SerijaGojim: besedila, pravo in polemike Del 3 / 4

Lažni citati Talmuda: ponaredki, cenzura in propaganda

Kako nastanejo lažni navedki Talmuda? Članek preverja zgodovino ponaredkov, napačnih prevodov, cenzure in propagandne rabe besedil.

AI-ustvarjena uredniška ilustracija, ne dokumentarna fotografija ali zgodovinski dokaz.

Kako ločiti pristno rabinsko besedilo od napačnega prevoda, sporne različice in izmišljenega navedka?

Splet je poln navedkov, ki se začenjajo z besedami »Talmud pravi«. Nekateri so povezani z dejanskimi, tudi neprijetnimi pravili klasične rabinske literature. Drugi so iztrgani iz razprave, napačno prevedeni ali pripisani knjigi, v kateri jih sploh ni. Tretji so nastali z združevanjem različnih virov ali s ponavljanjem starejših polemičnih seznamov. Vse te primere pogosto spremlja enako samozavesten ton, čeprav imajo povsem različno dokazno vrednost.

Raziskovanje postane še zahtevnejše, ker so judovska besedila skozi stoletja res doživljala prepovedi, sežige, cenzuro in spremembe v tiskih. Tega zgodovinskega dejstva ne smemo zanemariti. Prav tako pa cenzura ne more postati univerzalno pojasnilo za vsak navedek, za katerega ni mogoče najti izvirnika.

V prejšnjem članku »Gojim v Talmudu: kaj dejansko piše?« smo obravnavali pristne odlomke o Nejudih, med njimi tudi določbe, ki vzpostavljajo pravne razlike. Tokrat ne ponavljamo celotne razprave o teh pravilih. Zanima nas drugo vprašanje: kako preveriti, kaj je bilo res zapisano, komu so besede pripisane in kako so prišle do današnjega bralca?

Zakaj toliko spornih talmudskih navedkov?

Talmud ni en sam neprekinjen nauk. Mišna vsebuje zgodnja rabinska izročila, Gemara pa poznejše razprave, ugovore, pojasnila in pripovedi. Poznamo Babilonski in Jeruzalemski Talmud. Poleg njiju obstajajo številna midraška dela, manjši traktati in poznejši pravni zakoniki. Mekhilta, traktat Soferim in Šulhan aruh zato niso preprosto tri imena za Talmud.

Ta razlika se lahko izgubi že pri prvem prepisovanju. Zapis iz midraša postane »citat Talmuda«; mnenje posameznega učitelja se spremeni v domnevno obvezno pravilo za vse Jude; odlomek, ki se nanaša na določeno pravno vprašanje, se razglasi za splošno izjavo o vrednosti ljudi. Včasih se spremeni samo ena beseda, drugič celotna pripisava.

Zgodovinska evropska polemična literatura je takšne navedke zbirala in prevajala za različne verske in politične namene. V dvajsetem stoletju so se pojavili tudi v rasistični propagandi. Digitalni mediji so številnim starim napakam omogočili novo življenje: ena podoba domnevnega citata se lahko ponavlja na stotinah strani, ne da bi katera navedla hebrejski izvirnik. Nacionalna knjižnica Izraela je dokumentirala prav takšno zgodovinsko verigo pri enem najbolj znanih lažnih virov, imenovanem Libbre David 37. [1]

Toda zgodovina propagande ne pomeni, da je vsak neprijeten rabinski stavek ponarejen. To bi bila zrcalna napaka. Natančno branje lahko hkrati potrdi problematično staro določbo in zavrne poznejši ponaredek, ki se nanjo skuša sklicevati.

Kako se preveri citat?

Pri resnem preverjanju je najprej treba poiskati določljivo bibliografsko mesto: ime dela, traktat, poglavje, stran ali odstavek ter, kjer je pomembno, konkretno izdajo. Oznaka »Talmud, stran 37« brez traktata ni zadostna; različni traktati imajo svoje strani in posamezne zbirke uporabljajo drugačna številčenja.

Naslednji korak je prebrati izvirni jezik in neposredno sobesedilo. Hebrejski ali aramejski stavek lahko nastopa kot mnenje enega učitelja, ugovor, citat starejše tradicije ali razrešitev razprave. Tudi če prevod pravilno poda posamezne besede, lahko izpustitev ugovora povsem spremeni vtis. Pomembna je še razlika med besedami goy, nokhri, oved avodah zarah in drugimi pravnimi oznakami. Njihov obseg ni vedno enak.

Tretji korak je primerjava besedilnih prič. Rokopis, zgodnji tisk in današnja elektronska izdaja se lahko razlikujejo. Razlika je lahko posledica napake pri prepisovanju, uredniške izbire, cenzure ali drugačnega izročila. Sama razlika še ne dokazuje njenega vzroka.

Končno moramo ločiti vsaj štiri vprašanja: ali besedilo obstaja; ali je navedeno na pravem mestu; ali je prevod ustrezen; in ali iz njega res sledi trditev, ki jo spremlja na spletu. Šele nato je smiselno razpravljati o poznejšem pravnem pomenu ali moralni presoji. Pri delu pomagajo digitalne knjižnice, kot je Sefaria, vendar en spletni prikaz ni nadomestilo za kritično primerjavo rokopisov. [2]

Resnična zgodovina cenzure Talmuda

Digitalizirana baselska izdaja Babilonskega Talmuda (1578–1581). Kataloški zapis navaja tudi traktat Bava Kamma (1578) z omembo cenzurnega preverjanja in popravkov. Universitätsbibliothek Basel / e-rara.

Sefer ha-Zikkuk, rokopis Britanske knjižnice Or 6639: navodila in seznami za cenzuro hebrejskih knjig, začeti leta 1597. Povezava vodi do kataloškega opisa, ne do preverjene digitalne reprodukcije.

Cenzura judovskih knjig v krščanski Evropi ni domneva. 9. septembra 1553 so v Rimu javno sežgali izvode Talmuda, pozneje pa so bili judovski tiski podvrženi različnim omejitvam tudi drugod po Italiji. Baselska izdaja iz let 1578–1581 je primer tiskanja pod cenzurnimi pogoji, z izpuščenimi in spremenjenimi deli besedila. [3]

Pomemben oprijemljiv dokaz je baselska izdaja Babilonskega Talmuda iz let 1578–1581, ki jo hrani in digitalno opisuje Univerzitetna knjižnica v Baslu. [4] Zgodovinar hebrejskega tiska Marvin J. Heller posebej opisuje posege v Bava Kamma 38a. Po njegovi objavljeni primerjavi je bilo gradivo v zgodnejši beneški izdaji Daniela Bomberga natisnjeno, medtem ko je bilo v baselski cenzurirani izdaji močno skrčeno. Nekatere poznejše izdaje so izpuščeno besedilo označile z vidnimi prazninami, druge pa so ga uredile tako, da izpust ni bil očiten. To je navedba Hellerjeve primerjave; v tej redakciji nismo samostojno primerjali faksimilov obeh izdaj. [5]

Obstaja tudi rokopisni dokaz organiziranega nadzora. Britanska knjižnica hrani Sefer ha-Zikkuk, rokopis Or 6639, zbirko navodil in seznamov za cenzuriranje hebrejskih knjig, povezano z Domenicom Irosolimitanom. Katalog opisuje 136 folijev, seznam obravnavanih del in mesta, na katera so morali biti cenzorji pozorni. Digitalne slike v trenutnem spletnem katalogu niso dostopne, kataloški opis pa je javno preverljiv. [6]

To gradivo dokazuje obstoj konkretnih ustanov, postopkov in posegov. Ne potrebujemo trditve o nedoločljivi »skrivni cenzuri«, saj so zgodovinski dokazi javno opisani. Ne dokazuje pa, da je vsak anonimni internetni navedek nekoč obstajal in bil nato odstranjen. Za tak sklep bi morali pokazati rokopis ali starejši tisk s tem navedkom.

Kaj se je zgodilo z izrazoma *goy* in *akum*?

Beseda goy je v hebrejski Bibliji lahko pomenila narod, v številnih rabinskih besedilih pa označuje Nejuda. Izraz akum (עכו״ם) je okrajšava, ki se običajno razume kot poimenovanje častilcev nebesnih teles oziroma malikovalcev. Oba izraza nista samodejno sopomenki: »Nejud« označuje širšo pripadnostno kategorijo, »malikovalec« pa versko opredelitev.

V nekaterih tiskanih izdajah so zaradi cenzure ali samocenzure širša poimenovanja zamenjali z izrazi, ki na videz označujejo ožjo versko skupino. Sprememba lahko vpliva na to, kako bralec razume naslovnike določenega pravila. Če pozna samo spremenjeni tisk, utegne sklepati, da od začetka ni šlo za Nejude nasploh, temveč izključno za malikovalce. V drugem primeru pa je lahko izraz za malikovalca res del starejšega besedila in ne poznejši popravek.

Zato ni pravilno izbrati ene same razlage za vse odlomke. Primerjava mora navesti kateri rokopis ali tisk, katero besedo uporablja in v katerem stoletju je besedilo izpričano. Kjer takšne primerjave še nimamo, mora sklep ostati omejen. Dokumentirani primeri iz zgodovine tiskarstva kažejo, da so cenzorske spremembe obstajale, vendar razlogov za vsako različico ne smemo ugibati. [5]

Za bralca je to pomembno tudi iz nasprotnega razloga: besedilna sprememba, ki je nastala zaradi pritiskov oblasti, ne dokazuje, da so bili vsi poznejši prevajalci ali rabini udeleženi pri zavestnem prikrivanju. Včasih so samo podedovali tiskano besedilo, ki je bilo že spremenjeno.

Pristni, toda napačno predstavljeni izrek: »Tudi najboljšega Nejuda ubij«

Med najtežjimi primeri je izrek, ki se v različicah pojavlja v midraškem izročilu. Izrek je izpričan v več midraških in sorodnih izročilih, med drugim v traktatu Soferim 15:8 po številčenju na Sefarii; drugod se pojavlja tudi številčenje 15:10. V tam objavljenem angleškem prevodu je pripisan rabiju Šimonu bar Johaju in vsebuje omejitev »v času vojne«. Komentatorska opomba ob istem prevodu opozarja tudi na strokovno stališče, da je omejitev utegnila nastati pozneje. To še ni dokončna odločitev o prvotnem besedilu. [7]

Zato bi bila trditev, da gre za povsem izmišljeni stavek, napačna. Izrek obstaja in je izrazito nasilen. Prav tako ga ne smemo preprosto pripisati strani Babilonskega Talmuda, če je naš dejanski vir druga zbirka. Takšna napačna bibliografska oznaka je lahko začetek povsem novega nesporazuma.

Ali je omejitev na vojno izvirni del najstarejše oblike izreka? Tega iz ene izdaje in komentatorske opombe ne moremo dokazati. V zgodovini izreka obstajajo različne formulacije in razlage. Znanstvena študija Erica Laweeja iz leta 2021 pregleduje prenos in srednjeveško razlaganje izreka ter pokaže, kako je postal predmet polemik. [8]

Tudi prizadevanje nekaterih poznejših avtorjev, da bi nasilni stavek omejili na vojni položaj, ne dokazuje, da je takšna razlaga nesporno veljala vedno in povsod. Pošten sklep je zahtevnejši: imamo pristno in problematično izročilo, različne oblike besedila, več interpretacij ter zgodovino njegove uporabe v polemikah. Izreka ne smemo zanikati, a ga tudi ni upravičeno razglasiti za splošen ukaz, ki naj bi danes zavezoval vse Jude.

»Kdor reši eno življenje, reši ves svet«: zakaj se rokopisi razlikujejo?

Mišna Sanhedrin 4:5, povezana s Kaufmannovim rokopisnim izročilom. Povezava omogoča pregled besedila in virov; konkretni folij in njegove različice morajo biti še rokopisno preverjeni.

Sporen je lahko tudi navidezno univerzalen izrek. Mišna Sanhedrin 4:5 vrednost enega življenja poveže z vrednostjo celega sveta. Toda ohranjene različice niso vse enake. Nekatere vsebujejo dodatek »iz Izraela« (mi-Yisrael), druge govorijo o enem človeškem življenju brez te omejitve. Primerjati je mogoče med drugim izročilo Mišne, navajanje odlomka v Babilonskem Talmudu in različico v Jeruzalemskem Talmudu. [9]

To ni dokaz, da je vsak prevod brez besed »iz Izraela« lažen. Prav tako ne dokazuje, da je različica z dodatkom nujno najstarejša. Za presojo potrebujemo datacijo in neodvisnost posameznih besedilnih prič. Že dejstvo, da različne izdaje in komentarji predstavljajo različna branja, nas opozarja na nevarnost dokončnih sklepov na podlagi ene priljubljene oblike stavka. Komentar Mishnat Eretz Yisrael, objavljen ob Mišni na Sefarii, posebej opozori na rokopisna pričevanja brez dodatka »iz Izraela« in na razliko v tiskanem besedilu; za sklep o prvotnosti pa je potrebna širša tekstnokritična primerjava. [9]

Pomembno je tudi sobesedilo. Mišna govori o svarilu pričam v primerih, pri katerih je mogoče izreči smrtno kazen, in o posledicah odvzema življenja. Nadalje utemeljuje skupni izvor človeštva iz Adama ter opozarja pred poveličevanjem lastnega rodu. Takšna razprava je širša od enega samega stavka, ki ga vidimo na plakatu ali v filmu.

Ugotovitev je zato dvojna: različica z omejitvijo obstaja, prav tako je izpričana širša različica. Brez ustrezne kritične analize ne bova razglasila nobene za dokončno prvotno. V zgodovinopisju je pošteno označena negotovost več vredna od samozavestnega, vendar nepodprtega sklepa.

»Libbre David 37«: kaj storimo z virom, ki ga ni mogoče najti?

Spletne zbirke včasih navajajo domnevno zapoved, da mora Jud Nejudu o vsebini rabinskih knjig namenoma lagati, da bi skril njihove nauke. Navedek pogosto spremlja bibliografska oznaka »Libbre David 37«.

Težava se začne že pri naslovu. »Libbre David« ni identificiran traktat Talmuda ali preverljiv naslov vira, iz katerega bi bilo mogoče razbrati navedeni stavek. Nacionalna knjižnica Izraela je podrobno opisala, kako se je navedba pojavljala v protijudovskih in nacističnih publikacijah, ter pregledala možne povezave z deli podobnega imena, kot je Divrei David. Pri pregledanih delih ni našla ustreznega odlomka. [1]

To je močan dokaz napačne oziroma nepreverjene pripisave, ne pa dovoljenje za absolutno trditev, da na svetu nikjer ne obstaja katerokoli delo z deloma podobnim naslovom. Tudi dejstvo, da je neko resnično delo Divrei David izšlo v sedemnajstem stoletju, ne dokazuje, da je takrat nastala obravnavana spletna izmišljija.

Bistvo je ponovljivost preverjanja. Če nekdo trdi, da njegov navedek temelji na knjigi, mora biti sposoben navesti določljivo izdajo in pokazati mesto v njej. Kadar to ni mogoče, navedek ne sme dobiti statusa pristnega vira samo zato, ker se ponavlja že več generacij. Prav ponavljajoča se nenatančna oznaka je lahko sled prepisa iz starejšega polemičnega seznama.

Navedki na napačnem mestu: Orah Hajim 539 in Sanhedrin 59a

Pri napačni pripisavi pogosto lahko preverbo izvedemo brez zapletene rokopisne znanosti. Dovolj je, da odpremo navedeno mesto.

Prvi primer: Šulhan aruh, Orah Hajim 539. Na spletu se temu poglavju pripisuje splošna zapoved goljufanja Nejudov. V resnici poglavje obravnava trgovanje, posojila in gospodarska opravila med vmesnimi dnevi praznika (hol ha-moed). Posamezne določbe res omenjajo posle z Nejudi; preverjeni tekst pa ne vsebuje pripisane splošne zapovedi goljufanja. [10]

Treba je paziti tudi na vrsto knjige. Šulhan aruh je poznejši pravni zakonik, ne talmudski traktat. Če zanj uporabimo oznako »Talmud«, je bibliografska pripisava že na začetku napačna. Zavrnitev tega konkretnega navedka pa ne pomeni, da drugod v judovski literaturi ni spornih pravil o obračunskih napakah. Te smo ločeno obravnavali v GOY-02 in jih bomo pregledali še v GOY-04.

Drugi primer: Babilonski Talmud, Sanhedrin 59a. Temu mestu se pripisuje stavek, ki naj bi umor Nejuda primerjal z ubojem živali. Takšne formulacije na navedeni strani ni. Je pa tam pristna in stroga razprava o nejudovskem preučevanju Tore, skupaj z ugovorom, v katerem je navedeno drugačno stališče rabija Meirja. [11]

Če napačno pripisavo zavrnemo, nismo dokazali, da so vsa sorodna zgodovinska vprašanja enostavna ali nepomembna. Dokazali smo le nekaj natančnega in preverljivega: na določenem mestu ne piše tisto, kar mu nekdo pripisuje. To je samo po sebi pomembna ugotovitev.

Od zgodovinskih polemičnih knjig do sodobnih seznamov

Dolgo pred družbenimi omrežji so nastajale zbirke domnevnih rabinskih navedkov. Johann Andreas Eisenmenger je v delu Entdecktes Judenthum (1700) zbral številne izseke iz judovske literature. Njegovo delo je vplivalo na poznejše polemike. August Rohling je v knjigi Der Talmudjude iz leta 1871 nadaljeval tradicijo ostrih protijudovskih interpretacij; Justinas Bonaventure Pranaitis je s knjigo Christianus in Talmude Iudaeorum iz leta 1892 prispeval novo vplivno polemično zbirko. [12]

Ti avtorji niso pisali v enakih okoliščinah, njihova dela pa niso nastala z enim samim neposrednim prepisovanjem. Za splošne bibliografske podatke o prvih izdajah so dostopni samostojni katalogi in strokovna literatura. [12] Zato ni primerno brez primerjave konkretnih izdaj trditi, da je vsak kasnejši citat nastal pri točno določenem predhodniku. Je pa zgodovinsko dokumentirano, da so se številne pripisave in interpretacije ponavljale, včasih celo z enakimi napakami.

V dvajsetem stoletju so takšno gradivo uporabljali tudi nacistični propagandisti. Nacionalna knjižnica Izraela opisuje, kako so antisemitistične publikacije predstavljale domnevne odlomke kot dokaz skupinskih značajskih lastnosti Judov. To je metodološki preskok: tudi povsem pristno zgodovinsko besedilo ne more samo po sebi dokazati, kaj misli ali počne vsak pripadnik določene skupnosti. [1]

Pri analizi polemične literature se moramo izogniti nasprotni poenostavitvi. Že dejstvo, da je določen avtor pisal protijudovsko propagando, še ni samostojen dokaz, da je prav vsak njegov navedek izmišljen. Pravilna metoda je preverjanje posamezne navedbe, posameznega prevoda in posamezne trditve. Kritika diskriminatornega zgodovinskega predpisa je lahko utemeljena; pripisovanje neobstoječega predpisa pa ni.

Fotografija odprte knjige Entdecktes Judenthum iz izdaje leta 1711 v muzejski zbirki.
Izvod izdaje knjige Johanna Andreasa Eisenmengerja Entdecktes Judenthum iz leta 1711, zbirka Judovskega muzeja Švice. Fotografija: Dieter Hofer / LGLou, Wikimedia Commons, CC BY-SA 4.0. Knjiga je primer zgodovinske polemične literature, ne dokaz resničnosti njenih trditev. Slika: Dieter Hofer / LGLou / Wikimedia Commons CC BY-SA 4.0

Kako lahko bralec sam preveri sporni navedek?

Preden citat delimo ali uporabimo kot dokaz, si moramo zastaviti nekaj praktičnih vprašanj. Ali je naveden naslov konkretnega dela? Ali lahko odpremo pravilno stran ali poglavje? Ali gre za Mišno, Gemaro, midraš ali poznejši zakonik? Ali obstaja izvirno besedilo? Ali stavek dejansko govori tisti govorec, ki mu je pripisan? In ali smo prebrali vsaj nekaj odstavkov pred njim in za njim?

Če obstaja več različic, jih primerjajmo, namesto da izberemo tisto, ki najbolj podpira našo začetno predstavo. Če se sklicujemo na cenzuro, navedimo konkretni starejši in poznejši vir. Če je citat prisoten samo na spletnih podobah in se njegova bibliografija ne da preveriti, ga označimo kot neidentificiranega, ne kot dokumentirano pravilo. Če je resničen, a grob ali diskriminatoren, to jasno povejmo — brez prikrivanja in brez prenosa odgovornosti na milijone današnjih ljudi.

Pri tem so uporabne štiri ločene presoje:

  • Pristnost besedila: ali odlomek v preverljivem viru obstaja?
  • Pravilnost pripisave: ali je res v navedeni knjigi in na navedenem mestu?
  • Pravilnost prevoda in konteksta: ali je prikazan pomen ustrezen in so ugovori vidni?
  • Domet sklepa: kaj besedilo dokazuje o svojem času — in česa ne dokazuje o sedanjosti?

Primeri, ki smo jih obravnavali, imajo različne odgovore. Izrek o »najboljšem Nejudu« je pristno, vendar zapleteno midraško izročilo. Navedek o rešitvi življenja ima več izpričanih besedilnih oblik. »Libbre David 37« je neidentificirana pripisava z dokumentirano propagandno zgodovino. Domnevni zapovedi iz Orah Hajim 539 in Sanhedrin 59a pa ne stojita na navedenih mestih.

Sklep ni, da je treba Talmud brezpogojno braniti ali brezpogojno obtoževati. Sklep je, da so pristnost, kontekst in zgodovinska odgovornost različna vprašanja. Človek lahko odločno kritizira resnično diskriminatorno določbo, hkrati pa zavrne ponarejen citat. Prav v tej doslednosti je razlika med raziskavo in propagando.

Viri in nadaljnje branje

  1. Daniel Lipson, »Into the Depths of Evil: How the Nazis 'Recruited' the Talmud for Anti-Semitic Propaganda«, National Library of Israel (2018): <vir>. Vir
  2. Sefaria, digitalna knjižnica judovskih besedil: <vir>. Vir
  3. Jewish Encyclopedia, »Talmud«, razdelek o cenzuri in sežigih leta 1553 ter baselski izdaji 1578–1581: <vir>. Gre za zgodovinsko enciklopedično sintezo, ne za neposredno pregledane dokumente inkvizicije. Vir
  4. Universitätsbibliothek Basel, [Talmud Bavli], Basel, 1578–1581, katalog e-rara: <vir>. Vir
  5. Marvin J. Heller, »Who can discern his errors? Misdates, Errors, Deceptions, and other Variations in and about Hebrew Books, Intentional and Otherwise: Revisited«, The Seforim Blog (2016), posebej odsek o Bava Kamma 38a: <vir>. Vir
  6. British Library, Sefer ha-Zikkuk, Or 6639, arhivski katalog: <vir>. Vir
  7. Tractate Soferim 15:8, izdaja in prevod na Sefarii (v drugih izdajah tudi drugačno številčenje): <vir>. Vir
  8. Eric Lawee, »The Best of Snakes…: A Polemical Midrash in the Rashi Supercommentary Tradition«, v Polemical and Exegetical Polarities in Medieval Jewish Cultures (2021), str. 317–346: <vir>. Vir
  9. Mishnah Sanhedrin 4:5, besedilo: <vir>; komentar Mishnat Eretz Yisrael ob istem mestu (z omembo rokopisnih prič in tiskanih različic): <vir>. Za dokončno presojo prvotne različice je potrebna posebna tekstnokritična študija. Vir 1 Vir 2
  10. Shulchan Arukh, Orach Chayim 539: <vir>. Vir
  11. Babylonian Talmud, Sanhedrin 59a: <vir>. Vir
  12. Primarni in bibliografski podatki: Johann Andreas Eisenmenger, Entdecktes Judenthum (1700), biografski zapis Neue Deutsche Biographie: <vir>; August Rohling, Der Talmudjude (Münster, 1871), katalog Bavarske državne knjižnice: <vir>; Justinas Bonaventure Pranaitis, Christianus in Talmude Iudaeorum (Petropoli, 1892), katalog Finske nacionalne knjižnice: <vir>. Za povezave med polemičnimi zbirkami tudi [1]. Vir 1 Vir 2 Vir 3