SerijaKolumb, Taíni in nasilje španske kolonizacije Del 5 / 12

Taíni se uprejo: Caonabo, Anacaona in pokol v Xaraguá

Caonabo, Anacaona in drugi taínski voditelji so se na osvajanje odzvali različno. Pokol v Xaraguá razkriva brutalnost španske kolonialne oblasti.

Umetniška zgodovinska rekonstrukcija srečanja Anacaone in Ovanda v Xaraguá okoli leta 1503; ni dokumentarni posnetek ali pristen Anacaonin portret.

Španski osvajalci na Hispanioli niso naleteli na ljudi brez politične volje. Taínske skupnosti so imele lastne voditelje, ozemlja, zavezništva in načine odločanja. Nekatere so s prišleki sodelovale, druge so se uprle, tretje so poskušale preživeti z umikom. Toda kolonialna oblast je postopoma spreminjala diplomacijo v podrejanje, trgovanje v prisilne dajatve in odpor v razlog za vojaško kaznovanje. Leta 1503 je guverner Nicolás de Ovando v Xaraguá ukazal pokol staroselskih voditeljev. Med žrtvami kolonialnega nasilja je bila tudi Anacaona, politična voditeljica območja. Njena smrt pa ni pomenila konca odpora.

Kdo ima pravico imenovati obrambo upor?

Ko so Španci konec 15. stoletja začeli osvajati Hispaniolo, otok ni bil prazno ozemlje, ki bi čakalo na evropske gospodarje. Tam so že živele skupnosti z lastno politično ureditvijo, gospodarstvom, kulturnimi tradicijami in medsebojnimi odnosi. Njihovi voditelji so odločali o zavezništvih, upravljali skupne vire ter predstavljali interese svojih ljudi. Prihod Špancev je te odnose korenito spremenil.

Kastiljska krona je začela uveljavljati oblast nad ozemljem, ki ji pred tem ni pripadalo. Njeni predstavniki so zahtevali pokorščino, dajatve, hrano, zlato in delo. Kdor njihovim zahtevam ni ugodil, je v kolonialnem jeziku pogosto postal upornik. Toda pojem upora ni nevtralen. Z vidika osvajalcev je pomenil nasprotovanje kraljevi oblasti. Z vidika staroselskih skupnosti pa je lahko pomenil obrambo zemlje, politične samostojnosti in možnosti odločanja o lastni prihodnosti.

Španci niso prišli v svet brez oblasti. Prišli so v svet, v katerem je oblast že obstajala, in jo začeli podrejati svoji. To ne pomeni, da so vsi prebivalci Hispaniole delovali enotno. Niso imeli ene same države, skupnega poveljstva ali enakega odnosa do evropskih prišlekov. Njihove odločitve so bile različne.

Nekateri so sklepali zavezništva. Drugi so se oboroženo uprli. Spet tretji so se poskušali izogniti neposrednemu spopadu. Toda nobena od teh odločitev ne dokazuje, da staroselci niso imeli lastne politične volje. Prav nasprotno. Njihovi odzivi kažejo, da so bili dejavni udeleženci zgodovine, ki jo evropske kronike prepogosto pripovedujejo predvsem skozi dejanja osvajalcev.

Različne skupnosti, različne izbire

Politično življenje na Hispanioli je bilo organizirano okoli različnih skupnosti, ki so jih vodili poglavarji in poglavarke. Španski kronisti so zanje uporabljali izraz cacique. Njihova oblast ni bila povsem primerljiva z evropskimi monarhijami. Temeljila je na lokalnih političnih odnosih, sorodstvenih povezavah, gospodarskem sodelovanju in ugledu. Ob začetku kolonizacije so se nekateri voditelji odločili za sodelovanje s Španci.

Guacanagarí je po nasedanju Kolumbove ladje Santa María decembra 1492 pomagal brodolomcem. Pozneje je s Španci vzdrževal zavezništvo. Takšne odločitve ne smemo samodejno razlagati kot izdajo. Guacanagarí je deloval v okoliščinah, ko dolgoročne posledice evropskega prihoda še niso bile znane. Zavezništvo je lahko pomenilo poskus zaščite skupnosti, utrditve lastnega položaja ali pridobitve prednosti v obstoječih političnih odnosih. Toda njegova odločitev ni predstavljala vseh prebivalcev otoka.

Caonabo, vplivni voditelj Maguane, je povezan z drugačnim odzivom. Ko so se Španci leta 1493 vrnili na Hispaniolo, so našli postojanko La Navidad uničeno, njene prebivalce pa mrtve. Španska kroniška tradicija odgovornost za uničenje povezuje s Caonabom. Natančne okoliščine dogodka ostajajo odvisne predvsem od kolonialnih pričevanj. Kljub temu uničenje postojanke kaže, da španska navzočnost že v najzgodnejšem obdobju ni bila sprejeta brez nasprotovanja. Caonabo je postal eden najpomembnejših nasprotnikov osvajalcev.

Španci so ga pozneje zajeli. Po znani kroniški pripovedi je Alonso de Ojeda uporabil prevaro in ga z obljubo dragocenega kovinskega okrasja pripravil do tega, da je sprejel okove. Podrobnosti te zgodbe moramo obravnavati kot kroniško pripoved, ne kot neodvisno preverjen prizor.

Zanesljivo zgodovinsko jedro je Caonabovo zajetje in odstranitev iz njegovega političnega okolja. Med viri obstajajo razlike tudi glede okoliščin njegove smrti. Sodobni zgodovinarji pogosto navajajo leto 1496 in smrt med prevozom proti Španiji, Las Casas pa jo povezuje z brodolomom pred odhodom. V obeh primerih je zajetje pomenilo nasilno odstranitev pomembnega političnega voditelja. Podoben pritisk je občutil Guarionex, voditelj Maguá.

Španske zahteve po zlatu in drugih dajatvah so posegale v njegov položaj. Od njega so pričakovali sodelovanje pri podrejanju prebivalcev, ki so pred tem živeli v drugačnih političnih in gospodarskih odnosih. Guarionex se je v različnih obdobjih prilagajal kolonialnim zahtevam, sodeloval pri odporu in se poskušal umakniti neposrednemu nadzoru. Tudi njega so Španci zajeli. Ti primeri razkrivajo skupno značilnost zgodnjega osvajanja.

Sodelovanje ni zagotavljalo trajne svobode. Oborožen odpor je izpostavljal celotne skupnosti kaznovalnim pohodom. Umik pa ni nujno pomenil varnosti. Staroselski voditelji niso odločali v razmerah enakopravnih možnosti. Odločali so v svetu, kjer je vse večjo politično moč spremljala grožnja kolonialnega nasilja. [3][7]

Trirogelni taínski kamniti predmet, The Met, inv. 1983.543.1; ni Anacaonin osebni predmet.
Taínski trirogelni kamniti predmet iz 13.–15. stoletja, današnja Dominikanska republika. Priča o umetnostni in materialni kulturi Taínov; ni neposredno povezan z Anacaono ali pokolom v Xaraguá. The Metropolitan Museum of Art, inv. 1983.543.1 (CC0). Slika: The Metropolitan Museum of Art / Wikimedia Commons CC0 1.0 / Met Open Access

Ko diplomatski odnosi postanejo prisila

V prvih letih španske navzočnosti so bili kolonisti močno odvisni od domačega prebivalstva. Potrebovali so hrano, poznavanje prostora, pomoč pri premikanju po otoku in dostop do lokalnih gospodarskih virov. Toda odnosi, ki so se sprva lahko oblikovali kot izmenjava, gostoljubje ali politično sodelovanje, so vse pogosteje preraščali v prisilo.

Španske oblasti so zahtevale zlato, bombaž, hrano in delovno silo. Dajatve so bile podprte z grožnjami, kaznovanjem in vojaško silo. To ni bil več enakopraven odnos med skupnostmi. Kolonialna oblast je postopoma prevzemala pravico odločanja o delu in proizvodih ljudi, ki ji pred prihodom osvajalcev niso bili podrejeni. Pri tem so imela posamezna območja Hispaniole pomembno gospodarsko vlogo.

Zgodovinar Esteban Mira Caballos opozarja, da je bila pokrajina Higüey pomembna za preskrbo Santo Dominga s kasavnim kruhom, Xaraguá pa je bila cenjena zaradi bombaža. [3] Takšna gospodarska odvisnost je pojasnjevala zanimanje kolonialne oblasti za nadzor nad temi območji. Toda za hrano, bombažem in zlatom se je skrivalo še temeljnejše vprašanje. Kdo ima pravico odločati?

Če bi staroselske skupnosti lahko samostojno zavračale kolonialne zahteve, oblast osvajalcev ne bi bila popolna. Zato sta bili gospodarsko izkoriščanje in politično podrejanje tesno povezani. Španski dokumenti in kronike so vojaške posege pogosto opisovali z izrazi, kot so pokoritev, pomiritev ali vzpostavitev reda. Toda takšen jezik lahko prikrije resničnost.

Za prebivalstvo, ki je izgubljalo nadzor nad lastnim delom in življenjem, kolonialni red ni nujno pomenil miru. Lahko je pomenil odvzem svobode. V Xaraguá je ta proces leta 1503 dosegel enega svojih najbrutalnejših izrazov.

Anacaona — politična voditeljica Xaraguá

Anacaona je ena najpomembnejših osebnosti zgodnje kolonialne zgodovine Hispaniole. V poznejših pripovedih je pogosto predstavljena kot lepa kraljica, pesnica ali tragična žrtev. Toda takšna podoba je nepopolna. Anacaona je bila politična voditeljica z lastno avtoriteto. Bila je žena Caonaba, voditelja Maguane, in sestra Behechia, voditelja Xaraguá. Po Behechiovi smrti je po Las Casasovem pričevanju prevzela upravljanje njegovega območja. To je bistven zgodovinski podatek.

Anacaona ni postala pomembna šele zaradi svoje usmrtitve. Pomembna je bila že zato, ker je vodila politično skupnost in sodelovala pri oblikovanju odnosov z drugimi voditelji ter evropskimi prišleki. Las Casas opisuje njeno sposobnost sklicevanja poglavarjev, organiziranja skupnih srečanj in sprejemanja španskih predstavnikov. [1] Pri tem moramo upoštevati okoliščine nastanka kronike.

Las Casas je pisal pozneje in v okviru kritike kolonialnih zlorab. Njegov opis vsebuje tudi vrednostne sodbe in pripovedne prvine, ki jih danes ni mogoče neodvisno preveriti. Toda Anacaonina politična vloga ni zgolj romantičen dodatek poznejše literature. Kroniška poročila jo postavljajo med ključne osebnosti Xaraguá.

Ko se je Ovando leta 1503 odpravil na to območje, se je Anacaona po Las Casasovi pripovedi odzvala z organizacijo sprejema. Sklicala je lokalne voditelje in pripravila srečanje s španskim guvernerjem. Takšen sprejem je bil politično dejanje. V svetu, kjer so se odnosi med skupnostmi izražali tudi z javnimi obredi, darovi in gostoljubjem, srečanje s tujim predstavnikom ni pomenilo zgolj osebne prijaznosti. Pomenilo je izvajanje politične avtoritete. Prav zato je bilo to, kar je sledilo, toliko pomembnejše.

V Xaraguá ni bila napadena samo Anacaona kot posameznica. Napadeno je bilo vodstvo celotne politične skupnosti.

Zemljevid Hispaniole in Portorika, pripisan Joanu Vinckeboonsu, okoli 1639; ni nastal leta 1503.
Zemljevid Hispaniole in Portorika, pripisan Joanu Vinckeboonsu, okoli leta 1639. Je poznejši kartografski prikaz, ne zemljevid iz leta pokola 1503. Library of Congress, LCCN 2003623402. Slika: Library of Congress, Geography and Map Division / Wikimedia Commons Public Domain Mark 1.0 / no known restrictions

Leto 1503: organiziran pokol

Nicolás de Ovando je leta 1502 prevzel položaj guvernerja Hispaniole. Krištof Kolumb takrat ni več upravljal kolonije. Z guvernerskega položaja je bil odstranjen leta 1500. Za pokol v Xaraguá leta 1503 zato ne moremo neposredno obtožiti Kolumba. Odgovornost pripada Ovandu in kolonialnemu vojaškemu aparatu, ki je deloval pod njegovim poveljstvom. Po zgodovinskih kronikah je Ovando v Xaraguá prišel z oboroženim spremstvom.

Las Casas opisuje sprejem, ki so ga pripravili Anacaona in drugi voditelji. Obisk so spremljale skupne slovesnosti, hrana in druženje. Nato je guverner ukazal napad. Po Las Casasovi pripovedi so bili španski vojaki vnaprej pripravljeni. Ob dogovorjenem znaku so zajeli staroselske poglavarje, jih zaprli v veliko stavbo in jo zažgali. Las Casas navaja 80 voditeljev, ki so vstopili v stavbo. Oviedo prav tako opisuje namerno zajetje in sežig, vendar navaja več kot 40 poglavarjev.

Mira Caballos opozarja še na pričevanje Diega Méndeza, ki naj bi v svoji oporoki navedel 82 sežganih poglavarjev. [3] Viri se torej razlikujejo. Natančnega števila pobitih voditeljev ne moremo predstaviti kot dokončno ugotovljenega. Prav tako teh števil ne smemo enačiti s skupnim številom vseh žrtev. Las Casas namreč opisuje tudi nasilje nad ljudmi, ki so bili zbrani zunaj stavbe. Po njegovi pripovedi so španski konjeniki in pešaki napadli prebivalce, ki so prišli na guvernerjev sprejem. Zanesljivega skupnega števila ubitih nimamo.

Anacaona je bila zajeta in usmrčena z obešanjem. Tudi pri časovnem poteku njene usmrtitve obstaja razlika med kronistoma. Las Casas jo navede v neposrednem nadaljevanju pokola, medtem ko Oviedo trdi, da je bila obešena približno tri mesece pozneje. Toda razlike v številkah in kronologiji ne spremenijo osrednjega dejstva.

Pod Ovandovim poveljstvom je kolonialna oblast izvedla organiziran pokol zajetih staroselskih voditeljev.

To ni bil nenaden spopad dveh vojsk na bojišču. Tudi kronist, ki je Ovanda branil, priznava vnaprej pripravljeno zajetje in sežig. Pokol je imel daljnosežne posledice. Z odstranitvijo številnih voditeljev je španska oblast prizadela politično strukturo Xaraguá. Ti ljudje niso bili zgolj posamezniki z visokim družbenim položajem. Predstavljali so skupnosti, povezovali naselja ter sodelovali pri odločanju o skupnih zadevah.

Njihova odstranitev je pomenila udarec sposobnosti staroselcev, da bi svojo politično voljo še naprej uveljavljali organizirano. Pokol je bil hkrati sporočilo drugim skupnostim. Kolonialna oblast je pokazala, da lahko odpor ali že sum nepokorščine uporabi kot razlog za uničujoče nasilje. Toda podrejanje se ni končalo s pobijanjem. Vojaške odprave so spremljali tudi zajemanje in zasužnjevanje ljudi.

Mira Caballos se sklicuje na obračunsko dokumentacijo, ki govori o prihodkih od prodaje zasužnjenih prebivalcev in drugega vojnega plena iz Xaraguá. Po njegovih navedbah je obračun zajemal 14.370 zlatih pesov ter 2.840 pesov kraljeve petine. Natančno razmerje med obračunskimi kategorijami mora biti razloženo ob izvirnem dokumentu. [3] Pomen tega dokaza ni v sami velikosti številke. Pomembno je, da je bilo zasužnjevanje povezano z gospodarskim izkupičkom kolonialnega nasilja. Ljudi, ki jih je vojska zajela, je bilo mogoče prodati.

Izguba njihove svobode je drugim prinašala dobiček. V Xaraguá so se politično podrejanje, zastraševanje, zasužnjevanje in gospodarsko izkoriščanje prepletli v istem nasilnem procesu.

Domnevna zarota in kolonialna opravičila

Zakaj je Ovando ukazal pokol? Španski kronisti ne ponujajo enake razlage. Fernández de Oviedo trdi, da je bila Anacaona povezana z načrtovanim napadom na Špance. Po njegovi pripovedi naj bi guverner izvedel za zaroto in pravočasno ukrepal, da bi preprečil upor. Las Casas takšno razlago odločno zavrača. Opozarja na zlorabe španskih naseljencev in na dejstvo, da so kolonisti tudi manjše oblike staroselskega nasprotovanja pogosto razglašali za nevaren upor.

Toda zgodovinski raziskovalec ne sme preprosto izbrati tistega kronista, s katerim se moralno bolj strinja. Razlikovati mora med trditvijo vira in dokazanim dogodkom. Oviedova obtožba ni neodvisen dokaz, da je Anacaona dejansko pripravljala napad. Las Casasova zavrnitev pa sama po sebi ne omogoča rekonstrukcije vseh namenov in odločitev staroselskih voditeljev. Zgodovinsko jedro je drugje. Oba kronista potrjujeta organizirano odstranitev voditeljev. Še posebej povedno je, kako Oviedo o dogodku piše.

Na začetku opisa Ovandove uprave guvernerja predstavlja kot pravičnega, blagega in sposobnega človeka. Nato opisuje, kako je dal zapreti in sežgati več kot 40 poglavarjev. To je eden najjasnejših primerov, kako lahko kolonialni jezik brutalno nasilje predstavi kot upravičeno vzpostavljanje reda. Opis dejanja se ne spremeni. Spremeni se moralna razlaga, ki jo kronist ponuja bralcu.

Las Casas se nasilju odločno upira v svoji pripovedi, vendar tudi njega ne moremo postaviti povsem zunaj kolonialnega sistema. Sam priznava, da je imel enega od staroselcev, ki so pobegnili pred pokolom in bili pozneje zasužnjeni. Njegova poznejša kritika zato ne izbriše njegove zgodnejše vpletenosti v sistem podrejanja. [1]

Sodobni zgodovinar Harald E. Braun je pokol v Xaraguá leta 2023 obravnaval v študiji Genocidal Massacres in the Spanish Conquest of the Americas. Dogodek označuje kot genocidni pokol ter ga primerja z množičnima pokoloma v Choluli in Toxcatlu med poznejšim španskim osvajanjem Mezoamerike. Braun poudarja usmerjeno nasilje nad staroselskimi skupnostmi, njegovo politično funkcijo in pomen zastraševanja preživelih. [4] Izraz genocidni pokol je v tem primeru zgodovinopisna opredelitev, ne sodna odločitev.

Toda tudi brez razprave o pravnih definicijah ostaja moralno bistvo jasno. Zajetja in organiziranega pobijanja političnih voditeljev ni mogoče opravičiti zgolj s tem, da jih je osvajalska oblast razglasila za nevarne.

Pokol v Xaraguá ni bil običajno izvajanje oblasti. Bil je organizirano kolonialno nasilje nad politično skupnostjo, ki jo je španska oblast poskušala podrediti.

Naslovna stran Oviedove kronike iz leta 1535; zgodovinski pisni vir, ne upodobitev pokola.
Naslovna stran prve izdaje Oviedove kronike La historia general de las Indias (Sevilla, 1535). Oviedo je dogajanje v Xaraguá pozneje opravičeval z domnevno zaroto. Gre za kolonialni pisni vir, ne za upodobitev pokola. Vir: Peter H. Raven Library / Biodiversity Heritage Library, reprodukcija Wikimedia Commons (PDM). Slika: Peter H. Raven Library / Biodiversity Heritage Library / Wikimedia Commons Public Domain Mark 1.0

Odprt boj, umik in odpor v gorah

Anacaonina usmrtitev ni pomenila konca odpora na Hispanioli. Na vzhodu otoka, predvsem na območju Higüeya, so se spopadi nadaljevali. Med pomembnimi voditelji tega območja je bil Cotubanamá. Ovandova uprava je organizirala vojaške pohode, s katerimi je skušala utrditi nadzor nad ozemljem, pomembnim za preskrbo kolonialnih naselij. Odprave so spremljali uničevanje skupnosti, zajemanje ljudi in zasužnjevanje. Po kroniških poročilih je bil Cotubanamá zajet in usmrčen. Toda staroselski odpor ni imel samo vojaške oblike.

Ko je kolonialna vojska postajala vse močnejša in je staroselsko prebivalstvo izgubljalo ljudi ter gospodarske vire, je neposredno soočenje pomenilo vse večje tveganje. Nekateri prebivalci so se umikali v gore. Drugi so se izogibali prisilnemu delu in kolonialnim naseljem. Viri opisujejo tudi namerno uničevanje pridelkov, s katerim so skupnosti skušale preprečiti preskrbo osvajalcev. [3]

Takšni ukrepi so bili nevarni tudi za ljudi, ki so jih izvajali. Pomanjkanje hrane je lahko prizadelo celotne skupnosti. Prav zato takšnega dogajanja ne smemo romantizirati. Vsak umik ni bil organizirano odporniško gibanje. Včasih je bil predvsem poskus preživetja. Toda tudi to je pomemben del zgodovine kolonialnega podrejanja. Ljudje niso vedno izbirali med bojem in predajo.

Včasih so poskušali preživeti tako, da so ostali zunaj dosega oblasti, ki je zahtevala njihovo delo in poslušnost. Takšne oblike odpora niso ustvarjale velikih bitk, ki bi jih kronisti zlahka opisali. So pa kazale, da kolonialna oblast kljub vojaški premoči ni mogla povsem nadzorovati vseh ljudi. V naslednjih desetletjih je ta napetost dobila eno svojih najbolj znanih oblik.

Enriquillo: oblast ni dobila popolne pokorščine

Približno leta 1519 je staroselski voditelj Enriquillo, v španskih virih imenovan tudi Enrique, zapustil neposredno območje kolonialnega nadzora. S svojimi privrženci se je umaknil v težko dostopno gorovje Bahoruco. Zgodovinski viri začetek njegovega odpora povezujejo z zlorabami, ki jih je doživljal pod kolonialnim sistemom, in neuspešnimi poskusi doseči pravico. Posebej je omenjen spor z njegovim encomenderom Andrésom de Valenzuelo. Enriquillo se ni takoj zatekel k oboroženemu odporu.

Po kroniški tradiciji je najprej poskušal doseči ukrepanje predstavnikov kolonialne oblasti. Toda sistem, v katerem je iskal zaščito, je omogočal prav tiste oblike podrejanja, proti katerim se je pritoževal. V Bahorucu so Enriquillo in njegovi ljudje izkoristili poznavanje gorskega terena, vzpostavili zatočišča in se izogibali neposrednemu spopadanju z močnejšo špansko vojsko. Kolonialne odprave jih več let niso uspele trajno podrediti. Gibanje je trajalo do pogajanj leta 1533. Enriquillov odpor pa ni bil preprosta zgodba o zmagovitem ljudskem junaku.

Njegovi privrženci niso predstavljali vseh Taínov, pa tudi druge skupine pobeglih in podrejenih ljudi niso nujno imele enakih interesov. Zgodovinarka Ida Altman opozarja na razliko med zgodovinskim Enriquillom in njegovo poznejšo literarno ter nacionalno podobo. [6] Ta previdnost je potrebna tudi pri vrednotenju sporazuma, s katerim se je njegov odpor končal.

Leta 1533 je španska oblast po dolgotrajnih in neuspešnih vojaških akcijah poslala Francisca de Barrionueva, da bi dosegel dogovor. Mira Caballos dogodek z dne 9. septembra 1533 opisuje kot javno potrditev miru med predstavnikom kolonialne oblasti in Enriquillom. Toda takrat še ni bil podpisan dokončni sporazum.

Po njegovi rekonstrukciji je do uradne formalizacije prišlo junija 1534. Izvirno besedilo sporazuma ni ohranjeno. [3] Ta razlika je pomembna. Enriquillovi ljudje si niso izborili popolne politične neodvisnosti. Dogovor je predvideval vrnitev pod oblast španske krone v zameno za določena zagotovila in priznanje posebnega položaja skupnosti.

Iz posredne dokumentacije izhaja tudi, da je kolonialna oblast od Enriquilla zahtevala sodelovanje pri zasledovanju drugih pobeglih ljudi. Mira Caballos navaja dokumente, po katerih naj bi Enriquillo prevzel takšne obveznosti. Ker besedilo sporazuma ni ohranjeno, moramo razlikovati med dokumentirano kolonialno zahtevo, poznejšimi poročili o dogovoru in njegovimi natančnimi pogodbenimi določbami. To razkriva težko protislovje.

Voditelj, ki je dolga leta nasprotoval kolonialnemu podrejanju, je lahko za ohranitev lastne skupnosti sprejel tudi sodelovanje z oblastjo, ki jo je prej zavračal. Takšne odločitve ni mogoče razumeti brez okoliščin, v katerih je nastala. Enriquillo ni pogajal z enakopravno državo. Pogajal se je z oblastjo, ki je imela večje vojaške in gospodarske vire ter je od njega zahtevala priznanje svoje suverenosti. Njegov dogovor zato ni pomenil osvoboditve vseh staroselcev Hispaniole. Prav tako ni pomenil konca drugih oblik odpora. Toda nekaj je pokazal.

Kolonialna oblast kljub svoji vojaški premoči ni mogla samodejno doseči popolne pokorščine. Enriquillo in njegovi ljudje so si z dolgotrajnim vztrajanjem izborili položaj, v katerem se je oblast odločila za pogajanja. Njihov uspeh je bil omejen. Toda ni bil nepomemben.

Odpor ni izginil iz zgodovine

Zgodovina španskega osvajanja Karibov je bila stoletja pripovedovana predvsem skozi dejanja evropskih osvajalcev. Kolumb je prihajal. Španci so ustanavljali naselja. Guvernerji so vzpostavljali oblast. Staroselske skupnosti so se upirale in bile pokorjene. Takšna pripoved osvajalce postavlja v središče zgodovine. Domače prebivalstvo pa pogosto spreminja v njen pasivni predmet. Toda zgodovinski dokazi razkrivajo drugačno sliko. Guacanagarí je sklepal zavezništva. Caonabo se je zoperstavil španski prisotnosti.

Guarionex je iskal možnosti delovanja pod naraščajočo kolonialno prisilo. Anacaona je upravljala Xaraguá in predstavljala njeno politično vodstvo. Enriquillo je desetletja pozneje pokazal, da se odpor lahko nadaljuje tudi v svetu, ki ga osvajalci že razglašajo za svojega. Njihove odločitve niso bile enake. Niti jih ni mogoče brez težav povezati v enotno zgodbo o skupnem političnem gibanju. Toda vse razkrivajo isto temeljno dejstvo. Taíni niso bili samo ljudje, nad katerimi se je izvajala kolonialna oblast.

Bili so ljudje, ki so se na njeno vzpostavljanje odzivali, o njej odločali in se ji na različne načine zoperstavljali. Pokol v Xaraguá leta 1503 je eden najbolj pretresljivih dokazov brutalnosti tega procesa. Zgodovinski viri se razlikujejo glede številk, nekaterih okoliščin in časovnega poteka Anacaonine usmrtitve.

Ne razlikujejo pa se glede osrednjega dejstva, da je Ovandova oblast zajela in usmrtila številne staroselske voditelje. Tudi najbolj naklonjeno kolonialno opravičilo ne more izbrisati narave tega dejanja.

Organizirano pobijanje zajetih voditeljev ni postalo pravično zato, ker je bilo izvedeno v imenu krone.

Zasužnjevanje ni postalo sprejemljivo zato, ker je bilo gospodarsko koristno. In obramba lastne politične skupnosti ni izgubila legitimnosti zato, ker so jo osvajalci razglasili za upor. Anacaonina usmrtitev ni izbrisala njenega političnega delovanja. Caonabovo zajetje ni izbrisalo njegovega odpora. Enriquillov dogovor s krono ni izbrisal let, v katerih je njegova skupnost vztrajala zunaj neposrednega kolonialnega nadzora. Zgodovina Taínov zato ne sme ostati samo zgodovina njihovega trpljenja.

Je tudi zgodovina političnih odločitev, odpora, prilagajanja in prizadevanj za preživetje. Njihova politična samostojnost je bila nasilno razbita, vendar njihove skupnosti niso bile brez zgodovine, njihove odločitve pa niso bile brez pomena.

Taíni niso potrebovali dovoljenja osvajalcev, da bi branili svojo zemljo, svoje skupnosti in svojo svobodo.


Viri in nadaljnje branje

  1. Bartolomé de las Casas. Historia de las Indias, knjiga II, poglavje IX, str. 50–55. Madrid: Imprenta de Miguel Ginesta, 1875, zvezek III. Kroniški opis političnega položaja Anacaone, Ovandovega prihoda, organiziranega pokola in usmrtitve Vir
  2. Gonzalo Fernández de Oviedo y Valdés. Historia general y natural de las Indias, prvi del, knjiga III, poglavje XII. Kroniška razlaga Ovandovega pohoda, domnevne zarote, sežiga poglavarjev in usmrtitve Anacaone Vir 1 Vir 2
  3. Esteban Mira Caballos (2022). »La resistencia a la dominación de los indígenas de La Española (1492–1533)«. Ciencia y Sociedad, 47(3), str. 9–34. Študija različnih oblik staroselskega odpora, kolonialnih vojaških pohodov, gospodarskih posledic pokola v Xaraguá in Enriquillovega gibanja Vir
  4. Harald E. Braun (2023). »Genocidal Massacres in the Spanish Conquest of the Americas: Xaragua, Cholula and Toxcatl, 1503–1519«. V: The Cambridge World History of Genocide, zvezek I, str. 622–647. Cambridge University Press Vir
  5. Antonio Espino López (2012). »Granada, Canarias, América: el uso de prácticas aterrorizantes en la praxis de tres conquistas, 1482–1557«. Historia, 45(2), str. 369–398 Vir
  6. Ida Altman (2007). »The Revolt of Enriquillo and the Historiography of Early Spanish America«. The Americas, 63(4), str. 587–614 Vir
  7. Irving Rouse (1992). The Tainos: Rise and Decline of the People Who Greeted Columbus. New Haven: Yale University Press

Metodološka opomba

Primarni kroniki Las Casasa in Fernándeza de Ovieda sta nastali znotraj španskega kolonialnega sveta. Njuna pričevanja omogočajo rekonstrukcijo dogodkov, vendar sama po sebi ne zagotavljajo neodvisne potrditve vsakega motiva, številke ali opisane podrobnosti

Natančno število ubitih v Xaraguá, resničnost domnevne Anacaonine zarote, nekatere okoliščine zgodnjih zajetij ter natančne določbe Enriquillovega sporazuma ostajajo dokazno omejene

Kjer so navedbe sporne, so pripisane posameznemu viru. Kjer gre za sodobno zgodovinopisno interpretacijo, je ta pripisana njenemu avtorju. Izmišljenih dialogov in domnevnih osebnih misli zgodovinskih oseb članek ne vsebuje