SerijaUmetnost življenja Del 52 / 62

Kaj storim, če me v šoli ustrahujejo ali ogrožajo?

Ustrahovanje v šoli ni običajen spor. Kako se zaščititi, povedati odraslim in dokumentirati težave brez dodatnega tveganja.

Ko zazvoni za odmor, večina sošolcev odhiti na hodnik. Ti pa počakaš v razredu. Pri garderobi te zadnje čase čaka skupina, zaradi katere te je strah. Včasih ti nastavijo nogo, drugič se ti posmehujejo pred drugimi. V razrednem klepetu so objavili še posnetek, ki so ga naredili brez tvojega dovoljenja. Ko si enkrat protestiral, so rekli: »Saj se samo hecamo.« Zdaj te skrbi predvsem, kaj se bo zgodilo, če komu poveš.

Če te kdo ustrahuje ali ogroža, ti tega ni treba reševati samemu. Če lahko, pojdi na varno in čim prej povej odraslemu, ki lahko ukrepa: učitelju, razredniku, šolski svetovalni službi ali drugemu odraslemu, ki mu zaupaš. Prosi za konkretno zaščito, ne samo za pogovor. Če te prvi odrasli presliši, povej drugemu in prosi, naj ti pomaga priti do odgovorne osebe. Če se dogaja napad ali resna grožnja in je potrebno takojšnje posredovanje policije, pokliči 113; če je potrebna nujna medicinska ali druga reševalna pomoč, 112. Ob klicu povej, kje si in kaj se dogaja. Če ne zmoreš klicati, prosi nekoga ob sebi, naj pokliče.

Morda te je sram ali se bojiš, da bo po prijavi še huje. Tak strah je razumljiv in ga je treba vključiti v dogovor o zaščiti. Ni pa razlog, da bi moral nasilje prenašati. Pomembno je, da se odrasli odzovejo tudi na tvoj strah pred povračilom.

Kdaj »šala« ni več šala?

V razredu se ljudje kdaj sprejo. Dva sošolca se lahko ne strinjata, si izrečeta kaj neprijetnega in se pozneje pogovorita. Pri takem sporu imata oba praviloma možnost povedati svoje stališče, ne da bi se eden moral bati maščevanja ali prisile.

Drugače je, ko se nekdo ali skupina spravlja na istega človeka, ga ponižuje, izključuje, mu grozi ali uporablja svojo moč, da se ne more enakovredno braniti. Moč ni samo v mišicah. Lahko je v številčnosti skupine, priljubljenosti v razredu, vplivu na prijatelje ali nadzoru nad skupinskim klepetom. Takšnemu ponavljajočemu se ravnanju pogosto rečemo ustrahovanje. Medvrstniško nasilje pa je širši pojem: zajema tudi posamezna huda dejanja, ki jih je treba obravnavati, četudi se še niso ponovila.

Ali je vsaka neprijazna pripomba nasilje? Ne nujno. Za pomoč pa ti ni treba čakati, da se škodljivo ravnanje ponovi. Tudi en sam hud napad, izsiljevanje ali resna grožnja zahtevajo takojšen odziv. Ni ti treba najprej ugotoviti, ali je dogodek po uradni definiciji »ustrahovanje«. O tem, kako te zaščititi, morajo razmišljati odrasli.

Besede »Saj se samo šalimo« še ne pomenijo, da je dogodek neškodljiv. Vprašanje je tudi, ali imaš res možnost reči ne, ali se ravnanje ponavlja in ali drugi izkoriščajo tvoj strah. Če prosiš, naj prenehajo, pa se ti še naprej posmehujejo, oznaka »šala« njihovega ravnanja ne opraviči.

Kaj naredim, če me je strah že naslednjega odmora?

Najprej poskrbi za varnost, kolikor je to mogoče. Če ti na hodniku grozijo, ti zapirajo pot ali obstaja nevarnost napada, skušaj, kadar je mogoče, priti do učitelja, dežurnega zaposlenega ali drugega varnega mesta. Če ne moreš varno oditi, pokliči na pomoč. Ni ti treba tvegati pretepa, snemati nasilja ali se vračati na nevarno mesto, da bi dokazal pogum.

Če te čakajo na poti do avtobusa ali domov, že pred koncem pouka povej odgovorni odrasli osebi, kje te je strah. Prosi za konkreten dogovor, kdo te lahko spremlja in kam greš, če se grožnje ponovijo. Začasni dogovor ni rešitev nasilja, temveč način, da si varnejši, dokler odrasli ukrepajo. Če je potrebna takojšnja policijska intervencija zaradi napada ali grožnje, je na voljo 113; če je kdo poškodovan in potrebuje nujno medicinsko pomoč oziroma je ogroženo življenje, 112.

Ni vedno mogoče ostati miren ali odločno reči »nehaj«. Nekdo otrpne, nekdo zajoka, kdo se poskuša pošaliti, da bi ga pustili pri miru. Noben od teh odzivov ne pomeni privolitve v nasilje. Prav tako nisi kriv, če nisi znal najti popolnega odgovora v trenutku, ko te je bilo strah.

Kako povem, kaj se dogaja, če me nihče ne vidi?

Izmišljeni primer: Petnajstletni Tim se že nekaj tednov izogiba garderobi. Trije sošolci mu skoraj vsak dan skrivajo stvari, ga pred drugimi žalijo in v klepet pošiljajo ponižujoče posnetke. Prvi odrasli, ki mu Tim omeni težavo, odvrne: »Ne oziraj se nanje.« Tim se res poskuša umakniti, a ga naslednji dan spet čakajo. Ker se boji, da bo po prijavi še huje, zbere pogum šele čez nekaj dni.

Tim končno napiše nekaj stavkov in jih pokaže šolski svetovalni delavki: »Skoraj vsak odmor me čakajo pri garderobi. V klepet pošiljajo posnetke. Bojim se iti domov mimo njih. Nočem, da me po pogovoru pustite samega z njimi. Kdo mi bo pomagal danes?«

Svetovalna delavka najprej preveri, kje bo Tim varen že danes, in z njim poišče odraslega, na katerega se lahko obrne ob naslednjem odmoru. Nato sproži nadaljnjo obravnavo. Timu ni treba v isti sobi pred skupino ponoviti vseh podrobnosti. Tudi po prvem pogovoru se ne zgodi čudež: odrasli morajo preverjati, ali se nasilje res ustavlja in ali je Tim varen med odmori ter na poti iz šole.

Če te je strah govoriti, lahko tudi ti začneš s kratkim zapisom ali sporočilom. Poskusi povedati kaj se je zgodilo, kje, približno kdaj, kdo je bil zraven in česa se zdaj bojiš. Ni treba, da se spomniš vsakega datuma. In ni treba, da tvegaš svojo varnost zato, da bi dobil posnetek. Tvoj opis je dovolj dober razlog, da odrasli preverijo položaj in poskrbijo za varnost.

Namesto splošnega »Zafrkavajo me« lahko poveš: »Med odmori mi grozijo pri garderobi. To traja že več tednov. Bojim se, da bodo izvedeli, da sem povedal. Prosim, pomagajte mi, da bom varen.« In če se ti zdi najtežje prav to, da bi šel po prijavi spet na isti hodnik, to povej naravnost.

Kaj naj bi šola naredila, ko izve za nasilje?

Slovenske šole imajo protokol za obravnavo medvrstniškega nasilja. Ko zaposleni nasilje zazna, mora najprej prekiniti nasilje in zaščititi otroka, nato obvestiti pristojne v šoli in poskrbeti za zapis dogodka. Svetovalna služba vodi ločene pogovore, po potrebi pripravi varnostni načrt, šola pa mora spremljati, ali se nasilje ustavlja. Pri hujših primerih se lahko vključijo tudi druge pristojne službe, vključno s centrom za socialno delo in policijo.

Zaščititi te morajo takoj; razjasnitev vseh okoliščin in dolgoročni ukrepi pa lahko trajajo dlje. Pomeni pa, da ne bi smel ostati zgolj pri nasvetu »Ignoriraj jih«. Lahko vprašaš: »Kje bom varen med odmori? Kdo bo vedel za grožnje? Komu se oglasim, če se ponovijo? Kdaj bomo preverili, ali je bolje?« Če te skrbi povračilo, vprašaj tudi: »Kako boste poskrbeli, da se mi ne bodo maščevali zaradi prijave?«

Odrasli bodo morda potrebovali informacije od več oseb in pogovor s tistimi, ki nasilje povzročajo. Vendar to ne pomeni, da te smejo brez premisleka postaviti prednje in od tebe zahtevati soočenje. Ločeni pogovori in skrb za varnost so prav zato pomembni. Zaupnost ni vedno popolna, saj morajo pristojni včasih določene informacije deliti zaradi zaščite. Vprašaj, komu bodo povedali in kako bodo ob tem varovali tvojo varnost ter dostojanstvo.

Šola praviloma obvesti tudi starše oziroma skrbnike. Če je doma varno, lahko starš ali skrbnik pride s tabo na pogovor. Če pa bi te obveščanje doma dodatno ogrozilo, to takoj povej svetovalni službi ali drugemu varnemu odraslemu. Ni mogoče obljubiti, da bodo informacije ostale skrivnost; odgovorni morajo pri nadaljnjem obveščanju in ukrepanju upoštevati otrokovo zaščito ter po potrebi vključiti pristojne službe.

Kaj, če sem povedal, pa se nič ne spremeni?

Morda so ti obljubili, da se bodo pogovorili, potem pa se je nasilje nadaljevalo. Ali pa se je preselilo iz učilnice na avtobus in splet. To ni dokaz, da si slabo povedal, kaj se dogaja. Zaščita ni zaključena samo zato, ker je bil opravljen pogovor. Pomembno je, ali si dejansko varnejši.

Vrni se k odgovorni osebi in povej, kaj se je zgodilo po prijavi: »Po pogovoru so mi rekli, da bom zdaj videl svoje. Danes me je bilo strah iti domov. Potrebujem nov dogovor za varnost.« Če prvi odrasli ne ukrepa, poišči drugega učitelja, šolsko svetovalno službo ali vodstvo šole. Če doma dobiš varno podporo, naj ti pomaga tudi skrbnik. Pri resnih grožnjah ali napadu lahko o dogajanju obvestiš policijo. Ni treba čakati, da se nasilje še bolj stopnjuje, da bi te jemali resno.

Če je varno, si lahko zapišeš, kdaj se je dogodek zgodil in kaj si komu že povedal. Tak zapis lahko pomaga pri nadaljnji obravnavi. Dokazov pa ne zbiraj tako, da bi šel znova med povzročitelje, izzival nevaren dogodek ali skrivaj snemal napad. Ugotavljanje in dokumentiranje nasilja sta tudi nalogi odgovornih odraslih.

Postopki lahko trajajo, zato vprašaj, kaj lahko šola za tvojo varnost naredi že danes in kdo bo spremljal, ali ukrepi delujejo. Če te je strah samo poti skozi šolska vrata, se pogovor ne sme končati z »Bomo videli« brez poskusa varnega načrta.

Kaj storim, ko se nasilje nadaljuje na telefonu?

Morda so se posmehljivi komentarji začeli v razredu, potem pa so nastali lažen profil, skupinski klepet ali posnetek. Spletno nasilje je lahko posebej izčrpavajoče, ker te doseže tudi doma. Toda ni manj resno zato, ker se dogaja »samo na ekranu«.

Na grožnje in izsiljevanje se ne odzivaj z lastnimi grožnjami in ponižujočih objav ne deli naprej, niti zato, da bi se drugim dokazoval. Če je varno, lahko z odraslim shraniš običajna neintimna sporočila, spletni naslov objave, uporabniško ime in čas dogodka. Za spletno prijavo ali blokiranje računa uporabi možnosti platforme, pri čemer naj ti nekdo pomaga, če te je strah ali ne veš, kaj storiti. Če ne veš, kako, prosi nekoga za pomoč. Nasilje v klepetu, v katerem so sošolci, prav tako povej šoli, če vpliva na tvojo varnost in šolsko življenje.

Posebno pravilo velja za intimne fotografije in posnetke, zlasti mladoletnih. Ne shranjuj ali posreduj novih kopij takšnih posnetkov in jih ne pošiljaj drugim »za dokaz«. Če je gradivo že na tvoji napravi, prosi za navodila pristojnega odraslega ali policije; ne začni ga sam razpošiljati. Če ti kdo grozi z objavo ali te izsiljuje, ne pošiljaj denarja in ne pristajaj na dodatne zahteve. Takoj vključi varnega odraslega in po potrebi policijo; ustrezne službe bodo povedale, kako varno ravnati z gradivom. Pri spolnem nasilju ali izsiljevanju je potrebna še posebej skrbna zaščita, o kateri bo podrobneje govoril naslednji članek.

Obvestila lahko začasno utišaš, če ti to pomaga počivati; za obravnavo nasilja pa vseeno poišči odraslo osebo. Ni pa pošteno, da bi bila rešitev samo »Izklopi internet«, medtem ko se nasilje nadaljuje. Odrasli in pristojne službe morajo obravnavati ravnanje tistih, ki škodujejo, ne samo tvoje uporabe naprav.

Moram z njimi govoriti, se pobotati ali se opravičiti?

Če sta se dva sošolca sprla in se oba počutita varno, jima prostovoljen pogovor lahko pomaga. To pa ni enako položaju, ko enega človeka skupina ustrahuje.

Kadar pa te skupina zastrašuje ali ti grozi, ne pristajaj na skupno soočenje zgolj zato, da bi odrasli lahko rekli, da je stvar rešena. Pogovor z nasilnim vrstnikom lahko sproži dodatno nevarnost, še posebej če se bojiš maščevanja. Povej: »Pred njimi me je strah govoriti. Prosim, pogovorite se z nami ločeno in poskrbite, da bom varen.« O tem, kateri pristop je primeren, naj presodijo odgovorni strokovni delavci z upoštevanjem varnosti, ne pa brez tvojega glasu.

Morda si tudi sam kdaj rekel kaj žaljivega. Za svoje besede lahko prevzameš odgovornost in jih popraviš. To pa nikogar ne upravičuje, da te zaradi tega udari, izsiljuje ali sistematično ponižuje. Nobena zamujena opravičilna beseda ni dovoljenje za nasilje.

Kaj pa, če so drugi vse videli in so bili tiho?

Če se ti posmehuje več ljudi, se lahko zdi, da je proti tebi ves razred. V resnici se nekateri smejijo, ker jih je strah, da bodo naslednji na vrsti; drugi ne vedo, kako ravnati. To ne opravičuje sodelovanja v poniževanju, lahko pa pojasni, zakaj je tako pomemben odziv odraslih.

Če si priča nasilju, ne tvegaj lastne varnosti z nevarnim fizičnim posredovanjem. Ne snemaj prizora za zabavo in ga ne deli. Če lahko varno pomagaš, stopi do učitelja, povej, kaj si videl, ali spremljaj prizadetega sošolca do odraslega. Včasih je veliko že to, da mu pozneje rečeš: »Videl sem, kaj se je zgodilo. Če želiš, grem s tabo povedat.« Odgovornost za ukrepanje nato nosijo odrasli in pristojne službe, ne en sam prijatelj.

Če si ti tisti, ki doživlja nasilje, ni treba, da prepričaš ves razred. Začni pri odraslem, ob katerem si lahko varen; če pomoč izostane, poišči naslednjega, ki lahko ukrepa. Pomoč prijatelja je dragocena, ni pa nadomestilo za zaščito, ki jo mora zagotoviti šola.

Kaj, če je zaradi vsega tega težko hoditi v šolo?

Po dolgotrajnem ustrahovanju se lahko zjutraj začneš bati šole, težko spiš, izgubiš zbranost ali se umikaš prijateljem. Nikomur ti ni treba dokazovati, da si dovolj »trden«, da bi nasilje prenesel. Povej odraslemu tudi, kako nasilje vpliva nate — ne samo, kaj počnejo drugi. Če potrebuješ zdravstveno ali psihološko podporo, je smiselno vključiti ustreznega strokovnjaka.

Če se pojavijo misli, da si ne želiš več živeti ali da bi si kaj naredil, to še danes povej varni odrasli osebi ali zdravstvenemu strokovnjaku. Če si v neposredni nevarnosti oziroma ne moreš ostati na varnem, takoj pokliči 112 ali prosi nekoga, naj pokliče zate. O taki stiski podrobneje govori prejšnji članek. Ustrahovanje je treba ustaviti, hkrati pa imaš pravico dobiti pomoč zaradi posledic, ki jih pušča.

Kam lahko pokličem, če potrebujem pomoč?

V Sloveniji lahko otroci in mladostniki za zaupen pogovor pokličejo TOM telefon 116 111, brezplačno vsak dan med 12. in 20. uro, tudi ob praznikih. Na spletni strani TOM najdeš tudi spletni klepet po spreminjajočem se urniku ter možnost pisanja. Na pisni odgovor se po njihovih informacijah čaka okvirno sedem dni — zato e-pošta ni pot za nujno pomoč. TOM ni služba nujnega posredovanja. Če te kdo prav zdaj resno ogroža in potrebuješ policijo, pokliči 113; za nujno medicinsko oziroma drugo reševalno pomoč 112.

Če se nasilje dogaja v šoli, poišči učitelja, svetovalno službo ali vodstvo. Če imaš doma oporo, vključi skrbnika. Če se doma ne počutiš varno, povej to svetovalni službi ali drugemu varnemu odraslemu in prosi, naj ti pomaga do pristojne službe. Pomembno je, da dobiš pomoč, ne pa da popolno izpolniš kakšno nevidno pravilo, komu moraš najprej povedati.

Kaj lahko naredim danes?

Če te je strah naslednjega odmora, povej to odraslemu pred odmorom in prosi za dogovor, kje boš varen. Če si še doma in se bojiš prihoda v šolo, povej varnemu odraslemu in skupaj poiščita način, da se varno oglasiš pri šolski svetovalni službi. Če te na spletu izsiljujejo, ne pošiljaj denarja in ne odgovarjaj na nove zahteve; za pomoč pri prijavi in zaščiti poišči varnega odraslega. Če prvi pogovor ne prinese zaščite, poišči naslednjo odgovorno osebo in povej, da se nasilje nadaljuje.

Prvi korak je lahko čisto kratek stavek: »Bojim se iti mimo garderobe. Potrebujem, da mi pomagate biti varen.« To je dovolj dober začetek. Nasilje ni preizkus, ali si dovolj močan, in pomoč ni nagrada za pogum. Prav je, da te drugi vzamejo resno in poskrbijo, da lahko hodiš v šolo brez strahu pred napadom ali poniževanjem.


Viri in nadaljnje branje

  1. [1] Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, Prepoznavanje in preprečevanje nasilja v šolah (uradni povzetek protokola): https://www.gov.si/teme/prepoznavanje-in-preprecevanje-medvrstniskega-nasilja-v-solah/
  2. [2] Zavod RS za šolstvo, Protokol za ravnanje ob zaznavi in obravnavi medvrstniškega nasilja v vzgojno-izobraževalnih zavodih, spletna izdaja 2023: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MVI/SRI/NASILJE/Protokol_medvrstnisko_nasilje.pdf
  3. [3] Policija, Kaj lahko storiš, če si žrtev medvrstniškega nasilja?: https://www.policija.si/svetujemo-ozavescamo/policija-za-otroke-najstnike/nasilje-med-vrstniki/kaj-lahko-storis-ce-si-zrtev-nasilja-med-vrstniki
  4. [4] Policija, Kje in kako se dogaja nasilje nad vrstniki?: https://www.policija.si/svetujemo-ozavescamo/policija-za-otroke-najstnike/nasilje-med-vrstniki/kje-in-kako-se-dogaja-nasilje-nad-vrstniki
  5. [5] GOV.SI, Klici v sili: https://www.gov.si/teme/klic-v-sili/
  6. [6] TOM telefon, Stopi v stik: https://www.e-tom.si/stopi-v-stik/
  7. [7] Safe.si, Kaj storiti, če si postal žrtev spletnega nasilja?: https://safe.si/napotek/kaj-storiti-ce-si-postal-zrtev-spletnega-nasilja
  8. [8] Policija, Medvrstniško spletno nasilje: https://www.policija.si/svetujemo-ozavescamo/varnost-na-internetu/spletno-nasilje-in-spolne-zlorabe-otrok-na-internetu/medvrstnisko-spletno-nasilje