Jugoslavija, ki se je ljudje še vedno spominjajo

Kaj ostane, ko izgine država?

Ko ljudi, ki so mladost preživeli v Jugoslaviji, vprašaš, kako so takrat živeli, pogosto ne začnejo pri Titu, partiji, ustavi ali geopolitiki. Spominjajo se prve službe. Stanovanja. Prvega avtomobila. Morja. Delavskega letovišča. Šole, ki je bila dosegljiva tudi otroku iz delavske ali kmečke družine. Zdravstvenega doma. Sosedov. Otroštva zunaj stanovanja in občutka, da bo po šoli prišlo delo, po delu pa možnost, da si človek ustvari dom in družino.

Takšni spomini se danes pogosto odpravijo z eno besedo: nostalgija. Nostalgija seveda obstaja. Ljudje svojo mladost pogosto pomnijo lepše od poznejših let. Spomin izbira, poudarja in pozablja. Poleg tega Jugoslavija ni bila enaka izkušnja za vse. Življenje v Sloveniji ni bilo enako življenju na Kosovu, v Makedoniji ali v revnejših ruralnih delih Bosne in Hercegovine. Tudi položaj mestnega strokovnjaka, industrijskega delavca, kmeta, brezposelnega mladostnika ali političnega nasprotnika sistema ni bil isti. Toda s tem vprašanje še ni rešeno. Kaj če del spomina na Jugoslavijo ni samo nostalgija po mladosti? Kaj če obstaja tudi materialna podlaga za občutek, da je bil svet za velik del prebivalstva socialno varnejši, bolj predvidljiv in usmerjen v postopno izboljševanje življenjskih pogojev?

To je mogoče preveriti. Ne zato, da bi Jugoslavijo spremenili v izgubljeni raj. In ne zato, da bi zamolčali politično represijo, gospodarske napake, regionalne razlike ali krizo osemdesetih let. Ampak zato, ker države ni mogoče razumeti samo skozi njene politike, generale in ideologije. Najprej moramo razumeti življenje ljudi, ki so v njej živeli.

V eni generaciji se je način življenja temeljito spremenil

Povojna Jugoslavija je začela kot vojno opustošena in pretežno agrarna država. Svetovna banka je za leto 1953 navajala, da je kmetijsko prebivalstvo predstavljalo približno 61 odstotkov jugoslovanskega prebivalstva. Do popisa leta 1981 je ta delež padel na približno 19 odstotkov.[1] Za številkami je proces, ki ga danes težko občutimo. Milijoni ljudi so zapustili tradicionalno kmečko okolje in se vključili v industrijo, gradbeništvo, promet, javne službe in storitve. Rasla so mesta. Gradile so se tovarne, ceste, električna omrežja, šole, zdravstveni domovi in stanovanjska naselja.

Statistični pregled Saveznega zavoda za statistiko kaže, da se je število zaposlenih delavcev povečalo z okoli 1,17 milijona leta 1947 na približno 6,50 milijona leta 1985. Število zaposlenih žensk se je v istem obdobju povečalo s približno 337.000 na 2,45 milijona.[2] To ni pomenilo, da je bil razvoj enakomeren ali brez težav. Je pa pomenilo, da je ena generacija lahko v lastnem življenju doživela prehod iz sveta, v katerem je bil velik del prebivalstva vezan na kmetijstvo in skromne bivalne razmere, v industrijsko in precej bolj urbanizirano družbo. Prav ta občutek smeri je bistven za razumevanje poznejšega spomina. Za velik del povojnega obdobja so ljudje lahko opazovali, kako se njihov materialni svet spreminja.

Služba ni bila samo mesečna plača

Delo je bilo eden od temeljev jugoslovanskega socialnega sistema. Delovno mesto ni pomenilo samo osebnega dohodka. Z njim so bili pogosto povezani socialno in zdravstveno zavarovanje, stanovanjski skladi podjetij, prehrana, regres, letovanje, izobraževanje, rekreacija in druge oblike kolektivnega standarda. Ustava SFRJ iz leta 1974 je zagotavljala pravico do dela, materialno varnost med začasno brezposelnostjo in močno zakonsko zaščito delovnega razmerja. Določala je tudi največ 42-urni redni delovni teden ter najmanj 18 delovnih dni plačanega letnega dopusta.[3] Pomembno pa je, da iz tega ne ustvarimo mita o državi brez brezposelnosti.

Svetovna banka je za leto 1981 navajala velike regionalne razlike. Razmerje med registriranimi iskalci zaposlitve in ocenjeno delovno silo je bilo v Sloveniji približno 1,4 odstotka, na Kosovu okoli 17 odstotkov, v Makedoniji približno 17,4 odstotka, jugoslovansko povprečje pa približno 8,6 odstotka.[1] Torej stavek »v Jugoslaviji je vsak dobil službo« ni dovolj natančen. Toda tudi nasprotna trditev, da je bila zaposlitvena varnost zgolj poznejši mit, ne zdrži. Zlasti za človeka, ki je bil že zaposlen v družbenem sektorju, je bila izguba delovnega mesta pravno in sistemsko bistveno težja kot v bolj fleksibilnem trgu dela. In prav tu se začne ena od razlik med statistiko in življenjsko izkušnjo.

Ni isto živeti v sistemu, kjer je brezposelnost mogoča, ali v sistemu, kjer človek vsak dan pričakuje, da lahko izguba službe ogrozi njegovo stanovanje, zdravstveno varnost in celoten življenjski načrt. Kaj pomeni modernizacija, lahko vidimo v eni kuhinji.

Velike gospodarske besede so abstraktne. Vsakdanje življenje je bolj oprijemljivo. Leta 1968 je imelo hladilnik približno 25 odstotkov jugoslovanskih gospodinjstev. Leta 1983 približno 82 odstotkov. Pralni stroj je imelo leta 1968 okoli 11 odstotkov gospodinjstev, leta 1983 okoli 61 odstotkov. Osebni avtomobil je bil leta 1968 v približno 8 odstotkih gospodinjstev, leta 1983 pa v približno 35 odstotkih.[2] To niso zgolj predmeti. Hladilnik spremeni način kupovanja in shranjevanja hrane. Pralni stroj bistveno zmanjša količino fizičnega gospodinjskega dela.

Avtomobil spremeni razdaljo med domom, službo, sorodniki in dopustom. Za mlajše generacije so takšne stvari samoumevne. Za generacijo, ki jih je prvič dobila, pa so predstavljale zelo konkreten dokaz, da se življenje izboljšuje. Tudi tukaj so bile razlike velike. Slovenska gospodinjstva so bila praviloma bolje opremljena od jugoslovanskega povprečja. Toda smer spremembe na ravni federacije je bila nedvoumna: dobrine, ki so bile po vojni privilegij, so v nekaj desetletjih postale del množične potrošnje.[4]

Stanovanje ni bilo samo nepremičnina

Jugoslavija je desetletja intenzivno gradila stanovanja. Model ni bil preprost sistem »država je vsakomur dala stanovanje«. Obstajala je kombinacija zasebne gradnje, družbenih stanovanj, stanovanjske pravice, podjetniških skladov ter ugodnejših kreditov za gradnjo ali nakup stanovanja. Savezni zavod za statistiko je za obdobje 1953–1985 navajal približno 3,5 milijona zgrajenih stanovanj. Približno 1,3 milijona jih je bilo zgrajenih z družbenimi sredstvi, okoli 2,3 milijona pa s sredstvi državljanov.[2] Pomembnejša od samega števila je sprememba bivalnih pogojev.

Povprečna površina stanovanja se je povečala z okoli 41 m² leta 1951 na približno 62 m² leta 1984. Povprečna stanovanjska površina na osebo se je povečala z 8,7 na 17,9 m². Elektriko je imelo približno 36 odstotkov stanovanj leta 1951, do leta 1984 pa skoraj 96 odstotkov. Delež stanovanj z vodovodom se je med letoma 1971 in 1984 povečal s približno 34 na 69 odstotkov, s kopalnico pa s približno 25 na 54 odstotkov.[2] Toda tudi ta sistem je imel svojo drugo stran.

Leta 1983 je bilo pri organizacijah in skupnostih, ki so dodeljevale stanovanja ali stanovanjske kredite, vloženih okoli 921.000 zahtevkov, rešena pa je bila le približno petina. Čakalne vrste in neenakosti pri dodeljevanju so bile torej povsem realne.[2] Zato je pomembno reči oboje. Stanovanjski sistem je milijonom ljudi izboljšal bivalne pogoje in stanovanje obravnaval kot socialno vprašanje. Hkrati pa stanovanja niso bila neomejena dobrina in dostop do njih ni bil avtomatičen ali vedno pravičen.

Šola kot pot navzgor

Eden najmanj spornih dosežkov povojne modernizacije je bilo izobraževanje. Svetovna banka, ki je uporabljala jugoslovanske popisne podatke, je ugotavljala, da je delež nepismenih padel s približno 25 odstotkov prebivalstva leta 1953 na 4,9 odstotka leta 1981. Med mladimi, starimi od 10 do 19 let, je v istem obdobju padel z 12,2 na 1,1 odstotka.[1] To je velik družbeni premik. Širitev osnovnega, srednjega in visokega šolstva je pomenila, da otrok kmeta ali nekvalificiranega delavca ni bil več samoumevno vezan na življenjsko pot svojih staršev.

Lahko je postal tehnik, medicinska sestra, učitelj, inženir ali zdravnik. To ne pomeni, da je bila družba brez privilegijev, poznanstev ali političnega vpliva. Prav tako je bila izobraževalna raven po republikah zelo različna. Pomeni pa nekaj pomembnega za družinski spomin: za velik del prebivalstva je izobrazba postala realen instrument socialne mobilnosti. Ko nekdo reče, da je imel »možnost šolanja«, to torej ni nujno samo sentimentalna ocena. Za velik del povojne generacije je bilo množično širjenje izobraževanja zgodovinsko merljiv proces.

Zdravnik je postajal bližje

Podoben premik je potekal v zdravstvu. Savezni statistični podatki kažejo, da je bilo leta 1952 približno 2.565 prebivalcev na enega zdravnika, leta 1983 pa približno 509. Leta 1983 je bilo v Jugoslaviji skoraj 37.000 zdravnikov in približno 128.000 bolniških postelj.[2] Končni rezultat se vidi tudi v širših demografskih kazalnikih. Svetovna banka je za Jugoslavijo navajala rast pričakovane življenjske dobe s približno 63 let leta 1960 na približno 70 let leta 1980. Smrtnost dojenčkov se je v istem obdobju zmanjšala z okoli 92 na 33 smrti na 1.000 živorojenih otrok.[5]

Seveda teh rezultatov ni mogoče pripisati samo zdravstvenemu sistemu. Na življenjsko dobo vplivajo tudi prehrana, stanovanjske razmere, higiena, izobrazba, infrastruktura in splošni gospodarski razvoj. Toda prav to je bistvo. Jugoslovanska modernizacija ni bila samo rast tovarniške proizvodnje. Spreminjala je celoten življenjski prostor. In tudi tukaj je treba ohraniti regionalno razliko. Zdravstvena infrastruktura in dostop do zdravnika nista bila enaka v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in v oddaljenih ruralnih območjih manj razvitih republik. Napredek je bil velik, enakost pa ni bila popolna.

Morje ni bilo samo za bogate

Na družinskih fotografijah iz Jugoslavije se vedno znova pojavlja Jadran. Šotor. Prikolica. Fičko. Avtobus. Delavsko letovišče. Otroci na plaži. Plačani letni dopust je bil uveden že leta 1946. V naslednjih desetletjih so se pravice širile, leta 1965 pa je bil uveden tudi regres za letni dopust. Sindikati, podjetja in druge organizacije so razvijali mrežo delavskih in počitniških domov ter subvencioniranih možnosti za prevoz in nastanitev.[6] Raziskave jugoslovanskega socialnega turizma kažejo, da delavska letovišča niso bila namenjena samo vodilnim ali najbolje plačanim zaposlenim. Uporabljali so jih delavci različnih kvalifikacij, člani njihovih družin, upokojenci in drugi upravičenci.[6]

Obseg domačega turizma je skozi desetletja močno narasel. Zgodovinske turistične statistike navajajo približno 4,3 milijona domačih turističnih prihodov leta 1960, 7,1 milijona leta 1970 in približno 11,7 milijona leta 1980.[7] To ne pomeni, da je vsak Jugoslovan vsako leto dopustoval na morju. Pomeni pa, da je bil oddih za veliko širši del delavskega prebivalstva vgrajen v sistem pravic in socialne infrastrukture. Zato spomin »lahko smo šli na morje« ni nujno samo idealizirana podoba.

Za številne družine je opisoval resnično spremembo življenjskega standarda.

Jugoslavija ni bila Sovjetska zveza

Jugoslavija je bila socialistična država, vendar njen vsakdan po sporu s Stalinom leta 1948 ni bil enak sistemom sovjetskega bloka. Država je razvijala samoupravni gospodarski model, vodila politiko neuvrščenosti in svojim državljanom postopoma omogočila precejšnjo mobilnost čez zahodne meje. Mnogi Jugoslovani so potovali v Italijo, Avstrijo ali druge zahodnoevropske države. Veliko jih je tam tudi delalo. Gastarbajterstvo razkriva dvojno naravo jugoslovanske zgodbe. Po eni strani je bila možnost dela v tujini dokaz relativne odprtosti države. Po drugi strani je množičen odhod delavcev na Zahod dokaz, da domače gospodarstvo ni moglo zagotoviti enako dobro plačanega dela in enakih možnosti za vse. Zato gastarbajter ni dokaz ne popolnega uspeha ne popolnega neuspeha sistema. Je del njegove protislovnosti.

Tudi druga Jugoslavija je obstajala

Nič od navedenega ne izbriše politične narave države. SFRJ ni bila večstrankarska liberalna demokracija. Zveza komunistov je imela politični monopol, politični prostor pa je imel jasne meje. Obstajali so politična represija, cenzura, privilegiji in preganjanje posameznikov, ki jih je oblast v različnih obdobjih obravnavala kot nevarne. Goli otok ostaja najprepoznavnejši simbol te strani države. Prav tako gospodarski sistem ni bil brez velikih pomanjkljivosti. Investicije niso bile vedno racionalne. Podjetja niso bila vedno učinkovita. Regionalne razlike so bile velike. Zadolževanje je v sedemdesetih letih postajalo vedno pomembnejši problem, vse več ljudi iz nekaterih delov države pa je delo iskalo v tujini. Jugoslavije zato ni treba olepševati, da bi razumeli, zakaj imajo mnogi nanjo dobre spomine.

Dve stvari sta lahko resnični hkrati. Država je lahko politično omejevala svoboščine. In ista država je lahko v nekaj desetletjih milijonom ljudi bistveno izboljšala materialne in socialne življenjske pogoje. Zgodovina ni dolžna biti preprosta.

Osemdeseta: ko je občutek napredka začel pokati

Spomini na Jugoslavijo pogosto postanejo manj idilični, ko zgodba pride do osemdesetih let. Po Titovi smrti leta 1980 se težave niso pojavile iz nič. Zunanji dolg, neučinkovitosti, inflacija, regionalna neravnovesja in problemi zaposlovanja so obstajali že prej. Toda v osemdesetih so postajali vedno težje obvladljivi. Realna kupna moč je padala. Inflacija je rasla. Investicije so se zmanjševale. Težave podjetij so postajale bolj vidne. Tudi stanovanjska gradnja je po letu 1980 začela upadati. Savezni zavod za statistiko je za leto 1984 navajal približno 32-odstotni padec fizičnega obsega gradbene dejavnosti glede na leto 1980.[2] Za človeka doma pa makroekonomska kriza ni bila statistična tabela.

Bila je dražja trgovina. Čakanje. Pomanjkanje nekaterih izdelkov. Inflacija. Padanje realnega dohodka. Vse težje reševanje stanovanjskega vprašanja. Negotovost. In nekaj še pomembnejšega: generacija, ki je desetletja večinoma spremljala rast življenjskega standarda, je začela dobivati občutek, da prihodnost ni več nujno boljša od sedanjosti. Takrat se začne spreminjati tudi politika. Ko je rast dovolj velika, je lažje prenašati razlike. Ko se začne gospodarstvo krčiti, postanejo vprašanja ostrejša: Kdo plačuje? Kdo dobiva? Zakaj ima ena republika več kot druga?

Kdo je odgovoren za dolg? Kdo za brezposelnost? Kdo za inflacijo? Na tej točki se gospodarska kriza začne prepletati s politično in nacionalno. Toda to je zgodba naslednjih delov serije.

Kaj ljudje pravzaprav pogrešajo?

Ko nekdo danes reče: »V Jugoslaviji smo živeli bolje,« obstajata dva preveč enostavna odgovora. Prvi pravi: Seveda. Jugoslavija je bila boljša. Drugi: Ni res. Samo mladi ste bili. Nobeden ni dovolj. Jugoslavija je obstajala skoraj pol stoletja. Vključevala je šest republik, dve avtonomni pokrajini ter območja z zelo različnimi stopnjami razvoja. Izkušnja leta 1965 ni bila ista kot izkušnja leta 1988. Življenje v Sloveniji ni bilo enako življenju na Kosovu. Toda podatki kljub temu pokažejo nekaj pomembnega.

Generacijski spomin na družbeni napredek ni nastal iz nič. V nekaj desetletjih se je močno povečala zaposlenost. Milijoni ljudi so zapustili agrarni način življenja. Zgrajeni so bili milijoni stanovanj. Elektrika, vodovod in kopalnica so se razširili v gospodinjstva, kjer jih prej ni bilo. Nepismenost je močno upadla. Zdravstveni kazalniki so se izboljšali. Plačani dopust je postal del delavskih pravic. Socialni turizem je počitnice približal širšemu delu prebivalstva. Materialna oprema povprečnega gospodinjstva se je v eni generaciji temeljito spremenila.

To ne dokazuje, da je bila Jugoslavija boljša v vsakem pogledu. Dokazuje pa nekaj drugega: občutek, da se življenje izboljšuje, je imel realno materialno podlago. In morda številni ljudje danes ne pogrešajo političnega sistema kot takega. Ne pogrešajo partijskega sestanka. Ne pogrešajo politične represije. Pogrešajo paket življenjskih pričakovanj: da bo delo obstajalo; da si bo z delom mogoče ustvariti dom; da bo otrok lahko šel v šolo ne glede na premoženje staršev; da bolezen ne bo postala finančna katastrofa; da dopust ne bo privilegij; in da obstaja razumna verjetnost, da bodo otroci nekoč živeli bolje od svojih staršev.

Država ni razpadla samo na zemljevidu

To je izhodišče naše serije. Ko bomo govorili o razpadu Jugoslavije, ne bomo govorili samo o zastavah, politikih, vojskah in mejah. Pod političnim zemljevidom je obstajal skupni gospodarski in socialni prostor. Podjetja. Tovarne. Dobavne verige. Stanovanjski skladi. Pokojninski in zdravstveni sistemi. Delovna mesta. Družbena lastnina. Šole. Družinske in prijateljske vezi. In predvsem pričakovanja milijonov ljudi o tem, kako bo izgledala njihova prihodnost. Ko je Jugoslavija razpadla, se niso samo pojavile nove države.

Razdelil se je skupni trg. Pretrgale so se gospodarske povezave. Podjetja so dobila nove lastnike ali propadla. Družbena lastnina je v naslednjih letih prešla skozi procese privatizacije. Nastali so novi denarni, davčni, lastninski in socialni sistemi. Nekateri ljudje in institucije so v teh procesih pridobili. Drugi so izgubili velik del varnosti, na kateri je temeljilo njihovo prejšnje življenje. Do vprašanja, kdo je pridobil, bomo še prišli. Toda pred tem moramo razumeti, kaj je sploh obstajalo pred razpadom. Zato se ta serija ne začne z vojno.

Ne začne se z Natom. Ne začne se z Miloševićem ali Tuđmanom. Ne začne se niti s slovensko osamosvojitvijo. Začne se pri običajnem človeku. Pri njegovi službi. Stanovanju. Šoli. Dopustu. Družini. In pri prepričanju, ki je bilo za del povojne generacije dolgo skoraj samoumevno: da bo jutri lahko nekoliko bolje kot danes. Naslednje vprašanje je zato logično: Kakšen sistem je to družbo sploh ustvarjal — in kaj je v praksi pomenilo jugoslovansko delavsko samoupravljanje?