SerijaGojim: besedila, pravo in polemike Del 1 / 4

Kdo je goj? Od svetopisemskega naroda do Nejuda

Kaj pomeni hebrejska beseda goj in kako se je njena raba spreminjala? Pregled svetopisemskih, rabinskih in sodobnih pomenov.

AI-ustvarjena uredniška ilustracija, ne dokumentarna fotografija ali zgodovinski dokaz.

Kaj pomeni hebrejska beseda goy, kako se je njen pomen spreminjal skozi zgodovino in zakaj je pri branju Tore in Talmuda pomembno razlikovati med jezikom, vero in pravom?

Kdo je goj?

Beseda goj je danes pogosto povezana z judovstvom, Talmudom in odnosom do ljudi, ki niso Judje. Na spletu se pojavljajo nasprotujoče si razlage. Nekateri trdijo, da je to povsem nevtralna oznaka za Nejuda. Drugi zatrjujejo, da pomeni manjvrednega človeka ali izraža sovraštvo do vseh, ki ne pripadajo judovski skupnosti.

Kaj o tem povedo izvirni viri?

Hebrejska beseda גּוֹי — goy v svetopisemski hebrejščini pomeni predvsem narod oziroma ljudstvo. V Tori se uporablja tudi za Izrael, ne samo za druge narode.

V poznejši judovski literaturi se njen pomen razvije in pogosto označuje posameznika, ki ni Jud. To razlikovanje je bistveno za razumevanje številnih razprav o Talmudu.

Toda že na začetku moramo ločiti dve vprašanji. Prvo je jezikovno: kaj pomeni določena beseda? Drugo je zgodovinsko in pravno: kakšen položaj imajo ljudje, ki jih ta beseda označuje?

Izvorni pomen besede ni dokaz, da so imeli vsi ljudje v starodavnem pravu enake pravice. Prav tako obstoj neenakih pravil ne pomeni, da je bila beseda že sama po sebi vedno žaljiva.

Če želimo razumeti, kaj judovska verska literatura dejansko govori o Nejudih, moramo začeti pri jeziku in nato preučiti konkretna besedila.

Goy in goyim — pomen hebrejskih besed

V hebrejščini se uporabljata dve osnovni obliki:

  • גּוֹי — goy: ednina, prvotno narod oziroma ljudstvo; pozneje tudi posamezni Nejud.
  • גּוֹיִם — goyim: množina, prvotno narodi oziroma ljudstva; pozneje tudi Nejudje.

Goyim je torej množinska oblika, ne poimenovanje za enega človeka.

V slovenskem besedilu uporabljamo podomačeni izraz goj, kadar o njem govorimo kot o besedi. Pri neposrednem preučevanju hebrejščine ohranjamo izvirna zapisa goy in goyim. Kadar besedilo jasno govori o posamezniku zunaj judovske skupnosti, uporabljamo izraz Nejud.

Ta način prevajanja pomaga preprečiti pomembno napako: da bi besedo, ki v določenem stavku pomeni narod, brez preverjanja prevedli kot posameznega Nejuda.

V starejših svetopisemskih besedilih goy praviloma označuje skupnost. V poznejši rabinski literaturi pa se pogosto uporablja tudi kot širša kategorija posameznika, opredeljenega glede na pripadnost judovski skupnosti.

Zgodovinarja Adi Ophir in Ishay Rosen-Zvi sta razvoj te kategorije raziskala v knjigi Goy: Israel's Multiple Others and the Birth of the Gentile.

Njuna osrednja teza je, da splošna kategorija Nejuda ni bila od nekdaj samoumevna in nespremenljiva. Nastajala je skozi zgodovino, ob različnih načinih razlikovanja med Izraelom oziroma judovsko skupnostjo in drugimi ljudmi.

Po njuni razlagi je v rabinski literaturi postala posebno pomembna delitev na Juda in Nejuda kot dve širši verskopravni kategoriji.

To je zgodovinska znanstvena interpretacija, ne trditev, da so vsi rabinski avtorji v vseh obdobjih uporabljali besedo enako.

Za pravilen prevod je zato vedno odločilno konkretno sobesedilo.

Goy v Tori — tudi Izrael je imenovan goj

Leningrajski kodeks, folij 7r, z besedilom Geneze 12,1–13,7. Geneza 12,2 vsebuje izraz goy v pomenu naroda.

Najmočnejši dokaz o prvotnem pomenu besede najdemo v Tori.

Izrael kot sveti narod

V Drugi Mojzesovi knjigi 19,6 Bog nagovori Izraelce in jih opiše z izrazom:

גּוֹי קָדוֹשׁ — goy kadosh

»Svet narod.«

Beseda goy je tukaj uporabljena za Izrael. Njena uporaba ima pozitiven verski pomen, saj besedilo govori o ljudstvu s posebnim zaveznim položajem.

To neposredno ovrže trditev, da je goy prvotno pomenil izključno Nejuda ali manjvrednega človeka. Toda isti odlomek vsebuje tudi idejo posebnosti Izraela. Beseda je sama po sebi splošna, verska razlaga položaja tega naroda pa je posebna.

Zato jezikovni pomen in verskega nauka ne smemo enačiti.

Izmael kot velik narod

V Prvi Mojzesovi knjigi 17,20 Bog Abrahamu obljubi blagoslov za Izmaela in njegovo potomstvo. Uporabi izraz:

לְגוֹי גָּדוֹל — le-goy gadol

»V velik narod.«

Tukaj beseda goy označuje Izmaelovo potomstvo.

V naslednji vrstici pripoved posebej govori o zavezi z Izakom. Iz tega je razvidno, da se lahko isti izraz uporablja za različne narode, tudi kadar jih svetopisemska pripoved versko razlikuje.

Oba primera dokazujeta, da beseda pomeni narod oziroma ljudstvo. Toda že v svetopisemski literaturi se množina goyim pogosto uporablja za druge narode z vidika Izraela.

Zato ni pravilno trditi, da se je povezava med izrazom goyim in drugimi narodi pojavila šele v Talmudu. Pomembnejša poznejša sprememba je uporaba besede za posameznega človeka zunaj judovske skupnosti.

Kako je goj postal oznaka za Nejuda?

Zgodovinski razvoj besede ni bil nenaden. V hebrejski Bibliji so narodi pogosto predstavljeni kot posamezne skupnosti z lastnimi ozemlji, običaji in odnosi do Izraela.

Z razvojem judovske identitete pa postane pomembnejše tudi vprašanje, kdo pripada judovski skupnosti in kdo ji ne pripada.

V rabinski literaturi se izraz goy pogosto uporablja prav za posameznika zunaj te skupnosti. Gre za pomembno spremembo: iz besede za narod se razvije tudi splošna oznaka Nejuda.

Vendar niso izginili drugi načini razlikovanja med ljudmi.

Judovska verska literatura še naprej uporablja izraze za tujce, prebivajoče priseljence, spreobrnjence, malikovalce in ljudi, za katere po rabinskem razumevanju veljajo Noetove zapovedi.

Ti izrazi niso popolni sinonimi. Pomembno je tudi, da judovske pripadnosti ne razumemo izključno kot vprašanja posameznikovega verovanja.

Judovska identiteta skozi zgodovino vključuje ljudsko, družinsko, skupnostno in versko razsežnost. Judovsko pravo pozna tudi spreobrnitev, s katero človek postane pripadnik judovske skupnosti.

Nejud zato ni nujno človek brez vere. Lahko je pripadnik druge verske skupnosti, ki ni član judovske skupnosti. Ta razlika je posebej pomembna pri razumevanju Talmuda, saj lahko različni odlomki obravnavajo različne skupine ljudi.

Besedila iz več zgodovinskih obdobij zato ni mogoče razlagati z eno samo sodobno slovarsko definicijo.

Tiskana hebrejska stran rabinske Biblije iz Benetk iz leta 1524, s komentarji okoli osrednjega besedila.
Stran iz zgodnje tiskane rabinske Biblije, ki jo je uredil Jacob ben Hayyim ibn Adonijah. Benetke, 1524–1525. Slika: Jacob ben Hayyim ibn Adonijah / Internet Archive / Wikimedia Commons Public domain

Goy, nokhri in ger — zakaj izrazi niso zamenljivi?

Tora poleg besede goy uporablja več izrazov za ljudi, ki niso pripadniki osrednje skupnosti. Med njimi sta posebej pomembna נָכְרִי — nokhri in גֵּר — ger.

Nokhri — tujec

Beseda nokhri pogosto označuje tujca oziroma človeka zunaj skupnosti. Njena raba se razlikuje glede na besedilo, zato je ne moremo vedno brez dodatne razlage enačiti z vsemi Nejudi.

V Peti Mojzesovi knjigi 14,21 najdemo razlikovanje med gerjem, ki prebiva znotraj skupnosti, in nokhrijem, ki mu je mogoče prodati žival, poginulo brez predpisanega zakola.

Besedilo uporablja dve različni oznaki, povezani z različnima položajema.

Ger — prebivajoči tujec

V številnih svetopisemskih besedilih ger pomeni priseljenca oziroma človeka, ki prebiva med Izraelci, čeprav po izvoru ni pripadnik njihove skupnosti.

Poznejša rabinska literatura besedo uporablja tudi v povezavi s spreobrnitvijo v judovstvo. Zato bi bilo napačno vsak svetopisemski ger samodejno prevesti kot »spreobrnjenec«.

Njegov pomen je treba določiti v posameznem besedilu.

Zapoved zaščite tujca

Tretja Mojzesova knjiga 19,33–34 zapoveduje, da priseljenca ne smejo zatirati in da morajo z njim ravnati kakor z domačinom.

Nadaljevanje pravi:

וְאָהַבְתָּ לוֹ כָּמוֹךָ — ve-ahavta lo kamokha

»Ljubi ga kakor sebe.«

Kot razlog je navedena izkušnja Izraelcev, ki so bili sami tujci v Egiptu. Tudi Peta Mojzesova knjiga 10,18–19 govori o Božji skrbi za tujca in zapoveduje ljubezen do njega.

To so pristni svetopisemski odlomki, ki zahtevajo zaščito in spoštovanje prebivajočih tujcev.

Toda obstajajo tudi različna pravila

Peta Mojzesova knjiga 23,20–21 razlikuje med posojanjem z obrestmi pripadniku izraelske skupnosti in tujcu. Takšna razlika je resničen del svetopisemskega prava.

Zato ne bi bilo pravilno trditi, da Tora nikoli ne razlikuje med člani skupnosti in drugimi ljudmi. Prav tako bi bilo napačno na podlagi enega razlikujočega pravila prezreti vse zapovedi o zaščiti tujca.

V istih svetopisemskih knjigah obstajajo tako zahteve po pravičnem ravnanju s tujci kot posebna pravila za pripadnike skupnosti.

Obojemu moramo pri zgodovinski raziskavi nameniti ustrezno pozornost.

Akum, ger toshav in ben Noach — posebne verskopravne kategorije

Z razvojem rabinske literature postanejo pomembne tudi posebne kategorije ljudi zunaj judovske skupnosti.

Akum — malikovalec

Izraz עכו״ם — akum je okrajšava za ovdei kokhavim u-mazalot, dobesedno častilce zvezd in ozvezdij. V rabinski literaturi in poznejšem pravu je povezan s pojmom malikovalstva.

Toda izraza goy in akum nimata enakega osnovnega pomena. Prvi je lahko splošna oznaka naroda ali Nejuda, drugi pa je po svojem besednem izvoru povezan z določeno vrsto verskega čaščenja.

Pri tem moramo upoštevati tudi zgodovino judovskih knjig. Med prepisovanjem in tiskanjem so se nekateri izrazi spreminjali, v posameznih primerih tudi zaradi cenzure.

Zato pri zgodovinskem besedilu ne moremo samodejno sklepati, da je izraz akum vedno pomenil vse Nejude ali da je vsaka njegova pojavitev dokaz cenzurne zamenjave.

Za takšno ugotovitev je potrebna primerjava konkretnih besedilnih različic.

Ger toshav — poseben pravni status

Izraz גֵּר תּוֹשָׁב — ger toshav označuje poseben položaj Nejuda, ki prebiva znotraj judovske skupnosti in sprejme določene obveznosti.

Toda Babilonski Talmud, Avodah Zarah 64b, navaja več definicij. Po rabinu Meiru je ger toshav človek, ki pred tremi ustreznimi člani skupnosti sprejme obveznost, da ne bo častil malikov.

Po mnenju drugih rabinov mora sprejeti sedem Noetovih zapovedi. Tretje stališče zahteva sprejetje zapovedi Tore z izjemo prepovedi uživanja mesa živali, poginule brez predpisanega zakola.

Ta nesoglasja so pomembna. Pokažejo, da rabinsko pravo samo pozna različne opredelitve posebnega statusa Nejuda.

Majmonid v Mishneh Torah, Hilkhot Avodat Kokhavim 10:6 določa, da je formalno sprejetje statusa ger toshav mogoče v obdobju, ko veljajo predpisi jubilejnega leta.

To je del njegove zgodovinske verskopravne ureditve. Ne pomeni, da Nejudi zunaj tega formalnega statusa ne obstajajo kot pravni ali moralni subjekti, niti da vsak Nejud samodejno pridobi ta status.

Pomembno je še, da Majmonidova razprava vsebuje stroge določbe o malikovalcih in njihovem prebivanju pod judovsko oblastjo. Teh določb ne smemo prezreti, vendar njihova podrobna analiza sodi v ločen članek o zgodovinskem judovskem pravu.

Ben Noach — Noetov potomec

Izraz בֶּן נֹחַ — ben Noach dobesedno pomeni Noetov potomec. V svetopisemski pripovedi iz Noeta izhaja poznejše človeštvo. V rabinskem pravu pa se izraz pogosto uporablja za Nejuda, obravnavanega v okviru Noetovih zapovedi.

Babilonski Talmud, Sanhedrin 56a, navaja sedem zapovedi:

  1. Vzpostavitev sodnega reda. 2. Prepoved bogokletja. 3. Prepoved malikovalstva. 4. Prepoved prepovedanih spolnih odnosov. 5. Prepoved umora. 6. Prepoved ropa. 7. Prepoved uživanja uda žive živali.

Gre za izhodiščni seznam, o posameznih dodatnih prepovedih pa Talmud vsebuje nadaljnje razprave. Pomembno je, da te zapovedi rabinska tradicija razume kot obveznosti, ki presegajo samo judovsko skupnost.

Vendar to ne pomeni, da so imeli vsi pravniki enako razlago njihovega obsega ali kazenskih posledic.

Ali je Nejud lahko pravičen?

Majmonid v Hilkhot Melakhim 8:11 govori o chasidei umot ha-olam, pobožnih med narodi. Po njegovi razlagi ima človek, ki sprejme in izpolnjuje sedem Noetovih zapovedi zaradi njihovega verskega izvora, delež v prihodnjem svetu.

Toda Majmonid razlikuje med izpolnjevanjem zapovedi zaradi verske avtoritete in ravnanjem na podlagi razumskega prepričanja.

Pri slednjem je pomembna razlika med ohranjenimi različicami besedila. Nekatere takšnega človeka imenujejo enega izmed modrih med narodi, druge ga ne uvrščajo niti mednje.

To vprašanje ni le stvar sodobnega prevoda, ampak tudi besedilnega izročila. Za razumevanje Majmonidovega stališča moramo zato upoštevati obe različici.

Odlomek kaže, da judovska verskopravna literatura pozna tudi pozitivno vrednotenje Nejudov, hkrati pa v določenih razlagah ohranja posebne verske pogoje.

Odprta knjiga zgodnje tiskane izdaje Babilonskega Talmuda na razstavni površini.
Babilonski Talmud, Bombergova izdaja, traktat Yoma 69a. Benetke, 1520–1523. Slika: Brigade Piron / Wikimedia Commons CC BY-SA 4.0

Ali je beseda goj žaljivka?

Odgovor je odvisen od zgodovinskega in družbenega konteksta. Beseda goy je lahko nevtralna oznaka naroda oziroma Nejuda.

V sodobnem pogovornem jeziku je lahko uporabljena tudi šaljivo, domače ali slabšalno. Zato ne moremo trditi, da je vedno žaljiva, niti da je nikoli ni mogoče uporabiti žaljivo.

Pri razumevanju so pomembni govorec, namen, naslovnik in okoliščine. Vendar je pri branju starih rabinskih besedil potrebno še dodatno preverjanje.

Najprej moramo ugotoviti, kateri izraz je dejansko uporabljen. Nato preverimo, ali govori o vseh Nejudih, o določenem verskem položaju ali o konkretnih zgodovinskih skupinah.

Šele potem je mogoče odgovorno razlagati pravno ali moralno vsebino odlomka.

Človek kot Božja podoba

Pomemben primer širšega moralnega izročila je Mišna, Pirkei Avot 3:14. Rabin Akiva pravi:

חָבִיב אָדָם שֶׁנִּבְרָא בְצֶלֶם

»Ljubljen je človek, ker je ustvarjen po Božji podobi.«

Nadaljevanje posebej govori o Izraelu kot Božjih otrocih in o dragocenosti Tore. V istem besedilu tako najdemo splošno izjavo o človeku in posebno versko izjavo o Izraelu.

To je pomembno, ker pokaže, da širša človeška vrednost in posebna skupnostna identiteta v rabinskem izročilu lahko nastopata skupaj.

Toda tudi ta odlomek ne odpravlja dejstva, da drugi rabinski viri vsebujejo dejanska pravna razlikovanja. Zato ni smiselno izbirati samo besedil, ki podpirajo vnaprej oblikovano predstavo.

Raziskava mora vključevati tudi neprijetne, neenake ali med seboj nasprotujoče si določbe.

Kdo je torej goj?

Prvotni pomen hebrejske besede goy je narod oziroma ljudstvo. Izrael je v Tori imenovan goy kadosh, sveti narod. Izmaelovo potomstvo pa je opisano kot goy gadol, veliki narod.

Beseda torej ni bila prvotno omejena na Nejude. Že svetopisemska besedila jo lahko uporabljajo za druge narode z vidika Izraela, v poznejši rabinski literaturi pa postane tudi pogosta oznaka posameznega Nejuda.

Ob njej obstajajo še drugi izrazi, ki jih ni dovoljeno brez preverjanja enačiti.

Nokhri lahko označuje tujca, ger prebivajočega priseljenca ali v poznejšem kontekstu spreobrnjenca, ger toshav poseben verskopravni status, akum kategorijo malikovalca, ben Noach pa človeka, obravnavanega v okviru Noetovih zapovedi.

Zato iz same besede goy ne moremo sklepati, da pomeni manjvrednega človeka. Prav tako iz njenega nevtralnega svetopisemskega izvora ne moremo sklepati, da klasična judovska literatura nikoli ni vsebovala neenakih pravnih pravil.

Takšna pravila obstajajo. Ob njih najdemo tudi zapovedi poštenega ravnanja, zaščite tujcev in izjave o človeškem dostojanstvu.

Naloga zgodovinske raziskave je preučiti oboje. Odgovor na vprašanje »Kdo je goj?« zato še ni odgovor na vprašanje »Kaj o Nejudih govori Talmud?«

Prvo je predvsem jezikovno in zgodovinsko vprašanje. Drugo zahteva pregled konkretnih verskih in pravnih odlomkov, njihovo natančno prevajanje, razumevanje sobesedila in primerjavo s poznejšimi razlagami.

V naslednjem članku bomo zato preučili najpogosteje citirane talmudske odlomke o Nejudih. Preverili bomo, kaj v njih dejansko piše, katere izjave so pristne, katera pravila so bila predmet rabinskih nesoglasij in kje sodobni spletni povzetki presegajo dokaze.

Namen ni zagovarjati ali obsojati ljudi na podlagi njihove pripadnosti, ampak ugotoviti, kaj zgodovinski viri resnično povedo.

Viri in nadaljnje branje

  1. Prva Mojzesova knjiga 17,20 — Izmael in izraz goy gadol. Vir
  2. Druga Mojzesova knjiga 19,6 — Izrael kot goy kadosh. Vir
  3. Tretja Mojzesova knjiga 19,33–34 — zaščita in ljubezen do prebivajočega tujca. Vir
  4. Peta Mojzesova knjiga 10,18–19 — dolžnost skrbi za tujca. Vir
  5. Peta Mojzesova knjiga 14,21 — razlika med ger in nokhri. Vir
  6. Peta Mojzesova knjiga 23,20–21 — razlikovanje glede obresti; v nekaterih izdajah drugačno številčenje. Vir
  7. Babilonski Talmud, Sanhedrin 56a — sedem Noetovih zapovedi. Vir
  8. Babilonski Talmud, Avodah Zarah 64b — tri definicije ger toshav. Vir
  9. Mišna, Pirkei Avot 3:14 — človek kot Božja podoba. Vir
  10. Majmonid, Mishneh Torah, Foreign Worship and Customs of the Nations 10:6 — formalno priznanje statusa ger toshav. Vir
  11. Majmonid, Mishneh Torah, Kings and Wars 8:11 — pobožni med narodi in besedilne različice. Vir
  12. Adi Ophir in Ishay Rosen-Zvi, Goy: Israel's Multiple Others and the Birth of the Gentile. Oxford University Press, 2018. Oxford Academic. Vir
  13. Jewish Encyclopedia, »Gentile« oziroma »Goy«. Zgodovinski leksikografski pregled. Vir
  14. My Jewish Learning, »What Is the Correct Term for Someone Who Is Not Jewish?«. Pregled sodobne rabe. Vir