Kaj lahko naredim, če je prijatelj v resni stiski?
Ko je prijatelj v resni stiski, ga poslušaj in ne ostani sam z nevarnostjo. Kako vključiti odrasle in poiskati nujno pomoč.
Zvečer ti zazvoni telefon. Sošolec, s katerim se običajno pogovarjata o glasbi in šoli, ti napiše: »Ne zdržim več. Vsega imam dovolj.« Čez nekaj trenutkov doda: »Obljubi, da ne boš nikomur povedal.« Sporočilo prebereš še enkrat. Ne veš, ali misli na prepir doma, na obup ali na nekaj veliko nevarnejšega. Bojiš se, da bi ga z vprašanji prestrašil ali izgubil njegovo zaupanje. Hkrati se sprašuješ, kaj se lahko zgodi, če boš molčal.
Prijatelju lahko resnično pomagaš: vzemi ga resno, prisluhni mu in ga poveži z varno odraslo osebo ali strokovno pomočjo. Če omenja samomor, samopoškodovanje ali to, da ni varen, takoj vključi nekoga, ki lahko pomaga; pri neposredni nevarnosti pokliči nujno pomoč. Ob nevarnosti za življenje ali nujni zdravstveni ogroženosti v Sloveniji pokliči 112; če je potrebna takojšnja policijska zaščita zaradi nasilja, 113. Če si mladoleten, takoj vključi tudi dejansko varnega odraslega. Tudi če prijatelj želi, da vse ostane skrivnost. Lahko mu rečeš: »Mar mi je zate. Rad bi te poslušal, ampak če si v nevarnosti, morava poiskati pomoč.«
Zaupanje je dragoceno. A obstaja velika razlika med tem, da ne raznašaš prijateljevih osebnih stvari, in tem, da pred ljudmi, ki mu lahko pomagajo, skrivaš nevarnost.
Kako opazim, da prijatelju ni dobro?
Morda se je nehal družiti z vami, se ne odziva na sporočila, izgublja zanimanje za stvari, ki so ga veselile, ali je nenavadno razdražljiv. Morda se šali na svoj račun drugače kot prej. Drugi je v družbi videti povsem običajen, o svojih težavah pa ti pove šele na samem. Ne sklepaj, da je nekdo varen samo zato, ker se zna nasmejati. Posamezna sprememba ni diagnoza. Iz nje ne moreš vedeti, kaj človek doživlja, lahko pa je razlog, da ga vprašaš.
»Zadnje dni te skoraj ni z nami. Skrbi me zate. Kako si?« je lahko boljša pot kot dolga razlaga, kaj bi moral početi. Če reče »nič ni«, ga ne zaslišuj. Lahko mu daš vedeti, da si pripravljen prisluhniti, in se kasneje spet oglasiš. Če pa imaš razlog za skrb glede njegove varnosti, ne čakaj zgolj na trenutek, ko bo sam pripravljen vse razložiti.
Posebej resno vzemi besede, da noče več živeti, da si namerava kaj storiti ali da se ne more obvarovati. Zaskrbljujoče so tudi neposredne grožnje, poškodbe, razkritje nasilja ali slovo, ki zveni, kot da se človek poslavlja za vedno. V takih primerih ni treba zbirati dodatnih »dokazov«, preden poiščeš pomoč. Nasprotno: hitra vključitev odgovorne osebe je pogosto najpomembnejši korak.
Kaj mu lahko rečem, ne da bi ga še bolj prizadel?
Ni ti treba biti strokovnjak ali izreči popolnih besed. Pomaga, če govoriš mirno, brez posmeha in brez tekmovanja, kdo ima hujše težave. Lahko rečeš: »Hvala, da si mi povedal. Rad bi te razumel. Kaj se je zgodilo?« Ali pa: »Ni ti treba povedati vsega naenkrat. Zdaj me predvsem skrbi, ali si varen.«
Včasih človek iz strahu hitro ponudi rešitev: »Samo pojdi malo ven«, »Ne misli na to« ali »Saj bo minilo«. Prijatelju lahko tak odgovor zveni, kot da si ga preslišal. Tudi stavek »Pomisli, kako bi prizadel družino« mu lahko naloži dodatno krivdo, če je že obupan. Bolje je priznati: »Vidim, da ti je res težko. Vesel sem, da si mi povedal.« Potem poslušaj. Ni treba zapolniti vsake tišine ali obljubiti, da bo en pogovor vse popravil.
Če omenja smrt, reče, da bi najraje izginil, ali te drugače skrbi za njegovo življenje, ga lahko mirno in naravnost vprašaš: »Ali razmišljaš o samomoru oziroma o tem, da bi si vzel življenje?« To vprašanje ni nesramno, če je postavljeno iz skrbi. Raziskovalne in strokovne smernice pojasnjujejo, da neposredno, neobsojajoče vprašanje samo po sebi ne povzroči samomorilnih misli. Pomaga pa odpreti pogovor o varnosti. Ni pa tvoja naloga, da sam presodiš, ali gre za »dovolj resno« nevarnost. Tudi odgovor »ne vem«, molk ali nenaden umik ne smejo biti razlog, da očitno skrb prezreš. Če omeni samomor, samopoškodovanje ali ne more povedati, da je varen, takoj vključi varnega odraslega oziroma strokovno pomoč. Samopoškodovanje ni vedno enako samomorilni nameri, vendar oboje zahteva resen odziv in primerno pomoč.
Kaj naredim, če je nevarnost neposredna?
Če prijatelj pove, da si bo prav zdaj vzel življenje, je že nevarno poškodovan ali kaže druge znake neposredne življenjske ogroženosti, takoj pokliči 112. Ne čakaj, da se bo pogovor umiril ali da bo sam pristal na pomoč. Povej, kaj ti je prijatelj sporočil, kje je oziroma kje bi lahko bil in katere podatke zagotovo poznaš. Ne ugibaj, če lokacije ne veš. Upoštevaj navodila operaterja. Ob neposrednem nasilju ali drugi potrebi po takojšnjem policijskem posredovanju lahko pokličeš 113.
Če sta skupaj in si tudi sam varen, ostani ob njem ali v bližini, dokler skrb ne prevzame odgovorna odrasla oseba ali nujna služba. Če si tudi sam v nevarnosti, se umakni na varno in pokliči pomoč od tam. Ni ti treba sam fizično preprečevati nevarnega dejanja, se izpostavljati nevarnim predmetom ali preiskovati prijateljevih stvari. Takšno ukrepanje prepusti usposobljenim ljudem in sledi njihovim navodilom.
Morda prijatelj reče, da si je samo »nekaj govoril«, čez minuto pa se spet oglasi povsem običajno. To še ne pomeni, da je nevarnost izginila. Če je govoril o neposredni ogroženosti, naj situacijo presodi odrasla ali strokovna oseba, ne ti sam. Če nisi prepričan, kako nujno je, še zdaj povej odraslemu, kaj je prijatelj dejansko rekel. Če sumiš, da je lahko življenje neposredno ogroženo, pokliči 112; ne čakaj na jutrišnji šolski dan.
Kaj pa, če sva samo na telefonu?
Včasih je najtežji del prav razdalja. Prijatelj napiše nekaj zelo skrb zbujajočega, nato pa ne odgovori več. Morda ne veš niti, ali je doma. Takoj ga poskusi poklicati ali mu napiši: »Kje si? Si sam? Skrbi me zate.« Če se ne oglasi, to še ne pove, kaj se je zgodilo, vendar ob resnem opozorilnem sporočilu ni varno zgolj čakati na odgovor. Nemudoma vključi varno odraslo osebo, ki lahko ukrepa. Ob neposredni nevarnosti pokliči 112, tudi če ne poznaš vseh podatkov. Povej, kaj je napisal, kdaj si prejel sporočilo, kje bi lahko bil in česa ne veš. Če poznaš njegov kraj, šolo ali varno kontaktno osebo, to lahko pomaga pri usmerjanju pomoči. Če je prijatelj v drugi državi, z odraslim nemudoma poiščita nujno službo v državi, kjer je prijatelj, ali odgovorno osebo v njegovi bližini. Ne predpostavljaj, da slovenski klic na 112 ali 113 samodejno sproži intervencijo na tujem naslovu. Če ne veš, kako do pristojne pomoči, to povej službi, s katero si v stiku, in prosi za usmeritev.
Ni tvoja naloga, da vso noč osvežuješ klepet, ugibaš njegov naslov ali sam organiziraš iskalno akcijo. Če poznaš njegovega varnega starša, skrbnika ali drugo odraslo osebo, ki ga lahko doseže, jo vključi. Če je njegov dom morda nevaren, ne obveščaj avtomatično človeka, ki bi ga lahko ogrozil. Nujne službe oziroma druga pristojna odrasla oseba lahko pomagajo presoditi naslednji korak.
Sporočil ne pošiljaj prijateljem v skupinski klepet, da bi skupaj ugibali, »kaj mu je«. Če moraš za zaščito pokazati sporočilo odgovorni odrasli osebi ali službi, pokaži le pomembno in se izogni nepotrebnemu širjenju njegove zasebnosti.
Ali prelomim obljubo, če povem odraslemu?
To je lahko najtežje vprašanje. Nekdo ti je zaupal nekaj zelo osebnega in rekel: »Če to komu poveš, nisi več moj prijatelj.« Razumljivo je, da te je strah, da se bo počutil izdanega. Toda obljuba molka ne more biti pomembnejša od človekovega življenja ali varnosti.
Lahko mu odgovoriš: »Nočem, da bi drugi govorili o tvojih težavah. Ampak če si v nevarnosti, tega ne morem obdržati samo zase. Rad bi, da skupaj poveva nekomu, ki zna pomagati.« Če se strinja, lahko skupaj stopita do šolske svetovalne službe, varnega učitelja, zdravnika ali druge usposobljene osebe. Če se ne strinja, pa je nevarnost resna, vseeno poišči pomoč. To ne pomeni, da raznašaš njegovo skrivnost. Pomeni, da o nevarnosti poveš tistemu, ki lahko pomaga.
Pravilo zaupnosti ima tudi drugo plat: o prijateljevi stiski ni pošteno govoriti sošolcem iz radovednosti, objavljati njegovih sporočil ali mu zaradi razkritja pripisovati oznak. Povej ustrezni osebi, ki lahko ukrepa, in le toliko, kolikor je potrebno za varnost. Prijatelj je še vedno človek z dostojanstvom in pravico do zasebnosti.
Kako izbereva res varno odraslo osebo?
Najpogosteje je dobro poiskati odraslega, ki mu prijatelj zaupa: starša, skrbnika, učitelja, šolsko svetovalno delavko, zdravnika ali drugega bližnjega. Toda ni vsak dom varen. Če je prijateljeva stiska povezana z nasiljem doma, mu ne svetuj samodejno, naj pove prav osebi, ki ga ogroža. Lahko izbereta drugega odraslega, šolsko svetovalno službo, center za socialno delo ali policijo, glede na nevarnost.
Predstavljaj si izmišljeni pogovor. Šestnajstletni Vid med odmorom na šolskem dvorišču reče prijateljici Lari: »Včeraj sem razmišljal, da bi si kaj naredil. Ampak če poveš doma, bo še slabše.« Lara mu ne reče, da se mora »spraviti v red«. Vpraša ga, ali o samomoru razmišlja tudi zdaj, in mu pove, da je zelo zaskrbljena. Nato predlaga: »Ni treba, da začneva doma. Greva do svetovalne delavke. Jaz lahko grem s tabo.«
Vid okleva. Lara nadaljuje: »Za začetek ji lahko poveva, da te skrbi, kaj bi si lahko naredil, in da te je strah doma. Ni treba, da vse poveš naenkrat.« Ko prideta do odrasle osebe, Lara ne poskuša vsega razložiti namesto Vida. Pove bistveno: da je govoril o samopoškodovanju in da se boji vrnitve domov. Svetovalna delavka najprej preveri, ali je Vid trenutno varen, in poskrbi za nadaljnjo strokovno oceno ter zaščito. Lari pove, kdo bo prevzel naslednje korake, da ju ne prepusti negotovosti. Če bi Vid povedal, da si namerava takoj vzeti življenje, ali bi bil neposredno ogrožen, Lara ne bi čakala na pogovor v šoli: poklicala bi 112 oziroma prosila odraslega, naj nemudoma pokliče.
Če te prvi odrasli odpravi z »Saj vsi kdaj pretiravajo«, poišči drugega. Ob neposredni nevarnosti ne čakaj na odgovor ravnatelja, prihodnji termin ali povratno e-pošto. Ko poveš odraslemu, preveri še, ali je razumel nujnost in ali bo nekdo dejansko prevzel pomoč. Samo to, da si poslal sporočilo ali pustil obvestilo, še ne pomeni, da je prijatelj na varnem.
Kaj, če se prijatelj razjezi ali zavrača pomoč?
Morda bo jezen, ker si povedal odraslemu, ali bo potreboval nekaj časa, da ti spet zaupa. Njegova čustva vzemi resno. Lahko mu mirno poveš: »Razumem, da si jezen. Povedal sem zato, ker me je skrbelo, da bi se ti kaj zgodilo. Nisem hotel širiti tvojih stvari.« Ni treba, da ga prepričaš, naj se ti takoj zahvali.
V manj nujnih okoliščinah mu pusti prostor pri izbiri varnega človeka, časa za pogovor in načina, kako začeti. Ko pa je varnost resno ogrožena, njegova zavrnitev ne pomeni, da moraš pomoč opustiti. Ne obljubljaj, da boš ohranil nevarno skrivnost, in ne sprejemaj odgovornosti za vse, kar bi prijatelj lahko naredil. Tudi grožnja »če poveš, si bom nekaj naredil« je razlog za vključitev odraslih oziroma nujne pomoči, ne za to, da postaneš edini stražar njegove varnosti.
Prav tako ni pošteno prijatelja označiti za »manipulativnega« samo zato, ker v stiski govori stvari, ki te prestrašijo. Lahko priznaš, da so njegove besede zate pretežke, in vseeno ravnaš zaščitno. Postaviti mejo lastni vlogi ni isto kot zapustiti prijatelja.
Kaj lahko naredim, ko je najhujše mimo?
Če je prijatelj dobil pomoč, to še ne pomeni, da bo naslednji dan vse tako kot prej. Ko je prijatelj deležen pomoči, se mu lahko še naprej oglasiš: »Kako si danes? Bi šel malo na sprehod?« Ni treba, da vsak pogovor govori samo o stiski. Lahko se skupaj učita, poslušata glasbo ali počneta običajne stvari, če mu je do tega. Tako prijateljstvo ostane odnos med dvema človekoma, ne nenehna krizna obravnava.
Pomembno pa je razlikovati med prijateljsko oporo in zdravljenjem. Ti nisi terapevt, dežurna telefonska številka ali oseba, ki mora biti dosegljiva vsako minuto. Če te ponoči znova zaskrbi njegova varnost, ne poskušaj sam držati pogovora do jutra: vključi ustrezno odraslo osebo ali nujno službo. Lahko imaš tudi svoje obveznosti, prijatelje, počitek in dneve, ko sam potrebuješ pogovor.
Če si po takem dogodku prestrašen, slabo spiš ali čutiš krivdo, si tudi ti zaslužiš pomoč. Povej varni odrasli osebi, kaj si doživel, ali pokliči TOM. Tudi če si ravnal skrbno, ne moreš nadzorovati prijateljevih odločitev ali zagotoviti, kako se bo vse končalo. Odgovornost za ustrezno strokovno pomoč morajo prevzeti odrasli in pristojne službe.
Kam se lahko obrnem v Sloveniji?
Če je življenje ali zdravje neposredno ogroženo, pokliči 112 za nujno medicinsko oziroma reševalno pomoč. Če je treba takojšnje policijsko posredovanje zaradi nasilja ali druge nevarnosti, pokliči 113. Ob klicu povej, kdo kliče, kaj se dogaja in kje je prijatelj, če to veš. Ni treba čakati, da zbereš celotno zgodbo.
Za pogovor in usmeritev lahko otroci in mladostniki pokličete TOM na 116 111, brezplačno vsak dan od 12. do 20. ure, tudi ob nedeljah in praznikih. Na spletni strani TOM je na voljo tudi klepet po objavljenem urniku in možnost pisanja; ti poti nista namenjeni neposredni nevarnosti, saj odziv ni nujno takojšen. V nenujnih okoliščinah se lahko obrneš tudi na šolsko svetovalno službo, varnega učitelja, osebnega zdravnika ali center za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Portal #To sem jaz ponuja strokovne informacije in spletno usmeritev, ne pa nujnega posredovanja. Če je prijatelj ogrožen zaradi nasilja doma, poiščita drugo varno odraslo osebo in po potrebi CSD oziroma policijo.
Če trenutno nisi prepričan, ali gre za nujno nevarnost, pa prijatelj govori o samomoru ali samopoškodovanju, ne ostajaj sam s presojo. Takoj pokliči na pomoč varnega odraslega ali strokovno službo, ob sumu neposredne ogroženosti pa 112.
Kaj lahko naredim danes?
Če te danes skrbi za prijatelja, mu lahko že zdaj rečeš: »Opazil sem, da ti je težko. Rad bi te poslušal.« Če govori o nevarnosti ali o tem, da bi si kaj naredil, ga vzemi resno, neposredno vprašaj o varnosti in takoj vključi človeka, ki lahko ukrepa. Pri neposredni nevarnosti pokliči nujno pomoč. Če doma ni varno, poišči pomoč drugje. Če te prvi odrasli ne posluša, poišči naslednjega.
Prijateljstvo ne pomeni, da moraš vse znati, vse skrivati ali vse prenesti. Včasih je najzvestejše dejanje prav to, da poveš: »Mar mi je zate. Pri tem ne bova ostala sama.«
Viri in nadaljnje branje
- NIJZ (2025), Nisi sam_a! Vodnik skozi najstniška leta, poglavje »Skrbi me za prijatelja ...«, str. 103–107: https://nijz.si/wp-content/uploads/2025/09/Nisi-sam_a_e-izdaja.pdf
- NIJZ (2026), Prvič ali ponovno v šolo – kako podpreti otroka: https://nijz.si/zivljenjski-slog/prvic-ali-ponovno-v-solo/
- #To sem jaz, Kako se pogovoriti s prijateljem v stiski?: https://www.tosemjaz.net/razisci/custva-in-psihicne-stiske/kako-se-pogovoriti-s-prijateljem-v-stiski/
- #To sem jaz, Kam po pomoč v stiski?: https://www.tosemjaz.net/razisci/custva-in-psihicne-stiske/kam-po-pomoc-v-stiski/
- NIMH (2024), 5 Action Steps to Help Someone Having Thoughts of Suicide: https://www.nimh.nih.gov/health/publications/5-action-steps-to-help-someone-having-thoughts-of-suicide
- WHO, Suicide: Questions and Answers: https://www.who.int/news-room/questions-and-answers/item/suicide
- GOV.SI, Klici v sili: https://www.gov.si/teme/klic-v-sili/
- TOM telefon, Stopi v stik: https://www.e-tom.si/stopi-v-stik/
- NIJZ (2025), Ponudi pogovor: Ponudi psihološko prvo pomoč: https://nijz.si/zivljenjski-slog/dusevno-zdravje/ponudi-pogovor-ponudi-psiholosko-prvo-pomoc/
- NIJZ (2026), Duševno zdravje mladih: ključni so zgodnje prepoznavanje, dostopna pomoč in povezan sistem: https://nijz.si/zivljenjski-slog/dusevno-zdravje/dusevno-zdravje-mladih-zgodnje-prepoznavanje-pomoc/
- Childline (NSPCC), Helping a Friend: https://www.childline.org.uk/info-advice/friends-relationships-sex/friends/helping-friend/
- GOV.SI, Ukrepi za zagotovitev varnosti ob nasilju v družini: https://www.gov.si/teme/ukrepi-za-zagotovitev-varnosti-ob-nasilju-v-druzini/
- GOV.SI (10. 9. 2026), Svetovni dan preprečevanja samomora: https://www.gov.si/novice/2026-09-10-svetovni-dan-preprecevanja-samomora/