poznejše pripovedi, ne iz ohranjenega stenograma. Zakoni iz Burgosa iz leta 1512 in dopolnitve iz Valladolida leta 1513 so povezani, vendar različni dokumenti

Requerimiento je zahteval politično podreditev pod grožnjo vojne in zasužnjevanja. Ni neposredno zapovedoval takojšnjega prisilnega krsta, prav tako ga ni mogoče pripisovati Kolumbovemu prihodu leta 1492

Pri dokumentih iz let 1537–1538 je treba razlikovati med zaščitnim naukom Sublimis Deus, kaznovalnim dokumentom Pastorale officium in poznejšo razveljavitvijo kaznovalnega ukrepa. Interpretacija obsega razveljavitve je pripisana uporabljeni pravnozgodovinski raziskavi

Francisca de Vitorie ne predstavljamo kot zagovornika popolnoma sodobnega pojmovanja staroselske samoodločbe. Razprava v Valladolidu 1550–1551 prav tako ni predstavljena kot dogodek z eno samo dokončno in splošno veljavno sodbo o celotni kolonizaciji

Moralna obsodba kolonialnega nasilja ne nadomešča dokazovanja. Članek razlikuje med dokumentiranimi pravnimi določbami, njihovim političnim namenom, dejanskim izvajanjem, kasnejšimi interpretacijami in vprašanji, pri katerih dokončna zgodovinska gotovost ni mogoča