SerijaAmeriški predsedniki in človeška cena vojne Del 10 / 11

Joe Biden — umik iz Afganistana in nova vojna na daljavo

Ko je Joe Biden januarja 2021 postal predsednik Združenih držav, ni prevzel države, ki bi se morala šele odločiti, ali bo začela vojno v Afganistanu.

Umetniška ilustracija.

Ko je Joe Biden januarja 2021 postal predsednik Združenih držav, ni prevzel države, ki bi se morala šele odločiti, ali bo začela vojno v Afganistanu. Prevzel je vojno, ki je trajala skoraj dvajset let, protiteroristične operacije v več državah in vojaško navzočnost, katere politični in pravni temelji so segali v prejšnje administracije. Čez sedem mesecev so ameriški vojaki zapustili Kabul. To pa ni pomenilo konca ameriške uporabe sile na tujih ozemljih. V času svojega mandata do januarja 2025 je Biden osebno odredil več napadov v Siriji in Iraku, odobril posamezne protiteroristične operacije ter ukazal večje ameriško-britanske udare na cilje Hutijev v Jemnu.

Zato vprašanje njegove odgovornosti ni enako vprašanju, koliko ljudi je umrlo na vseh območjih, kjer so bile ZDA tedaj vojaško dejavne. Nekatere smrti so bile neposredna posledica ameriškega napada. Druge so povzročili ISIS-K, talibani, oborožene milice ali Hutiji. Pri tretjih lahko dokažemo predsednikovo odločitev o namestitvi sil, ne pa njegovega osebnega ukaza za konkretni smrtonosni cilj. Razlikovati moramo med neposredno predsedniško odločitvijo (P1), širšim političnim in operativnim okvirom (P2) ter izvedbo konkretne operacije (P3). Ta lestvica ni lestvica moralne nedolžnosti ali krivde; je način, da politično presojo naslonimo na resnično verigo odločanja.

Afganistan: odločitev o umiku in propad države

Na začetku Bidenovega mandata je bilo v Afganistanu približno 2.500 ameriških vojakov. Že pred tem je Trumpova administracija 29. februarja 2020 podpisala dogovor s talibani, ki je predvideval fazni in ob določenih obveznostih popoln umik tujih sil. Afganistanska vlada pri tem ni bila podpisnica samega ameriško-talibanskega sporazuma. Dogovor je poleg vojaških določb predvideval tudi proces izpuščanja do 5.000 talibanskih zapornikov in do 1.000 zapornikov druge strani; to ni pomenilo, da je bila ameriška država neposredna skrbnica vseh teh zapornikov. Biden je torej podedoval že začeto pot umika, ne pa njene končne izvedbe. [1] [2]

Prav slednje je bila njegova odločitev. Štirinajstega aprila 2021 je napovedal popoln umik, pri čemer se je odločil začeti končno fazo 1. maja in ameriške sile umakniti pred dvajseto obletnico napadov 11. septembra. Julija je za konec vojaške misije določil 31. avgust. Gre za jasno predsedniško strateško odločitev — P1 — čeprav ni bila odločitev o začetku afganistanske vojne. S tem razlikovanjem se ne zmanjšuje njena zgodovinska teža: predsednik je sprejel odgovornost za časovnico in politične posledice dokončnega ameriškega odhoda. [3] [4]

Poleti 2021 so talibani bliskovito napredovali in 15. avgusta prevzeli Kabul. Iz tega zaporedja je privlačno narediti preprosto enačbo, po kateri je en sam predsednik z eno samo odločitvijo povzročil vse, kar se je zatem zgodilo. Toda poznejša preiskava ameriškega posebnega generalnega inšpektorja SIGAR je ugotovila šest medsebojno povezanih dejavnikov zloma afganistanske vlade in varnostnih sil: med njimi politično oslabitev ob pogajanjih, iz katerih je bila afganistanska vlada izključena, ter njeno nepripravljenost na dejanski odhod ameriške podpore. Umik je bil pomemben vzročni dejavnik, ne pa dokaz, da so vse smrti zaradi talibanskega prevzema neposredno povzročile ameriške sile. [5]

Sledila je izredna evakuacija s kabulskega letališča. Ameriške in partnerske sile so pomagale evakuirati približno 124.000 ljudi; končna številka se v poročilih glede na čas in način štetja pojavlja tudi kot nekaj več kot 123.000. Število evakuiranih govori o obsegu operacije, ne o številu umrlih. Zadnje ameriško vojaško letalo je 30. avgusta 2021 vzletelo ob 23.59 po kabulskem času: operativni konec vojaške navzočnosti je bil P3 izvedba predhodno sprejete predsedniške P1 odločitve. [6]

Dva pripadnika britanskih sil med usklajevanjem evakuacije na kabulskem letališču; eden skozi okno opazuje območje z daljnogledom.
Britansko vojaško osebje pri usklajevanju evakuacije na kabulskem letališču, 19. avgusta 2021, v okviru operacije Pitting. Fotografija prikazuje britansko sodelovanje pri širši večnacionalni evakuaciji, ne Bidnove osebne prisotnosti ali ameriškega napada z dronom. Foto: LPhot Ben Shread / UK Ministry of Defence, 2021; OGL v3.0. Slika: LPhot Ben Shread / UK Ministry of Defence, 2021 OGL v3.0

Abbey Gate in Kabul: dva dogodka, dve povsem različni odgovornosti

Med evakuacijo je 26. avgusta pri letališkem vhodu Abbey Gate samomorilski napadalec ISIS-K sprožil eksploziv. Umrlo je 13 ameriških pripadnikov oboroženih sil in približno 170 afganistanskih civilistov. Preiskava Pentagona in dopolnilni pregled iz leta 2024 sta napad pripisala enemu samomorilskemu napadalcu ISIS-K. Naknadno sta ga prepoznala kot Abdula Rahmana al-Logarija, ki je bil po ameriškem poročanju izpuščen ob talibanskem prevzemu zaporov. Preiskovalci so hkrati opozorili, da je imela skupina še druge potencialne napadalce; okoliščin torej ne smemo stisniti v trditev, da bi bil napad zanesljivo preprečen, če bi ostal zaprt en človek. [7] [8]

Pomembno je tudi, kaj je preiskava ugotovila o poročilih, da so ameriški vojaki po eksploziji streljali na množico. Opozorilni in drugi streli so bili predmet preverjanja, vendar uradna preiskava ni našla dokončnega dokaza, da bi kdo umrl ali bil ranjen zaradi ameriškega oziroma afganistanskega streljanja. To je dokazna meja, ne prepoved nadaljnje kritične preiskave. V razvrstitvi neposrednega povzročitelja so smrti pri Abbey Gate zato pripisane ISIS-K, ne ameriškemu napadu. Bidenovo odločanje o evakuaciji ostaja politično vprašanje, vendar samo po sebi ne spremeni povzročitelja eksplozije. [8]

Biden je po tragediji ukazal pripravo načrtov za napade na zmogljivosti in vodstvo ISIS-K. To je dokumentirana predsedniška usmeritev za povračilno delovanje na ravni P2, ne pa že dokaz, da je osebno izbral vse poznejše tarče. Ameriški napad 27. avgusta v Nangarharju je Pentagon opisal kot uspešno odstranitev dveh oseb iz ISIS-K in ranitev tretje, brez tedaj znanih civilnih žrtev. To je uradna ameriška operativna ocena za P3 neposredni ameriški napad, ne neodvisno potrjen popoln seznam ubitih. [9] [10]

Dne 29. avgusta se je zgodil bistveno drugačen primer. Ameriški dron je v Kabulu spremljal vozilo humanitarnega delavca Zemarija Ahmadija. Analitiki in operativna skupina so vozilo razlagali kot možno sredstvo neposredne nevarnosti za letališče. Izstreljena je bila raketa Hellfire, ameriška vojska pa je sprva javno govorila o napadu na domnevno grožnjo ISIS-K. Poznejši dokazi so to razlago podrli. Poveljnik CENTCOM Kenneth McKenzie je 17. septembra priznal, da je bila odločitev tragična napaka, da vozilo najverjetneje ni bilo povezano z ISIS-K in da v njem oziroma ob njem ubiti niso pomenili neposredne grožnje ameriškim silam. Umrlo je deset civilistov, med njimi sedem otrok. [11]

Tukaj je neposredna odgovornost ameriškega orožja potrjena: P3, DIRECT-US. Toda javno dostopno gradivo ne dokazuje, da je Biden osebno izbral Ahmadijevo vozilo ali podpisal ukaz za ta cilj. Notranji vojaški pregled je ugotovil resne izvedbene in komunikacijske napake ter pristransko potrjevanje prvotne domneve, ni pa ugotovil kršitve vojnega prava; tak zaključek notranje preiskave ni isto kot neodvisna sodna razsodba. Prav tako se moralno vprašanje ne konča pri ugotovitvi, da vrhovni poveljnik ni osebno izbral vozila. Predsedniška in poveljniška odgovornost vključujeta tudi to, kakšno previdnost zahteva vojska, kako preverja napake in kako obravnava družine ubitih. [11] [12]

Irak in Sirija: predsednikovi povračilni ukazi

V Iraku in Siriji je Biden podedoval Operation Inherent Resolve, kampanjo proti ISIS, ki se je začela že pred njegovim mandatom. Ob začetku leta 2021 je bilo v Iraku okoli 2.500, v Siriji pa okoli 900 ameriških vojakov. Toda v nasprotju s splošnim okvirom podedovane misije so številni Bidenovi novi napadi na objekte iransko podprtih milic neposredno dokumentirani kot njegovi ukazi. [13]

Februarja 2021 so rakete pri Erbilu ubile filipinskega pogodbenika in ranile druge ljudi. Biden je 25. februarja odredil udar na objekte v vzhodni Siriji, povezane s skupinama Kata'ib Hezbollah in Kata'ib Sayyid al-Shuhada. V pismu Kongresu je uporabil izrecno formulacijo, da je bila operacija izvedena po njegovem navodilu. To je P1 ameriške uporabe sile. Associated Press je po virih iz milice poročal o enem ubitem borcu, vendar javno dostopni uradni ameriški zapis ne daje enake dokončne številke. Smrt pogodbenika v napadu na Erbil je dogodek drugega povzročitelja, ne žrtev ameriškega odgovora. [14] [15]

Podoben vzorec se je ponovil 27. junija 2021: Biden je odredil udare na objektih ob iraško-sirski meji. Tudi to je P1. Poročila o štirih mrtvih pripadnikih milice izvirajo iz milicijskih navedb in niso neodvisno potrjena ameriška statistika. Avgusta 2022 je predsednik spet odredil napad na objekt v vzhodni Siriji; naslednji dan je prišlo do taktičnih ameriških protinapadov ob obstreljevanju baz. CENTCOM je za širši odgovor poročal o štirih ubitih sovražnih borcih. Teh štirih ne smemo pripisati prvemu, posebej predsedniško odobrenemu udaru, ker gre za drugo dejanje v isti verigi stopnjevanja. [16] [17] [18] [19]

Marca 2023 je napadalni dron zadel koalicijsko bazo v Siriji. Ubit je bil ameriški pogodbenik Scott P. Dubis, več ameriških pripadnikov in pogodbenikov je bilo ranjenih. Biden je nato odredil povračilne napade na objekte, povezane z iransko revolucionarno gardo. Pentagon je pozneje ocenil, da so ti ameriški udari ubili osem borcev. Smrt pogodbenika pripada prvemu, sovražnemu napadu; osem ubitih borcev ameriškemu odgovoru. Če oba dogodka združimo v en seštevek, zabrišemo smer uporabe sile. [20] [21]

Po oktobru 2023 je veriga postala skoraj neprekinjena. Milice so z raketami in droni napadale ameriške baze, Washington pa je odgovarjal s kombinacijo taktične samoobrambe in predsedniško odobrenih udarov na skladišča, poveljniške in logistične objekte. V posameznih novembrskih, decembrskih in januarskih valovih je Bidenovo osebno navodilo dokumentirano; pri takojšnjem obrambnem ognju poveljnikov pogosto ni. Zato ni ene same pravilne oznake P1 za vse ameriške bombe, izstreljene v regiji. Prav tako ni ene zanesljive skupne številke mrtvih za celotno zaporedje. [22] [23] [24] [25]

Dne 28. januarja 2024 je dron zadel ameriško oporišče Tower 22 v Jordaniji. Ubil je tri ameriške vojake in ranil več kot štirideset ljudi. Ameriška administracija je odgovornost pripisala mreži Islamic Resistance in Iraq, povezani z iransko podprtimi milicami; to še ne pomeni dokaza, da je iransko vodstvo osebno odredilo prav ta konkretni napad. Tudi tri ameriške smrti niso žrtve ameriškega povračilnega napada, temveč smrti, ki ga je sprožilo delovanje nasprotne strani. [26] [27]

Bidenov odgovor 2. februarja 2024 je po podatkih ameriške vojske zajel več kot 85 ciljev v sedmih vojaških objektih oziroma lokacijah v Iraku in Siriji, pri čemer je ameriška vojska uporabila več kot 125 preciznih ubojnih sredstev. To je pomemben podatek o obsegu sile, ni pa število mrtvih, 85 ločenih vojaških baz ali 125 napadov. Biden je Kongresu neposredno sporočil, da je napade odredil sam. Iraški uradni viri so poročali o 16 mrtvih, med katerimi naj bi bili tudi civilisti, sirski vir, ki so ga navajali mediji, pa o 23 mrtvih. Ker se merila in identitete ne ujemajo, številk ni pošteno predstaviti kot enotno potrjen seštevek ameriških neposrednih ubojev. [28] [29] [30]

Tudi pravna presoja ne sme obstati pri eni povedi. Biden je za februar 2024 navedel ustavno predsedniško oblast, pooblastili iz let 2001 in 2002 ter mednarodnopravno samoobrambo po 51. členu Ustanovne listine OZN. Iraške in sirske oblasti so ugovarjale, da napadi kršijo suverenost njunih držav. To ni pravno enaka dokumentacija kot pri njegovih prvih napadih leta 2021, pri katerih v konkretnih kongresnih pismih pooblastili AUMF nista bili navedeni na isti način. Javnost mora videti ameriško utemeljitev in državne ugovore, ne pa izmišljene dokončne sodbe, ki je v tem gradivu ni. [29] [31]

Somalija in Jemen: navzočnost še ni ukaz za vsak napad

Trumpova administracija je ob koncu prvega mandata večino ameriškega osebja v Somaliji premestila iz države. To ni ustavilo vseh ameriških protiterorističnih operacij. Julija 2021 je AFRICOM izvedel napad proti al-Shabaabu v podporo somalskim silam; Pentagon je pojasnil, da je poveljnik uporabil že obstoječe pooblastilo in za konkretni udar ni potreboval novega predsedniškega ukaza. To je neposredni ameriški P3, ne P1 samo zato, ker je bil Biden vrhovni poveljnik. [32]

Maja 2022 je Biden spremenil širši položaj: odobril je majhno, bolj stalno ameriško vojaško prisotnost v Somaliji, namesto dotedanjih občasnih prihodov in odhodov. To je P1, vendar odločitev o razporeditvi in podpori somalskim partnerjem, ne sama po sebi dogodek, v katerem je kdo umrl. Naslednji uradno potrjeni ameriški napadi se presojajo posamično. Denimo pri Jilibu oktobra 2022 je AFRICOM ocenjeval, da sta bila ubita poveljnik al-Shabaaba in še ena oseba, neodvisno poročanje pa je pri drugem mrtvem navajalo sporni civilni status. Pri Galcadu januarja 2023 je poveljstvo govorilo o približno 30 mrtvih iz al-Shabaaba, vendar kot skupnem rezultatu somalskih sil in ameriškega udara. Takšne številke ne smemo prevesti v 30 izključno ameriških smrtnih žrtev. [33] [34] [35]

V Jemnu je Biden februarja 2021 napovedal konec ameriške podpore ofenzivnim operacijam savdsko vodene koalicije. Toda isti uradni okvir je izrecno izključil ameriške protiteroristične misije proti AQAP in ISIS. Izjava, da so ZDA pod Bidnom preprosto nehale vojaško delovati v Jemnu, bi bila napačna. Enako napačno bi bilo pripisati vse nadaljnje savdske napade neposredno ameriškim oboroženim silam. [36] [37]

Vprašanje ameriških udarov proti AQAP je še bolj nejasno. Lokalna poročila so v letih 2021–2023 nekatere napade z brezpilotniki pripisovala ZDA, vključno z incidenti pri Maribu. Neodvisne analize New America opozarjajo, da ameriška javna potrditev teh konkretnih napadov ni bila na voljo in da je CENTCOM pri nekaterih podobnih dogodkih sodelovanje celo zanikal. Odsotnost javnega priznanja ne pomeni zanesljive odsotnosti tajne operacije, preprečuje pa pošteno razglasitev teh smrtnih žrtev za potrjen ameriški neposredni seštevek. Bidenova administracija je obenem leta 2022 posodabljala širši okvir neposrednega protiterorističnega delovanja, kar samo po sebi še ni dogodek s smrtnimi žrtvami. [38] [39] [40]

Od Atmeha do Kabula: predsednik lahko ukaže operacijo, ne povzroči pa nujno vsake smrti z ameriškim orožjem

Februarja 2022 so ameriške specialne sile izvedle nočno operacijo v Atmehu na severozahodu Sirije proti vodji ISIS Abu Ibrahimu al-Hashimiju al-Qurayshiju. Biden je javno povedal, da je operacija potekala po njegovem ukazu. Ameriška stran je navajala, da je namesto neposrednega bombardiranja izbrala kopensko operacijo zaradi nevarnosti za civiliste. Po začetnih pojasnilih Pentagona se je glavni cilj razstrelil sam in pri tem ubil več ljudi, tudi civiliste. Ameriški vojaki so med operacijo ubili tudi druge osebe v spopadih: uradni govorec je ločeno opisoval spopad v stavbi in poznejši spopad s skupino, ki se je približala prizorišču. Ob smrti otroka v drugem nadstropju je takratno uradno pojasnilo pustilo odprta vprašanja. Operacija je bila predsedniško odrejena (P1), vendar vseh smrti ni mogoče pripisati istemu neposrednemu povzročitelju. To ne izbriše vprašanj o načrtovanju in odgovornosti, preprečuje pa izmišljeni dokončni seštevek. [41] [42]

Še neposrednejša je bila Bidenova odobritev napada na Aymana al-Zawahirija v Kabulu 31. julija 2022. Po uradnem ameriškem opisu je Biden cilj osebno odobril, po umiku rednih sil iz Afganistana pa so ZDA uporabile sposobnost napada na daljavo. Napad z dvema raketama Hellfire je po Pentagonu ubil al-Zawahirija; ameriško poročilo ni potrdilo drugih smrtnih ali civilnih žrtev. V tej evidenci je povezava med P1 in eno smrtjo, povzročeno z ameriškim orožjem, razmeroma jasna. Drugo vprašanje je mednarodnopravna razprava o napadu na ozemlju Afganistana brez soglasja talibanskih oblasti, ki so ga obsodile kot kršitev suverenosti. [43] [44]

Januarja 2023 je Biden odredil še operacijo v severni Somaliji proti Bilalu al-Sudaniju, pomembnemu pripadniku oziroma finančnemu povezovalcu ISIS. Po ameriškem opisu je bil sprva predviden prijetniški cilj, napadeni pa so se uprli in ameriške sile so ubile približno enajst pripadnikov ISIS, vključno z al-Sudanijem. Uradna ameriška ocena ni navedla civilnih žrtev. Beseda približno je tu bistvena: ne gre za poimensko preverjen seznam natanko enajstih umrlih. Bidenovo navodilo za operacijo je dokumentirano, domača pravna utemeljitev pa se je opirala na podedovano pooblastilo 2001 AUMF. [45] [46]

Rdeče morje: od zaščite ladij do ameriško-britanskih napadov

Po začetku vojne v Gazi oktobra 2023 so Hutiji iz Jemna začeli vse pogosteje napadati ali ogrožati ladje v Rdečem morju in Adenskem zalivu. Hutiji so svoja dejanja utemeljevali s položajem Palestincev, zahodne države pa so poudarjale ogroženost trgovske plovbe, posadk in svojih sil. Decembra je bila vzpostavljena večnacionalna pomorska pobuda Operation Prosperity Guardian. Ta obrambna pobuda ni isto kot zračni in raketni napadi, ki sta jih ZDA in Združeno kraljestvo začela izvajati proti huterskim objektom na kopnem. Razliko je izrecno zapisal tudi CENTCOM. [47] [48]

V noči z 11. na 12. januar 2024 so ameriške in britanske sile napadle radarje, sredstva zračne obrambe, skladišča in izstrelišča. Biden je Kongresu sporočil, da so napadi potekali po njegovem navodilu — P1. Enako je dokumentirano za tri dodatne velike skupne kroge 22. januarja, 3. februarja in 24. februarja. Medtem pa so ameriške sile skoraj vsak dan izvajale samostojne obrambne udare na drone, rakete in druga sredstva, ki so jih prepoznale kot neposredno grožnjo ladjam. Ti taktični posegi ostajajo P3 v okviru širše predsedniško odobrene kampanje, dokler ni za posamezen cilj dokazan poseben predsedniški ukaz. [49] [50] [51] [52]

Število zadetih tarč še ne pove, koliko ljudi je umrlo. Hutersko vodstvo je aprila 2024 trdilo, da je bilo v več sto ameriških in britanskih napadih ubitih 37 ljudi in ranjenih 30; to ni neodvisno potrjena, posebej ameriška številka. Po skupnih napadih 30. maja so huterski viri najprej navajali 14 mrtvih, pozneje 16 mrtvih in več deset ranjenih, med katerimi naj bi bili tudi civilisti. Objavljena poročila se razlikujejo tudi glede natančnega števila ranjenih. Ameriški CENTCOM je poročal o ciljih, ne pa o enakovrednem dokončnem smrtnem seštevku. Zato ta poročila ostanejo incidentna in pripisana svojim virom, ne navidezno natančen »Bidenov total«. [53] [54] [55]

V širšem istem konfliktu, vendar med ločeno pomorsko operacijo prestrezanja orožja, sta januarja 2024 med vkrcanjem na ladjo izginila dva pripadnika ameriških specialnih mornariških enot Navy SEAL in bila pozneje razglašena za mrtva. Njuna smrt je ameriška operativna izguba, vendar po javno dokumentiranih okoliščinah ni bila posledica huterskega ognja, prav tako nista žrtvi ameriškega bombardiranja. Nasprotno so smrti posadk trgovskih ladij, ki jih je povzročil huterski ogenj, smrtni dogodki drugega akterja. Ta razdelitev ni birokratska malenkost: brez nje vsaka smrt v Rdečem morju postane napačno pripisana napačnemu povzročitelju. [56] [57] [58]

Ameriški napadi so se nadaljevali še jeseni 2024, tudi z bombniki B-2 proti utrjenim skladiščem orožja. Za te kasnejše pakete ni samoumevno dokazano, da je Biden osebno odobril vsak posamezen cilj. Ohraniti moramo razliko med politično odobreno kampanjo in operativnim izvajanjem. Tudi pravna podlaga ni enaka kot pri napadih v Iraku in Siriji: Bidenova kongresna poročila za Hutije so navajala predsedniške ustavne pristojnosti in mednarodnopravno samoobrambo, ne pa enakega izrecnega sklicevanja na pooblastili iz let 2001 in 2002 kot pri februarskem odgovoru v Iraku in Siriji. Kongresna raziskovalna služba CRS je opozorila na razpravo o mejah predsedniškega samostojnega vojaškega delovanja; resolucija OZN, ki je obsodila napade na plovbo, sama po sebi ni preprosto pooblastilo za bombardiranje Jemna. [59] [60]

Kaj je mogoče pripisati predsedniku — in kaj ostaja odprto

Biden je dokumentirano sprejel odločitev o popolnem umiku iz Afganistana, osebno odredil več povračilnih napadov v Iraku in Siriji, odobril vrnitev stalnejše ameriške navzočnosti v Somaliji in ukazal nekatere posebej določene protiteroristične operacije ter velike ameriško-britanske napade na Hutije. Takšne odločitve so stvar politične in moralne odgovornosti, ne glede na to, ali so bile javno predstavljene kot umik, zaščita vojakov, protiterorizem ali obramba plovbe.

Toda tudi dokumentirana odločitev o uporabi sile ne pomeni, da imajo vsi mrtvi v njeni bližini istega povzročitelja. Deset civilistov v napačnem ameriškem napadu na Kabul je neposredna ameriška odgovornost, četudi ni dokazano, da je predsednik izbral tarčo. Trinajst ameriških vojakov in približno 170 afganistanskih civilistov pri Abbey Gate je ubil napadalec ISIS-K. Pri Atmehu se je glavna tarča po uradnih ugotovitvah razstrelila sama; pri al-Zawahiriju je ena smrt neposredno pripisana ameriškemu napadu; pri Hutijih pa se uradne številke tarč, lokalna poročila o mrtvih in sočasne smrti posadk ne smejo zliti v eno vrsto. To niso izjeme, ampak osnovni pogoji poštenega zgodovinskega sklepanja.

Če želi javnost resno presojati predsedniško oblast, mora hkrati vprašati, kdo je odločil o uporabi sile, kdo je izvedel operacijo, kdo je dejansko povzročil smrt in kako so bili preverjeni civilni učinki. Natančnost ne oslabi moralnega vprašanja. Nasprotno: šele ko odrečemo udobje namišljene enotne številke, lahko od oblasti zahtevamo odgovore za konkretne odločitve in za ljudi, ki so jih te odločitve prizadele.

Viri in nadaljnje branje

  1. U.S.–Taliban Agreement, 29 February 2020. Vir
  2. Christopher Miller, izjava ameriškega obrambnega ministrstva o številu vojakov v Afganistanu (15. 1. 2021). Vir
  3. Joe Biden, govor o nadaljnji poti v Afganistanu (14. 4. 2021; arhivirani portugalski prevod). Vir
  4. Joe Biden, govor o zmanjševanju ameriških sil v Afganistanu (8. 7. 2021; arhivirani portugalski prevod). Vir
  5. SIGAR, Why the Afghan Government Collapsed, November 2022. Vir
  6. CENTCOM in obrambno ministrstvo ZDA, briefing ob koncu vojaškega umika iz Afganistana (30. 8. 2021). Vir
  7. Ameriško obrambno ministrstvo, dopolnilni pregled napada pri Abbey Gate in identifikacija napadalca (15. 4. 2024). Vir
  8. CENTCOM/obrambno ministrstvo, briefing o preiskavi napada pri Abbey Gate (4. 2. 2022). Vir
  9. Joe Biden, javna izjava po napadu pri Abbey Gate (26. 8. 2021; GovInfo). Vir
  10. Obrambno ministrstvo ZDA, briefing o napadih in evakuaciji v Afganistanu (28. 8. 2021). Vir
  11. CENTCOM/obrambno ministrstvo ZDA, priznanje usodne napake v napadu na Kabul (17. 9. 2021). Vir
  12. Ameriško obrambno ministrstvo, predstavitev neodvisnega vojaškega pregleda napada 29. 8. 2021 (3. 11. 2021). Vir
  13. Lead Inspector General, četrtletno poročilo o operaciji Inherent Resolve (januar–marec 2021). Vir
  14. Joe Biden, pismo Kongresu o ameriškem napadu v Siriji (27. 2. 2021). Vir
  15. Associated Press/PBS, poročilo o napadu na milico v Siriji in eni poročani smrti (26. 2. 2021). Vir
  16. Joe Biden, pismo Kongresu o udarih v Iraku in Siriji (29. 6. 2021). Vir
  17. Reuters, poročilo o ameriških napadih na milice ob iraško-sirski meji (28. 6. 2021). Vir
  18. Joe Biden, pismo Kongresu o ameriški operaciji v Siriji (25. 8. 2022). Vir
  19. CENTCOM, poročilo o spopadih z oboroženci v severovzhodni Siriji (25. 8. 2022). Vir
  20. Joe Biden, pismo Kongresu o ameriških napadih v Siriji (25. 3. 2023). Vir
  21. Obrambno ministrstvo ZDA, tiskovna konferenca Pata Ryderja o napadih v Siriji (30. 3. 2023). Vir
  22. Lead Inspector General, četrtletno poročilo o Inherent Resolve (oktober–december 2023). Vir
  23. Joe Biden, kongresno poročilo o ameriški uporabi sile (22. 11. 2023). Vir
  24. Lloyd J. Austin, izjava o ameriških napadih v Iraku (25. 12. 2023). Vir
  25. CENTCOM, sporočilo o napadih na objekte Kataib Hezbollah v Iraku (23. 1. 2024). Vir
  26. Obrambno ministrstvo ZDA, poročilo o napadu na ameriško oporišče v Jordaniji (29. 1. 2024). Vir
  27. Associated Press, poročilo o pripisu odgovornosti za Tower 22 (31. 1. 2024). Vir
  28. CENTCOM, uradno sporočilo o napadih v Iraku in Siriji (2. 2. 2024). Vir
  29. Joe Biden, pismo Kongresu o napadih v Iraku in Siriji in njihovi pravni podlagi (4. 2. 2024). Vir
  30. Reuters, poročila o mrtvih po ameriških napadih v Iraku in Siriji (3. 2. 2024). Vir
  31. Varnostni svet OZN, javno poročilo o razpravi glede napadov v Iraku in Siriji (5. 2. 2024). Vir
  32. Obrambno ministrstvo ZDA, tiskovna konferenca o napadu v Somaliji (21. 7. 2021). Vir
  33. Obrambno ministrstvo ZDA, obvestilo o ponovni stalnejši vojaški navzočnosti v Somaliji (16. 5. 2022). Vir
  34. Airwars, incidentni dosje USSOM353-C, Somalija (1. 10. 2022). Vir
  35. AFRICOM, poročilo o operaciji s somalskimi silami pri Galcadu (20. 1. 2023). Vir
  36. Ameriško zunanje ministrstvo, tiskovna konferenca o politiki do Jemna (5. 2. 2021). Vir
  37. Ameriško zunanje ministrstvo, nadaljnja tiskovna konferenca o politiki do Jemna (8. 2. 2021). Vir
  38. New America, State of America’s Drone Wars in 2022. Vir
  39. New America, zahteva po podrobnem obračunu ameriških operacij v Jemnu (2023). Vir
  40. Joe Biden, kongresno poročilo o pravnem/političnem okviru uporabe sile (15. 11. 2022). Vir
  41. Joe Biden, izjava o operaciji proti vodji ISIS v Siriji (3. 2. 2022). Vir
  42. Pentagon, tiskovna konferenca Johna Kirbyja o operaciji v Atmehu (3. 2. 2022). Vir
  43. Joe Biden, izjava o napadu na Aymana al-Zawahirija (1. 8. 2022). Vir
  44. Obrambno ministrstvo ZDA, poročilo o usmrtitvi vodje al-Kaide v Kabulu (2022). Vir
  45. Lloyd J. Austin, izjava o operaciji proti Bilalu al-Sudaniju v Somaliji (26. 1. 2023). Vir
  46. Joe Biden, redno kongresno poročilo o uporabi vojaške sile (junij 2023). Vir
  47. CRS, Yemen: Conflict, Maritime Attacks, and U.S. Policy. Vir
  48. CENTCOM, uradno sporočilo o skupnih napadih v Jemnu (11./12. 1. 2024). Vir
  49. Joe Biden, pismo Kongresu o napadih v Jemnu (12. 1. 2024). Vir
  50. Joe Biden, pismo Kongresu o napadih v Jemnu (24. 1. 2024). Vir
  51. Kongres ZDA, dokument 118-104 o napadih v Jemnu (5. 2. 2024). Vir
  52. Joe Biden, kongresno poročilo o napadih v Jemnu (26. 2. 2024). Vir
  53. Reuters, huterske trditve o ubitih in ranjenih v ameriško-britanskih napadih (4. 4. 2024). Vir
  54. CENTCOM, poročilo o napadih in uničenih ciljih v Jemnu (30. 5. 2024). Vir
  55. Reuters, huterska izjava o napadih in žrtvah (31. 5. 2024). Vir
  56. CENTCOM, prestrezanje pošiljke orožja, namenjene Hutijem (januar 2024). Vir
  57. CENTCOM, stanje iskanja pogrešanih pripadnikov Navy SEAL (21. 1. 2024). Vir
  58. Reuters, poročilo o napadu na trgovsko ladjo True Confidence (6. 3. 2024). Vir
  59. CENTCOM, poročilo o uporabi bombnikov B-2 proti huterskim podzemnim skladiščem (16. 10. 2024). Vir
  60. CRS Legal Sidebar, pravna vprašanja ameriških operacij in War Powers (2024). Vir