Donald Trump II — uporaba sile 2025–2026
Ko se je Donald Trump 20. januarja 2025 vrnil v Belo hišo, ni prevzel praznega zemljevida. Ameriške sile so že delovale v Somaliji, Iraku in Siriji, napetosti v Rdečem morju so bile starejše od njegove vrnitve, ameriška…
Umetniška ilustracija.
Ko se je Donald Trump 20. januarja 2025 vrnil v Belo hišo, ni prevzel praznega zemljevida. Ameriške sile so že delovale v Somaliji, Iraku in Siriji, napetosti v Rdečem morju so bile starejše od njegove vrnitve, ameriška vojaška prisotnost v različnih regijah pa se je opirala na pooblastila, ki so preživela več predsednikov. Toda drugi mandat ni bil zgolj upravljanje podedovanih operacij. V naslednjih dvajsetih mesecih so dokumenti zabeležili nove predsedniške ukaze za napade, kampanje proti oboroženim skupinam, poseg v Venezueli, napade na iranske jedrske objekte in nato obsežno vojno proti Iranu.
Ta članek obravnava dogodke in dokaze do 25. septembra 2026. Nekatere operacije se takrat še niso končale. Zato številke umrlih in operativni podatki niso poznejša končna bilanca, temveč časovno opredeljeni zapisi, ki jih je mogoče popraviti le na podlagi dodatnih dokazov. Ključno vprašanje ni, kako Trumpu pripisati čim večji ali čim manjši seštevek smrti. Vprašanje je, kje obstaja dokaz o njegovem neposrednem ukazu, kaj je vojska izvedla na nižji ravni in kdo je v posameznem primeru dejansko povzročil smrt.
Ko predsednik sam reče, da je ukazal napad
Že 1. februarja 2025 je Trump javno dejal, da je odredil napade na pripadnike organizacije Islamska država (ISIS) v Somaliji. Obrambni minister Pete Hegseth je potrdil, da so ameriške sile delovale po predsednikovi usmeritvi in v koordinaciji s somalsko vlado. To ni zgolj politična podpora dolgotrajni kampanji; za začetek konkretne operacije je dokumentirana predsednikova odločitev. V naši metodologiji je to P1 — neposreden ukaz oziroma odločitev, ki je javno sledljiva. [1] [2]
AFRICOM je pozneje ocenil, da je bilo v napadih na območju jamskih kompleksov jugovzhodno od Bosasa ubitih približno 14 pripadnikov ISIS-Somalia, in sporočil, da po njegovi oceni civilisti niso bili ubiti ali ranjeni. Podatek je pomemben, a zahteva natančen opis: gre za uradno vojaško oceno rezultatov napada, ne za neodvisno preverjen seznam imen vseh umrlih. Tudi odsotnost civilnih žrtev v uradni oceni ni dokaz, da je bilo mogoče vsak potencialni učinek napada izključiti z absolutno gotovostjo. [3]
Somalija hkrati pokaže mejo takšnega dokaza. Iz predsednikovega ukaza za eno operacijo ne sledi, da je vsak poznejši napad AFRICOM-a v letih 2025 in 2026 osebno odredil Trump. Nadaljnje protiteroristične operacije lahko potekajo v okviru že obstoječega pooblastila in jih poveljstvo izvaja operativno. To je razlika med P1, političnim okvirom P2 in izvršitvijo P3 — ne lestvica moralne teže, ampak način, kako ostanemo zvesti dokumentirani verigi odločanja.
Veliko večja kampanja se je začela 15. marca 2025 v Jemnu. Trump je javno napovedal obsežno vojaško akcijo proti Hutijem, njegovo poznejše pismo Kongresu pa je izrecno navedlo, da so ameriške sile napade začele po njegovem ukazu. Operacija Rough Rider je sledila že obstoječim spopadom v Rdečem morju pod Bidnovo administracijo, vendar je bila politično in operativno nova Trumpova odločitev. Sam začetek je P1; širša kampanja tvori okvir P2; vsak kasnejši taktični napad ni samodejno nov P1. [4]
Do 27. aprila je CENTCOM poročal o več kot 800 zadetih tarčah, medtem ko je Reuters ob koncu kampanje omenjal več kot tisoč zračnih napadov v skoraj dveh mesecih. Različni številki nista nujno v nasprotju, ker merita različne stvari. Tarča ni enaka napadu, napad ni enak odvrženi bombi in nobena od teh meritev ne pove sama po sebi, koliko ljudi je umrlo. Po omanskem posredovanju sta ZDA in hutijsko gibanje 6. maja pristala na dogovor o prekinitvi medsebojnih napadov. To je konec konkretne faze kampanje, ne dokaz konca vseh vojn v Jemnu. [5] [6]
Pri civilni škodi je zadržanost pri številkah še pomembnejša. Airwars je v osem tednov trajajoči kampanji dokumentiral najmanj 224 domnevnih civilnih smrti, vključno z več deset žrtvami pri Ras Isi in v pripornem centru v Saadi. Te ugotovitve so neodvisna dokumentacija zatrjevanih oziroma ocenjenih žrtev, ne identičen ameriški uradni seštevek. Nekatera poznejša uradna priznanja se nanašajo na iste dogodke, zato jih ne smemo prišteti k Airwarsovi oceni. Izraz »domnevna civilna smrt« tu ne zmanjša človeškega pomena smrti; označi stopnjo dokazne potrjenosti in možnost prekrivanja evidenc. [7] [8]
Iran leta 2025 in nova pravna meja na morju
Junija 2025 je predsednik odredil napade na tri iranske jedrske objekte — Fordow, Natanz in Isfahan. V sporočilu Kongresu je uporabil formulacijo neposredne predsedniške odločitve. Pentagon je operacijo poimenoval Midnight Hammer. Po njegovih opisih je sedem bombnikov B-2 odvrglo štirinajst bomb GBU-57, proti ciljem pa so bile izstreljene tudi rakete Tomahawk; pri celotni operaciji je sodelovalo približno 125 ameriških letal. To so podatki o uporabi sile. O morebitnih smrtnih žrtvah samega napada pa pregledani javni viri do raziskovalnega preseka niso ponudili stabilnega, potrjenega končnega seznama. Zato odgovoren zapis ni »nič mrtvih«, temveč »potrjeno število smrti ni ugotovljeno«. [9] [10] [11]
Administracija je napad utemeljevala z zaščito ameriških interesov in kolektivno samoobrambo Izraela. Toda opis lastne pravne podlage, presoja nujnosti napada ter ocena njegovega dejanskega učinka na iranski jedrski program niso isto vprašanje. Zgodnje satelitske analize so prikazovale veliko materialno škodo, hkrati pa tudi pomembne negotovosti o poškodbah globokih podzemnih objektov. Vprašanja pravne dopustnosti, vojaškega učinka in človeških posledic zato ne smemo zapreti z eno politično izjavo o »popolnem uničenju«. [12]
Le nekaj mesecev pozneje se je uporaba ameriške vojaške sile odprla na drugačnem področju: proti plovilom v Karibskem morju in vzhodnem Pacifiku, ki jih je Washington povezoval s trgovino z drogami. V pismu Kongresu o napadu 2. septembra 2025 je Trump izrecno zapisal, da so ameriške sile delovale po njegovem ukazu. Ameriška stran je sporočila, da je v prvem napadu umrlo enajst ljudi. To je dokaz o neposredno ameriško povzročeni smrti v vojaškem napadu; ni pa še neodvisna dokazna verifikacija identitete, dejavnosti in pravnega statusa vsakega umrlega. [13]
Kampanja se je razvila v Operation Southern Spear. Reuters je sredi avgusta 2026 navajal ameriško priznanje uničenja 67 plovil in smrti več kot 220 ljudi; Associated Press je po septembrskih napadih poročal o najmanj 231 mrtvih v 69 napadih. To sta datirana posnetka hitro spreminjajočega se stanja, ne dve števili za seštevanje. Sporna je že osnovna pravna kategorizacija: ali so osebe na plovilih zakonite vojaške tarče v oboroženem spopadu ali osumljenci kaznivih dejanj, ki jim pripadajo varovala režima izvrševanja zakona? Administracija se je sklicevala na samoobrambo in predsednikova ustavna pooblastila, kritiki pa na prepoved samovoljnih oziroma izvensodnih ubojev. Takšna razprava ne more biti pošteno rešena tako, da sprejmemo katerokoli oznako tarče zgolj zato, ker jo je uporabila vlada. [14] [15]
Nigerija, Sirija in Venezuela: podobna vojaška sredstva, različna pooblastila
Božični dan leta 2025 je prinesel novo ameriško operacijo v Nigeriji. AFRICOM je sporočil, da so bili napadi na tarče ISIS izvedeni po navodilu ameriškega predsednika in obrambnega ministra. Letno poročilo Bele hiše je kot pravni okvir navedlo pooblastilo za uporabo vojaške sile iz leta 2001 ter soglasje nigerijske vlade. To ni ista obrazložitev kot pri napadih na domnevna tihotapska plovila. AFRICOM je v začetni oceni govoril o več ubitih pripadnikih ISIS, vendar brez točnega javno potrjenega števila; take vrzeli ni dopustno zapolniti z ugibanjem. [16] [17]
V Siriji je 13. decembra 2025 napad ISIS v Palmyri ubil dva ameriška vojaka in ameriškega civilnega tolmača. Šest dni pozneje so ameriške in jordanske sile začele Operation Hawkeye Strike. CENTCOM je izrecno navedel, da je bila kampanja začeta po Trumpovi usmeritvi. Uvodni val je po uradnih podatkih zadel več kot 70 ciljev z več kot 100 preciznimi strelivi. Kasnejše partnerske misije so po navedbah poveljstva ubile najmanj sedem pripadnikov ISIS in druge zajele. Prve tri ameriške smrti so posledica napada drugega akterja, ne smrti zaradi ameriškega povračila. Poznejših partnerskih rezultatov pa ni prav pretvoriti v izključno ameriški seštevek. [18] [19]
Dne 3. januarja 2026 je ameriška vojska izvedla napade na ozemlju Venezuele v podporo prijetju Nicolása Madura in Cilie Flores ter njunemu prevozu v Združene države. Predsednikovo pismo Kongresu z dne 5. januarja neposredno potrjuje njegov ukaz. Administracija je operacijo Absolute Resolve utemeljevala kot pomoč ameriškemu kazenskemu pregonu, oprto na predsednikovo ustavno oblast. Memorandum ameriškega urada Office of Legal Counsel je predstavljal domačepravno teorijo, po kateri tovrstna omejena operacija ne doseže nujno ustavnega praga vojne. Toda obstoj takšne teorije sam po sebi ne odloči vprašanj mednarodnega prava, suverenosti Venezuele ali obsega kongresnih pristojnosti. [20] [21]
Tudi število mrtvih je ostalo neenotno. Venezuelske oblasti so poročale o najmanj 24 ubitih pripadnikih varnostnih sil, Kuba o 32 ubitih kubanskih pripadnikih, ameriški uradniki pa so po poročanju Washington Posta ocenili skupno približno 75 mrtvih, vključno s pripadniki varnostnih sil in civilisti. Različni poročevalci lahko deloma opisujejo iste ljudi, drugi pa različne skupine. Zato navedenih 24 venezuelskih in 32 kubanskih pripadnikov ni pravilno prišteti k oceni približno 75 vseh umrlih, ki po navedbah ameriških uradnikov že vključuje varnostne sile in civiliste, ali iz te ocene izločati civilistov, če njihov delež ni jasno ugotovljen. Za politično in moralno presojo je že dejstvo, da je imel predsedniško odrejeni poseg smrtne posledice, pomembno. Za točen statistični zaključek pa je potreben boljši seznam in preverjena atribucija. [22] [23]
Epic Fury: predsednikov ukaz in vojna, ki je ne moremo pripisati enemu orožju
Največja stopnjevanja drugega mandata so se začela 28. februarja 2026 z operacijo Epic Fury proti Iranu. CENTCOM in predsedniško poročanje povezujeta začetek kampanje z neposrednim Trumpovim ukazom. Gre za dokumentirani P1 na ravni odločitve za začetek vojaškega delovanja. CENTCOM je po 38 dneh večjih operacij navajal več kot 10.200 letalskih naletov ter več kot 13.500 napadov oziroma udarov. To sta različni merski kategoriji; nobena ne pomeni števila ubitih. [24] [25] [26]
Ta vojna ni bila omejena na eno državo, enega napadalca ali eno vrsto žrtev. Ameriške in izraelske sile so napadale Iran, Iran je odgovarjal v regiji, širši spopadi pa so prizadeli tudi druge ljudi in ozemlja. Reuters je v zaporednih poročilih o vojni povzel različne, časovno spremenljive podatke: Mednarodna federacija društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca je v zgodnejšem pregledu navajala najmanj 1.900 umrlih v Iranu, skupina HRANA pa je za stanje do 7. aprila poročala o 3.636 mrtvih, med njimi 1.701 civilistu. Ne gre za spodnjo in zgornjo mejo enega samega merjenja, temveč za različna poročevalska preseka in vira. Gre za široke večstranske vojne ocene, ne za neposredno ameriško število ubitih in še manj za število oseb, ki bi jih Trump osebno ukazal ubiti. Če seštevek ne pove, kdo je izvedel kateri napad, je napačno pretvoriti ga v oceno predsednikove osebne smrti povzročajoče odgovornosti. [27]
Prav zato je dogodek v Minabu posebno pomemben. Dne 28. februarja je bila napadena osnovna šola Shajara Tayyiba. Airwars je v raziskovalni različici, uporabljeni do 25. septembra 2026, navajal 157 do 168 mrtvih; med 157 poimensko evidentiranimi je identificiral 123 otrok. Na podlagi razpoložljivih dokazov je napad pripisal verjetnemu ameriškemu delovanju, ne da bi ta neodvisna presoja pomenila že objavljeno priznanje Pentagona. Associated Press je dogodek dodatno rekonstruiral, medtem ko javni ameriški zaključek preiskave v tedanjem kanoničnem zapisu ni bil zaključen oziroma razkrit. Tu obstaja močnejša incidentna povezava z ameriškim napadom kakor pri splošnem iranskem vojnem seštevku, še vedno pa nista isto neodvisna dokazna atribucija in uradno priznanje. Raziskovalna previdnost ne sme postati način brisanja umrlih otrok, a tudi čustvena teža dogodka ne nadomesti zahteve po pravilni identifikaciji odgovorne vojaške sile. [28]
Fotoreportaža AP: posledice napada na šolo v Minabu (september 2026)
Vojna je zahtevala tudi življenja ameriških pripadnikov, vendar jih je treba obravnavati v ločenih skupinah. Reuters je aprila poročal o trinajstih umrlih ameriških vojakih do takratnega premirja. Smrti zaradi sovražnih napadov niso isto kot smrti posadke zaradi operativne letalske nesreče; nobene ne sodijo med civilne žrtve ameriških napadov. Septembra so se pojavila tudi poročila o neskladjih v javnih ameriških seštevkih, ki jih je Pentagon izpodbijal. Zatorej ni pošteno predstaviti ene nerazčlenjene številke ameriških vojaških smrti kot končni causal total. [29] [30]
Po premirju: nove odločitve, ne samodejna nova vojna za vsako dejanje
Maja 2026 je bila nova predsedniška usmeritev javno predstavljena tudi v Nigeriji. Trump in AFRICOM sta poročala o skupni ameriško-nigerijski operaciji proti ISIS, v kateri je bil po njuni oceni ubit Abu-Bilal al-Minuki, skupaj z drugimi pripadniki skupine. Uradni zapis ne poda zanesljivega natančnega skupnega števila mrtvih. Pri nadaljnjih napadih 17. maja ni samodejnega dokaza o novem osebnem ukazu za vsak cilj. Prav tako pravnega argumenta, dokumentiranega za božično operacijo prejšnjega leta, ne smemo nekritično prilepiti na poznejši incident, če konkretna objava pravne podlage ne navede. [31]
Aprilsko premirje ni dokončno zaprlo iranskega konflikta. Predsedniška pisma Kongresu razkrivajo nove ukaze za uporabo sile 9. junija, nato 26. in 28. junija ter 7. julija 2026, ko so Združene države poročale o odgovorih na nove napade na ameriška sredstva oziroma civilno pomorsko plovbo. Ti dogodki so metodološko pomembni, ker niso le nejasna navedba, da se je »vojna nadaljevala«. Obstajajo konkretne nove predsedniške izjave o ukazih, zato jih je mogoče uvrstiti v P1. Toda znotraj vsakega nadaljnjega operativnega vala je še vedno potrebno ločiti politični ukaz, izbiro posamezne tarče in dejanski rezultat napada. [32] [33] [34]
Junija je Trump po poročanju Reutersa izjavil, da so ameriške sile po njegovem ukazu izvedle ciljno usmerjen napad, v katerem je bil ubit Héctor Rusthenford Guerrero Flores, znan kot Niño Guerrero, vodja kriminalne skupine Tren de Aragua. Hegseth in venezuelske oblasti so poročali o njegovi smrti; to so izjave udeleženih oblasti, ne tu neodvisno rekonstruiran potek napada. Dokaz o predsednikovi javni izjavi zato še ne odpravi posebnega pravnega vprašanja, ali je proti domnevnemu voditelju kriminalne organizacije zunaj običajnega bojišča dopustna uporaba vojaške sile in pod katerimi pogoji. Poročane smrti tudi ni dopustno samodejno dodati pomorskemu seštevku Southern Spear, ki zajema druge dogodke. [35]
Julija 2026 sta ameriška in savdska stran izvedli usklajene napade na proiranske oborožene skupine v Iraku. Iraške sile Popular Mobilization Forces so po Reutersu trdile, da je bilo v usklajenih napadih najmanj 20 mrtvih in 32 ranjenih; to je navedba prizadete strani, ne neodvisno potrjen nacionalni razrez žrtev. Pri takšnem primeru je lahko udeležba ameriških sil dokumentirana, vendar to še ne pove, katera država je povzročila vsako posamezno smrt. Brez jasnejše nacionalne atribucije je pravilen opis skupna ameriško-savdska operacija z zatrjevanimi žrtvami, ne trditev, da so Američani sami ubili vseh dvajset ljudi. Enako ni javnega dokaza, da bi Trump osebno izbiral vsako tarčo tega napada. [36]
Kaj lahko rečemo 25. septembra 2026?
Trumpov drugi mandat je do raziskovalnega preseka ponudil več primerov, ko javni dokumenti predsednika neposredno povezujejo z uporabo vojaške sile: Somalijo, novo jemensko kampanjo, napadom na iranske jedrske objekte, prvim napadom na karibsko plovilo, posegom v Venezueli, začetkom Epic Fury in poznejšimi posebej dokumentiranimi povračilnimi krogi. Drugod je dokaz o širšem političnem okviru ali o izvedbi posameznih operacij brez novega osebnega ukaza. Različne pravne utemeljitve — od pooblastila AUMF iz leta 2001 in soglasja države do ustavne oblasti predsednika in zatrjevane samoobrambe — ne tvorijo ene preproste kategorije, ki bi avtomatično razrešila vprašanje zakonitosti.
Človeške posledice so prav tako različno dokumentirane. Pri nekaterih napadih imamo uradno priznanje uporabe sile in oceno mrtvih, pri drugih imena žrtev in neodvisno preiskavo, pri tretjih zgolj nepopoln bojni podatek, pri vojni z Iranom pa tudi širše večstranske seštevke. Civilne smrti niso manj pomembne, če jih ni mogoče uporabiti za primerjalno lestvico predsednikov; prav njihovo dostojanstvo zahteva, da niso zgolj število, ki ga poljubno prestavimo iz stolpca v stolpec. Vprašanje, kdo je ukazal, kdo izvršil in kdo nosi posledice, je temelj odgovornosti, ne ovira zanjo.
Zato ta članek ne sklene s številko, koliko ljudi je »ubil Trump«. Skleniti sme s strožjo ugotovitvijo: neposredne predsedniške odločitve je pogosto mogoče dokumentirati, natančnih smrtnih posledic posameznih sil pa ni vedno mogoče dokazljivo pripisati brez prekrivanja, ugibanja ali napačne razvrstitve. In dokler se operacije nadaljujejo, mora biti vsaka nova ugotovitev časovno označena — ne potihoma dodana staremu, zaklenjenemu zapisu.
Viri in nadaljnje branje
- U.S. Department of Defense, Hegsethova izjava o Somaliji, 1. 2. 2025. Vir
- AFRICOM, prvotni zapis o somalskem napadu, 1. 2. 2025. Vir
- AFRICOM, ocena rezultatov napada na ISIS-Somalia, 11. 2. 2025. Vir
- White House, Trumpovo poročilo Kongresu o napadih na Houthije, marec/april 2025. Vir
- CENTCOM, javni podatki o operaciji Rough Rider, 27. 4. 2025. Vir
- Reuters, Oman posreduje dogovor ZDA–Hutiji, 6. 5. 2025. Vir
- Airwars, preiskava Operation Rough Rider, objava in poznejše spremljanje. Vir
- Airwars, pregled ameriško priznanih civilnih žrtev, 2025. Vir
- U.S. Congress, House Document 119-64, War Powers poročilo o napadih na Iran junija 2025. Vir
- STRATCOM/DoD, uradni operativni opis Midnight Hammer, 22. 6. 2025. Vir
- Associated Press, rekonstrukcija napada na iranske jedrske objekte, 2025. Vir
- Reuters, satelitski podatki in negotovosti pri Fordowu, 22. 6. 2025. Vir
- U.S. Congress, House Document 119-92, War Powers pismo o napadu na plovilo, 8. 9. 2025. Vir
- Reuters, Southern Spear in vprašanje statusa tarč, 15. 8. 2026. Vir
- Associated Press, septembrski seštevek pomorske kampanje, 20. 9. 2026. Vir
- AFRICOM, Nigeria ISIS strike, 25. 12. 2025. Vir
- White House, Use of Military Force and Related National Security Operations, letno poročilo. Vir
- CENTCOM, Hawkeye Strike, 10. 1. 2026. Vir
- CENTCOM, dodatne misije po Hawkeye Strike, 30. 12. 2025. Vir
- U.S. Congress, House Document 119-124, War Powers pismo o Venezueli, 5. 1. 2026. Vir
- DOJ OLC, memorandum o ustavni podlagi operacije v Venezueli, 23. 12. 2025. Vir
- Associated Press, smrtne žrtve operacije v Venezueli, januar 2026. Vir
- Washington Post, ameriška ocena mrtvih v Venezueli, 6. 1. 2026. Vir
- CENTCOM, Operation Epic Fury — pregled operacije. Vir
- U.S. Congress, House Document 119-139, War Powers metadata za Epic Fury, marec 2026. Vir
- CENTCOM, posture statement z operativnimi podatki za Epic Fury, 2026. Vir
- Reuters, primerjava ocen smrtnih žrtev iranske vojne, 7. 4. 2026. Vir
- Airwars, incident v Minabu in rekonstrukcija Associated Press, 2026. Vir
- Reuters, snapshot iranske vojne in ameriških izgub, 8. 4. 2026. Vir
- Reuters, spor o številu ameriških umrlih v iranski vojni, 18. 9. 2026. Vir
- AFRICOM, Nigeria, udar 16. 5. 2026. Vir
- U.S. Congress, House Document 119-162, iranski udari 9. 6. 2026. Vir
- U.S. Congress, House Document 119-167, iranski udari 26. in 28. 6. 2026. Vir
- U.S. Congress, House Document 119-169, iranski udari 7. 7. 2026. Vir
- Reuters, napad na Niña Guerrera, 13. 6. 2026. Vir
- Reuters, ameriško-savdski napadi v Iraku, 29. 7. 2026. Vir