SerijaKolumb, Taíni in nasilje španske kolonizacije Del 6 / 12

Kuba in Jamajka: kako se je nasilna kolonizacija širila po Karibih

Osvajanje se je s Hispaniole razširilo na Kubo in Jamajko. Hatueyjev odpor, pokol v Caonau in prisilno delo pričajo o posledicah kolonizacije.

Umetniška zgodovinska rekonstrukcija Hatueyja s skupnostjo ob prihodu španskih osvajalcev na vzhodno Kubo okoli 1511–1512. Ne gre za zgodovinsko dokumentiran posnetek, določen dogodek ali pristni Hatueyjev portret.

Špansko osvajanje Karibov se ni ustavilo na Hispanioli. Kolonialna oblast se je razširila na Kubo in Jamajko, kjer so že dolgo živele staroselske skupnosti z lastnimi naselji, gospodarstvom in političnimi odnosi. Na obeh otokih so osvajalci zahtevali nadzor nad zemljo, prebivalstvom in njegovim delom. Na Kubi sta Hatueyjev odpor in pokol v Caonau razkrila brutalnost tega procesa. Na Jamajki sta prisilno delo in kolonialno naseljevanje spreminjala življenje domačih skupnosti. Toda zgodovina obeh otokov ni samo zgodovina nasilja. Je tudi zgodovina ljudi, ki so se mu upirali, se prilagajali novim razmeram in si prizadevali preživeti.

Osvajanje ni obstalo na enem otoku

Ko so Španci začeli utrjevati kolonialno oblast na Hispanioli, se je oblikoval sistem, ki je kmalu segel tudi na druga karibska otočja. Osvajalci niso prenašali samo orožja, vojakov in evropskih političnih zahtev. S seboj so prinašali tudi načine podrejanja, ki so jih že uporabljali: zahteve po priznanju oblasti krone, pobiranje dajatev, nadzor nad staroselskim delom in uporabo vojaške sile proti skupnostim, ki se niso podredile. Za evropske vladarje je to pomenilo širjenje njihove oblasti.

Za ljudi, ki so na teh otokih že živeli, pa je pomenilo prihod tuje sile, ki je začela odločati o njihovi zemlji, delu in prihodnosti. Vendar osvajanje ni povsod potekalo enako. Jamajka ni imela enake gospodarske vloge kot Hispaniola. Kuba je bila veliko večja in politično raznolika, njeno podrejanje pa je zahtevalo več zaporednih vojaških akcij.

Tudi staroselske skupnosti niso bile enotna politična celota. Njihove odločitve so se razlikovale, odnosi z evropskimi prišleki pa so se razvijali v različnih okoliščinah. Kljub temu je mogoče prepoznati skupen vzorec. Španska oblast se je širila na že poseljena ozemlja, zahtevala priznanje svoje nadrejenosti in domače prebivalstvo vse bolj vključevala v prisilne gospodarske odnose. Odpor je nato pogosto predstavljala kot nevarnost, ki jo je treba zatreti. Takšen razvoj ni bil neizogiben.

Bil je posledica konkretnih političnih odločitev, gospodarskih interesov in ravnanja ljudi, ki so kolonialni sistem vzpostavljali ter vzdrževali.

Jamajka: od preskrbovanja mornarjev do prisilne kolonialne oblasti

Ko je Krištof Kolumb leta 1494 prispel na Jamajko, je bil otok že dolgo naseljen. Tamkajšnje staroselske skupnosti so imele razvite načine pridelovanja hrane, gradnje naselij in prilagajanja naravnemu okolju. O njihovem življenju danes ne govorijo samo evropske kronike. Pomemben vir je arheologija. Raziskave najdišča Maima na severu Jamajke so pokazale, da so prebivalci že v 13. in 14. stoletju načrtno preoblikovali pobočja. Gradili so terase in izravnane površine za bivališča, pri čemer so uporabljali velike količine apnenčastega kamna in nasutja.

Naselje je ostalo poseljeno do obdobja španskega stika. Njegova ureditev se je v nekaterih pomembnih podrobnostih razlikovala od naselij na drugih Velikih Antilih. [4] Ta podatek je pomemben. Staroselske skupnosti niso bile samo prebivalci pokrajine, ki so jo Evropejci pozneje začeli raziskovati. Pokrajino so že stoletja oblikovale s svojim delom.

Ko se je Kolumb leta 1503 z neplovnimi ladjami znašel na Jamajki, je postal odvisen od preskrbe domačega prebivalstva. Maima je imela pri tem pomembno vlogo. Evropski mornarji niso preživeli zato, ker bi prispeli v prazno deželo in sami ustvarili gospodarsko osnovo za preživetje. Preživeli so tudi zaradi že obstoječega staroselskega gospodarstva.

Leta 1509 se je pod vodstvom Juana de Esquivela začelo trajnejše špansko kolonialno naseljevanje. V bližini območja, ki ga je Kolumb že poznal, so začeli vzpostavljati naselbino Sevilla la Nueva. Toda nastanek evropskega naselja ni bil začetek zgodovine tega kraja. Pomenil je začetek novega razmerja oblasti. Španci so prevzemali zemljo, zahtevali delo in posegali v gospodarske odnose prebivalcev.

Sprva jih je na Jamajko privabljalo tudi upanje na zlato. Ker otok ni postal pomembno središče njegovega pridobivanja, so bile za kolonialno gospodarstvo čedalje pomembnejše poljedelske dejavnosti, živinoreja in preskrba drugih naselbin. Razmeroma majhno število evropskih naseljencev pa ni pomenilo, da je bil kolonialni sistem za domače prebivalstvo blag. Prisilno delo, odvzem zemlje, bolezni in razseljevanje so močno prizadeli staroselske skupnosti.

Ureditve repartimiento in encomienda so kolonialnim oblastem ter naseljencem omogočale razporejanje dela in zahtev po dajatvah. Pravna oblika takšnih ureditev ni pomenila, da so domači prebivalci svobodno odločali o svojem delu. [5][6] Posledice so bile dolgotrajne in uničujoče. Toda njihovega pomena ni treba dokazovati z nezanesljivo natančnimi ocenami števila prebivalcev.

Že dokumentirano nasilno spreminjanje razmerij med ljudmi, zemljo in delom kaže, kaj je kolonialna oblast pomenila za jamajške staroselske skupnosti.

Fotografija keramičnih predmetov, razstavljenih v Seville Heritage Park na Jamajki.
Keramični predmeti na razstavi v dediščinskem parku Seville na Jamajki, fotografija iz leta 2010. Park obsega tudi arheološko območje Maima in zgodnjo špansko naselbino Sevilla la Nueva; provenienca posameznih fotografiranih predmetov ni navedena. Slika: Diego Tirira / Wikimedia Commons, CC BY-SA 2.0 CC BY-SA 2.0 Generic

Kuba: nova odprava in stara logika podrejanja

Medtem ko so Španci utrjevali naselitev na Jamajki, so se pripravljali na osvojitev Kube. Leta 1511 je Diego Velázquez de Cuéllar vodil odpravo s Hispaniole. Las Casas navaja približno 300 mož, vendar je treba njegovo številčno navedbo razumeti kot kroniško oceno, ne kot dokončen seznam vseh udeležencev. [1] Kuba je bila obsežen in raznolik otok z različnimi staroselskimi skupnostmi, naselji ter kulturnimi tradicijami.

Njenega prebivalstva zato ne moremo predstaviti kot ene politično enotne skupine, ki bi sprejela skupno odločitev za vojno ali sodelovanje. Toda Velázquezova odprava je imela jasen politični cilj. Vzpostaviti je želela špansko oblast. To je pomenilo zahteve po podreditvi lokalnih voditeljev, iskanje gospodarskih virov in organiziranje nadzora nad prebivalstvom. Izkušnje s Hispaniole so bile pri tem pomembne.

Kolonialna uprava je že poznala zahteve po zlatu, razdeljevanje staroselskega dela in kaznovalne vojaške pohode. Posamezni osvajalci so se tudi osebno premikali med otoki. Pánfilo de Narváez, ki je pozneje vodil pomembno vojaško skupino na Kubi, je prišel z Jamajke. To je pomenljivo. Med otoki se niso širile zgolj zamisli o osvajanju. Premikali so se ljudje, ki so imeli izkušnje z vojaškim podrejanjem, in prakse, s katerimi so skušali uveljavljati kolonialno oblast.

Za prebivalce Kube je bil prihod Velázquezove odprave zato več kot srečanje z neznanimi tujci. Pomenil je prihod oboroženih ljudi, ki so zahtevali oblast nad njihovimi skupnostmi. Med tistimi, ki so tej oblasti nasprotovali, je bil Hatuey.

Hatuey je prepoznal nevarnost

Hatuey je po Las Casasovi pripovedi prišel na Kubo s Hispaniole. Tam je že poznal posledice španske kolonizacije in se je pred njenim širjenjem poskušal umakniti na drugi otok. Toda španska vojaška prisotnost ga je dosegla tudi tam. Las Casas opisuje Hatueyjevo opozarjanje prebivalcev Kube pred osvajalci, posebej pred njihovo željo po zlatu. V kroniki nastopa znameniti prizor, v katerem naj bi zbranim ljudem pokazal zlato in ga predstavil kot predmet osvajalskega poželenja. Ta pripoved ima močno simbolno vrednost.

Vendar njenih podrobnosti ne moremo sprejeti kot neposrednega zapisa Hatueyjevega govora. Las Casas ob začetku Velázquezove odprave ni bil osebno navzoč. Na Kubo je prišel pozneje. Zato moramo razlikovati med zgodovinsko podprtim odporom in pripovednim oblikovanjem dogodkov v poznejši kroniki. Hatuey je organiziral nasprotovanje španskemu osvajanju vzhodne Kube.

Po kroniški tradiciji so se njegovi privrženci izogibali neposrednim spopadom, kjer je imela španska vojska izrazito premoč. Kljub temu so ga osvajalci zasledovali, zajeli in usmrtili s sežigom. Njegovo smrt običajno datirajo v leto 1512, čeprav je treba kronologijo zgodnje faze osvajanja obravnavati previdno.

Posebej znana je Las Casasova zgodba o pogovoru med Hatueyjem in verskim predstavnikom pred usmrtitvijo. Po tej pripovedi naj bi Hatuey vprašal, ali bodo v nebesih tudi kristjani. Ko je izvedel, da bodo, naj bi zavrnil možnost, da bi po smrti prebival z njimi. Sporočilo je očitno. Kronist je želel pokazati, kako sta nasilje osvajalcev in njihovo sklicevanje na krščansko vero ustvarila globoko moralno protislovje. Toda znamenitega pogovora ni mogoče potrditi kot dobesedno zapisanega zgodovinskega dogodka.

Njegove simbolne moči zato ne smemo zamenjati z dokazno gotovostjo. Hatueyjeva zgodovinska vloga pa ni odvisna od tega, ali je izrekel točno določene besede. Bil je staroselski voditelj, ki se je zoperstavil španskemu osvajanju. Njegovo zajetje in nasilna usmrtitev pričata o načinu, s katerim so osvajalci odstranjevali ljudi, ki so nasprotovali njihovim zahtevam.

Obramba lastne skupnosti ni izgubila svoje legitimnosti zato, ker jo je tuja oblast razglasila za upor.

Toda Hatueyjeva smrt ni končala kolonialnega nasilja na Kubi.

Caonao: ko so ljudje pripravili hrano, so prišli vojaki

Med osvajanjem Kube, verjetno okoli leta 1513, je prišlo do množičnega pobijanja staroselskega prebivalstva v Caonau. Dogodek je posebej pomemben, ker zanj poznamo nasprotujoči si kolonialni pripovedi. Bartolomé de las Casas zatrjuje, da je bil pri pokolu osebno navzoč. Takrat je spremljal špansko vojaško skupino pod poveljstvom Pánfila de Narváeza.

V svoji Historia de las Indias opisuje prihod vojakov v naselje, kjer so prebivalci pripravili hrano za prišleke. Na voljo so bili kasavov kruh, ribe in druge potrebščine. Po njegovem pričevanju je približno 2.000 ljudi sedelo na odprtem prostoru in opazovalo španske konje. V bližnji veliki stavbi naj bi bilo še več kot 500 prebivalcev, ki jih je bilo strah in si niso upali priti ven. [1] Te številke je treba razumeti pravilno.

Opisujejo ljudi, ki jih je kronist navedel kot zbrane na prizorišču, ne pa neodvisno potrjenega števila mrtvih. Nato naj bi eden od španskih vojakov nenadoma izvlekel meč. Po Las Casasovi pripovedi so mu sledili drugi. Vojaki so začeli pobijati zbrane prebivalce. Med žrtvami so bili po njegovem opisu tudi ženske, otroci in starejši ljudje. Nasilje se je razširilo še v bližnjo veliko stavbo. Las Casas v krajši Brevísima relación de la destrucción de las Indias navaja več kot 3.000 ubitih.

Toda nobene od teh številk ne moremo obravnavati kot dokončno ugotovljenega seštevka žrtev. Pomembno je tudi vprašanje poveljstva. Las Casas ne trdi, da je Narváez osebno začel pobijanje. Obtožuje pa ga, da je kot poveljnik opazoval dogajanje in ga ni ustavil. V kroniški pripovedi je zato jasno razlikovanje med vojaki, ki so neposredno uporabljali orožje, in poveljnikom, ki je imel možnost poseči v dogajanje. To je bistvena razlika. Odgovornost za množično nasilje se ne konča pri človeku, ki prvi uporabi orožje.

Obsega tudi tiste, ki mu poveljujejo, dopuščajo njegovo ravnanje in pozneje preprečujejo, da bi odgovorni nosili posledice. Las Casasov opis ostaja poznejše pričevanje, ki zahteva kritično branje. Toda njegovega očividnega položaja ne smemo izenačiti s pričevanjem človeka, ki o dogodku ni bil navzoč. In prav tukaj se začne vprašanje drugega ohranjenega poročila.

Dve različici istega pokola

Diego Velázquez je 1. aprila 1514 pripravil poročilo kastiljskemu kralju, v katerem je opisoval osvajanje Kube in svoje ravnanje kot predstavnik krone. Njegov izvirnik ni ohranjen. Besedilo poznamo iz poznejših prepisov in redakcij, med drugim iz prepisa Juana Bautiste Muñoza iz leta 1781. Zgodovinar Raúl Marrero-Fente opozarja, da se različice razlikujejo tudi v pomembnih podrobnostih, zato jih ne smemo obravnavati kot povsem enak dokument. [3]

Velázquezovo poročilo dogodek, ki ga Marrero-Fente primerja s pokolom v Caonau, predstavlja kot posledico domnevne staroselske zasede. Po njegovi razlagi so bili Španci prisiljeni v spopad in so ubili približno 100 staroselcev. Takšna pripoved je bistveno drugačna od Las Casasove. Velázquez govori o nevarnosti, vojaški nujnosti in kaznovanju.

Las Casas opisuje ljudi, ki so pripravili hrano, neoborožene prebivalce in nenaden začetek pobijanja. Razlika ni samo v številkah. Razlika je v sami naravi dogodka. Je šlo za spopad z napadalci ali za pobijanje ljudi, ki niso predstavljali neposredne vojaške nevarnosti? Za dokončno rekonstrukcijo vseh okoliščin nimamo neodvisnih dokazov.

Toda Velázquezove trditve o zasedi ne smemo sprejeti kot dejstva samo zato, ker je zapisana v uradnem poročilu. Poročilo ima namreč jasen politični namen. Guverner mora kralju pojasniti, zakaj so njegovi vojaki ubijali prebivalce ozemlja, ki ga je hotel podrediti kroni. Marrero-Fente posebej opozarja, da Velázquez Narváeza ne poimenuje kot poveljnika skupine. To je pomembna opustitev, saj ga Las Casas postavlja na čelo vojakov, ki so sodelovali pri pokolu.

Velázquez s svojo razlago poudarja domnevno nujnost vojaške akcije in zmanjšuje odgovornost osvajalcev. Obenem trdi, da so vojaki ravnali proti njegovim navodilom, vendar njihovo pobijanje predstavlja kot razumljiv odgovor na nevarnost. Takšna razlaga odpira vprašanje: če naj bi vojaki kršili ukaze, zakaj je njihovo ravnanje v istem poročilu predstavljeno kot upravičeno kaznovanje? Zgodovinar zato ne preverja samo, kaj besedilo opisuje. Preverja tudi, kaj skuša upravičiti in čigavo odgovornost zmanjšuje.

Velázquez priznava še eno pomembno posledico nasilja. Staroselski prebivalci so se z družinami in premoženjem umikali v gore. Po Marreru-Fenteju je sledil tudi nadaljnji odpor skupnosti na območju Camagüeya. [3] Poročilo, ki želi predstaviti vojaško akcijo kot sredstvo vzpostavljanja reda, tako hkrati dokumentira razseljevanje in nadaljevanje nasprotovanja kolonialni oblasti. Toda kritično moramo brati tudi Las Casasa.

Njegova dela niso nastala kot nevtralni zapisnik sodne preiskave. Pisal je pozneje, v okviru vse ostrejše obsodbe kolonialnih zlorab. Marrero-Fente ugotavlja, da se njegova krajša in daljša pripoved o Caonau razlikujeta v načinu razlage odgovornosti. V Brevísima relación je v ospredju osuplost nad nasiljem. V Historia de las Indias Las Casas podrobneje razmišlja o tem, kdo je začel pobijanje, zakaj se je začelo in zakaj ga poveljnik ni ustavil. Takšna primerjava ne omogoča samodejne potrditve vseh Las Casasovih podrobnosti.

Omogoča pa pomemben zgodovinski sklep.

Caonao ni samo primer kolonialnega nasilja, temveč tudi primer kolonialnega boja za njegovo razlago.

Osvajalci so lahko nadzirali ozemlje in vojaško silo. S svojimi poročili pa so poskušali oblikovati tudi presojo, ali je bilo njihovo ravnanje upravičeno.

Zgodovinska naslovna stran Las Casasove knjige iz leta 1552 z okrašeno tiskarsko obrobo in besedilom v španščini.
Naslovna stran prve izdaje Las Casasovega dela Brevísima relación de la destrucción de las Indias (Sevilla, 1552). Poznejše delo vsebuje tudi opis nasilja na Kubi; naslovnica sama ni neposreden dokaz dogodkov v Caonau. Slika: Bartolomé de las Casas, Brevísima relación de la destrucción de las Indias (Sevilla, 1552); John Carter Brown Library / Wikimedia Commons; public domain Public Domain Mark 1.0 / public domain

Različni otoki, skupni sistem podrejanja

Jamajka in Kuba sta imeli v zgodnjem kolonialnem sistemu različni vlogi. Jamajka je bila pomembna kot prostor pridelovanja hrane, živinoreje in preskrbovanja drugih kolonialnih središč. Na Kubi je osvajanje obsežnejšega ozemlja spremljalo iskanje zlata, ustanavljanje španskih naselbin in razdeljevanje staroselske delovne sile. Toda na obeh otokih je kolonialna oblast posegla v obstoječe politične in gospodarske odnose. Španci so zahtevali, da ljudje priznajo oblast krone, ki ji pred tem niso pripadali.

Prav tako so si prizadevali pridobiti nadzor nad njihovim delom. Pri tem so imele pomembno vlogo kolonialne ustanove, ki so urejale razporejanje dela in dajatev. Sistem encomienda ni pomenil preprosto zasebnega lastništva vseh ljudi, ki so bili vključeni vanj. Pomenil pa je pravno in politično ureditev, v kateri so kolonisti lahko zahtevali delo in dajatve staroselskih skupnosti, te pa niso nastopale kot enakopravne pogodbene stranke. Takšno razlikovanje je zgodovinsko pomembno. Pravna oblika podrejanja ne izniči njegove prisilne narave.

Tudi nasilja ne moremo pojasniti samo z osebno krutostjo posameznih vojakov. Vojaški pohodi so omogočali širjenje oblasti. Kolonialna uprava je nato to oblast pretvarjala v nadzor nad zemljo, proizvodnjo in delom. Poveljnikom in upraviteljem so takšni procesi omogočali pridobivanje vpliva, položajev in gospodarskih koristi. To ne pomeni, da so bili vsi posamezni dogodki vnaprej načrtovani na enak način.

Pomeni pa, da je nasilje delovalo znotraj sistema, ki je omogočal in nagrajeval podrejanje drugih ljudi. Osebna odgovornost osvajalcev in sistemska narava kolonialne oblasti se zato ne izključujeta. Dopolnjujeta se.

Skupnosti, ki jih kolonialne kronike niso izbrisale

Zgodovina Kube in Jamajke se pogosto pripoveduje kot zgodovina hitrega uničenja staroselskega prebivalstva. Kolonizacija je res povzročila katastrofalne izgube, nasilno delo, razseljevanje ter razpadanje številnih političnih in družbenih odnosov. Toda takšne katastrofe ne smemo zamenjati z domnevo, da so vsi staroselski prebivalci preprosto izginili. Arheologija ponuja pomembno dopolnitev kolonialnim kronikam.

Na Jamajki najdišče Maima dokazuje obstoj razvite skupnosti, ki je svojo pokrajino oblikovala že stoletja pred prihodom Špancev in ostala poseljena do obdobja stika. [4] To ni samo dokaz o naselju pred evropskim prihodom. Je tudi opozorilo, da zgodovine Jamajke ne moremo začeti z ustanovitvijo Sevilla la Nueva. Na Kubi je posebej pomembno najdišče El Chorro de Maíta.

Raziskave Roberta Valcárcela Rojasa kažejo, da je tamkajšnja staroselska skupnost živela tudi v zgodnjem kolonialnem obdobju. Arheologi so odkrili domače in evropske predmete, spremembe v materialni kulturi ter dokaze o nadaljevanju lokalnih praks. Poselitev je segala od predkolonialnega obdobja do sredine 16. stoletja. [7] Najdišče tako ne kaže zgolj trenutka srečanja dveh svetov.

Kaže življenje skupnosti, ki je bila vključena v kolonialni sistem in je morala v njem iskati možnosti za nadaljnji obstoj. Takšno preživetje ni pomenilo popolne svobode. Staroselska skupnost je lahko nadaljevala svoje življenje, čeprav je bila podvržena prisilnemu delu in tuji politični oblasti. Prav tako prisotnost evropskih predmetov ne pomeni samodejno prostovoljne ali enakopravne kulturne izmenjave. Predmeti lahko pričajo tudi o življenju v razmerah podrejanja.

Toda njihova navzočnost ob nadaljevanju domačih kulturnih praks dokazuje, da kolonialne spremembe niso izbrisale vseh oblik staroselskega delovanja. To je bistveno za razumevanje zgodovine obeh otokov. Hatueyjev odpor in pokol v Caonau razkrivata nasilje, s katerim so osvajalci uveljavljali oblast. Zgodovina Jamajke kaže gospodarsko podrejanje skupnosti, od katerih so bili evropski prišleki sprva tudi sami odvisni.

Arheološka najdišča pa nas opominjajo, da so podrejeni ljudje še naprej živeli, delovali in sprejemali odločitve. Špansko osvajanje ni bilo zgolj širjenje evropske prisotnosti po zemljevidu. Bilo je vzpostavljanje oblasti nad svetom, ki je obstajal že pred prihodom osvajalcev.

Osvajalci niso ustvarili sveta, v katerega so prišli. Poskušali so si ga podrediti.

Ko so za to uporabili pobijanje, zasužnjevanje in odvzem zemlje, teh dejanj ni mogoče opravičiti z govorjenjem o civilizaciji ali vzpostavljanju reda. Nasilje ni postalo pravično zato, ker je bilo izvedeno v imenu krone. Staroselski odpor ni postal nelegitimen zato, ker so ga osvajalci označili za upor. In skupnosti, ki so preživele kolonialno podrejanje, niso izgubile pravice do lastne zgodovine.


Muzejska vitrina z manjšimi kamnitimi in drugimi predmeti v El Chorro de Maíta na Kubi.
Razstavna vitrina v muzeju El Chorro de Maíta na Kubi, fotografirana leta 2020. Arheološke raziskave tega območja dokumentirajo življenje staroselske skupnosti tudi v zgodnjem kolonialnem obdobju. Slika: Ineilands / Wikimedia Commons, CC BY-SA 4.0 CC BY-SA 4.0 International

Viri in nadaljnje branje

  1. Bartolomé de las Casas. Historia de las Indias, knjiga III, predvsem poglavja XXV–XXX, v izdaji Historia de las Indias, zvezek IV, Madrid, 1876. Primarni kroniški vir za osvojitev Kube, Hatueyja in pokol v Caonau Vir
  2. Bartolomé de las Casas. Brevísima relación de la destrucción de las Indias. Sevilla, 1552. Zlasti odlomki o Kubi in pokolu v Caonau
  3. Raúl Marrero-Fente (2021). »La matanza de Caonao en La Carta de relación de Diego Velázquez: una retórica de exculpación«. Telar, št. 27, str. 113–130. Kritična primerjava Velázquezovega poročila in Las Casasovih besedil, posebej glede opravičevanja nasilja in odgovornosti poveljstva Vir
  4. David V. Burley, Robyn P. Woodward, Shea Henry in Ivor C. Conolley (2017). »Jamaican Taíno Settlement Configuration at the Time of Christopher Columbus«. Latin American Antiquity, 28(3), str. 337–352. Arheološka raziskava naselja Maima Vir
  5. National Library of Jamaica. »History Notes: Information on Jamaica's Culture & Heritage«. Institucionalni zgodovinski pregled španske kolonizacije Jamajke Vir
  6. Kenneth Morgan (2023). »Spanish Jamaica, 1509–1655«. V: A Concise History of Jamaica, str. 44–76. Cambridge University Press. Zgodovinski okvir španskega naseljevanja, prisilnega dela in kolonialnega gospodarstva Vir
  7. Roberto Valcárcel Rojas (2016). Archaeology of Early Colonial Interaction at El Chorro de Maíta, Cuba. Gainesville: University Press of Florida. Arheološka raziskava življenja staroselskih skupnosti v zgodnjem kolonialnem obdobju Vir

Metodološka opomba

Las Casas je bil udeleženec zgodnje kolonizacije Kube in je za pokol v Caonau zatrjeval osebno navzočnost. Njegovi opisi so nastali pozneje, zato zahtevajo kritično razlikovanje med opaženimi dogodki, pripovednimi podrobnostmi in moralno interpretacijo

Velázquezovo poročilo z dne 1. aprila 1514 je nastalo v okviru utemeljevanja kolonialnega osvajanja pred krono. Izvirnik ni ohranjen, poznamo pa poznejše prepise in redakcije, ki se v posameznih podrobnostih razlikujejo

Natančno število žrtev pokola v Caonau, podrobnosti domnevne staroselske zasede in dobesednost Hatueyjevih zadnjih besed niso neodvisno potrjeni

Arheološki dokazi o nadaljevanju staroselskih skupnosti ne zmanjšujejo resnosti kolonialnega nasilja. Omogočajo pa zgodovinsko razlago, ki poleg uničevanja upošteva tudi preživetje, prilagajanje in delovanje domačega prebivalstva