SerijaAmeriški predsedniki in človeška cena vojne Del 9 / 11

Donald Trump — od MOAB do Soleimanija

Donald Trump je 20. januarja 2017 prevzel poveljstvo nad ameriško vojsko v času, ko so Združene države že sodelovale v več vojnah in protiterorističnih operacijah. Ameriška letala so napadala cilje v Iraku, Siriji,…

Umetniška ilustracija.

Donald Trump je 20. januarja 2017 prevzel poveljstvo nad ameriško vojsko v času, ko so Združene države že sodelovale v več vojnah in protiterorističnih operacijah. Ameriška letala so napadala cilje v Iraku, Siriji, Afganistanu, Jemnu in Somaliji, lokalne sile so se bojevale ob ameriški podpori, predsedniku pa so bili na voljo različni načini spreminjanja pravil, prioritet in razporeditve sil. Nekatere Trumpove odločitve so bile izrecni ukazi za določeno operacijo. Druge so določile širši okvir, v katerem so poveljniki odločali o posameznih napadih.

Prav v tej razliki se skriva osrednje vprašanje: kje je dokumentirano predsednikovo povelje, kje politična odgovornost za nadaljevanje ali pospešitev vojne in kje smrt, ki jo je povzročila ameriška oborožena sila? Vojna, ki poteka med mandatom določenega predsednika, ni nujno vojna, ki jo je ta začel. Toda tudi podedovana vojna ne pomeni odsotnosti odgovornosti za nove odločitve. Za razlikovanje ravni odgovornosti uporabljamo tri kategorije: P1 je dokumentirana predsedniška odločitev ali ukaz, P2 okvir politike ali kampanje, P3 pa izvedba na operativni ravni. Kategorije opisujejo odločitveno verigo, ne števila žrtev. Ta članek zato ne išče ene številke »Trumpovih mrtvih«. Sledi odločitvam in posledicam, ob katerih je mogoče natančno povedati, kaj vemo in česa ne.

Mosul in Raqqa: podedovana vojna, nova odločanja

Operacija Inherent Resolve (OIR), ameriško vodena kampanja proti organizaciji Islamska država (ISIS) v Iraku in Siriji, se je začela pred Trumpovim mandatom. Ko je postal predsednik, je bitka za Mosul že trajala več kot tri mesece. Dne 28. januarja 2017 je Trump odredil pripravo novega načrta za poraz ISIS, med drugim s pregledom veljavnih omejitev in priporočili za morebitne spremembe. Takšna predsedniška zahteva je dokumentirana neposredna politična odločitev, ni pa sama po sebi dokaz, da je predsednik osebno odobril vsak kasnejši cilj ali spremenil pravila uporabe sile. [1]

Na tiskovni konferenci 19. maja 2017 je obrambni minister James Mattis opisal pospešitev kampanje, več delegiranega odločanja in taktični premik od potiskanja nasprotnika z območij k njegovemu obkoljevanju. Na istem nastopu je povedal, da se pravila uporabe sile v Iraku in Siriji niso spremenila. V analizi odgovornosti morata ti dve trditvi ostati skupaj: politični okvir se je spreminjal, iz tega pa ne sledi, da so bile vse omejitve pri izbiri ciljev formalno odpravljene. Nekatere spremembe pri odobravanju napadov so se poleg tega začele že decembra 2016, pred menjavo predsednika. [2] [3]

Dne 17. marca 2017 je ameriško letalo med bitko za zahodni Mosul odvrglo eno bombo GBU-38 na pripadnika ISIS. Uradna preiskava je potrdila 105 smrtnih žrtev med civilisti v napadeni in sosednji stavbi, dodatnih 36 ljudi pa je ostalo nepojasnjenih. Preiskovalci so kot pomemben dejavnik navedli eksplozive, ki jih je v stavbi namestil ISIS. Ne glede na pojasnilo mehanizma porušitve ostaja potrjeno, da je bila uporabljena ameriška bomba in da gre za primer neposredno pripisljivega ameriškega napada. Javni dokazi pa ne kažejo, da bi Trump osebno izbral to stavbo za cilj. Tudi 36 nepojasnjenih oseb ne smemo avtomatično prišteti k 105 potrjenim mrtvim. [4]

Ko se vprašanje razširi na celoten Mosul, se spremenijo tudi številke in njihov pomen. Airwars je za celotno mosulsko bitko, ki se je začela že oktobra 2016, ocenil med 1.066 in 1.579 verjetnih civilnih smrti zaradi napadov koalicije; za fazo zahodnega Mosula v Trumpovem mandatu najmanj 626. Amnesty International je v drugače opredeljenem območju in obdobju predstavila veliko širšo oceno 5.805 civilistov, ki bi jih lahko ubili napadi iraških sil in ameriško vodene koalicije skupaj. Teh rezultatov ni mogoče sešteti: prekrivajo se po žrtvah, času in prostoru, hkrati pa različno opredeljujejo povzročitelje. [5] [6]

V sirskem mestu Raqqa je Trump maja 2017 odobril neposredno oboroževanje kurdskih elementov Sirskih demokratičnih sil (SDF). To je bila resnična predsedniška odločitev o partnerski kopenski sili. Ofenziva, ki se je začela junija, pa ni bila izključno ameriška kopenska operacija: SDF je vodila spopade na terenu, koalicija je zagotavljala letalstvo, topništvo, obveščevalno podporo in svetovanje. Amnesty in Airwars sta v večletni preiskavi dokumentirala več kot 1.600 civilnih smrti, ki jih pripisujeta neposrednim zračnim in topniškim napadom ameriško vodene koalicije med osvajanjem Raqqe. Ta dokumentacija je pomemben zapis o človeških posledicah kampanje, vendar koalicijski rezultat ni isto kot posebej dokazana vsota smrtnih žrtev ameriških oboroženih sil. [7] [8]

Ni torej dvoma, da so se med Trumpovim mandatom podedovane operacije nadaljevale z visoko intenzivnostjo in veliko civilno škodo. Vendar mora poštena razprava o vzročnosti ločeno obravnavati predsednikovo usmeritev, vojaško načrtovanje, izvedbo konkretnih napadov ter neodvisno rekonstruirane smrti. Trditev, da je vsaka dokumentirana civilna smrt nastala zato, ker je Trump delegiral odločanje, bi zahtevala drugačen dokaz od ugotovitve, da je delegacijo podpiral.

Afganistan: simbol velike bombe in dejanska veriga poveljevanja

Dne 13. aprila 2017 so ameriške sile v provinci Nangarhar proti podzemnemu kompleksu ISIS-K uporabile GBU-43/B, znano kot MOAB, eno največjih konvencionalnih bomb v ameriškem arzenalu. Napad je takoj postal simbol Trumpovega odnosa do vojaške sile. Toda simbolika novice ni enaka dokumentaciji o poveljevanju: javna poročila so navajala, da je general John Nicholson že imel pooblastilo za uporabo tega orožja in za konkretni napad ni potreboval posebne Trumpove odobritve. Šlo je za ameriško izvedbo znotraj obstoječega operativnega okvira, ne za dokazani predsednikov ukaz glede konkretnega cilja. [9] [10]

Afganistanski uradniki so sprva poročali o 36, nato o približno 94 ubitih pripadnikih ISIS-K. Iz pregledanih javnih dokazov ne izhaja neodvisno potrjena končna ocena števila ubitih borcev v tem napadu. Poročilo UNAMA za prvo polovico 2017 ni dokumentiralo civilnih žrtev samega napada MOAB. To je treba zapisati natančno: odsotnost dokumentiranih civilnih žrtev v konkretnem viru ni ista logična trditev kot absolutna gotovost, da škode ni bilo. Prav tako domnevnega števila ubitih borcev ni dopustno pretvoriti v osebno predsedniško bilanco. [11] [12]

Drugačen dokazni položaj je nastal poleti 2017. Trump je obrambnemu ministru Mattisu delegiral pristojnost za odločanje o obsegu ameriških sil, 21. avgusta pa javno predstavil South Asia Strategy. Strategija je namesto vnaprej napovedanih koledarskih rokov poudarjala razmere na terenu, pritisk na oborožene nasprotnike in širši regionalni okvir, vključno s Pakistanom. Šlo je za neposredno predsednikovo strateško odločitev. Pri primerjavi velikosti kontingenta je pomembno, da je Pentagon leta 2017 popravil računovodsko poročanje: približno 8.400 prej javno navedenih vojakov in približno 11.000 dejansko prisotnih pred okrepitvijo nista enakovredni izhodišči za računanje rasti. [13] [14]

Povečan zračni pritisk je razviden iz statistik ameriškega letalstva. AFCENT je evidentiral 1.337 odvrženih oziroma uporabljenih kosov zračnega orožja v Afganistanu leta 2016, 4.361 leta 2017, 7.362 leta 2018 in 7.423 leta 2019. Te številke merijo orožja, ne števila napadov, ljudi ali žrtev. UNAMA je obenem dokumentirala civilno škodo zračnih operacij in ločevala delovanje mednarodnih sil od afganistanskih vladnih zračnih sil. Pri posamičnih škodnih dogodkih je treba zato nadaljevati do nacionalne ali operativne atribucije; leta 2019 v poročanju UNAMA navedenih 546 civilnih smrti zaradi zračnih napadov mednarodnih sil ni avtomatično 546 ameriških ali predsedniško ukazanih smrti. [15] [16]

Leta 2020 se je težišče premaknilo k pogajanjem in umiku. Sporazum v Dohi, podpisan 29. februarja 2020 med ZDA in talibani, je predvidel fazno zmanjšanje ameriških sil in časovno pogojeno nadaljnje umikanje. To ni bila že dosežena trajna prekinitev ognja v celotnem Afganistanu. Trump je nato posebej odredil zmanjšanje ameriške navzočnosti na 2.500 vojakov do 15. januarja 2021. Ta odločitev je njegova, medtem ko so poznejše Bidenove spremembe časovnice in izvedba končnega umika predmet naslednjega članka. [17] [18]

Sirija zunaj vojne proti ISIS: Shayrat in Douma

Napad na sirsko letalsko bazo Shayrat aprila 2017 sodi v drug okvir kot operacija Inherent Resolve. ZDA so na bazo 6.–7. aprila izstrelile 59 raket Tomahawk po poročilih o kemičnem napadu v Khan Shaykhunu. Trumpova Bela hiša je v uradnem obvestilu kongresu izrecno navedla, da je bil napad izveden po predsednikovem ukazu. Tu je dokaz za neposredno predsedniško odločitev bistveno trdnejši kot pri izbiri tarče za MOAB ali Al-Jadidah. [19] [20]

Toda predsednikov ukaz za uporabo sile ni samodejno odgovor na vprašanje o zakonitosti in smrtnih žrtvah. Sirijski vojaški viri so poročali o šestih umrlih vojakih, državni mediji o devetih civilistih; ameriška poročila niso potrdila enakega nabora civilnih smrti, kongresni raziskovalni pregled pa je opozoril na omejitve neodvisne potrditve. Nepovezanih in nasprotujočih si poročil ne smemo sešteti v navidezno zanesljiv total. Washington je napad doma utemeljeval s predsednikovimi ustavnimi pooblastili, mednarodnopravna upravičenost brez novega pooblastila Varnostnega sveta in brez soglasja Sirije pa je ostala predmet spora. [21]

Podobno časovno razlikovanje zahteva april 2018. Zahodne države so po poročilih o kemičnem napadu v Doumi 13.–14. aprila izvedle skupne napade na sirske objekte. Organizacija za prepoved kemičnega orožja (OPCW) tedaj še ni opravila terenskega pregleda prizorišča. Njena poznejša misija FFM je našla utemeljeno podlago za sklep o uporabi strupene kemične snovi, skladne z molekularnim klorom; kasnejša skupina IIT je v letu 2023 pripisala odgovornost sirskim zračnim silam in obravnavala 43 imenovanih umrlih. Spori o preiskavi in ugovori obstajajo ter sodijo v zgodovinski pregled, vendar jih ni pošteno predstavljati, kot da so bili rezultati poznejše forenzike na voljo predsedniku že ob njegovem ukazu. Prav tako umrli zaradi prvotnega kemičnega dogodka niso mrtvi zaradi zahodnega povračilnega napada. [22] [23]

Skupna ameriška, britanska in francoska operacija je uporabila 105 raket oziroma drugih kosov orožja, od tega 85 ameriških. Trump je napad izrecno odredil, vojska pa je izvedla operativno načrtovanje in napade. Pentagon tedaj ni poročal o potrjenih civilnih smrtih zaradi zahodnega udara; odsotnost pozitivno potrjene številke ni dokaz o vseh možnih posledicah. Tudi tu je treba ločiti ameriško notranjepravno utemeljitev, britansko sklicevanje na humanitarno intervencijo in sporno mednarodnopravno presojo. [24] [25]

Jemen: ameriški napadi in ameriška podpora niso ena kategorija

Jemen razkrije, kako hitro lahko beseda »ameriško sodelovanje« prikrije dve različni zgodbi. ZDA so neposredno izvajale protiteroristične operacije proti AQAP in drugim oboroženim skupinam, hkrati pa so podpirale savdsko vodeno koalicijo v širši jemenski vojni. Podpora koaliciji se je začela že leta 2015, v Obamovem mandatu. Trump je to politiko podedoval, jo v pomembnih delih nadaljeval in sprejemal lastne odločitve o njej. Posamični napad savdskih sil z ameriško izdelano bombo ni zato samodejno neposreden ameriški zračni napad; logistična, obveščevalna in prodajna vloga ZDA pa je še vedno relevantna za presojo politike in odgovornosti. [26]

Dne 29. januarja 2017 je ameriška posebna enota izvedla napad v Yakli. Načrtovanje je imelo korenine v predhodni administraciji, Trump pa je 26. januarja odobril njegovo izvedbo. To je jasen primer, v katerem ločimo predsedniško dovoljenje operacije od poznejših taktičnih odločitev na terenu. Med operacijo je umrl tudi ameriški pripadnik specialnih sil, kar je lastna operativna izguba, ne smrt civilne žrtve ameriškega napada. [27]

O civilnih smrtih v Yakli se uradni in neodvisni podatki pomembno razlikujejo. Poznejše ameriško vojaško poročilo je uporabljalo razpon od štiri do dvanajst umrlih civilistov. Human Rights Watch je na podlagi terenske raziskave poročal o vsaj štirinajstih mrtvih, med njimi devetih otrocih. Raziskovalci organizacije The Bureau of Investigative Journalism so objavili navedbe vaščanov o 25 civilnih smrtih. Te ocene govorijo o istem napadu: ne tvorijo treh ločenih dogodkov in se ne smejo sešteti. Razlika med njimi je pomembna za kritiko preglednosti in odgovornosti, ne pa dovoljenje za poljubno izbiro »pravilne« številke. [28] [29] [30]

Ameriška protiteroristična kampanja je v letu 2017 močno povečala intenzivnost; CENTCOM je poročal o več kot 120 napadih in več kopenskih operacijah. Toda tudi velik obseg delovanja ni število mrtvih. Poleg tega je Trumpova administracija vzdrževala različne oblike podpore savdsko vodeni koaliciji. Pri napadu na šolski avtobus v Dhahyanu avgusta 2018 je Human Rights Watch identificiral 34 ubitih civilistov, med njimi 26 otrok, ter dokumentiral povezavo z ameriškim izvorom uporabljene municije. Napad je pripisan koaliciji; ameriško orožje je bistvena povezava z ameriško politiko prodaje in podpore, vendar brez dodatnih dokazov ne spremeni neposrednega izvajalca napada v ameriško letalstvo. ZDA so novembra 2018 prekinile zračno dolivanje goriva koaliciji, druge oblike sodelovanja pa niso preprosto izginile. [31] [32] [33]

Takšno razlikovanje ni moralna oprostitev. Politično vprašanje ostaja, kaj je administracija vedela o civilni škodi partnerjev, kakšne možnosti za omejitev podpore je imela in kako jih je uporabila. Dokazna poštenost samo preprečuje, da bi se podpora in neposredna izvedba stopili v isto kategorijo ali da bi celotne jemenske smrti zaradi vojne, lakote in bolezni postale osebni seštevek Trumpovih ukazov.

Somalija: več napadov in dve različni evidenci civilnih smrti

Marca 2017 je Trump odobril razširjena pooblastila za ameriške natančne napade v delu Somalije. Ameriške operacije proti skupini al-Shabaab so sicer potekale že prej. Politični premik je pomemben, ker je spremenil okvir, v katerem so lahko poveljniki ukrepali, ne dokazuje pa, da je predsednik posebej podpisal odločitev za vsako poznejšo raketo. Podatki za posamezna leta kažejo izrazito povečanje števila napadov, vendar se letna štetja med viri in opredelitvami lahko razlikujejo. [34] [35]

Še večja razlika nastane pri civilnih žrtvah. AFRICOM je sprva zavračal več očitkov o civilnih smrtih, nato pa je nekatere dogodke priznal in naknadno ponovno preiskoval. Po uradnih ugotovitvah, zabeleženih v raziskavi do 25. septembra 2026, je za pet neprekrivajočih se incidentov v obdobju Trumpovega prvega mandata priznanih najmanj šest mrtvih in enajst ranjenih civilistov. Pri dogodku El Buur iz aprila 2018 je uradna ocena v kasnejši reviziji narasla s prvotno priznanih dveh na tri umrle. Airwars je za širši niz prijavljenih civilnih smrti v istem predsedniškem obdobju ocenil razpon 134–174 domnevnih smrtnih žrtev. Uradni priznani minimum in neodvisna množica verjetnih oziroma domnevnih smrti nista dve metodi za isti gotovi total; opisujeta različna dokazna praga in različne primere. [36] [37] [38]

Amnesty International je že leta 2019 podrobno raziskala primere iz Spodnje Šabele in opozorila, kako težko je žrtvam doseči preiskavo, kadar vojaška evidenca najprej zanika njihovo smrt. Kritična presoja zato potrebuje oboje: uradna priznanja kot preverljive minimalne dogodke in neodvisno preverjanje kot orodje za odkrivanje izpuščenih primerov. Nobena od obeh vrst dokazne evidence sama po sebi ni nezmotljiva. Odgovornost ni zgolj vprašanje, katero številko izbrati, temveč tudi, ali institucija napake odkrije, popravi in pojasni. [35]

Trump je decembra 2020 odredil premestitev večine ameriških sil iz Somalije na druge položaje. Premestitev je bila resnična odločitev o razporeditvi sil, ne neposreden smrtni dogodek in ne dokaz, da so ameriške protiteroristične zmogljivosti v regiji prenehale obstajati. Ta razlika je pomembna za naslednjo administracijo, ki je podedovala operativno navzočnost v spremenjeni obliki. [39]

Od Baghdadija do Soleimanija: ko je predsedniški ukaz neposreden

Operacija proti vodji ISIS Abu Bakru al-Baghdadiju oktobra 2019 je imela izrecno Trumpovo odobritev. Ameriški vojaški poveljnik je pozneje pojasnil, da je ameriška sila v napadenem kompleksu neposredno ubila pet pripadnikov ISIS, Baghdadi pa je umrl, ko je sprožil lastni eksplozivni jopič; v eksploziji sta umrla tudi dva otroka. Ti smrti sta se zgodili med ameriško odobreno operacijo, vendar njun neposredni mehanizem ni bil ameriška bomba ali krogla. Dodatne lokalne obtožbe o škodi civilistom ostajajo sporni primeri in jih ni primerno izbrisati zgolj zato, ker jih uradna stran ni priznala. [40] [41]

Decembra istega leta je napetost med ameriškimi silami in proiranskimi milicami v Iraku prerasla v novo zaporedje napadov. V raketnem napadu na bazo K-1 27. decembra je bil ubit ameriški pogodbenik. Pentagon je napad pripisal Kata'ib Hezbollah, skupina pa je pripisovanje zavrnila. Ameriška letala so 29. decembra napadla pet objektov milice v Iraku in Siriji, po navedbah lokalnih in milicijskih virov pri tem ubila približno 25 ljudi. To so neposredne posledice ameriških napadov, toda javna dokumentacija, uporabljena v raziskovalnem masterju, ne zadošča za trditev, da je Trump osebno izbral cilje 29. decembra. Napad na K-1, ameriško povračilo in kasnejši napad na veleposlaniško območje so različni dogodki v isti eskalacijski verigi. [42] [43]

Z napadom 3. januarja 2020 na vozila pri bagdadskem letališču se dokazna sled spremeni. Ameriško obrambno ministrstvo je javno sporočilo, da je bil napad na iranskega generala Kasema Soleimanija izveden po predsednikovem navodilu; Trump je to sam potrdil. V napadu je po kasnejših poročilih umrlo deset ljudi, med njimi Soleimani in Abu Mahdi al-Muhandis. To je primer neposrednega predsedniškega ukaza in neposredno ameriško povzročene smrti, vendar je treba tudi tu razlikovati med potrjeno odločitvijo, natančnostjo identifikacije vseh spremljevalcev in zakonitostjo napada. [44] [45]

Administracija je trdila, da je Soleimani načrtoval bližnje napade na ameriško osebje in objekte. Predstavljeni javni dokazi so bili predmet spora, tudi glede Trumpove kasnejše podrobnejše navedbe o štirih veleposlaništvih. V ameriškem notranjepravnem okviru je administracija navedla predsednikove ustavne pristojnosti in pooblastilo AUMF iz leta 2002. [46] V Varnostnem svetu OZN pa se je sklicevala na samoobrambo po 51. členu Ustanovne listine. Posebna poročevalka OZN je podala nasprotno pravno oceno, ZDA pa so njene sklepe zavrnile. Gre za dokumentirano pravno nestrinjanje, ne za sodbo Meddržavnega sodišča, ki bi jo lahko pripisali eni od strani. [47] [48]

Iran je 8. januarja izstrelil balistične rakete na oporišča z ameriškimi vojaki. Ameriških smrtnih žrtev v tem napadu niso poročali, kasnejši zdravstveni pregledi pa so ugotovili 110 primerov travmatske poškodbe možganov. To so poškodbe, ne smrti. V širšem vzdušju eskalacije je iranska zračna obramba 8. januarja 2020 sestrelila ukrajinsko potniško letalo PS752; umrlo je vseh 176 ljudi na krovu. [49] Tragedija spada v zgodovino posledic nevarnega stopnjevanja konflikta, vendar je neposredni povzročitelj sestrelitve drug akter. Če bi jo brez pojasnila uvrstili v rubriko ameriških neposrednih ubojev, bi izbrisali prav vzročno razlikovanje, ki ga takšna raziskava potrebuje. [50]

Odgovornost ni en seštevek

Prvi Trumpov mandat ni bil samo nadaljevanje in tudi ne samo začetek novih vojn. Na eni strani so bili podedovani Afganistan, Irak, Sirija in ameriške protiteroristične operacije; na drugi predsednikove lastne odločitve o pospešitvi, oboroževanju partnerjev, prerazporeditvi sil in nekaterih izrecno odobrenih napadih. Nekateri primeri omogočajo natančno povezavo ukaza s smrtnimi posledicami. Pri drugih je potrjena širša politična pristojnost, odgovornost za izvedbo pa leži v večstopenjski vojaški ali koalicijski verigi.

Prav tako ni enotne kategorije »mrtvih v Trumpovih vojnah«. Uradno potrjena civilna smrt v ameriškem napadu ni isto kot neodvisna ocena civilnih smrti v koalicijski kampanji; sovražnikovi mrtvi niso civilne žrtve, žrtve drugih akterjev niso neposredni ameriški napadi, ranjeni pa niso mrtvi. Poročila se lahko prekrivajo in naknadno popravljajo. Te razlike niso izgovor za odsotnost moralne presoje. Nasprotno: šele ko vemo, kdo je odločil, kaj se je zgodilo in s kakšno dokazno gotovostjo, lahko odgovorno presodimo odločitve, ki so ljudem vzele življenje.

Družba lahko od predsednika zahteva, da odgovori za izbiro in nadaljevanje uporabe sile, za obseg pooblastil ter za sposobnost države, da prizna civilne žrtve in preveri lastne napake. Ne potrebuje pa izmišljene vsote, da bi postavila resno vprašanje: koliko odgovornosti nosi tisti, ki ima moč ukazati, koliko tisti, ki ukaz izvrši, in kaj dolgujejo oboji ljudem, ki posledic niso izbrali?

Viri in nadaljnje branje

  1. White House, NSPM-3 (28. 1. 2017). Vir
  2. DoD, Mattis/Dunford/McGurk, briefing (19. 5. 2017). Vir
  3. HRW, december 2016 strike-vetting pred Trumpom. Vir
  4. CENTCOM, izvršni povzetek preiskave Al-Jadidah (25. 5. 2017). Vir
  5. Airwars, letna ocena 2017. Vir
  6. Amnesty International, civilna katastrofa Zahodnega Mosula. Vir
  7. DoD, odločitev za opremo kurdskih elementov SDF. Vir
  8. Amnesty/Airwars, Raqqa (25. 4. 2019). Vir
  9. DoD, MOAB/Achin. Vir
  10. Military Times/AP, Nicholsonovo pooblastilo za MOAB. Vir
  11. RFE/RL, poročila afganistanskih uradnikov o žrtvah MOAB (15. 4. 2017). Vir
  12. UNAMA, poročilo za prvo polovico 2017. Vir
  13. White House, South Asia Strategy, 21. 8. 2017. Vir
  14. DoD, popravljeno štetje ameriških vojakov v Afganistanu (30. 8. 2017). Vir
  15. AFCENT, Airpower Summary December 2020. Vir
  16. UNAMA, Afghanistan 2019 civilne žrtve. Vir
  17. U.S.–Taliban Agreement, UN Peacemaker. Vir
  18. DoD, Trumpovo zmanjšanje do 2.500. Vir
  19. White House, War Powers letter o Shayratu. Vir
  20. CENTCOM, Shayrat 59 raket. Vir
  21. CRS, pregled Sirije in napada. Vir
  22. OPCW, FFM Douma (1. 3. 2019). Vir
  23. OPCW IIT, Douma (27. 1. 2023). Vir
  24. White House, War Powers poročilo o Siriji (april 2018). Vir
  25. DoD, aprilski napad na Sirijo (2018). Vir
  26. Obama White House, začetna podpora savdsko vodeni koaliciji (25. 3. 2015). Vir
  27. White House, avtorizacija Yakla (2. 2. 2017). Vir
  28. DoD, Annual Report on Civilian Casualties in 2020 — retroaktivna ocena Yakla. Vir
  29. Human Rights Watch, Yakla (24. 2. 2017). Vir
  30. TBIJ, terenska raziskava Yakla. Vir
  31. CENTCOM, Yemen 2017 več kot 120 napadov / CT kampanja (20. 12. 2017). Vir
  32. HRW, Dhahyan šolski avtobus (2. 9. 2018). Vir
  33. DoD, ustavitev dolivanja goriva koaliciji (9. 11. 2018). Vir
  34. DoD, Somalia razširitev pooblastil (30. 3. 2017). Vir
  35. Amnesty, Somalia (2019). Vir
  36. AFRICOM, FY2025 Q2 civilian casualty report. Vir
  37. Airwars, Somalia by U.S. president. Vir
  38. Airwars, »Annual Report 2020«, Somalija, str. 22–23. Vir
  39. DoD, Somalia force posture (4. 12. 2020). Vir
  40. DoD/CENTCOM, Baghdadi (30. 10. 2019). Vir
  41. Airwars, Baghdadi allegations. Vir
  42. DoD, Kata'ib Hezbollah response (29. 12. 2019). Vir
  43. Associated Press, poročane žrtve napadov na KH (30. 12. 2019). Vir
  44. DoD, Soleimani strike statement (2. 1. 2020 U.S. time). Vir
  45. Trump White House, Soleimani remarks (3. 1. 2020). Vir
  46. Bela hiša, »Presidential Veto Message to the Senate for S.J. Res. 68« (6. 5. 2020). Vir
  47. ZDA, pismo Varnostnemu svetu OZN S/2020/20 — 51. člen. Vir
  48. UN Special Rapporteur, A/HRC/44/38. Vir
  49. Transportation Safety Board of Canada, »Release of Iran’s Final Safety Investigation Report into the Downing of PS752« (18. 3. 2021). Vir
  50. CENTCOM, TBI testimony. Vir