SerijaUmetnost življenja Del 55 / 62

Kako se učim in organiziram čas, ko imam preveč obveznosti?

Preveč nalog in premalo časa? Nauči se razporejati obveznosti, ponavljati snov in pravočasno prositi za pomoč.

V sredo imaš napovedano spraševanje, v petek preizkus iz matematike, do ponedeljka pa moraš oddati še predstavitev. Doma te čakajo opravila, prijatelj te sprašuje, ali prideš ven, popoldne imaš trening. Odpreš zvezek, nato pogled preskoči na koledar, potem spet na telefon. Dve uri pozneje je na mizi še vedno skoraj vse, kar je bilo prej.

Morda si rečeš, da si premalo discipliniran. Ali pa skleneš, da boš odslej delal vsak večer do polnoči. Toda preden si naložiš še strožji režim, si zastavi bolj koristno vprašanje: Ali imam težavo z načinom učenja, z razporejanjem časa ali imam preprosto več obveznosti, kot jih je mogoče opraviti?

Najprej zberi vse roke na eno mesto in preveri, koliko časa imaš v resnici. Nato izberi pomembno, izvedljivo nalogo in se uči tako, da preverjaš svoje znanje, ne samo števila prebranih strani. Pri tem v urniku pusti prostor za spanje in počitek. Če računica ne gre skozi, ne skrivaj težave: pravočasno prosi za pomoč ali dogovor o obveznostih.

Dober načrt ni dokaz, da zmoreš vse. Je način, da ugotoviš, kaj lahko pošteno opraviš, kaj lahko počaka in česa ne moreš rešiti sam.

Ko je na seznamu deset stvari, katera je prva?

Ob velikem kupu dela si človek pogosto želi začeti s tistim, kar je najlažje. Uredi mapo, prepiše naslov, poišče novo pisalo. Nič od tega ni nujno slabo. Težava nastane, če si po pol ure še vedno pred najpomembnejšo nalogo, ki se je nisi dotaknil.

Na list ali v beležko napiši vse, kar te čaka. Poleg vsake obveznosti zapiši rok in prvi oprijemljiv korak. »Učiti se biologijo« je tako široko, da ne veš, ali si že kaj opravil. »Razložiti znam tri glavne pojme in preveriti dve vprašanji iz zadnjega poglavja« ti pove precej več.

Potem poglej še svoj dan. Od prihoda domov do spanja ni vse prosti čas: pot, obroki, delo doma, vadba in počitek prav tako potrebujejo prostor. Včasih se šele tu pokaže bistvo težave. Če ti po vsem nujnem ostane dobro uro, na seznamu pa so štiri ure dela, ti nobena aplikacija za načrtovanje ne more podariti manjkajočih treh ur.

Vzemiva izmišljen primer. Tia ima danes po pouku približno uro in pol, ki jo lahko zares nameni šolskim obveznostim. Jutri mora oddati kratek sestavek, v petek piše matematiko, v ponedeljek pa jo čaka skupinska predstavitev. Če začne izdelovati popolne prosojnice za ponedeljek, bo morda cel večer zaposlena, jutrišnji sestavek pa bo ostal nedokončan.

Namesto tega najprej pregleda, kaj je pri sestavku zahtevano, in napiše uporaben prvi osnutek. Nato se pri matematiki loti nalog, ki jih še ne zna rešiti samostojno. Za predstavitev pošlje skupini sporočilo, kdo do kdaj pripravi posamezni del. Tako ne izbriše oddaljene naloge s seznama, a ji tudi ne dovoli, da izrine bližji rok.

To je samo primer razporeditve, ne pravilo, da moraš vedno dati prednost najbližjemu roku. Če za petkov preizkus potrebuješ več dni vaje, moraš začeti že prej. Koristno je gledati rok, pomembnost in dejanski obseg dela hkrati. Kadar nisi prepričan, koliko bo nekaj trajalo, si pusti rezervo. Načrt, ki predvideva, da ne bo nihče potreboval tvoje pomoči in da ne boš nikjer obstal, običajno ne zdrži dolgo.

Kdaj je učenje zares učenje?

Se ti je že zgodilo, da si trikrat prebral isto stran in imel občutek, da jo znaš, pri vprašanju brez odprtega zvezka pa si obmolknil? Ko besedilo večkrat vidiš, ti postane znano. Toda občutek poznanosti še ne pomeni, da ga znaš samostojno razložiti ali uporabiti.

Zato poskusi drugače. Po razlagi zapri knjigo in si zastavi vprašanje. Povej odgovor s svojimi besedami, naredi skico po spominu ali reši nalogo brez pogleda na rešitev. Šele potem preveri, kaj drži in kje si se zmotil. Namen samopreverjanja ni, da se kaznuješ za napake. Namen je, da napako opaziš dovolj zgodaj, ko jo še lahko popraviš.

Tia pri matematiki denimo najprej pogleda razložen primer, potem pa podobno nalogo poskusi rešiti sama. Če ji ne uspe, si ne pomaga s tem, da petkrat prepiše celotno rešitev. Preveri, pri katerem koraku je izgubila nit, in po potrebi prosi za dodatno razlago. Pri tujem jeziku lahko pokrije prevode in besede uporabi v stavkih. Pri zgodovini lahko brez zapiskov pojasni, zakaj je do dogodka prišlo in kako se povezuje z drugim. Različni predmeti potrebujejo različne vrste vaje.

Raziskave učenja podpirajo takšno priklicevanje znanja in tudi ponavljanje v časovnih razmikih. Bolje je pogosto snov nekoliko obnoviti skozi več dni, kot vse učenje potisniti v zadnji večer. Samo podčrtovanje in ponovno branje sta lahko koristna za prvi pregled, vendar kot edini način učenja pogosto ne pokažeta, kaj si zares zapomnil. To ne pomeni, da je treba odvreči knjigo ali prepovedati označevalce: pomeni, da jim dodaš vprašanja, naloge in preverjanje. [1] [2]

Če imaš preizkus že jutri, preteklosti ne moreš spremeniti. Uporabi čas, ki je še na voljo: ugotovi najpomembnejše vrzeli, vadi ključne naloge in pojdi dovolj zgodaj spat. Za naslednje preverjanje pa začni s kratkimi ponovitvami prej. Nobena tehnika ne zagotavlja istega rezultata vsakemu učencu; pomembno je tudi, ali snov razumeš, kakšno podporo imaš in kako jo moraš znati uporabiti.

Zakaj včasih odlašaš, čeprav ti je mar?

Odlašanje ni vedno znak, da ti je vseeno. Včasih te ustavi naloga, ki se zdi prevelika. Včasih ne razumeš navodil. Drugič si želiš tako dobrega izdelka, da ne moreš napisati niti prvega odstavka. Lahko pa si po dolgem dnevu preprosto utrujen.

Pri vsakem od teh razlogov pomaga nekaj drugega. Nerazumljivo navodilo je treba razjasniti. Veliko nalogo lahko začneš z manjšim delom: zapišeš tri zamisli, poiščeš manjkajoč podatek ali rešiš prvi primer. Če te med delom motijo sporočila, za nekaj časa utišaj obvestila. In če si zares izčrpan, morda potrebuješ počitek, ne še enega očitka.

Posebej zahrbtno je pretiravanje s podrobnostmi. Predstavitev lahko vsebuje pravilna dejstva, jasno zgradbo in dobro razlago, pa še vedno ni popolna v tvoji glavi. Deseta menjava barve naslovnice morda ne pomaga več ne tebi ne poslušalcem. Vprašaj se, kaj naloga dejansko zahteva, in koliko dodatnega dela še izboljša njeno vsebino. Skrbnost je koristna; brezhibnost za vsako ceno lahko požre čas, ki ga potrebuješ za drugo pomembno delo.

Pri starejših lahko dobiš dragocen nasvet: morda ti mama pokaže, kako si v službi razdeli več opravil, ali pa ti dedek pove, zakaj je zahtevno delo začenjal pravočasno. Izkušnje prejšnjih rodov so vredne poslušanja. Toda stavek »Mi smo preprosto stisnili zobe« sam ne pove, ali je tvoja trenutna obremenitev izvedljiva. Dober pogovor združi izkušnjo odraslega s poštenim pogledom na tvoje dejanske okoliščine.

Imaš slab urnik — ali preveč obveznosti?

Pogosto slišimo, da imamo vsi na voljo štiriindvajset ur na dan. Res je. Nimamo pa vsi enakega števila ur, o katerih lahko sami odločamo.

Nekdo pride domov in ima mirno sobo. Drugi porabi veliko časa za pot v šolo, si deli mizo z mlajšim sorojencem ali pomaga pri družinskem delu. Tretji se spoprijema z boleznijo, težavami s pozornostjo, branjem ali drugimi okoliščinami, ki jih sošolci ne vidijo. V takšnih razmerah nasvet »Samo bolje se organiziraj« ne zadostuje.

Vzemiva še izmišljenega Vida. Popoldne pogosto skrbi za mlajšo sestro, ker sta starša v službi. Za mizo se lahko usede šele zvečer, ko je doma precej hrupno. Naredi si lep urnik, a ga zaradi družinskih obveznosti skoraj nikoli ne izpelje. To še ne pove, koliko se trudi ali kako sposoben je.

Vid lahko doma pokaže, koliko dela ga čaka, in predlaga, da bi vsaj ob določenih dnevih kdo drug prevzel varstvo. Morda je mogoče del šolskih nalog opraviti v knjižnici ali v šoli; morda ima šola obliko učne pomoči, ki bi mu koristila. Če teh možnosti ni, so potrebni drugačni dogovori. Včasih niti družina niti učenec nimata preproste rešitve — prav zato je smiselno vključiti razrednika ali šolsko svetovalno službo. Raziskovalni pregledi opozarjajo, da tudi prostor, učni pripomočki in podpora doma vplivajo na možnosti opravljanja šolskega dela. [4] [6]

Pri trdovratnih težavah z branjem, pozornostjo ali razumevanjem nalog ne sklepaj sam, da si manj sposoben, in ne postavljaj diagnoz na podlagi spletnih seznamov. Povej odraslemu, ki mu zaupaš, kaj se konkretno dogaja, in preveri možnosti ustrezne učne ali strokovne pomoči. Nekateri učenci potrebujejo drugačne razlage, postopke ali prilagoditve. Dodatne ure istega načina učenja niso vedno odgovor.

Čemu se odpoveš — in čemu se ni pametno odpovedati?

Ko se ti naberejo naloge, se zdi najlažje črtati vse, kar ni ocenjeno: sprehod, pogovor, glasbo, šport, obisk prijatelja. Včasih je res razumno kakšno dejavnost za krajši čas zmanjšati. Ni pa dobro, da je prvi in vedno isti odgovor odpoved vsemu, kar ti pomaga ohranjati ravnovesje.

Vprašaj se, kateri dogovori so nujni, katere lahko prestaviš in kateri ti dejansko veliko pomenijo. Dodatni krožek, za katerega nimaš več veselja, lahko morda začasno opustiš. Trening, ob katerem se sprostiš in srečuješ prijatelje, pa ni samodejno odvečen. Pomembne obveznosti imajo svojo težo; tudi odnosi, gibanje in počitek jo imajo.

Odrasli pogosto vidijo le del tvoje slike. Učitelj pozna zahteve svojega predmeta, trener računa na ekipo, starši skrbijo za tvojo prihodnost. Morda imajo utemeljena pričakovanja, vendar nihče od njih samodejno ne vidi celotnega tedna. Zato jim ga pokaži. Ne zato, da dokažeš, da imaš najbolj naporen urnik, ampak da se lahko pogovarjate o dejanskih možnostih.

Pri tem bodi pošten tudi do svojega dela odgovornosti. Če si predstavitev odlašal do zadnjega dne, lahko to priznaš in poveš, kako boš drugič začel prej. Priznanje napake pa še ne pomeni, da moraš prevzeti krivdo tudi za obveznosti, ki jih nisi mogel izbrati ali prestaviti.

Kako prositi za pomoč, ne da bi se izgovarjal?

Prošnja za pomoč je bolj razumljiva, ko poleg težave poveš še, kaj si že storil. »Vsega je preveč« je lahko povsem res, vendar drugi težje vidi, kaj bi ti lahko pomagalo. Če rečeš: »Do petka imamo dve preverjanji in oddajo izdelka. Za matematiko sem začel vaditi, a ne razumem nalog z ulomki. Doma popoldne pazim na brata. Kje naj začnem in kdo mi lahko to razloži?«, je pogovor precej bolj konkreten.

Mogoče ti učitelj razloži najzahtevnejši del, svetuje, kaj je pri učenju bistveno, ali te usmeri na učno pomoč. Morda se da o kakšni obveznosti dogovoriti doma. Prošnja ne pomeni samodejne pravice do prestavljenega roka in drugi ne bo vedno mogel ustreči. Če pri prvem pogovoru ne najdeš rešitve, poišči razrednika, svetovalno službo ali drugo odraslo osebo, ki ti lahko pomaga povezati celotno sliko.

Obstaja pa pomembna izjema. Če te kdo ustrahuje, nadleguje ali ogroža, če doma ni varno ali si v tako hudi stiski, da ne zmoreš normalno delovati, težava ni več samo v razporejanju učenja. Ni se ti treba sam soočiti z nevarno osebo ali najprej dokazati, da si poskusil vse učne metode. Poišči varno odraslo osebo in ustrezno strokovno pomoč. Varnost je pomembnejša od roka za oddajo naloge.

Zakaj spanja ne smeš odpisati kot izgubljeni čas?

Ko zvečer ugotoviš, da nisi opravil vsega, je mamljivo ostati pokonci še dve uri. Včasih se zgodi, da se dan res zavleče. Toda če se takšni večeri ponavljajo, težave ni dobro reševati z rednim krajšanjem spanja. Naslednji dan boš spet potreboval pozornost, spomin in sposobnost presoje.

NIJZ mladostnikom, starim od 14 do 17 let, priporoča približno 8 do 10 ur spanja na noč. Pomembna sta tudi kakovost in reden ritem spanja. To so splošna priporočila za starostno skupino, ne popolna mera za vsakega posameznika. [5]

Spanje, obroki in krajši oddihi zato sodijo v načrt že na začetku. Niso ostanek časa, ki ga dobiš, če končaš vse. Če si stalno tako utrujen, da komaj slediš pouku, ali imaš trajne težave s spanjem, povej odraslemu, ki mu zaupaš, in se po potrebi posvetuj z zdravnikom. Izčrpanost ni tekmovanje v vzdržljivosti.

Kaj če narediš vse razumno, ocena pa je še vedno slaba?

Lahko se zgodi, da se pravočasno lotiš nalog, jih večkrat vadiš in poiščeš razlago, pa dobiš slabšo oceno, kot si pričakoval. Razočaranje je razumljivo. Toda ocena pove nekaj o uspešnosti pri določenem preverjanju; ne more biti merilo tvoje vrednosti kot človeka.

Ko mine prvi občutek, poskusi iz napak izvedeti kaj uporabnega. Si razumel pojem, a ga nisi znal uporabiti? Ti manjka nekaj osnov, brez katerih nove snovi ne moreš povezati? Si spregledal navodilo, te je med preverjanjem zmedla trema ali za naloge nisi imel dovolj časa? Če je mogoče, se o tem pogovori z učiteljem. Naslednji korak bo drugačen glede na vzrok: dodatna razlaga, samostojno reševanje primerov, krajše ponavljanje v več dneh ali druga pomoč.

Včasih se izboljšanje pokaže počasi. Včasih se izkaže, da obremenitve kljub trudu ni mogoče več povečati. Tudi takrat je razumno prilagoditi pričakovanja in prositi za pomoč. Odgovornost ne pomeni, da moraš sam rešiti vsako oviro. Pomeni tudi, da pravočasno poveš resnico o svojih možnostih.

Ko boš naslednjič sedel pred kupom zvezkov, ne začni z obljubo, da boš odslej delal brez premora. Zapiši, kaj te čaka, poglej resnični čas, izberi prvi pomembni korak in po učenju preveri, kaj znaš brez pomoči. Kar ne gre v izvedljiv načrt, pravočasno odpri v pogovoru. In zaščiti spanje.

Cilj ni postati človek, ki ima vedno popoln urnik. Cilj je naučiti se delati premišljeno, prepoznati svoje meje in pošteno ravnati tudi takrat, ko se vsega ne da opraviti.


Viri in nadaljnje branje