SerijaKolumb, Taíni in nasilje španske kolonizacije Del 7 / 12

Ženske in otroci pod kolonialno oblastjo: ugrabitve, spolno nasilje in razdiranje družin

Kolonialno nasilje je poseglo v življenja žensk in otrok ter razdiralo družinske vezi. Članek obravnava tudi vlogo žensk pri preživetju skupnosti.

Umetniška zgodovinska rekonstrukcija taínske družine v naselju na Hispanioli okoli 1510–1515; v ozadju prikaz kolonialne prisile. Gre za interpretacijo, ne za dokumentiran dogodek ali pristne portrete.

Španska kolonizacija Karibov ni posegla samo v politično oblast, zemljo in gospodarstvo staroselskih skupnosti. Posegla je tudi v življenje žensk in otrok, v družinske vezi, partnerske odnose, materinstvo in vzgojo. Ugrabljanje ljudi, spolno nasilje ter prisilno delo so spreminjali družbo, ki je obstajala dolgo pred prihodom osvajalcev. Kraljeva navodila so nekatere zlorabe prepovedovala, vendar niso odpravila kolonialnega sistema podrejanja. Kljub temu staroselske ženske niso bile samo žrtve. Bile so tudi politične voditeljice, nosilke znanja in pomembne udeleženke prizadevanj za preživetje svojih skupnosti.

Ženske niso bile vojni plen

Pred prihodom Špancev so na Hispanioli živele skupnosti z lastnimi naselji, gospodarskimi dejavnostmi, sorodstvenimi odnosi in političnimi ustanovami. Ženske so sodelovale pri pridelovanju in pripravi hrane, izdelovanju različnih predmetov, organizaciji gospodinjstev ter prenašanju znanja med generacijami. Nekatere so pripadale vplivnim družinam, druge so imele pomembne politične odgovornosti.

Temna zaobljena keramična posoda z vrezanimi vzorci in oblikovanima zaključkoma ob ustju na sivem ozadju.
Taínska keramična posoda z območja današnje Dominikanske republike, 13.–15. stoletje. Materialno pričevanje o predkolonialni kulturi Hispaniole; predmet ni povezan z določeno žensko ali dokumentiranim dogodkom iz obdobja osvajanja. The Metropolitan Museum of Art, New York (1993.523.1). Slika: The Metropolitan Museum of Art, New York. Gift of Vincent and Margaret Fay, 1993 (1993.523.1). Open Access / CC0. Public domain; The Met Open Access / CC0

Njihovega položaja ne moremo opisati z eno samo trditvijo. Razlikoval se je glede na družbeni položaj, sorodstvene vezi, starost in lokalne okoliščine. Prav tako nimamo podlage za idealizirano predstavo o popolni enakosti med spoloma v vseh predkolonialnih skupnostih. Toda nič od tega ne zmanjšuje njihove pravice do osebne svobode, telesne nedotakljivosti in družinskega življenja.

Ko so evropske odprave začele zajemati staroselske prebivalce, se je osvajanje razširilo tudi na področja življenja, ki jih vojaške kronike pogosto obravnavajo le obrobno. Ugrabitev ženske je lahko pomenila ločitev od partnerja, otrok, staršev in sorodnikov. Odvzem človeka njegovi skupnosti je lahko porušil odnose, od katerih so bili odvisni delo, prehrana, vzgoja in medsebojna pomoč. Spolna prisila pa je posegala neposredno v človekovo telo in osebno svobodo.

Zato zgodovine kolonizacije ne moremo razumeti zgolj skozi spopade, vojaške pohode in politične odločitve evropskih vladarjev. Razumeti jo moramo tudi skozi vprašanje, kaj se je zgodilo z ljudmi, katerih vsakdanje življenje je postalo predmet tuje oblasti.

Zajetje in trgovanje z ljudmi: primarni dokumenti

Že med Kolumbovimi odpravami so španske skupine zajemale staroselske prebivalce in z njimi ravnale kot z ljudmi, ki jih je mogoče odpeljati, razdeliti ali predati drugim. Pomembno pričevanje je zapustil Michele da Cuneo, udeleženec Kolumbove druge odprave. Po vrnitvi iz Karibov je med 15. in 28. oktobrom 1495 sestavil poročilo v obliki pisma Gerolamu Aimariju. Besedilo poznamo iz poznejšega rokopisnega prepisa, ne iz ohranjenega Cuneovega izvirnika. [1][2] Cuneo opisuje dogodek, povezan s pripravami na odhod ladij v Španijo februarja 1495.

Po njegovi pripovedi so Španci zbrali približno 1.600 ujetih staroselskih prebivalcev. Med njimi naj bi izbrali 550 ljudi za prevoz v Španijo, preostale pa so lahko drugi člani kolonialne skupnosti prevzeli zase. Cuneo navaja, da so približno 400 ljudem nazadnje dovolili oditi. Te številke so zgodovinsko pomembne, vendar jih moramo obravnavati kot navedbe udeleženca, ne kot neodvisno preverjen popis vseh zajetih ljudi. Bistveno je, da ujetniki niso svobodno odločali o svojem gibanju.

Niso sami izbirali, ali bodo ostali doma, odpotovali čez ocean ali bili izročeni drugemu človeku. Cuneo omenja tudi ženske z dojenčki, ki so ob begu pred morebitnim ponovnim zajetjem ravnale v okoliščinah skrajnega strahu. Njegov opis je izrazito pristranski in ne omogoča zanesljive rekonstrukcije njihovih osebnih odločitev.

Njihovih dejanj zato ne smemo presojati skozi posmehljivo ali obsojajočo govorico človeka, ki je sodeloval pri njihovem podrejanju. Zgodovinski vir nam razkriva nasilno zajemanje ljudi, ne pa notranjega sveta posameznih mater in otrok. Pri tem je pomembna tudi geografska omejitev. Cuneovo poročilo zajema dogodke širšega karibskega območja, ne izključno Hispaniole. Prav tako njegove oznake različnih staroselskih skupin niso vedno zanesljive sodobne etnične identifikacije. Vendar ta previdnost ne zmanjšuje teže pričevanja.

Ljudje so bili zajeti in razdeljevani kot plen. Med njimi so bile ženske, katerih družinske vezi in osebna svoboda osvajalcem niso predstavljale ovire.

Ko je posiljevalec sam pisal zgodbo

Med najbolj pretresljivimi deli Cuneovega poročila je opis spolnega nasilja nad ugrabljeno staroselsko žensko. Cuneo pripoveduje, da je med odpravo zajel žensko, ki jo je označil z izrazom Camballa, in da mu jo je Kolumb izročil. Nato jo je odpeljal v svojo kabino. Ko je poskušal z njo vzpostaviti spolni odnos, se mu je uprla. Po lastnem zapisu je proti njenemu odporu uporabil vrv in jo pretepel. Svoj opis je končal s poniževalnim namigovanjem, ki je skušalo žrtvino poznejše ravnanje predstaviti kot nekakšno privolitev. [1][2]

Takšna predstavitev ne spremeni narave dogodka. Ženska je bila ujetnica. Nasprotovala je spolnemu odnosu. Cuneo je nad njo uporabil fizično nasilje.

Njegov zapis je pričevanje o spolnem nasilju, ne dokaz prostovoljne privolitve.

Za razumevanje dogodka ni treba ponavljati vseh njegovih nazornih in poniževalnih besed. Pomembneje je razumeti položaj človeka, ki jih je napisal. Cuneo nasilja ni opisal kot dejanja, zaradi katerega bi moral odgovarjati. Pisal je, kot da je imel pravico razpolagati z ugrabljeno žensko, njen odpor pa je predstavljal predvsem kot oviro lastnim željam.

Giuseppe Bellini je v svoji analizi opozoril prav na takšno obravnavanje staroselskih prebivalcev kot predmetov, s katerimi lahko osvajalci prosto razpolagajo. [2] Pri vprašanju Kolumbove odgovornosti moramo razlikovati med dokumentiranim in nedokazanim. Cuneo trdi, da mu je Kolumb izročil ugrabljeno žensko. To je pomembna navedba o Kolumbovi vlogi pri razpolaganju z ujetnico. Toda besedilo ne dokazuje, da mu je Kolumb osebno ukazal posilstvo. Takšnega ukaza ne smemo izmišljati, če želimo zgodovinsko odgovornost predstaviti natančno.

Prav tako ne poznamo žrtvinega imena, njenega izvora ali poznejše usode. Cuneova oznaka Camballa ni zadosten dokaz, da je bila pripadnica Taínov. Ta odsotnost podatkov je ena od najbolj žalostnih značilnosti ohranjenih kolonialnih pričevanj. Storilec je lahko podrobno opisal svoje ravnanje, ne da bi ohranil ime človeka, nad katerim ga je izvršil. Toda žrtev iz zgodovine ni popolnoma izginila. Njen odpor je zapisal sam Cuneo.

Tudi vir, napisan z vidika storilca, tako ohranja dokaz, da ugrabljena ženska nasilja ni sprejela prostovoljno.

Kraljeva prepoved ni pomenila varnosti

Kolonialno nasilje nad ženskami ni bilo neznano kastiljski kroni. To dokazujejo navodila, ki sta jih Ferdinand in Izabela 16. septembra 1501 izdala Nicolásu de Ovandu, novemu guvernerju Hispaniole. V njih je izrecno navedeno, da so nekateri španski prebivalci staroselcem proti njihovi volji odvzemali žene in drugo premoženje.

Ovandu je bilo naročeno, naj poskrbi za vrnitev odvzetega. Navodila so določala tudi, da se morajo poroke med Španci in staroselskimi ženskami sklepati prostovoljno, ne s prisilo. [3] Gre za izjemno pomemben dokument. Dokazuje, da je kraljeva oblast za takšne zlorabe vedela in jih izrecno obravnavala. Toda obstoj prepovedi ni enak njenemu učinkovitemu izvajanju.

Iz samega dokumenta ne moremo sklepati, da so bile vse ugrabljene ženske vrnjene, da so storilci odgovarjali ali da je spolno nasilje prenehalo. Še pomembnejše je notranje protislovje teh navodil. Ista krona, ki je zahtevala varovanje staroselskega prebivalstva pred določenimi zlorabami, je hkrati od njega zahtevala dajatve in delo za kolonialne gospodarske cilje.

Ovandu je bilo naročeno tudi, naj organizira delo staroselcev pri pridobivanju zlata in drugih nalogah krone, ob plačilu, ki naj bi ga določila kolonialna oblast. Takšna ureditev ni pomenila enakopravnega dogovora med neodvisnimi skupnostmi. Krona je staroselsko prebivalstvo obravnavala kot podložnike svoje oblasti, čeprav tej oblasti pred prihodom osvajalcev niso pripadali. Prav tako je skušala urejati zakonske zveze, delo in druge vidike družbenega življenja. Zahteva po prostovoljnosti porok je bila pomembna omejitev samovolje kolonistov.

Toda ni odpravila širšega razmerja prisile.

Prepoved ugrabitve ni bila isto kot priznanje popolne osebne in politične svobode staroselskemu prebivalstvu.

Navodila iz leta 1501 zato razkrivajo dve plati kolonialne oblasti: prepoznavanje nekaterih zlorab in hkratno utrjevanje sistema, ki je podrejal ljudi.

Burgos: zaščita nosečnosti znotraj prisilnega dela

Decembra 1512 so bili sprejeti predpisi, znani kot zakoni iz Burgosa.

V muzejski vitrini sta dva prekrivajoča se lista rokopisnega besedila v rjavi pisavi; razstavljen faksimile zakonov iz Burgosa.
Muzejski faksimile rokopisnega besedila zakonov iz Burgosa (1512), razstavljen v Casa de Colón na Kanarskih otokih. Fotografija: Wolfgang Sauber, 2016, CC BY-SA 4.0. Slika ne prikazuje nujno določb XVII in XVIII, obravnavanih v članku. Slika: Wolfgang Sauber / Wikimedia Commons / CC BY-SA 4.0 Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International

Urejali so bivanje, delo, prehrano, oblačenje, versko poučevanje in druge vidike življenja staroselskega prebivalstva pod špansko oblastjo. Za vprašanje družin, otrok in materinstva sta posebej pomembni določbi XVII in XVIII. [4] Določba XVII je zahtevala, da se sinovi staroselskih poglavarjev pri približno trinajstih letih predajo frančiškanom. Tam naj bi se štiri leta učili branja, pisanja in krščanske vere.

Po končanem izobraževanju so bili znova umeščeni v obstoječa kolonialna razmerja. Pomagali naj bi prenašati krščanski nauk med staroselsko prebivalstvo, saj naj bi ga to lažje sprejemalo od njih. Predpis zato ni zadeval zgolj izobraževanja. Zadeval je tudi oblikovanje prihodnjih pripadnikov voditeljskih družin po pričakovanjih kolonialne oblasti.

Iz samega zakona ne moremo ugotoviti, koliko otrok je bilo dejansko poslanih k frančiškanom in kako so posamezni dečki doživljali takšno vzgojo. Dokument pa jasno razkriva namen kolonialnega poseganja v njihovo izobraževanje. Določba XVIII je obravnavala nosečnice. Po dopolnjenem četrtem mesecu nosečnosti žensk niso smeli več pošiljati v rudnike ali na določena težka poljska dela.

Po porodu je predpis omejeval takšna dela tudi v obdobju, ko je mati skrbela za otroka, do njegovega tretjega leta. Te omejitve so priznavale, da lahko težko delo škoduje nosečnici in otroku. Toda predpis ni pomenil splošne oprostitve dela. Nosečnice so lahko še naprej opravljale gospodinjska opravila, vključno s pripravo hrane. Kolonialna oblast je torej določala, katera opravila smejo kolonisti od njih še vedno zahtevati. Zakon je predvideval tudi kazni za kršitve.

Ob ponavljajočih se kršitvah je lahko kolonist izgubil pravico razpolagati z delom določene ženske, njenega moža oziroma drugih dodeljenih staroselcev. Že način določanja kazni kaže temeljno protislovje. Delovna zaščita ni odpravila ustanove, ki je kolonistom omogočala razpolaganje s staroselsko delovno silo.

Kolonialna oblast je priznavala potrebo po zaščiti nosečnic in otrok, ne da bi odpravila prisilno podrejanje njihovega dela.

Ne bi bilo zgodovinsko pravilno trditi, da burgoski predpisi niso vsebovali zaščitnih določb. Prav tako pa jih ni mogoče predstavljati kot dokaz, da je bil kolonialni sistem pravičen. Med pravico do omejitve določenih nevarnih opravil in svobodo odločanja o lastnem življenju obstaja bistvena razlika.

Anacaona in Mencía: oblast, odpor, telesna nedotakljivost

Zgodovina staroselskih žensk ni samo zgodovina nasilja, ki so ga nad njimi izvrševali osvajalci. Nekatere so imele pomembne politične položaje in so neposredno sodelovale pri odločanju o prihodnosti svojih skupnosti. Med njimi je bila Anacaona, voditeljica Xaraguá. Njeno zgodbo podrobneje obravnava prejšnji članek te serije. Za KT-07 je pomembno predvsem dejstvo, da je imela priznano politično vlogo v odnosih s staroselskimi skupnostmi in Španci.

Raziskovalec Roberto Valcárcel-Rojas opozarja, da takšnega voditeljstva ne smemo razlagati zgolj skozi evropske predstave o politični oblasti. [5] Anacaonina vloga ne dokazuje, da so bile vse politične ustanove predkolonialne Hispaniole enako odprte ženskam. Dokazuje pa, da političnega delovanja žensk ne smemo vnaprej izključiti. Druga pomembna osebnost je Mencía, povezana z voditeljem Enriquillom. Njeno zgodbo poznamo iz virov, ki niso popolnoma skladni. Bartolomé de las Casas v Historia de las Indias Enriquillovo ženo imenuje Doña Lucía.

Drugi sodobni viri uporabljajo ime Doña Mencía. Zgodovinarka Ida Altman posebej opozarja na to neskladje in na dejstvo, da Las Casas ob začetku Enriquillovega odpora ni bil na Hispanioli. [6][7] Zato ni prav, da bi razliko med imenoma preprosto zamolčali. Las Casas poroča, da je mlajši kolonist Valenzuela Enriquillu odvzel kobilo, nato pa poskušal spolno prisiliti njegovo ženo. Enriquillo se je pritožil, toda pri lokalnem predstavniku oblasti ni dobil učinkovite zaščite.

Po kroniškem poročilu je bil deležen groženj in ponižanj. Ko je pravico iskal pri višjem kolonialnem sodišču v Santo Domingu, je dobil odgovor, ki ga je znova usmeril k lokalnim oblastem. Toda pripoved je treba kritično brati. Las Casas opisuje Valenzuelov poskus spolne prisile. Nekatere poznejše razlage govorijo o izvršenem spolnem napadu. Razlika v besedilih nam ne dovoljuje, da bi brez dodatnih dokazov trdili, da poznamo natančen potek dogodka.

Ida Altman poleg tega opozarja, da Enriquillovega upora ni mogoče razložiti samo z enim samim dogodkom. Dolgotrajni spori z lokalnimi oblastmi in širše razmere podrejanja so bili prav tako pomembni. To ne zmanjšuje resnosti zatrjevanega nasilja nad njegovo ženo. Pomeni pa, da mora zgodovinopisna razlaga razlikovati med kroniško pripovedjo in kompleksnejšim razvojem upora. Mencíine zgodbe ne smemo končati pri spolnem nasilju.

Po Enriquillovi smrti leta 1535 je bilo kastiljskim oblastem sporočeno, da je za svoja naslednika določil ženo Doño Mencío in sorodnika Martína de Alfara. Martín de Alfaro se je obrnil na kolonialno sodišče, da bi potrdilo njun voditeljski položaj. [7][8] Enriquillova oporoka sama ni ohranjena. Podatek poznamo iz poročila kolonialnih oblasti.

To ne dokazuje, da je Mencía pozneje samostojno vladala ali dejansko prevzela vse politične pristojnosti. Dokazuje pa, da je bila izrecno omenjena kot predvidena naslednica, katere položaj je bil predmet uradnega postopka. To je pomembno zgodovinsko pričevanje. Mencía se v virih ne pojavlja samo kot žena upornika ali kot oseba, izpostavljena nasilju. Pojavlja se tudi v povezavi s političnim nasledstvom.

Anacaona in Mencía tako opozarjata na nepopolnost zgodovine, ki bi staroselske ženske predstavljala zgolj skozi ravnanje evropskih moških. Njihove vloge, odločitve in politični položaji so bili del zgodovine skupnosti, ki so se soočale s kolonialnim podrejanjem.

Kulturna kontinuiteta skozi družine

Kolonialna oblast je posegala v družinsko življenje tudi zunaj neposrednih vojaških spopadov. Zahteve po delu so ljudi odvajale iz njihovih skupnosti v rudnike, na posestva in druga kolonialna delovišča. Takšne odsotnosti so lahko trajale daljša obdobja. Posledice niso zadevale samo delavcev, temveč tudi ljudi, ki so ostali v naseljih.

Spreminjale so možnosti za skupno življenje, pripravo hrane, skrb za otroke, vzdrževanje gospodinjstev in prenos znanja.

Črno-bel lesorez treh žensk pod slamnato streho, ki pripravljajo hrano ob nizkih delovnih površinah in ognjišču.
Ženske pri pripravi hrane na evropskem lesorezu Modo di fare il pane, objavljenem v Benzonijevi knjigi leta 1565. Poznejša zgodovinska upodobitev, ne neposredni prikaz taínske družine okoli leta 1512; na podlagi same grafike ni mogoče zanesljivo določiti, ali prikazuje pripravo manioke ali koruze. Slika: Girolamo Benzoni, La historia del mondo nuovo (1565), “Modo di fare il pane”; NYPL Rare Book Division / Wikimedia Commons; public domain Public domain / Public Domain Mark 1.0

Toda razmer ni mogoče opisati s preprosto delitvijo, po kateri so bili odpeljani vsi moški, ženske pa so ostajale doma. V kolonialno delo so bile vključene tudi ženske. Položaj posameznikov je bil odvisen od družbenega statusa, lokalnih razmer in zahtev kolonialnih oblasti. Posebej pomembne dokaze o življenju staroselskih skupnosti ponuja arheologija.

Kathleen Deagan je v raziskavi En Bas Saline na današnjem Haitiju preučevala naselje, poseljeno pred prihodom Špancev in tudi v obdobju zgodnjih kolonialnih stikov. V članku iz leta 2004 je primerjala arheološke dokaze iz različnih gospodinjskih okolij ter jih povezala z vprašanji družbenega položaja, spola in kolonialnih sprememb. [9]

Raziskava je pokazala, da se številne tradicionalne gospodinjske dejavnosti po prihodu Evropejcev niso takoj prekinile. Pomembna kontinuiteta je razvidna pri pripravi manioke, keramiki, zbiranju školjk in drugih vsakdanjih praksah. Izrazitejše spremembe so bile ugotovljene pri nekaterih dejavnostih, ki jih raziskovalci na podlagi širših dokazov povezujejo predvsem z neelitnimi moškimi. Ena od možnih razlag je povezana s kolonialnim odvajanjem dela prebivalstva na delovišča.

Toda arheološki podatki ne omogočajo preprostega določanja spola vsakega izdelovalca ali uporabnika posameznega predmeta. Zato je treba razlikovati med materialnim dokazom in interpretacijo njegove družbene vloge. Deagan opozarja tudi, da delitev gospodinjskih dejavnosti po spolu morda ni bila tako stroga, da drugih članov skupnosti ne bi bilo mogoče vključiti v posamezna opravila.

To je lahko pomagalo ohranjati vsakdanje življenje v okoliščinah, ko so kolonialne zahteve spreminjale sestavo gospodinjstev in razpoložljivost delovne sile. Arheološki dokazi zato ne pripovedujejo zgodbe o popolnoma nespremenjenem svetu. Pripovedujejo zgodbo o spremembah, prilagajanju in nadaljevanju številnih kulturnih praks. Otroci so odraščali znotraj teh razmer.

Na njihovo življenje so lahko vplivali razdeljevanje dela, odsotnost družinskih članov, versko poučevanje ter različni načini ohranjanja domačega znanja. Toda o osebnih občutjih in odločitvah posameznih otrok nimamo dovolj neposrednih pričevanj, da bi jih smeli predstavljati kot ugotovljena dejstva.

Kulturno preživetje ni dokaz, da kolonialno nasilje ni bilo uničujoče. Je tudi pričevanje o sposobnosti ljudi, da so kljub podrejanju ohranjali pomembne dele svojega življenja.

Kolonialna oblast je posegla tudi v življenje zunaj bojišč

Zgodovina španskega osvajanja Karibov se pogosto pripoveduje skozi ladje, vojaške odprave, orožje in politične voditelje. Toda kolonialna oblast je posegala tudi v življenje ljudi, ki se niso nikoli znašli v neposrednem vojaškem spopadu. Posegala je v njihove domove, delo, partnerske odnose, materinstvo, otroštvo in vsakdanjo vzgojo.

Cuneovo pričevanje je razkrilo, kako je lahko osvajalec ugrabljeno žensko obravnaval kot človeka brez pravice do odločanja o lastnem telesu. Kraljeva navodila iz leta 1501 so pokazala, da so bile nekatere zlorabe znane najvišji oblasti in da jih je ta izrecno prepovedovala. Toda ista oblast je še naprej zahtevala delo in dajatve staroselskega prebivalstva.

Burgoski predpisi iz leta 1512 so omejevali nekatera nevarna dela nosečnic in posegali v vzgojo otrok poglavarskih družin, vendar so ostali del kolonialne ureditve, v kateri so drugi odločali o delu in življenju podrejenih skupnosti. Anacaona in Mencía sta pokazali, da ženske niso bile samo predmet ravnanja osvajalcev.

Imele so lahko politične odgovornosti in priznane položaje tudi v razmerah velikih družbenih sprememb. Arheološki dokazi iz En Bas Saline pa nas opozarjajo, da kolonialno nasilje ni v trenutku izbrisalo vsega staroselskega znanja in gospodinjskih praks. Iz teh pričevanj ne izhaja preprosta zgodba. Ni mogoče trditi, da so bili vsi kolonialni dogodki enaki, da so bile vse staroselske ženske v istem položaju ali da noben pravni ukrep ni imel zaščitnega pomena. Toda takšna zgodovinska raznolikost ne opravičuje prisilnega sistema.

Prav tako ne zmanjšuje osebne odgovornosti tistih, ki so ljudi ugrabljali, spolno napadali ali jih podrejali proti njihovi volji.

Ženske niso bile vojni plen. Otroci niso bili last kolonialne oblasti. Družine niso bile gospodarski vir, s katerim bi osvajalci smeli razpolagati po svoji volji.

Kolonialno nasilje ni postalo pravično zato, ker so ga spremljali kraljevi predpisi ali versko poučevanje. Prav tako zgodovine staroselskih skupnosti ne moremo zaključiti pri njihovem trpljenju. Ohranila se je tudi v političnem delovanju, medsebojni skrbi, gospodinjskih praksah in znanju, ki so ga ljudje prenašali naslednjim generacijam.


Viri in nadaljnje branje

  1. Michele da Cuneo (1495). Pismo Gerolamu Aimariju o Kolumbovi drugi odpravi, sestavljeno oktobra 1495. Primarno pričevanje o zajemanju ljudi in spolnem nasilju, ohranjeno prek poznejšega rokopisnega prepisa
  2. Giuseppe Bellini. »L'antiparadiso di Michele da Cuneo«. Kritična analiza Cuneovega pisma, njegovega odnosa do staroselskega prebivalstva in pričevanja o spolnem nasilju Vir
  3. Ferdinand in Izabela (16. september 1501). Navodila Nicolásu de Ovandu. Primarni dokument o prepovedi prisilnega odvzemanja žena, prostovoljnosti porok, dajatvah in kolonialnem delu. Dostopni so prevedeni odlomki Vir
  4. Zakoni iz Burgosa (1512). Ordenanzas reales para el buen regimiento y tratamiento de los indios. Posebej določbi XVII in XVIII o sinovih staroselskih poglavarjev, nosečnicah in delu Vir
  5. Roberto Valcárcel-Rojas (2023). »Mujeres indígenas en tiempos de conquista y colonización. La isla de La Española«. Revista de Arqueología Americana, št. 41, str. 115–142. Raziskava položaja žensk, političnega voditeljstva, kolonialnega nasilja in kulturne kontinuitete Vir
  6. Bartolomé de las Casas. Historia de las Indias, knjiga III, poglavje CXXV. Kroniško pričevanje o Enriquillu, njegovi ženi Doñi Lucíi, Valenzueli in iskanju pravnega varstva Vir
  7. Ida Altman (2007). »The Revolt of Enriquillo and the Historiography of Early Spanish America«. The Americas, 63(4), str. 587–614. Kritična obravnava začetkov Enriquillovega upora, neskladja imen Lucía/Mencía in poročila o nasledstvu iz leta 1535 Vir
  8. Juan Daniel Balcácer (2022). Enriquillo: historia y leyenda. Zgodovinopisna obravnava Enriquilla, njegove žene Mencíe in dokumentov iz zadnjih let njegovega življenja Vir
  9. Kathleen Deagan (2004). »Reconsidering Taíno Social Dynamics after Spanish Conquest: Gender and Class in Culture Contact Studies«. American Antiquity, 69(4), str. 597–626. Arheološka raziskava En Bas Saline, gospodinjstev, družbenih razlik in kontinuitete kulturnih praks Vir
  10. Dizionario Biografico degli Italiani — Treccani. »Michele de Cuneo«. Biografska obravnava nastanka Cuneovega pisma, njegovega ohranjenega prepisa ter identitete prejemnika Gerolama Aimarija Vir

Metodološka opomba

Članek uporablja primarne kolonialne dokumente, kroniška pričevanja ter sodobne zgodovinopisne in arheološke raziskave

Cuneovo poročilo dokazuje, kako je sam opisal zajemanje ljudi in svoje spolno nasilje. Njegova navedba, da mu je Kolumb izročil ugrabljeno žensko, ne dokazuje, da je Kolumb ukazal posilstvo. Njena etnična pripadnost ni zanesljivo ugotovljena

Kraljeva navodila iz leta 1501 in burgoski predpisi iz leta 1512 dokazujejo obstoj pravnih zahtev, ne pa njihovega doslednega izvajanja

Las Casas Enriquillovo ženo imenuje Lucía, drugi sodobni viri Mencía. Njegova pripoved opisuje poskus spolne prisile; natančen potek dogodka ni neodvisno potrjen. Mencíino predvideno nasledstvo poznamo iz poročila leta 1535, ne iz ohranjene Enriquillove oporoke, in samo po sebi ne dokazuje, da je pozneje dejansko vladala

Arheološke interpretacije delitve dela po spolu temeljijo na širših materialnih vzorcih in primerjalnih podatkih. Posameznih predmetov ni mogoče brez dodatnih dokazov pripisovati določeni ženski ali moškemu

Moralna obsodba kolonialnega nasilja je združljiva z natančnim razlikovanjem med dokumentiranimi dejanji, avtorjevimi navedbami, zgodovinskimi interpretacijami in podatki, ki jih ni mogoče potrditi