SerijaUmetnost življenja Del 56 / 62

Kaj storim, ko imam težave z učiteljem ali kritikami?

Nepravična ocena, ostra kritika ali poniževanje v šoli? Loči med težavami, preveri merila in izberi pravi način ukrepanja.

Dobiš nazaj pisni preizkus. Ocena je slabša, kot si pričakoval, čeprav si se več večerov učil. Ob tvojem odgovoru piše »površno«, učitelj pa pripombo ponovi še pred razredom. Nekdo se zasmeji. Doma te vprašajo, zakaj se nisi bolj potrudil. Najraje bi jim odgovoril, da se sploh ne zavedajo, koliko dela je bilo za tisto oceno.

Se moraš z učiteljem sprijazniti, ker je vendarle učitelj? Se mu moraš upreti? Kako naj veš, ali si bil zares ocenjen nepravično ali pa je njegov način govorjenja le zvenel neprijetno?

Ne začni s prepirom, vendar tudi ne pogoltni vsega brez vprašanj. Najprej poskusi ugotoviti, kaj ti učitelj očita in na podlagi česa. Če gre za pripombo o znanju, prosi za pojasnilo in jo uporabi, če je utemeljena. Če dvomiš o oceni, preveri nalogo in merila. Če te kdo ponavljajoče ponižuje, diskriminira ali ogroža, pa pomoč poišči pri zaupanja vredni odrasli osebi oziroma pristojnih v šoli. To niso iste težave in tudi rešujemo jih drugače.

Ko besede o tvojem delu zvenijo kot besede o tebi

Ocena ni samo številka. Lahko vpliva na to, kaj bodo rekli starši, kako boš napredoval v šoli in kako se boš počutil med sošolci. Še posebej zaboli, ko si se trudil, odrasli pa govorijo, kot da ti je bilo vseeno.

Vendar poskusi razločiti dve povedi: »V tvoji razlagi manjka pomemben razlog« in »Ti ničesar ne razumeš«. Prva govori o nalogi, druga presoja človeka. Tvoj spis ima lahko šibek zaključek, pri matematični nalogi lahko spregledaš predznak, pri ustnem odgovoru pa izpustiš pomembno dejstvo. To so napake, ki jih je mogoče pregledati, razumeti in pogosto popraviti. Ne povedo pa, koliko si vreden kot človek.

Prizadetost ni dokaz, da se je učitelj motil. Prav tako učiteljeva avtoriteta ni dokaz, da se ni mogel zmotiti. Mogoče je bila pripomba vsebinsko pravilna, njen način pa nespoštljiv. Mogoče nisi razumel kriterijev. Mogoče je nastala napaka pri ocenjevanju. Razlike postanejo jasnejše šele, ko poleg občutka pogledaš še dejstva.

Učitelji so ljudje in tudi oni imajo naporne dneve. Razumeti to je lahko koristno. Ni pa prav, da bi zaradi njihove utrujenosti moral sprejeti žalitve. Odrasel človek, ki poučuje, odgovarja tudi za način, kako govori z učenci.

Je vsaka neprijetna kritika slaba?

Ne. Včasih je prav poštena pripomba tista, ki ti najbolj pomaga. Če slišiš »Odgovor je nepopoln«, boš morda vedel le, da nisi dosegel pričakovanj. Če učitelj doda »Naštel si vzroke dogodka, nisi pa pojasnil, kako so povezani s posledicami«, že veš, kaj izboljšati.

Dobra povratna informacija ti pomaga razumeti, kje si in kaj je naslednji korak. Raziskovalne smernice za učitelje poudarjajo prav pomen vsebine in uporabnosti povratne informacije; zgolj to, da je zapisana ali izrečena, še ne pomeni, da bo koristna. [1]

Tudi kadar je pripomba utemeljena, imaš pravico vprašati, česa nisi razumel. Vprašanje »Mi lahko pokažete primer, kako bi moral odgovor pojasniti?« ni izgovor ali napad. Je način učenja.

Toda kritika, ki človeka označi za »lenega«, »nesposobnega« ali »brezupnega«, ni isto kot ocena konkretnega dela. Če učitelj opozori, da nisi oddal naloge, lahko o tem govorita. Če ti pripiše ničvreden značaj, tega ne more utemeljiti s slabo nalogo. Zahtevnost in spoštovanje se ne izključujeta.

Kaj reči, ko te pripomba prizadene?

Oglejva si izmišljen primer Taje. Pri zgodovini dobi slabšo oceno, kot jo je pričakovala. Učiteljica njeno razlago pred razredom označi za površno. Taja bi najraje vzkliknila: »Spet ste se spravili name!« Toda ne ve, ali ji manjkajo dejstva, razlaga ali kaj drugega.

Po uri zato vpraša: »Pri odgovoru sem navedla dogodek in vzrok. Mi lahko pokažete, kaj še manjka za višjo oceno?« Učiteljica ji pojasni, da bi morala povezati vzrok s posledico. Taja razume, kaj je v nalogi izpustila. To še ne pomeni, da je bila javna pripomba primerna.

Zato lahko doda: »Ko ste to povedali pred vsemi, me je bilo sram. Lažje bi razumela napako, če bi se o njej pogovorili brez posmeha pred razredom.« Morda ji učiteljica prisluhne. Morda odgovori, da ni mislila nič slabega. Taja lahko mirno pove: »Razumem, da ste želeli opozoriti na napako. Želela pa bi, da veste, kako sem to doživela.«

Tajin cilj ni zmagati v prepiru. Razumeti želi nalogo in povedati, kako je nanjo vplival način kritike. Ni ji treba izbirati med učenjem iz svoje napake in ohranjanjem samospoštovanja.

V stvarnem življenju pogovor ne teče vedno tako gladko. Če se učitelj ne želi pogovoriti, če te prekine ali če se iste stvari ponavljajo, se lahko obrneš na razrednika ali svetovalno službo. Ni ti treba vedno znova samostojno trkati na ista vrata.

Če je položaj varen, običajno pomaga, da o pripombi govoriš po uri ali ob drugem mirnem trenutku. Povej, za katero nalogo gre in kaj želiš razumeti. »Pri tretji nalogi sem pričakoval več točk. Ali lahko skupaj pogledava merilo?« je bolj uporaben začetek kot »Vi me sovražite«. Vendar vljudnost ni čarobna rešitev: od druge strani še vedno zahteva pripravljenost za pošten pogovor.

In če si tudi sam izgubil živce? Za žalitev se lahko opravičiš, ne da bi se odpovedal upravičenemu vprašanju. »Oprostite, ker sem povzdignil glas. Še vedno pa bi rad razumel oceno.« Oboje je lahko res hkrati.

Kdaj je ocena res vredna dodatnega preverjanja?

Veliko časa za učenje še ne zagotavlja določene ocene. Učitelj ocenjuje, kaj si pokazal pri nalogi, ne samo koliko truda si vložil v pripravo. Lahko pa spregleda del odgovora, se zmoti pri seštevanju točk ali nejasno uporabi merilo. Zato je smiselno preveriti, kaj piše v izdelku in kako je bil ocenjen.

Recimo, da si pri nalogi prejel pet od desetih točk, čeprav se ti zdi, da si izpolnil vse tri zahteve. Najprej preberi navodilo in merila. Pri katerih zahtevah je učitelj označil napako? Če se točke ne seštejejo, pokaži seštevek. Če razlog ni jasen, prosi za razlago. Tako tvoje vprašanje temelji na nečem, kar lahko skupaj preverita.

Pogovor o eni oceni med šolskim letom ni isto kot formalni ugovor na zaključno oceno. V Sloveniji pravila za osnovne in srednje šole niso povsem enaka. Pravilnik za osnovne šole posebej ureja ugovor na zaključno oceno. Pravilnik za srednje šole med drugim določa vpogled v ocenjeni pisni izdelek in dijakovo pravico do obrazložitve ocene. [2] [3]

Če gre za zaključno oceno, izpit ali drugo pomembno odločitev, kjer lahko teče rok, se takoj pozanimaj v svoji šoli, kako se uporabi veljaven postopek za tvoj program. Pri tem ti lahko pomagajo starši oziroma skrbnik, razrednik ali svetovalna služba. Ne zanašaj se na roke iz starih spletnih objav in ne pričakuj, da bo prošnja sama po sebi spremenila oceno.

Mogoče se bo po preverjanju izkazalo, da je ocena pravilna. Sprejeti dobro pojasnjeno napako ni ponižanje. Če pa ugotoviš stvarno nepravilnost ali ostane pomemben dvom, je razumno uporabiti ustrezno pot za razjasnitev. To ni uporništvo, temveč zahteva po poštenem ravnanju.

»Zakaj drugim dovoli, meni pa ne?«

Nekateri učitelji se s posameznimi učenci lažje pogovarjajo. Mogoče te učitelj redko pokliče, čeprav se javljaš, ali pa imaš vtis, da so za tvoje zamujanje posledice strožje kot za zamujanje drugih.

Včasih se za tem skrivajo okoliščine, ki jih ne poznaš. Kdo drug ima morda drugačne dogovorjene prilagoditve ali se je o svoji težavi z učiteljem že pogovoril. Samo to, da je učitelj z nekom bolj sproščen, še ne dokazuje krivičnega ocenjevanja. To pa ne pomeni, da moraš očitne razlike prezreti.

Poglej konkretne dogodke: ali so bila pri primerljivih nalogah uporabljena drugačna merila? Ali se žaljiva pripomba ponavlja? Ali te kdo obravnava drugače zaradi osebne okoliščine? Zapiši, kaj si sam videl in slišal; ne mešaj tega s tem, kar si izvedel iz govoric. Če se vzorec ponavlja, ga pokaži zaupanja vredni osebi in skupaj preverita, kako ga obravnavati.

Podobno lahko ravnaš doma, če starši takoj rečejo: »Učitelj ima gotovo prav.« Namesto dolgega prepira lahko pokažeš nalogo in poveš: »Ne prosim, da mi avtomatično pritrdite. Pomagajte mi preveriti, kaj se je zares zgodilo.« Če doma nimaš podpore ali se tam ne počutiš varno, poišči drugega zanesljivega odraslega, na primer šolskega svetovalnega delavca.

Kaj pa, če težava ni več samo v kritiki?

Nejc je izmišljen primer. Učitelj ga več tednov pred razredom kliče z žaljivimi vzdevki. Ko prosi za razlago, se mu posmehuje. Pri ocenah se pojavljajo nepojasnjene razlike. Nejc začne pred urami čutiti tolikšno stisko, da se jim poskuša izogniti.

Nejcu ne pomaga nasvet »Bodi še bolj prijazen, pa bo minilo«. Ponavljajoče poniževanje ni običajen učni popravek. Tudi ni njegova naloga, da sam dokazuje, koliko trpljenja lahko prenese. Odrasli, ki so odgovorni za varno šolsko okolje, morajo takšne dogodke vzeti resno. [4]

Če se kaj podobnega dogaja tebi, lahko, kadar je varno, zapišeš datum, besede ali ravnanje, morebitne priče in posledice. Shrani sporočila ali druge dokaze, ki jih že zakonito imaš. Ne potrebuješ popolne mape dokazov, preden nekomu poveš, da potrebuješ pomoč. Zapisi lahko pomagajo, niso pa pogoj, da bi te kdo smel poslušati.

Obrni se na zaupanja vredno odraslo osebo, razrednika, ki ni vpleten, šolsko svetovalno službo ali vodstvo šole. Če se pri prvi osebi nič ne premakne, poišči naslednjo varno pot. Ob grožnjah, nasilju ali spolnem nadlegovanju ne skušaj samostojno izsiliti soočenja z osebo, ki te ogroža. Najprej poskrbi za varnost in poišči ustrezno pomoč; ob neposredni nevarnosti pokliči pristojne nujne službe. Uradni protokoli se razlikujejo glede na obliko nasilja, zato se ne uporabljajo vsi enako za vsak spor z učiteljem. [4]

Za žaljivo ali nasilno ravnanje je odgovoren tisti, ki tako ravna. Če si se v razburjenju tudi sam odzval neprimerno, lahko svoj del popraviš. Toda to nikoli ne pomeni, da si si zaslužil poniževanje ali ogrožanje.

Kaj je na koncu modro storiti?

Zahteven učitelj ni nujno krivičen, tako kot prijazen učitelj ni nujno pravičen. Od starejših se lahko veliko naučiš — tudi iz njihovih napak in izkušenj. Morda ti bodo starši ali stari starši povedali, kako jim je strog učitelj pomagal napredovati ali kako je neki odrasli znal priznati svojo zmoto. Prisluhni, vendar teh zgodb ne vzemi kot dokaz, da je treba vsako današnjo krivico potrpeti.

Pri sebi pošteno preveri, ali si nalogo opravil, spoštoval dogovor in poslušal navodila. Če si naredil napako, jo popravi. Če je kritika o tvojem znanju utemeljena, jo uporabi. Če je nejasna, vprašaj za razlago. Če ocena vzbuja stvaren dvom, preveri izdelek in ustrezni postopek. Če se pojavljajo žaljenje, diskriminacija ali nevarnost, poišči podporo in zaščito — samostojno soočenje ni pogoj.

Naslednjič, ko te bo pripomba zabolela, si lahko rečeš: »Morda se moram nečesa naučiti. Najprej pa moram razumeti, kaj se je zgodilo.« To je boljše od slepega prepira in boljše od molka za vsako ceno.

Kritika je lahko priložnost za izboljšanje dela. Nikoli pa ni merilo tvoje vrednosti kot človeka.


Viri in nadaljnje branje