SerijaGojim: besedila, pravo in polemike Del 2 / 4

Gojim v Talmudu: kaj dejansko piše?

Kaj Talmud dejansko pravi o Nejudih? Ključne odlomke beremo v kontekstu, z razlikovanjem med pravnimi razpravami in sodobno rabo.

AI-ustvarjena uredniška ilustracija, ne dokumentarna fotografija ali zgodovinski dokaz.

Pristni odlomki o pravicah, prepovedih, kaznih in dostojanstvu Nejudov

Na spletu najdemo dve povsem nasprotni podobi Talmuda. Po prvi naj bi bil to priročnik, ki Judom dovoljuje škodovati vsem drugim ljudem. Po drugi so vsi takšni očitki izmišljeni ali vzeti iz konteksta. Nobena od teh podob ne zdrži natančnega branja virov. V rabinski literaturi res obstajajo določbe, ki razlikujejo med Judi in Nejudi pri premoženju, pravnih sankcijah ali verskih obveznostih. Hkrati najdemo tudi izrecne prepovedi zavajanja Nejudov ter zapovedi pomoči njihovim bolnikom in revežem. Če bi predstavili samo eno plat, bi bralca zavedli.

V prvem članku serije smo pojasnili zgodovino izraza goj oziroma goy. Tukaj se posvetimo težjemu vprašanju: kaj dejansko pravijo izbrani odlomki Mišne in Babilonskega Talmuda, kdo govori, na katero pravno vprašanje odgovarja in kje se začne meja naših sklepov? Ne poskušamo napisati enotne »judovske sodbe o Nejudih«. Preverjamo konkretna besedila.

Kaj je Talmud — in zakaj en sam navedek ni dovolj?

Münchenski rokopis Babilonskega Talmuda (Cod. hebr. 95), dokončan leta 1342. Digitalna zbirka Bavarske državne knjižnice; povezava na izvirnik.

Talmud ni knjiga, napisana od začetka do konca z enim glasom. Njegovo osnovo tvori Mišna, zbirka zgodnjih rabinskih izročil, in Gemara, poznejše razprave, razlage ter ugovori. Poznamo Babilonski in Jeruzalemski Talmud. Na isti strani lahko najdemo pravilo iz Mišne, mnenje posameznega rabina, ugovor drugega učitelja, hipotetični primer in pripoved. Nobena od teh oblik še ni samodejno dokončna, enotno sprejeta pravna odločitev.

Tudi besede, kot so prepovedano, dovoljeno, odgovoren in oproščen, je treba brati v njihovem pravnem okviru. »Oproščen določene kazni« ne pomeni nujno »dejanje je moralno dovoljeno«; po drugi strani pa nedvoumno zapisane pravne neenakosti ni dopustno prikriti z razlago, da je vse samo prispodoba.

To je posebej pomembno pri spornih navedbah o Nejudih. Najprej moramo vedeti, ali stavek sploh stoji v Talmudu. Nato je treba preveriti, ali gre za avtorjevo trditev, navedeno starejše mnenje, vprašanje ali zavrnjen argument. Izraz goy prav tako ni vedno zamenljiv z izrazi nokhri, oved avodah zarah (malikovalec) in ger toshav (Nejud s posebnim statusom). Zato v nadaljevanju obravnavamo besedila po pravnih vprašanjih, ne kot naključen seznam šokantnih citatov.

Pomembno je še nekaj: pristnost odlomka ne dokazuje njegove enake uporabe v vseh obdobjih. Kaj je bilo zapisano v poznoantični razpravi, kaj so določili poznejši zakoniki in kaj danes počnejo posamezniki ali skupnosti, so tri različna vprašanja. Zadnje spada predvsem v četrti članek serije. [1]

Fotografija zgodovinske naslovne strani hebrejskega traktata Ta’anit iz vilenske izdaje Talmuda.
Naslovna stran traktata Ta’anit v vilenski izdaji Talmuda. Fotografija: BRINKS / Wikimedia Commons, CC BY-SA 4.0. Gre za prikaz zgodovinske izdaje, ne za stran z odlomki, obravnavanimi v članku. Slika: BRINKS / Wikimedia Commons CC BY-SA 4.0

Ali Talmud trdi, da Nejudje niso ljudje?

V Yevamot 61a je naveden izrek, pripisan rabiju Šimonu ben Johaju:

אַתֶּם קְרוּיִין אָדָם, וְאֵין הַגּוֹיִם קְרוּיִין אָדָם

»Vi ste imenovani adam, Nejudje pa niso imenovani adam.«

Besedilo je pristno. Toda njegova neposredna tema ni biologija niti splošna razprava o tem, ali so pripadniki drugih ljudstev ljudje. Gre za razlago obredne nečistosti, ki jo povzroči truplo pod isto streho oziroma v šotoru. Razprava povezuje Ezekiel 34,31 z uporabo izraza adam v predpisu iz 4 Mz 19,14. [2]

Stavek uporablja izrazito skupinsko razlikovanje: za določeno pravno razlago je naziv adam pridržan Izraelu. Zato ga ne smemo preprosto odpraviti kot nedolžno slovnično opombo. Prav tako pa iz njega ne sledi, da rabini niso vedeli, da so pripadniki drugih ljudstev ljudje. Že na isti strani Gemara postavi ugovore s svetopisemskimi odlomki, kjer se izraz adam uporablja tudi za neizraelske ljudi, med drugim v pripovedih o Midjancih in Ninivah.

Natančen sklep je zato ožji od priljubljene spletne trditve. Odlomek potrjuje obrednopravno razlikovanje, izpeljano z razlago določenega hebrejskega izraza. Sam po sebi ni dokaz univerzalne trditve »Nejudje niso ljudje«. Odprt pa ostaja razlog, zakaj je bilo takšno razlikovanje sploh sprejeto in kako so ga razlagali poznejši učitelji. To je upravičeno zgodovinsko in etično vprašanje.

Premoženje in odškodnina: primer dveh volov

Med najjasnejšimi primeri neenakosti je Mišna Bava Kamma 37b, ki jo nato obravnava Gemara na 38a. Mišna pravi, da je lastnik judovskega vola, če ta poškoduje vola Nejuda, oproščen odškodnine; če pa nejudovski vol poškoduje judovskega, mora njegov lastnik plačati celotno škodo. Pri tem ne velja običajna razlika med volom, ki dotlej ni veljal za nevarnega (tam), in volom, ki je bil že prepoznan kot nevaren (mu'ad). [3]

Jedro pravila je izrečeno neposredno: »Šor šel Jisrael ... šor šel goj — patur« (judovski vol, ki poškoduje nejudovskega — oprostitev); v obratni smeri je določena celotna odškodnina. To ni splošna izjava o vseh lastninskih sporih, temveč konkretno pravilo o škodi, ki jo povzroči žival.

Tu ni treba iskati prikritega pomena. Besedilo določa neenako pravno odgovornost. Neenakost temelji na pripadnosti lastnikov, ne le na višini povzročene škode. Poskusi, da bi odlomek predstavili kot popolnoma enakovredno zaščito premoženja vseh ljudi, ne ustrezajo besedilu.

Pomembna je tudi nadaljnja razprava. Talmud sam obravnava ugovor takšnemu pravilu in pripoveduje o rimskih uradnikih, ki ob preučevanju judovskega prava izpostavijo prav problem odškodnin. To pokaže, da vprašanje pravičnosti ni nastalo šele v sodobni razpravi na internetu. Toda pripoved sama še ne pove, kako pogosto je bila konkretna ureditev dejansko uporabljena, v katerih političnih razmerah in s kakšnimi sodnimi pristojnostmi.

Zato moramo ločiti tri trditve: obstoj neenake določbe je potrjen; njeno splošno zgodovinsko izvrševanje zahteva dodatne dokaze; sklepanje, da imajo zato vsi Judje danes enako stališče do nejudovskega premoženja, pa ni utemeljeno. Pravne reinterpretacije obravnavamo posebej v GOY-04.

Ali je dovoljen rop Nejuda — in kaj se zgodi z najdenim predmetom?

Tu bi bilo napačno izbrati samo eno talmudsko stran. Sanhedrin 57a v razpravi o obveznostih Noetovih potomcev navaja baraito, ki razlikuje med ropom, ki ga stori Nejud, in ropom, ki ga stori Jud Nejudu. Pri zadnjem uporabi dovoljujočo formulacijo. Razprava celo pojasni, zakaj v tem primeru ne zapiše zgolj »oproščen kazni«. Pozneje na isti strani se posebej omeni tudi zadržanje plačila delavcu: dovoljujoča opredelitev se tam pojavi za Juda v razmerju do Nejuda. [4]

To sta resni in po današnjih merilih diskriminatorni formulaciji. Ni ju pošteno prikriti ali zamenjati z milejšim pomenom; hkrati gre za določene izjave v talmudski razpravi, ne za dokaz, da je celotno judovsko pravo povsod in vedno dopuščalo rop.

V Bava Kamma 113b pa je izrecno zapisano drugačno pravilo:

גֶּזֶל גּוֹי אָסוּר, אֲבֵידָתוֹ מוּתֶּרֶת

»Rop Nejuda je prepovedan, njegovo izgubljeno stvar pa je dovoljeno obdržati.« Izjava je pripisana rabiju Šimonu Hasidi prek Rava Beivaja bar Giddela. [5]

Napetost s Sanhedrin 57a je resnična. Ne gre samo za razliko med ropom in najdeno stvarjo: Sanhedrin 57a vsebuje tudi neposredno dovoljujoče izjave o ropu. Zato iz obeh mest ne moremo brez nadaljnje razlage narediti enotnega, notranje brezhibnega pravila.

Ta stavek sam po sebi razlikuje aktivni odvzem premoženja od najdbe stvari, ki jo je lastnik izgubil. Ko nekdo lastniku nekaj nasilno ali protipravno odvzame, gre za rop; ko najde predmet, se pojavi ločeno vprašanje, komu ga mora po tedanjih pravilih vrniti. V istem razpravljalnem sklopu je pomembna tudi omejitev zaradi chilul Hashem — oskrunitve Božjega imena. Takšna omejitev ne izbriše začetnega razlikovanja v dolžnosti vračanja.

Zato trditvi »Talmud nikjer ne dopušča nobene premoženjske izjeme proti Nejudu« in »Talmud brezpogojno dovoljuje Judom krasti Nejudom« obe izkrivljata gradivo. Različna besedila in različne pravne kategorije obstajajo hkrati; njihovega razmerja ne smemo na silo poenotiti. Podrobno poznejšo kodifikacijo prepovedi kraje in spor o obračunskih napakah bomo obravnavali v GOY-04.

Umor in kazenska odgovornost: nevarnost napačnega sklepanja

Še težje vprašanje odpira Sanhedrin 57a. V tam navedeni baraiti je Nejud, ki ubije drugega Nejuda ali Juda, opisan kot odgovoren po pravilih o smrtni kazni; pri Judu, ki ubije Nejuda, pa je uporabljen izraz »oproščen« (patur), in sicer v okviru obravnavane kazenske odgovornosti. [4]

Oprostitev je dejanska pravna asimetrija. Toda v isti razpravi Gemara zavrne sklep, da bi bilo zato dovoljeno Nejuda namenoma ubiti. Opira se na drugo izročilo, po katerem določenih ljudi ni dovoljeno niti reševati iz jame niti jih namenoma spravljati vanjo.

Talmudska razprava torej razlikuje med kaznijo, prepovedjo dejanja in dolžnostjo reševanja. To so trije ločeni vidiki, ki jih ne smemo zamenjevati. Strogega razlikovanja pri kazenski odgovornosti to nikakor ne odpravi; prepreči pa napačen sklep, da pravna oprostitev sama po sebi pomeni neomejeno dovoljenje za ubijanje.

Zaradi tega odlomka ne moremo sklepati, da je »umor Nejuda dovoljen« ali da je »Nejud v Talmudu enak živali«. Obe trditvi posegata dlje od neposrednega besedila. Lahko pa zanesljivo ugotovimo, da je bila v razpravljenem kazenskem modelu predvidena neenaka sankcija, kar odpira vprašanje pravnega varstva življenja.

Pri tem moramo razlikovati med tem, za katero dejanje se v razpravi določi kazen, tem, ali je dejanje prepovedano, in tem, kdo bi sploh imel pristojnost izvesti sodbo. Brez teh razlik tudi dobesedno citiran stavek lahko vodi do napačnega sklepa.

Preučevanje Tore in šabat: strogi izreki in notranji ugovori

V Sanhedrin 59a rabi Johanan izjavi:

גּוֹי שֶׁעוֹסֵק בַּתּוֹרָה חַיָּיב מִיתָה

»Nejud, ki preučuje Toro, je podvržen smrtni kazni.« V isti razpravi sledi ugovor na podlagi izreka rabija Meirja, da je celo Nejud, ki se posveča Tori, lahko primerljiv z velikim duhovnikom. Gemara pozitivno izjavo nato omeji na preučevanje sedmih Noetovih zapovedi. [6]

Zapis hajav mita je treba navesti brez olepševanja, vendar o njegovi sodni izvršljivosti ni mogoče sklepati samo iz teh dveh besed. Vprašanje poznejše kodifikacije in kaznovanja spada v GOY-04.

Odlomek torej ne vsebuje niti enostavnega splošnega dovoljenja niti zgolj ene prepovedi brez ugovora. V njem se srečata predstava o posebnem izročilu Izraela in priznanje duhovne vrednosti nejudovskega preučevanja določene verske in moralne zapovedi.

Sorodno vprašanje se pojavi v Sanhedrin 58b. Reš Lakiš izjavi, da je Nejud, ki se drži počitka, podvržen smrtni odgovornosti. Ravina doda, da se izjava nanaša tudi na počitek na drug dan v tednu, denimo v ponedeljek. Zato ni pravilno trditi, da izvirnik govori izključno o praznovanju judovske sobote. [7]

Besedilo uporablja strogo kazensko formulacijo, vendar ne vsebuje samo po sebi poročila o dejanski usmrtitvi človeka zaradi takega počitka. Natančen obseg versko opredeljenega počitka in vprašanje poznejših sankcij zahtevata ločeno pravno razlago. Ne bova ga omilila v nedolžno prepoved »posnemanja«, ki bi izbrisala Ravinovo razširitev, niti predstavljala kot dokaz, da se danes zaradi običajnega prostega dne izvaja smrtna kazen.

Goljufija in zavajanje: prepoved, ki izrecno zajema Nejuda

Chullin 94a navaja izrecno načelo, pripisano Šmuelu:

אָסוּר לִגְנוֹב דַּעַת הַבְרִיּוֹת, וַאֲפִילּוּ דַּעְתּוֹ שֶׁל גּוֹי

»Prepovedano je zavajati ljudi, celo Nejuda.« Razprava uporablja pojem geneivat da'at, ki označuje ustvarjanje napačnega vtisa pri drugi osebi. [8]

Gemara nato opozori, da je bilo Šmuelovo stališče v nekem primeru sklepano iz pripovedi o trajektarju, in razpravlja o drugih možnih razlogih za Šmuelovo nezadovoljstvo. Ta pomislek glede dokazne moči pripovedi ne izbriše navedenega pravnega načela; jasno pa pokaže, kako natančno rabinski besedili preverjata sklepanje iz posameznega dogodka.

Primeri niso omejeni na veliko krajo. Besedilo obravnava tudi navidezno velikodušno povabilo, pri katerem povabitelj ve, da gost ne bo prišel, in darilo, ki je predstavljeno tako, da prejemnik preceni darovalčev trud. S tem pokaže, da je nepoštenost lahko tudi v načinu predstavljanja dejstev, ne samo v neposrednem odvzemu denarja.

Ta odlomek je pomemben prav zato, ker se o Talmudu pogosto razpravlja, kakor da v njem ni nobene prepovedi goljufanja Nejudov. Takšna trditev je napačna. Hkrati Chullin 94a ne odpravi vseh razlik glede izkoriščanja napak, izgubljene lastnine ali odškodnin v drugih besedilih. Prepoved aktivnega zavajanja je eno pravno vprašanje, korist od napake, ki jo je druga oseba naredila sama, pa drugo. Kje so meje med njima, je tudi predmet poznejše pravne razprave.

Pomoč, reševanje življenja in skrb za bolne

Avodah Zarah 26a–b vsebuje pravila, ki so po sodobnih etičnih merilih posebno težka. Mišna omeji porodniško pomoč, ki jo judovska ženska nudi nejudovski porodnici, z razlogom, da bi tako pomagala na svet prihodnjemu malikovalcu. Razprava nato navaja drugačno baraito: za plačilo je porodniška pomoč dovoljena, brez plačila pa ne. Rav Josef dovoljenje utemeljuje z nevarnostjo sovražnosti (eivah) ob zavrnitvi; Abaje na šabat ugovarja, da je pomoč mogoče zavrniti z razlago o sobotnih omejitvah. [9]

V istem sklopu nastopi pravilo lo ma'alin ve-lo moridin — določenih ljudi ni treba rešiti iz jame, vendar jih tudi ni dovoljeno namenoma potisniti vanjo. Med navedenimi kategorijami so Nejudi in judovski pastirji drobnice, ki jih besedilo obravnava kot domnevne tatove. Rav Josef razmišlja o reševanju za plačilo zaradi sovražnosti, Abaje pa navaja izgovore, s katerimi bi bilo pomoč mogoče zavrniti. To ni univerzalna sodobna medicinska smernica, je pa dejanska omejitev pomoči v besedilu.

To niso izmišljena besedila. Ne moremo jih razložiti stran samo z navedbo, da gre za starodavne čase. Zgodovinske okoliščine lahko pomagajo razumeti argument, ne naredijo pa diskriminatornega razlikovanja samodejno moralno sprejemljivega.

Na drugi strani Gittin 61a izrecno uči, da je treba skupaj z judovskimi reveži podpirati tudi nejudovske reveže, obiskovati nejudovske bolnike in skrbeti za pokop nejudovskih umrlih — mipnei darkhei shalom, »zaradi poti miru«. To so pozitivne obveznosti do Nejudov, ne zgolj odsotnost prepovedi pomoči. [10]

Pravilo v Gittin 61a ni isto kot popolna sodobna zaveza k enaki nujni zdravstveni oskrbi ne glede na vero. Obisk bolnika in reševanje življenja v neposredni nevarnosti nista povsem isto pravno vprašanje. Vendar je prav tako napačno trditi, da v talmudski literaturi ni nobene pozitivne dolžnosti do nejudovskih bolnikov in potrebnih ljudi.

Tako se pokaže resnična napetost: eno besedilo omejuje določene oblike pomoči, drugo predpisuje pomoč zaradi družbenega miru. Odgovorna raziskava mora pokazati oboje. Kako so posamezni poznejši rabini takšna pravila razlagali, omejevali ali spreminjali in kakšne smernice veljajo v sodobni medicini, je nadaljevanje v GOY-04.

Človek kot Božja podoba: univerzalnost in posebna izvoljenost

Kaufmannov rokopis Mišne: na mestu Pirkei Avot 3:14 Sefaria navaja rokopisno stran ms50-171r. Povezava omogoča preverbo rokopisnega pričevanja.

Doslej smo videli več pravnih razlikovanj med skupnostmi. A v Pirkei Avot 3:14, delu Mišne, najdemo pomembno moralno in teološko izjavo:

חָבִיב אָדָם שֶׁנִּבְרָא בְצֶלֶם

»Ljubljen je človek, saj je ustvarjen po [Božji] podobi.« Izjava je pripisana rabiju Akivi. V istem odlomku je posebej poudarjeno, da so Izraelci ljubljeni kot Božji otroci in da jim je bila dana Tora. [11]

To je pomembno zaporedje. Najprej je izražena vrednost človeka na splošno; nato sledi posebno versko razumevanje Izraela. Izjava o univerzalni človeški vrednosti torej ne zahteva, da spregledamo skupinsko identiteto. Hkrati posebna identiteta Izraela sama po sebi še ne pomeni, da so drugi ljudje brez dostojanstva.

Tudi tega besedila ne smemo uporabiti kot čarobnega odgovora, s katerim bi izbrisali vse stroge pravne določbe. Avot 3:14 ne razveljavlja odškodninskega pravila iz Bava Kamma 37b ali omejitev iz Avodah Zarah 26a. Pokaže pa, da je univerzalna predstava o človeški vrednosti prav tako del zgodnjega rabinskega izročila. Zato vsak sklep o tem, »kaj Talmud pravi o vseh Nejudih«, ki te besede izpusti, ostane nepopoln.

Kaj ti odlomki dokazujejo — in česa ne?

Po pregledu besedil ne dobimo enega samega preprostega odgovora. Dobimo precej natančnejšo sliko.

Prvič: v klasični rabinski literaturi obstajajo pristne pravne razlike med Judi in Nejudi. Viden primer je neenaka odškodnina v Mišni Bava Kamma 37b; druge razprave obravnavajo neenake kazenske sankcije, omejitve verskega učenja in določene oblike pomoči. Takšnih odlomkov ni pošteno zamolčati ali trditi, da so vsi ponarejeni.

Drugič: enako pristna so besedila, ki prepovedujejo nepoštenost in določajo pomoč Nejudom. Chullin 94a izrecno prepoveduje njihovo zavajanje, Gittin 61a predpisuje pomoč nejudovskim revežem, bolnikom in pokojnim, Pirkei Avot 3:14 pa govori o človeku kot ustvarjenem po Božji podobi. Tudi teh besedil ni dovoljeno izpustiti.

Tretjič: besedila so notranje raznolika. Sanhedrin 57a in Bava Kamma 113b nista brez težav zvedljiva na en sam stavek o ropu. Enako stroga in vključujoča razprava o preučevanju Tore na Sanhedrin 59a zahteva več kot eno iztrgano poved. Talmud ohranja argumente, ugovore in različna pravna izročila, ne samo enovitega kodeksa.

Četrtič: iz zgodovinskega besedila ni mogoče samodejno sklepati na današnje ravnanje. Niti obstoj stroge določbe ne dokazuje, da jo vsi današnji Judje priznavajo ali izvajajo, niti obstoj vključujoče določbe ne dokazuje, da v zgodovini nikoli ni bilo diskriminacije. O sodobni praksi potrebujemo sodobne vire.

Petič: etična presoja ostaja legitimna. Zgodovinsko besedilo lahko razumemo v njegovem okolju in ga kljub temu ocenimo kot nepravično. Pravila, ki različno varujejo človekovo življenje ali premoženje glede na pripadnost skupini, si zaslužijo resno kritično obravnavo. Ta kritika pa ne sme prerasti v pripisovanje kolektivne krivde ljudem, ki živijo danes.

Talmudske odlomke je zato treba obravnavati po njihovem dejanskem besedilu, pravnem vprašanju in dokazni moči. V naslednjem članku, GOY-03, bomo raziskali, zakaj se resnični, napačno prevedeni in povsem izmišljeni navedki v javni polemiki tako pogosto mešajo. V GOY-04 bomo nato vprašali, kako so poznejši pravniki posamezne določbe kodificirali in kako je mogoče preverjati njihovo sodobno veljavnost.

Viri in nadaljnje branje

  1. Sefaria, Library: vir (orientacija po besedilih, ne dokaz posameznega pravila). Vir
  2. Babilonski Talmud, Yevamot 61a: vir Vir
  3. Mišna in Gemara, Bava Kamma 37b–38a: vir ; vir Vir 1 Vir 2
  4. Babilonski Talmud, Sanhedrin 57a, posebej razprava o ropu, zadržanju plače in razlikovanju med »oproščen« ter »dovoljeno«: vir Vir
  5. Babilonski Talmud, Bava Kamma 113a–b: vir ; vir Vir 1 Vir 2
  6. Babilonski Talmud, Sanhedrin 59a: vir Vir
  7. Babilonski Talmud, Sanhedrin 58b, Reš Lakiš in Ravina: vir Vir
  8. Babilonski Talmud, Chullin 94a: vir Vir
  9. Babilonski Talmud, Avodah Zarah 26a–b, Mišna, porodničarstvo in razprava o reševanju iz jame: vir ; vir Vir 1 Vir 2
  10. Babilonski Talmud, Gittin 61a: vir Vir
  11. Mišna, Pirkei Avot 3:14: vir Vir