Kako so iz Kolumba ustvarili junaka: spomeniki, šole in politika zgodovinskega spomina
Kako je Kolumb postal državni in kulturni junak? Prazniki, spomeniki in šolske pripovedi razkrivajo, kako je nastajal njegov zgodovinski mit.
Umetniška interpretacija javnega čaščenja Krištofa Kolumba v New Yorku okoli leta 1892. Spomenik in šolarji ponazarjajo oblikovanje zgodovinskega spomina skozi javne simbole in izobraževanje. Ne gre za dokumentarno fotografijo konkretne slovesnosti.
Kako nastane zgodovinski junak?
Krištof Kolumb je leta 1492 priplul do karibskih otokov, kjer so že stoletja živela staroselska ljudstva. Njegova potovanja so imela daljnosežne posledice za svetovno zgodovino. Pomagala so vzpostaviti trajne čezatlantske povezave, hkrati pa odprla novo obdobje evropskega osvajanja in kolonialnega podrejanja Karibov.
Zgodovinski viri pričajo tudi o ugrabitvah, zasužnjevanju in nasilju nad staroselskim prebivalstvom. Kako je torej isti človek postal simbol svobode, napredka, poguma in ameriškega domoljubja? Odgovora ne najdemo samo v dogodkih iz leta 1492. Najdemo ga predvsem v načinu, kako so poznejše generacije pripovedovale o njih.
Kolumbov junaški lik se je oblikoval skozi knjige, govore, spomenike, državne praznike in šolske učbenike. Različne skupnosti so iz njegovega življenja izbirale dogodke in lastnosti, ki so ustrezali njihovim potrebam. Za zgodnjo ameriško republiko je postal simbol novega začetka. Za romantične pisatelje vztrajni posameznik, ki premaguje nerazumevanje. Za del italijanskih priseljencev znamenje pripadnosti državi, v kateri so se srečevali z diskriminacijo. Državne ustanove so njegovo podobo vključile v domoljubno vzgojo.
Toda zgodovinski spomin ni isto kot zgodovinsko dejstvo. Spomenik nam pove veliko o družbi, ki ga je postavila. Ne dokazuje pa, da je bila upodobljena osebnost takšna, kot jo predstavlja. Enako velja za praznike in učbenike. Z njimi družba ne prenaša samo znanja o preteklosti. Oblikuje tudi predstavo o tem, katere vrednote želi častiti v sedanjosti.
Zato se moramo vprašati, kdo je Kolumba poveličeval, katere dogodke je poudarjal, katere izpuščal in komu je bila takšna pripoved namenjena.
Kolumbov junaški mit ni samo zgodba o enem človeku. Je tudi zgodba o družbah, ki so ga potrebovale kot junaka.
Leta 1792: Amerika potrebuje svojega Kolumba
Leta 1792 so bile Združene države Amerike še mlada republika. Njeni politični simboli so se šele utrjevali. Voditelji ameriške revolucije so postajali povezani z nastajajočimi strankarskimi nasprotji, zato so nekateri zagovorniki republike iskali zgodovinsko osebnost, ki bi lahko simbolizirala skupni ameriški začetek. Eden od odgovorov je bil Krištof Kolumb.
Pomembno vlogo je imel newyorški trgovec in ljubiteljski zgodovinar John Pintard, povezan z društvom Tammany Society oziroma Columbian Order. Društvo je organiziralo domoljubne slovesnosti, sprevode in govore. Čeprav je svoje ime povezovalo tudi z Lenapijskim voditeljem Tamanendom, je staroselsko svobodo uporabljalo predvsem kot simbol ameriškega republikanstva.
Pri tem je prezrlo številna protislovja med takšnimi ideali in dejanskim ravnanjem evropskih naseljencev s staroselskimi ljudstvi.[1] Ob tristoletnici Kolumbovega prihoda, 12. oktobra 1792, je društvo v New Yorku razkrilo lesen spomenik, poslikan tako, da je spominjal na kamen. Na njem so se pojavile alegorične figure znanosti, zgodovine in svobode.
Prizori so Kolumba predstavljali kot človeka razuma in poguma, ki ga spremljajo ideali razsvetljenstva. Ena izmed podob je prikazovala prihod na Guanahaní. Kolumbovi možje so se klanjali svojemu voditelju, staroselci pa so opazovali dogajanje. Drug prizor je predstavljal Kolumba kot žrtev nehvaležnih evropskih monarhov.
Na spomeniku so bile upodobljene tudi staroselske figure, vendar predvsem v okviru idealizirane simbolne pripovedi. Ni šlo za zgodovinsko analizo kolonialnega nasilja. Kolumb je bil preoblikovan v predhodnika ameriške svobode.
Protislovje zgodnjega čaščenja
Smithsonianov National Museum of American History opozarja na pomembno protislovje. Društvo, ki je Kolumba poveličevalo, je bilo povezano tudi s protikatoliškimi in do priseljencev nezaupljivimi stališči. Kolumb pa je bil katoličan iz Genove, ki je deloval v službi španske monarhije. Takšen človek bi se težko brez sprememb prilegal predstavi o ameriški republikanski svobodi. Toda javni spomenik ni prikazoval vseh teh protislovij.
Izbral je tiste značilnosti, zaradi katerih je bilo mogoče Kolumba vključiti med ameriške narodne simbole.
Dva spomenika, dve različni pobudi
Newyorški spomenik ni bil najstarejši znani spomenik Kolumbu v Združenih državah. Francoski konzul Charles Francis Adrian le Paulmier Chevalier d'Anmour je na svojem posestvu severno od Baltimora že do avgusta 1792 postavil zasebni kamniti obelisk. Newyorški spomenik društva Tammany je bil mlajši, vendar javno razstavljen in namenjen domoljubnim slovesnostim. Ta razlika je pomembna. Prvi je nastal kot zasebna pobuda, drugi kot javno politično in simbolno dejanje.
Kolumbovo čaščenje se ni začelo z eno samo državno odločitvijo. Nastajalo je skozi različne pobude, ki so preteklost prilagajale potrebam sedanjosti.
Washington Irving in rojstvo romantičnega mita
Leta 1828 je ameriški pisatelj Washington Irving objavil delo A History of the Life and Voyages of Christopher Columbus.[2] Njegova biografija je pomembno vplivala na priljubljeno predstavo o Kolumbu. Irving ni pisal zgolj suhoparne zgodovinske kronike. Njegova pripoved je imela značilnosti romantične biografije, v kateri osrednji junak kljub nasprotovanju okolice vztraja pri svoji zamisli. Kolumb je postal simbol odločnosti, poguma in zaupanja v lastno presojo.
Zgodovinar William L. Hedges je opozoril, da je Irving res uporabljal zgodovinsko gradivo, vendar je nekatere prizore pripovedno rekonstruiral in dramatiziral tudi tam, kjer jih razpoložljivi viri niso mogli v celoti potrditi.[3] To ne pomeni, da je bila njegova knjiga popolna izmišljotina. Pomeni pa, da literarna prepričljivost ni vedno enaka zgodovinski natančnosti.
Kolumb in mit o ravni Zemlji
Eden najbolj razširjenih mitov pripoveduje, da je Kolumb moral prepričati učenjake, da Zemlja ni ravna. Po tej različici zgodbe naj bi skoraj vsi njegovi sodobniki verjeli, da se bo ladja ob plovbi proti zahodu približala robu sveta. Kolumb naj bi bil osamljeni glas razuma, ki je premagal srednjeveško nevednost. Toda zgodovinska slika je drugačna.
Izobraženi evropski učenjaki so že dolgo poznali kroglasto obliko Zemlje. O njej so razpravljali antični misleci, znanje pa se je ohranjalo in razvijalo tudi v srednjeveški evropski ter islamski učenosti. Kolumbovi načrti so bili sporni predvsem zaradi geografskih razdalj in ocen velikosti Zemlje. Njegova predvidena pot do Azije proti zahodu je temeljila na preveč optimistični oceni razdalje. Zato njegovi kritiki niso bili nujno nevedni nasprotniki znanosti. Nekateri so imeli tehtne razloge za dvom o izvedljivosti odprave.
Irving je prispeval k priljubljenosti romantizirane različice tega spora, ni pa bil edini avtor, ki je oblikoval poznejši mit o ravni Zemlji. Na njegovo širjenje so vplivali tudi drugi pisatelji in zgodovinski priročniki.[3] Pomembno je razumeti, zakaj je bila poenostavljena različica tako privlačna. Pripoved o človeku, ki premaga domnevno vsesplošno nevednost, ustvarja jasnega junaka in jasne nasprotnike. Zgodovinska razprava o napačno ocenjenih razdaljah pa takšne dramatične delitve ne omogoča.
Tako je literarno oblikovana zgodba pomagala utrditi predstavo o Kolumbu, ki je bila preprostejša in bolj junaška od zgodovinskega človeka.
Leta 1892: ko država vključi šole
Dokumentarni vir: Benjamin Harrison, predsedniški razglas št. 335, 21. julij 1892
Ob štiristoti obletnici Kolumbovega prihoda je njegova podoba dobila novo vlogo. Postala je del organizirane državne in šolske domoljubne vzgoje. Ameriški predsednik Benjamin Harrison je 21. julija 1892 izdal razglas št. 335, ki je prebivalce pozval k praznovanju štiristote obletnice Kolumbovega prihoda.[4] Za nacionalne slovesnosti je določil petek, 21. oktober 1892, čeprav se je sama obletnica prihoda nanašala na 12. oktober. Razglas je posebej poudarjal sodelovanje šol.
Predsednik je pozval k izobešanju ameriških zastav ter k slovesnostim, ki naj bi učence učile domoljubnih državljanskih dolžnosti. To ni bila zgolj zgodovinska proslava. Kolumbova zgodba je postala sredstvo povezovanja preteklosti z ameriško narodno identiteto.
Francis Bellamy in prisega zastavi
Dokumentarni vir: Značka nacionalnega šolskega praznovanja Columbus Day, okoli 1892
Pri pripravah na nacionalno šolsko praznovanje je pomembno sodeloval Francis Bellamy. Skupaj z drugimi pobudniki, povezanimi z revijo The Youth's Companion, je pomagal oblikovati program, ki je vključeval posebno prisego zvestobe ameriški zastavi. Izvirna prisega, objavljena septembra 1892, se je razlikovala od njene današnje različice.[5] Organizatorji so želeli, da bi jo učenci množično izrekali med šolskimi slovesnostmi.
Program je bil sprva povezan z 12. oktobrom. Zaradi organizacijskih sprememb, tudi priprav na Kolumbovo razstavo v Chicagu, se je širše nacionalno praznovanje premaknilo na 21. oktober. V New Yorku pa so šolarji del slovesnosti izvedli že 12. oktobra. Ta kronologija kaže, da praznovanje ni nastalo kot en sam dogodek z enotnim datumom po vsej državi. Pomembnejši je bil njegov skupni namen. Kolumb, ameriška zastava in šolska prisega so se povezali v domoljubni obred.
Otroci so zgodovinsko osebnost spoznavali v okviru slovesnosti, katere glavni cilj ni bil kritična presoja vseh vidikov njenega življenja.
Chicago 1893: Kolumb kot simbol napredka
Naslednje leto, 1. maja 1893, se je v Chicagu odprla Svetovna Kolumbova razstava, World's Columbian Exposition.[6] Razstava je bila namenjena praznovanju štiristote obletnice Kolumbove odprave in predstavitvi gospodarskih, umetniških ter tehnoloških dosežkov. Bela razstavna mesta, veličastna arhitektura, električna razsvetljava in industrijski dosežki so ustvarjali podobo družbe, ki je ponosna na svoj napredek.
Kolumbovo ime je postalo simbol zgodbe, ki je povezovala evropski prihod v Amerike z razvojem Združenih držav. Toda takšna pripoved je v središče postavljala perspektivo družbe, ki je slavila svoje dosežke. Za staroselska ljudstva je prihod evropskih osvajalcev pomenil tudi začetek nasilnega poseganja v njihove skupnosti, zemljo in življenjski svet. Razstava sama ne dokazuje, da so vsi obiskovalci preteklost razumeli enako. Dokazuje pa, da je Kolumbovo ime služilo kot simbol velike nacionalne pripovedi o napredku.
Kaj so otroci brali o Kolumbu?
Spomeniki in prazniki so javno vidni. Učbeniki pa imajo pogosto trajnejši vpliv. Otrokom ne povedo samo, kateri dogodki so se zgodili. Z izbiro izhodišča in zgodovinskih osebnosti vplivajo tudi na to, čigava preteklost bo predstavljena kot najpomembnejša. Konkreten primer je učbenik Johna Bacha McMasterja A School History of the United States iz leta 1897.[7]
Avtor v predgovoru pojasni, da ameriško zgodovino začenja s Kolumbovim prihodom, kolonialno obdobje pa predstavi kot otroštvo države, ki se je razvila pozneje. Takšna ureditev zgodovine je razumljiva z vidika nastanka Združenih držav, vendar ima tudi posledice. Ljudstva, ki so na ameriških celinah živela pred evropskim prihodom, niso postavljena v središče začetne pripovedi.
Dve preverljivi napaki
Dokumentarni vir: McMaster, A School History of the United States (1897)
McMasterjev učbenik vsebuje dve posebej zgovorni trditvi. Prva je, da v Kolumbovem času ljudje na splošno niso verjeli, da je Zemlja okrogla. Druga je, da je Magellanova odprava dokazala njeno okroglost. Obe navedbi ustvarjata napačen vtis o zgodovini geografskega znanja. Kroglasto obliko Zemlje so poznali že dolgo pred Kolumbom.
Magellanova odprava, ki jo je po njegovi smrti dokončal Juan Sebastián Elcano, je izvedla prvo obplutje sveta. To je bil izjemen navigacijski dosežek, ne pa prvo odkritje njegove kroglaste oblike. McMasterjev primer je dragocen zato, ker imamo preverljivo besedilo iz konkretnega učbenika in konkretnega leta. Ne potrebujemo posplošitve, da so vsi ameriški učbeniki učili povsem enako zgodbo.
Kaj se zgodi, ko se pripoved začne z »odkritjem«?
V začetnem delu McMasterjevega učbenika so v ospredju evropske trgovske poti, pomorsko raziskovanje, Kolumbova vztrajnost in naslednje odprave. Staroselska ljudstva se pojavljajo predvsem v okviru evropskega prihoda in razvoja poznejših kolonij. To ne pomeni, da jih učbenik nikjer ne omenja. Toda zgodba je organizirana predvsem okoli evropskih raziskovalcev in nastanka države, ki je nastala stoletja pozneje. Primerjajmo jo s Kolumbovim pismom iz leta 1493.
V njem je Kolumb poročal, da je otoke, na katerih je živelo številno prebivalstvo, razglasil za posest španskih monarhov.[8] To je pomemben dokument kolonialnega prisvajanja. V poznejši slavnostni pripovedi pa je isti prihod lahko predstavljen predvsem kot odkritje, pogum in začetek razvoja. Razlika ni nujno v popolnem izmišljanju dogodkov. Pogosto je pomembnejša izbira, kateri dogodki dobijo prostor in kateri ostanejo na robu.
Zgodovinski mit lahko nastane tudi tako, da pripoved pove del resnice, vendar izpusti tisto, kar bi spremenilo njeno moralno sporočilo.
McMasterjev učbenik kaže en primer takšne selektivne zgodovinske pripovedi. Sam po sebi pa ne dokazuje, da so vsi ameriški šolski programi v vseh obdobjih obravnavali Kolumba enako.
Kolumb kot simbol italijansko-ameriškega priznanja
Kolumbovo čaščenje je imelo v Združenih državah še drug pomemben pomen. Za del italijansko-ameriških skupnosti je postalo simbol njihove zgodovinske navzočnosti in pravice do družbenega priznanja. V drugi polovici 19. stoletja so se italijanski priseljenci pogosto srečevali s predsodki, versko nestrpnostjo in diskriminacijo. Protiitalijansko nasilje je v nekaterih primerih doseglo smrtonosne razsežnosti. V New Orleansu je marca 1891 množica ubila enajst ljudi italijanskega porekla.[9]
V takšnem okolju je Kolumb za del priseljenske skupnosti predstavljal možnost, da svojo identiteto poveže z osebnostjo, ki je bila v Združenih državah že široko priznana.
Columbus Circle, 1892
Dvanajstega oktobra 1892 je bil v New Yorku posvečen Kolumbov spomenik na današnjem Columbus Circle. Pobudo za zbiranje sredstev je vodil Carlo Barsotti, izdajatelj italijanskojezičnega časopisa Il Progresso Italo-Americano. Pri nastanku spomenika so italijanski priseljenci prispevali denar in delo.[10] Spomenik ni izražal samo čaščenja Kolumba. Predstavljal je tudi željo priseljenske skupnosti, da bi bila prepoznana kot del ameriške družbe.
Napisi na spomeniku so povezovali Kolumbove domnevne preizkušnje z izkušnjami Italijanov v njihovem novem okolju. Takšna zgodovinska povezava je za mnoge nosila globok osebni pomen. Toda tu nastane novo protislovje. Prizadevanje skupnosti za dostojanstvo in priznanje je bilo povezano s poveličevanjem človeka, katerega odprave so bile začetek nasilnega kolonialnega podrejanja karibskih staroselcev. Obe zgodovini moramo razumeti. Diskriminacija italijanskih priseljencev je resnično zgodovinsko dejstvo.
Prav tako so resnično zgodovinsko dejstvo kolonialne krivice, povezane s Kolumbovim ravnanjem.
Razumevanje razlogov za postavitev spomenika ne pomeni, da moramo sprejeti vse, kar spomenik poveličuje.
Prav tako ne smemo vseh italijanskih Američanov predstavljati kot skupnosti z enotnim pogledom na Kolumba. Njihova stališča do spomenikov, zgodovinske odgovornosti in javnega spomina so različna.
Od državnega praznika do sporov o spomenikih
Kolumbovo čaščenje se je postopoma utrdilo tudi v ameriški zakonodaji. Leta 1934 je ameriški kongres sprejel skupno resolucijo, ki je predsednika pozvala, naj vsako leto razglasi obeleževanje dneva Kolumba. To ni bilo enako stalnemu zveznemu prazniku, kakršnega poznamo danes. Leta 1968 je kongres sprejel zakon Uniform Monday Holiday Act, s katerim je Columbus Day vključil med zvezne praznike.
Ureditev je začela učinkovati leta 1971, ko je bil praznik določen za drugi ponedeljek v oktobru.[11] Različne letnice zato pomenijo različne zakonodajne korake. | Leto | Pomen | |---|---| | 1892 | Posebno nacionalno obeleževanje štiristote obletnice | | 1934 | Kongresna pobuda za vsakoletne predsedniške razglase | | 1968 | Zakonska vzpostavitev zveznega praznika | | 1971 | Začetek izvajanja nove ureditve | S tem je Kolumbova podoba postala tudi del uradnega državnega koledarja.
Staroselski pogled na »odkritje«
Za mnoge staroselske skupnosti leto 1492 ne predstavlja začetka njihove zgodovine. Ta je obstajala že tisočletja prej. Kolumbov prihod označuje začetek obdobja, v katerem so se številna ljudstva soočila z osvajanjem, boleznimi, nasilnim odvzemom zemlje, zasužnjevanjem in rušenjem družbenih struktur. Smithsonianov National Museum of the American Indian zato opozarja, da tradicionalne šolske pripovedi o Kolumbu pogosto postavljajo Evropejce v središče, medtem ko je zgodovina staroselskih ljudstev predstavljena kot nekaj postranskega.[12]
Nasprotovanje čaščenju Kolumba zato ni nujno nasprotovanje preučevanju zgodovine. Pogosto je zahteva, da se ohranjeni zgodovinski spomin ne osredotoča samo na osvajalce.
Indigenous Peoples' Day
V Združenih državah se je postopoma širilo obeleževanje dneva staroselskih ljudstev, Indigenous Peoples' Day. Predsednik Joe Biden je 8. oktobra 2021 izdal uradni razglas, s katerim je 11. oktober istega leta določil za dan staroselskih ljudstev.[13] Razglas je poudaril zgodovino, prispevke in današnji obstoj staroselskih narodov. Vendar s tem Columbus Day ni bil odpravljen kot zvezni praznik. Tako sta v ameriškem javnem prostoru obstajali različni obliki obeleževanja preteklosti.
Ena je poudarjala evropskega raziskovalca in njegovo simbolno mesto v ameriški zgodovini. Druga je v ospredje postavljala ljudstva, ki so na teh ozemljih živela že pred evropskim prihodom, in njihove potomce.
Leta 2026: spomin ostaja politična odločitev
Dokumentarni vir: Predsedniški razglas 11073: Columbus Day, 2026
Zgodovinski spor se nadaljuje tudi v današnjem času. Dvaindvajsetega marca 2026 je bila ob Eisenhowerjevi izvršni stavbi blizu Bele hiše postavljena replika Kolumbovega spomenika iz Baltimora. Izvirni kip, odkrit leta 1984, so protestniki leta 2020 podrli in vrgli v pristanišče. Replika je nastala s sodelovanjem italijansko-ameriških organizacij in administracije predsednika Donalda Trumpa.[14] Podporniki so postavitev predstavili kot obnovitev italijansko-ameriškega zgodovinskega ponosa.
Kritiki pa so opozarjali na Kolumbovo povezavo s kolonialnim osvajanjem in zatiranjem staroselskih ljudstev. Sedmega oktobra 2026 je predsednik Trump izdal razglas št. 11073, s katerim je 12. oktober določil za Columbus Day. V njem je Kolumba povzdignil v ameriškega nacionalnega junaka in njegovo potovanje povezal z zahodno civilizacijo, pogumom ter nastankom ameriške države.[15] Razglas je pomemben primarni zgodovinski vir. Toda pomemben je predvsem zato, ker razkriva pogled ameriške izvršilne oblasti leta 2026.
Ne more biti neodvisen dokaz o tem, kaj se je leta 1492 resnično zgodilo.
Predsedniški razglas iz leta 2026 dokumentira politiko zgodovinskega spomina v letu 2026, ne zgodovinskih dejstev iz leta 1492.
Kaj pomeni ohraniti spomenik?
Zagovorniki Kolumbovih spomenikov poudarjajo njihovo vrednost za priseljensko dediščino, javno zgodovino in identiteto skupnosti. Kritiki opozarjajo, da postavitev spomenika na častno mesto pomeni več kot samo ohranjanje zgodovinskega podatka. Pomeni tudi javno priznanje določeni osebnosti in vrednotam, s katerimi je povezana. Med obema pogledoma ni nujno samo ena možna rešitev.
Spomenik je mogoče ohraniti z dodatno zgodovinsko razlago, ga premestiti v muzejsko okolje ali javni prostor preoblikovati tako, da predstavi več zgodovinskih perspektiv. Vsaka odločitev ima svoj pomen in posledice. Toda nobena ne bi smela temeljiti na izmišljanju zgodovinskih dejstev ali opravičevanju nasilja nad ljudmi. Pomembno vprašanje ni, ali je treba Kolumba izbrisati iz zgodovine.
Vprašanje je, ali naj ga javni prostor še naprej predstavlja kot nespornega junaka.
Kdo ima pravico povedati zgodbo?
Zgodovina Kolumbovega čaščenja razkriva, kako se iz zgodovinske osebnosti oblikuje simbol. John Pintard in društvo Tammany sta v Kolumbu prepoznala predstavnika ameriškega republikanstva. Washington Irving je pomembno prispeval k njegovi romantični literarni podobi. Benjamin Harrison je Kolumbovo zgodbo vključil v državno šolsko praznovanje. Učbeniki so jo prenašali novim generacijam. Za del italijanskih priseljencev je postala simbol pripadnosti in dostojanstva.
Poznejše politične oblasti so jo uporabljale za izražanje lastnih predstav o nacionalni identiteti. Toda zgodovina ne pripada samo tistim, ki imajo moč postavljati spomenike in razglašati praznike. Pripada tudi ljudem, katerih predniki so živeli na ozemljih, ki so jih evropski osvajalci razglasili za svojo posest. Njihova izkušnja ni nepomemben dodatek k pripovedi o evropskih odpravah. Je njen bistveni del.
Kolumbova potovanja so imela pomembne posledice za svetovno zgodovino. To lahko priznamo brez opravičevanja ugrabitve ljudi, zasužnjevanja in kolonialnega nasilja. Prav tako lahko razumemo zgodovinske razloge, zaradi katerih so poznejše skupnosti v Kolumbu videle simbol svobode ali priseljenskega priznanja. Toda zgodovinskih razlogov za čaščenje ne smemo zamenjati z moralnim opravičilom njegovih dejanj.
Razumeti, zakaj je družba ustvarila junaka, še ne pomeni sprejeti njene predstave o njem kot zgodovinsko resnične.
Naloga odgovornega zgodovinopisja ni zamenjati enega nekritičnega mita z drugim. Njegova naloga je preverjati vire, razlikovati med dejstvi in simboli ter v zgodovinsko pripoved vključiti tudi ljudi, ki so bili iz nje izključeni. Kolumb ne potrebuje izbrisane zgodovine. Potrebuje zgodovino, iz katere niso izbrisane njegove žrtve. Ob tem pa se odpira še eno vprašanje.
Če so evropske in ameriške pripovedi stoletja postavljale Kolumba v središče zgodovine, medtem ko so Taíne pogosto predstavljale kot izginulo ljudstvo, kaj povedo njihovi potomci danes? To bo osrednja tema naslednjega članka.
Zgodovinski spomin ne pripada samo osvajalcem in njihovim spomenikom. Pripada tudi ljudem, ki so preživeli in zahtevajo pravico do lastne zgodovine.
Viri in nadaljnje branje
- Timothy Winkle, »The Monument That Created Columbus«, Smithsonian Institution, National Museum of American History, 12. oktober 2020. Raziskava društva Tammany, Johna Pintarda in obeh spomenikov iz leta 1792 Vir
- Washington Irving, A History of the Life and Voyages of Christopher Columbus, London, John Murray, 1828 Vir
- William L. Hedges, »Irving's Columbus: The Problem of Romantic Biography«, The Americas, 13(2), 1957, str. 127–140. Jeffrey Burton Russell, Inventing the Flat Earth: Columbus and Modern Historians, 1991 Vir
- Benjamin Harrison, »Proclamation 335—400th Anniversary of the Discovery of America by Columbus«, 21. julij 1892. Razglas se nanaša na nacionalno praznovanje 21. oktobra 1892 Vir
- Smithsonian Institution, National Museum of American History, »I Pledge Allegiance«; muzejsko gradivo o Francisu Bellamyju, reviji The Youth's Companion in nacionalni šolski slovesnosti leta 1892 Vir
- Smithsonian Institution Archives, World's Columbian Exposition (Chicago, 1893), Record Unit 70. Razstava je bila odprta od 1. maja do 31. oktobra 1893 Vir
- John Bach McMaster, A School History of the United States, 1897, predgovor, prvo poglavje in povzetek o Magellanovi odpravi Vir
- Library of Congress, »Columbus and the Taíno«, razstava Exploring the Early Americas. Med razstavljenimi viri so zgodnje tiskane izdaje Kolumbovega pisma iz leta 1493 Vir
- Library of Congress, »Under Attack«, Immigration and Relocation in U.S. History. Obravnava protiitalijansko nasilje, med drugim dogodke v New Orleansu leta 1891 Vir
- Central Park Conservancy, »Columbus Circle Monument«; New-York Historical Society, dokumentacija posvetitve spomenika 12. oktobra 1892 in vloge Carla Barsottija Vir 1 Vir 2
- Congressional Research Service, Columbus Day: Fact Sheet, poročilo R44218; National Archives, When Will You Be in the Office (1959)?; 5 U.S.C. § 6103. Kronologija 1934, 1968 in 1971 Vir 1 Vir 2 Vir 3
- Smithsonian Institution, National Museum of the American Indian, »Unlearning Columbus Day Myths: Celebrating Indigenous Peoples' Day«, Native Knowledge 360° Vir
- Joseph R. Biden Jr., »Proclamation 10283—Indigenous Peoples' Day, 2021«, 8. oktober 2021, uradna objava ameriške vlade Vir
- Associated Press, poročilo o postavitvi replike Kolumbovega kipa ob Beli hiši marca 2026; Conference of Presidents of Major Italian American Organizations, uradno sporočilo z dne 22. marca 2026. Pri organizacijskem sporočilu upoštevamo, da gre za perspektivo pobudnikov Vir 1 Vir 2
- Donald J. Trump, »Proclamation 11073—Columbus Day, 2026«, 7. oktober 2026, Federal Register, 13. oktober 2026, str. 65075–65076. Primarni vir za sodobno predsedniško politiko zgodovinskega spomina Vir
Raziskovalne omejitve: Članek obravnava predvsem primere iz Združenih držav in jih ne predstavlja kot celotno svetovno zgodovino čaščenja Kolumba. McMasterjev učbenik predstavlja preverjen primer, ne dokaz vseh šolskih praks. Predsedniški razglasi, javni spomeniki in politični govori so primarni viri za preučevanje zgodovinskega spomina obdobja, v katerem so nastali, ne pa samostojni dokazi o dogodkih iz leta 1492