SerijaUmetnost življenja Del 29 / 62

Kako zavrnem pritisk vrstnikov, ne da bi izgubil sebe?

O prijateljstvu, pripadnosti in pogumu, da se ne strinjaš — ne da bi moral zaradi tega začeti vojno s prijatelji.

O prijateljstvu, pripadnosti in pogumu, da se ne strinjaš — ne da bi moral zaradi tega začeti vojno s prijatelji.

Končno imaš družbo, v kateri se dobro počutiš. Vabijo te zraven, poznajo tvoje šale in opazijo, če te ni. Potem nekdo predlaga nekaj, kar ti ni prav. Ostali prikimajo. Nihče ti ne grozi, a vseeno pomisliš: Če zdaj rečem ne, me naslednjič morda ne bodo več povabili.

Takrat ni težava samo v predlogu. Bojiš se, da boš z zavrnitvijo izgubil tudi ljudi, ki ti veliko pomenijo. In morda te še bolj skrbi, da se boš moral odločiti pred vsemi, preden boš sploh vedel, kako povedati, kaj misliš.

Kratek odgovor: da zavrneš neko dejanje, ti ni treba zavrniti človeka. Pri filmu ali običajnem načrtu se lahko prilagodiš ali poiščeš dogovor. Če pa bi moral za sprejetost lagati, ponižati drugega ali storiti kaj nevarnega, je pametneje mirno povedati, pri čem ne boš sodeloval. Kadar je mogoče, ponudi pošteno drugo rešitev. Če se pritisk stopnjuje, ti ni treba ostati in dokazovati poguma; pri nevarnosti se varno umakni in poišči pomoč.

To je precej lažje svetovati kot storiti. Poglejva, zakaj.

»Saj smo ekipa. Bomo že nekaj rekli.«

Izmišljeni primer. Šestnajstletna Lina pomaga pri pripravi filmskega večera v mladinskem centru. Še pred mesecem je tam poznala komaj koga. Zdaj jo Mark in Žan vsakič pokličeta, kadar potrebujejo pomoč, in ob njima se počuti sprejeto.

Med prenašanjem opreme Mark z izposojenim zvočnikom zadene ob mizo. Zvočnik pade, priključek se poškoduje in zvok začne prekinjati. Mark obstane. »Doma mi ne bodo več pustili sodelovati, če izvejo, da sem spet kaj uničil.«

Žan že prestavlja stole. Do prihoda obiskovalcev ni veliko časa. »Rečemo, da je bil pokvarjen, ko smo ga dobili. Saj ni bilo nalašč.«

»Ampak ni bil,« odvrne Lina.

»Lina, no. Zdaj nam boš res težila? Smo ekipa ali nismo?«

Beseda ekipa jo zadene. Mark ji je pomagal, ko je prišla prvič in ni vedela, kam sesti. Žan je zanjo vedno našel mesto pri mizi. Ne želi ju osramotiti. Po drugi strani ve, da bi z lažjo krivdo prevalili na nekoga, ki je zvočnik posodil v dobri veri.

»Ne bom rekla, da smo ga že takega dobili,« nazadnje reče. Za hip pomolči, ker ne ve, kako nadaljevati. »Lahko pa grem z vama do mentorja. Povejmo, da je padel, in vprašajmo, kako uredimo zvok in popravilo.«

»Super. Torej smo vsi v težavah,« zamrmra Mark.

»Ne vem, kaj bo rekel,« prizna Lina. »Ampak sama te ne bom pustila.«

Nika, ki je doslej zvijala kable, se oglasi: »Jaz grem tudi.« Žan odkima, vendar jih ne ustavi. Mentorju povedo, kaj se je zgodilo, in skupaj uredijo nadomestni zvočnik za začetek večera. O strošku popravila se bo treba še dogovoriti. Markovi starši bodo morda jezni; Lina tega ne more preprečiti.

Čez nekaj dni se Mark zahvali, ker ga niso pustili samega. Žan se z Lino pogovarja precej manj kot prej. Nič se ne razplete čudežno. Lina ga ne razglasi za slabega prijatelja, vendar tudi ne ponudi, da bi naslednjič namesto njega lagala. Ko se začnejo priprave na novo prireditev, ga povabi k delu tako kot prej. Ali bo prišel, je njegova odločitev.

Ta prizor skriva razliko, ki jo v skupini hitro spregledamo: nesreča, ki jo povzročiš nenamerno, ni isto kot neresnica, ki jo nato izrečeš namenoma. Mark je potreboval pomoč. Lina mu jo je lahko ponudila, ne da bi ga zavarovala pred vsako posledico. Njena zavrnitev ni bila napad na prijateljstvo, ampak poskus, da bi ga ohranili brez nove krivice.

Zakaj je včasih težje tvegati tišino kot reči resnico?

Pripadnost ni otročja želja. Prijatelji nam dajejo veselje, oporo in občutek, da nekje imamo svoje mesto. Če si bil nekaj časa sam, lahko novo povabilo pomeni še posebej veliko. Takrat besede »Vsi smo za« zvenijo skoraj kot »Ali si tudi ti eden od nas?«

Pritisk je lahko očiten: »Če tega ne narediš, nisi z nami.« Lahko pa je samo pogled, smeh ali hitrost skupinskega pogovora. Eden pošlje zamisel, naslednjih pet odgovori z navdušenjem, ti pa se počutiš, kot da je bilo odločeno brez tebe. Včasih se drugi sploh ne zavedajo, kako močno njihovo soglasje vpliva nate. Zato iz vsakega nerodnega povabila ne sklepaj, da te želijo nadzorovati.

Pomaga preprosto vprašanje: Ali smem tukaj povedati, da mislim drugače? Ne potrebuješ zagotovila, da se bodo vsi strinjali s teboj. Pomembnejše je, ali ti sploh pustijo, da imaš svoje razloge.

V raziskavah mladostništva so opazili, da se samoocenjena odpornost do vrstniškega vpliva pri mnogih mladih z leti krepi; v eni obsežnejši raziskavi je bil izrazitejši razvoj viden približno med 14. in 18. letom. To ni sodba o vsakem posamezniku in ne pomeni, da odrasli nikoli ne popustijo pritisku. Še manj je dokaz, da bo en naučen stavek vedno deloval. Sporoča pa nekaj koristnega: samostojna presoja se razvija in jo je vredno vaditi tudi v majhnih odločitvah. [1][2]

Zato se ni treba pripravljati na velik govor. Dovolj je, da v miru razmisliš, kaj bi te res motilo, če bi storil samo zato, da ne bi izstopal.

Kdaj se prilagoditi in kdaj vztrajati?

Prijatelji želijo na film, ki ga sam ne bi izbral. Nekdo predlaga izlet, ki se ti zdi dolgočasen. Vsi naročijo pico, tebi pa je ljubša druga hrana. Če se kdaj prilagodiš, nisi zato nič manj samostojen. Dobri odnosi niso tekmovanje, kdo bo pogosteje uveljavil svoje.

Drugače je, kadar te predlog zadeva osebno: nekdo želi, da izdaš skrivnost, prelomiš dogovor, porabiš denar, ki ga nimaš, ali pristaneš na nekaj, kar ti povzroča stisko. Tvoje meje lahko spoštujejo tudi prijatelji, ki jih sami ne bi postavili enako. In še drugače je pri dejanjih, zaradi katerih bi bil nekdo oškodovan ali ponižan. Takrat ne odločaš več samo o svojem okusu.

V Lininem primeru bi se lahko mirno prilagodila Žanovi izbiri glasbe za prireditev. Lahko bi tudi predlagala, naj se o programu odločijo skupaj. Pri laži o izposojenem zvočniku pa prilagoditev ni bila več enakovredna izbira: nekdo drug bi moral nositi posledice neresnice.

To je koristno merilo tudi v nasprotni smeri. Če se ti vsaka tuja zamisel zdi pritisk samo zato, ker ni tvoja, se lahko po nepotrebnem oddaljiš od ljudi. Svoboda ne zahteva, da vedno dosežeš svoje. Zahteva pa, da znaš razlikovati med dogovorom in privolitvijo v nekaj, kar po tehtnem premisleku zavračaš.

Kako odgovoriti, ne da bi se pogovor spremenil v obračun?

Predstavljaj si, da ti nekdo reče: »Daj, samo tokrat.« Ti pa čutiš, kako iščeš izgovor, ki bi bil vsem všeč. Morda bi najraje izmislil nujen opravek ali se delal, da nisi slišal. Včasih se tako res izogneš neprijetnosti, a pogosto s tem samo preložiš odločitev.

Če je položaj varen, poskusi povedati preprosto: »Ne, pri tem ne bom sodeloval.« Ali: »Tega ne bom poslala naprej.« Lahko tudi: »Ne bi lagal. Lahko pa grem s tabo povedat, kaj se je zgodilo.« Besede naj bodo tvoje; ni ti treba zveneti kot junak v filmu. Kratek odgovor ne pomeni, da druge preziraš.

Če prijatelj še naprej prigovarja, mu ni treba vsakič znova dokazovati, da imaš prav. »Razumem, zakaj si to želiš. Jaz tega ne bom naredil.« Nato lahko spremeniš temo ali odideš. Če je med vami še prostor za dogovor, vprašaj: »Ali se lahko tega lotimo drugače?«

A ne pozabi: pošten odgovor ni čarobni stavek, ki zagotovi, da te nihče ne bo zavrnil. Nekdo se bo morda užalil. Nekdo te naslednjič ne bo povabil. Ni vedno mogoče hkrati ohraniti lastne meje in preprečiti vsakega razočaranja. To ni razlog, da bi se vnaprej prepiral ali druge osramotil; je pa razlog, da se ne odpoveš svoji presoji samo zato, ker bi bilo lažje prikimati.

Če že veš, da bi te lahko skupina nagovorila k nečemu nevarnemu, je pomembnejši načrt za varen odhod kot izpiljen odgovor. Za to, da zaščitiš sebe, ne potrebuješ dovoljenja skupine.

»Samo še na koncert« — ali je treba vedno reči ne?

Drugi izmišljeni primer. Sara ima dogovor, da se po športnem dogodku vrne domov ob določeni uri. Prijatelji se nato navdušijo nad koncertom, ki se začne pozno. Tudi njej je zamisel všeč. Ko pove, da ima dogovor doma, ji eden od njih odvrne: »Saj te lahko pripeljemo. Kaj kompliciraš?«

Sara za hip pomisli, da bi ostala in pozneje našla izgovor. Toda prijatelji niso nujno nepošteni: želijo si njene družbe in ne poznajo vseh okoliščin dogovora. Zato jih ne napade. »Rada bi šla. Najprej bom vprašala, ali se lahko danes dogovor spremeni. Če ne, grem ob uri, ki smo jo določili. Drugič se lahko zmenimo prej.«

Če doma spremembo dovolijo in je prevoz ustrezno urejen, lahko ostane. Če ne, bo koncert zamudila. Oboje je mogoče sprejeti brez laganja. To je primer, ko med »ubogam vse« in »nihče mi ne sme nič reči« obstaja razumna tretja pot: vprašati, pojasniti in upoštevati zavezo, ki si jo dal.

Seveda niso vsi domovi varni za odprt pogovor. Kdor bi bil zaradi takšnega vprašanja doma ogrožen, ne potrebuje nasveta, naj se za vsako ceno sooči s starši; pomoč lahko poišče pri drugi zaupanja vredni odrasli osebi.

Družba ni vedno ovira. Včasih te naredi pogumnejšega.

Morda si se prav zaradi prijatelja prvič prijavil na nastop, obiskal nekoga, ki je bil osamljen, ali se opogumil za pogovor, ki si ga dolgo odlašal. Tudi to je vrstniški vpliv. Ni treba, da postaneš človek, na katerega nihče ne vpliva. Če bi zaprl vrata vsemu vplivu, bi se odrekel tudi koristnim zgledom.

V raziskovalnem poskusu z 304 mlajšimi mladostniki je odobravanje prostovoljstva v navideznem vrstniškem spletnem pogovoru vplivalo na njihove izražene namere pomagati. Raziskava ni pokazala, da so pozneje vsi res postali prostovoljci, je pa koristno opozorilo pred mislijo, da skupina ljudi lahko človeka samo zapelje na slabše. [3]

Pomembno vlogo ima lahko tudi tisti, ki prvi mirno pove, da se ne strinja. V Linini zgodbi Nika ni imela pripravljenega govora. Preprosto je rekla, da gre z Markom in Lino do mentorja. Tako je pokazala, da skupina sploh ni bila enotna. V resničnem življenju takšna podpora ni zagotovljena. Kadar pa se pojavi, je lahko dragocenejša od glasnega dokazovanja, kdo ima prav.

Zato opazuj ne le, kdo te vabi k zabavi, ampak tudi kdo ti pomaga narediti nekaj, za kar si pozneje lahko hvaležen. In sam poskusi biti tak prijatelj drugim. Ko nekdo v skupini pove »ne«, ga lahko poslušaš, še preden se odločiš, ali se z njim strinjaš.

»Tudi jaz sem se kdaj bal izstopati«

Izmišljeni pogovor z dedkom. Lina doma pripoveduje, kako se je bala Žanovega odziva. Dedek ji ne reče, da se pravičen človek nikoli ne boji. Spomni se izleta iz svoje mladosti: enemu od prijateljev se je pokvarilo kolo, ostali pa so hiteli naprej, ker so hoteli pravočasno doseči cilj.

»Vedel sem, da ga ne bi smeli pustiti samega,« pove. »Pa nisem rekel nič. Nisem hotel biti tisti, zaradi katerega bi vsi obstali.«

»In kdo je ostal z njim?« vpraša Lina.

»Drug fant. Ni veliko govoril. Obrnil je svoje kolo in šel nazaj.«

Dedek ne pripoveduje zgodbe zato, da bi se Lina počutila boljša od njega. Pokaže ji, da odrasli niso bili vedno pogumni in da človek svoje napake lahko uporabi za boljšo prihodnjo odločitev. »Danes bi vsaj vprašal, kaj lahko naredimo skupaj,« doda. »Takrat sem samo molčal.«

Morda ti kdo od starejših pove podobno izkušnjo, morda povsem drugačno. Vprašati je vredno ne samo, kaj bi naredil, temveč tudi, česa se je bal in kaj se je iz tega naučil. Izkušnja ni nezmotljivo pravilo, lahko pa pomaga videti posledice, ki jih v trenutku skupinskega navdušenja spregledaš.

Če si že prikimal, ali je prepozno?

Ni. Morda si obljubil, da boš lagal, se zasmejal nečemu krutemu ali v skupinskem klepetu poslal naprej vsebino, ki je ne bi smel. Ne moreš spremeniti že izrečenega »ja«, lahko pa ustaviš naslednji korak.

Če škodljivo dejanje še traja, pri njem ne sodeluj več. Kadar je zaradi tebe kdo utrpel škodo, priznaj svoj del in skušaj pomagati pri popravi, če je to varno in primerno. Stavka »Vsi so to naredili« ni treba zanikati — pritisk je bil lahko resničen — vendar ta stavek ne popravi posledic.

Pri žaljivih spletnih objavah ne prispevaj novih delitev ali všečkov. Če gre za nevarno gradivo, zlasti intimne posnetke mladoletnih oseb, ga ne razpošiljaj niti zato, da bi komu »pokazal dokaz«; za varne nadaljnje korake se obrni na zaupanja vrednega odraslega oziroma pristojno službo. Safe.si posebej poudarja podporo prizadetim ter pomoč brez izpostavljanja lastni nevarnosti. [4][5]

To ni vabilo, da se za vsako preteklo napako kaznuješ v nedogled. Gre za preprosto možnost: tudi ko si enkrat popustil, še vedno lahko ravnaš drugače.

Kdaj je treba nehati razmišljati o lepem odgovoru?

Če ti nekdo resno grozi, te izsiljuje, ti preprečuje odhod ali te sili v nevarno dejanje, ne gre več za običajno zadrego med prijatelji. Nikomur ni treba dokazovati poguma z neposrednim soočenjem, ki bi ga lahko ogrozilo. Kolikor je mogoče, se varno umakni in poišči pomoč odraslega ali pristojne službe. Če te prva oseba ne vzame resno, poišči drugo.

V Sloveniji lahko otroci in mladostniki pokličejo TOM telefon 116 111, vsak dan med 12. in 20. uro. Za neposredno nevarnost in nujno pomoč je številka 112, za nujno policijsko pomoč 113. [6][7][8] Če si drugje, preveri ustrezne lokalne kontakte.

Za nasilje je odgovoren povzročitelj. Človek, ki je v strahu obstal ali ni znal reči »ne«, zaradi tega ni odgovoren za nasilje nad seboj.

Kaj ti svetujem za naslednjič?

Ko se naslednjič odpravljaš med prijatelje, se ti ni treba vnaprej bati vsakega njihovega predloga. Večina druženj ni moralni preizkus. Dobro pa je poznati vsaj eno mejo, ki je ne želiš prestopiti zaradi aplavza skupine, in imeti način, kako se iz neprijetnega položaja umakneš. Če predvidevaš resnejši pritisk, se lahko z nekom, ki mu zaupaš, vnaprej dogovoriš za prevoz ali klic, če želiš domov.

Pri nepomembnem nesoglasju se dogovarjaj. Pri svojih mejah govori jasno. Pri laži ali škodi ne pristani samo zato, da ne bi izstopal. Če je mogoče, pomagaj prijateljem najti pošteno pot; pri grožnjah pa daj prednost varnosti pred dokazovanjem značaja.

Lina ni vedela, ali jo bo Žan še vabil. Sara je morala sprejeti možnost, da bo zamudila koncert. Odgovorna odločitev torej nima vedno prijetne cene. Toda če moraš za vsak naslednji poziv v skupino postati nekdo, ki dela proti svoji presoji, izgubljaš nekaj pomembnejšega od enega druženja.

Prijatelju lahko rečeš »rad sem z vami« in hkrati »pri tem ne bom sodeloval«. Včasih je prav ta razlika začetek boljšega prijateljstva. Če je drugi ne sprejmejo, pa ti vsaj ni treba dodati nove krivice k strahu, da boš ostal sam.


Viri in nadaljnje branje

[1] Steinberg, L. in Monahan, K. C. (2007), Age Differences in Resistance to Peer Influence, Developmental Psychology, 43(6), 1531–1543, DOI 10.1037/0012-1649.43.6.1531 — odprto besedilo.
[2] Sumter, S. R. idr. (2009), The developmental pattern of resistance to peer influence in adolescence, Journal of Adolescence, 32(4), 1009–1021, DOI 10.1016/j.adolescence.2008.08.010 — povzetek.
[3] van Hoorn idr. (2015), Peer Influence, Peer Status, and Prosocial Behavior: An Experimental Investigation of Peer Socialization of Adolescents’ Intentions to Volunteer, Journal of Youth and Adolescence, 44, 2197–2210 — odprto besedilo.
[4] Safe.si, Kaj storiti, če si priča spletnemu nasilju? — napotki opazovalcem.
[5] Safe.si, Mobilno trpinčenje in Kako ravnati, če naletiš na nasilne ali sovražne vsebine? — mobilno trpinčenje · nasilne vsebine.
[6] TOM telefon, Stopi v stik — 116 111 in delovni čas.
[7] GOV.SI, Klic v sili — 112.
[8] Policija Republike Slovenije, Klic v sili 113 — 113.