Barack Obama — surge, droni, Libija in vojna na daljavo
Ko je Barack Obama januarja 2009 prevzel predsedniški položaj, je ameriška vojska že več let delovala v Afganistanu in Iraku.
Umetniška ilustracija.
Ko je Barack Obama januarja 2009 prevzel predsedniški položaj, je ameriška vojska že več let delovala v Afganistanu in Iraku. Obenem so se zunaj običajnih bojišč razvijale tajne protiteroristične operacije. Nova administracija je obljubljala drugačno usmeritev, vendar se za prebivalce krajev, nad katerimi so letala in brezpilotni sistemi še naprej uporabljali orožje, politična zamenjava ni nujno kazala kot konec vojne. Kaj je Obama dejansko podedoval, katere operacije je sam odobril in katerih smrti ne moremo pošteno pripisati enemu predsedniku?
Za odgovor potrebujemo več kakor seznam konfliktov in seštevek umrlih. V tej seriji P1 pomeni dokazljivo neposredno predsedniško odločitev ali ukaz; P2 strateški oziroma politični okvir kampanje; P3 pa izvedbo posamezne operacije. Pri mrtvih ločujemo neposredno ameriško uporabo sile (DIRECT-US), koalicijsko uporabo sile (US-LED / COALITION), celotne izgube vojne z več povzročitelji (WAR-TOTAL / MULTI-ACTOR) in poznejše, posredne posledice (INDIRECT / LEGACY). To niso oznake za pravno obsodbo. So način, da politično odgovornost, neposredno povzročitev in negotovost obravnavamo vsako zase.
Afganistan: podedovana vojna in lastna odločitev za povečanje sil
Vojna v Afganistanu se je začela leta 2001 pod Georgeem W. Bushem; Obama zanjo ni sprejel začetne odločitve P1. Vendar to še ne pomeni, da je bil med svojim mandatom le pasivni upravljavec. Februarja 2009 je odobril približno 17.000 dodatnih ameriških vojakov, marca pa napovedal še približno 4.000 pripadnikov za usposabljanje afganistanskih varnostnih sil. Predstavil je cilj oslabiti Al Kaido in preprečiti, da bi Afganistan znova postal njeno varno oporišče. [1] [2]
Ker se razmere niso izboljševale po pričakovanjih, je 1. decembra 2009 na vojaški akademiji West Point napovedal dodatno napotitev 30.000 vojakov. Širšo strategijo je spremljala napoved, da se bo julija 2011 začel prenos odgovornosti in umik dela ameriških sil. Približno 100.000 ameriških vojakov na poznejšem vrhuncu povečanja sil ni pomenilo le številke na organizacijski preglednici: prineslo je več patrulj, operacij, zračnega varovanja in stikov z lokalnim prebivalstvom. Toda število napotenih vojakov samo po sebi ne pove, koliko ljudi je umrlo. [3] [4]
Obamova odločitev o dodatnih silah je dokumentirani P1 za povečanje vojaške prisotnosti, nadaljnja afganistanska strategija pa P2. Ločeno vprašanje je, kaj se je zgodilo pri konkretnih napadih. Ameriška in zavezniška poveljstva so v tem času zaostrovala tudi omejitve uporabe ognja zaradi zaščite civilistov; letna poročila UNAMA dokumentirajo, da so civilisti kljub tem ukrepom še naprej umirali tudi zaradi zračnih napadov. Obstoj takšnih pravil je pomemben, saj kaže, da nevarnosti civilnih izgub niso preprosto zanikali. Vendar pravila ni mogoče zamenjati z dokazom, da je bilo vsako streljanje upravičeno ali da se napake niso dogajale. [5]
Februarja 2010 je bil v provinci Uruzgan konvoj Afganistancev napačno prepoznan kot sovražna skupina. V ameriškem preiskovalnem povzetku, ki ga obravnava vojaška strokovna publikacija, je navedeno do 23 ubitih in dvanajst ranjenih. Tehnološko opazovanje ni preprečilo napačne interpretacije podatkov; odločitev o uporabi sile je nastala skozi operativno verigo, ne z osebno predsednikovo identifikacijo vozil. To je primer DIRECT-US / P3, ne dokaz, da je Obama izbral ta konvoj kot cilj. [6]
Še hujši in bolj nedvoumen ameriški incident se je zgodil 3. oktobra 2015. Letalo AC-130 je v Kunduzu napadlo bolnišnico organizacije Zdravniki brez meja (MSF). Ameriška preiskava je opisala zgrešeno identifikacijo objekta, komunikacijske in tehnične napake ter napake ljudi v poveljniški verigi; ameriško obrambno ministrstvo je navedlo 42 umrlih in disciplinske ukrepe proti šestnajstim pripadnikom. Odgovornost ameriških sil za sam udar je dokumentirana. Dokaz, da je Obama osebno ukazal napad na bolnišnico, pa ni. Prav razlika med tema trditvama preprečuje tako zanikanje ameriške odgovornosti kakor pripisovanje nedokazanega osebnega ukaza. [7]
Leta 2011 se je začel umik dela sil. Napoved formalnega zaključka glavne ameriške bojne misije ob koncu leta 2014 pa ni pomenila popolnega odhoda: nadaljevali so se usposabljanje, svetovanje in protiteroristične operacije. Zaradi poslabšanja razmer je Obama leta 2015 in 2016 spremenil načrt nadaljnjega zmanjševanja sil; do konca mandata je predvidel približno 8.400 ameriških vojakov. Hkrati so v Afganistanu umrli ljudje tudi zaradi talibanskih in drugih protivladnih napadov ter dejanj afganistanskih vladnih sil. [4] [8] [9]
Poročilo UNAMA je za leto 2016 dokumentiralo 3.498 ubitih in 7.920 ranjenih civilistov zaradi delovanja različnih akterjev. Pri zračnih operacijah je razločilo afganistanske sile, mednarodne vojaške sile in primere, v katerih izvajalca ni moglo zanesljivo določiti. Takšnega nacionalnega poročila ni mogoče prevesti v eno samo številko »Obamovih ameriških civilnih smrti«. To ne izključuje ameriških incidentov, kakršna sta Uruzgan in Kunduz; pomeni, da je za pošteno pripisovanje potrebno več dokazov kot datum na koledarju. [5]
Abbottabad: predsedniška odobritev konkretne operacije
V Pakistanu je 1. maja 2011 ameriška posebna enota ubila Osamo bin Ladna. V svoji javni izjavi je Obama povedal, da je operacijo odobril in da so sile delovale po njegovem navodilu. To je drugačna raven odgovornosti kot pri napačno izbranem cilju v Kunduzu: pri Abbottabadu obstaja neposreden dokaz o predsedniški odobritvi posebne operacije, torej P1. Bela hiša je nato pojasnila, da je bila varna predaja načeloma predvidena kot možnost, če bi bila dejansko izvedljiva. Javni dokumenti pa ne omogočajo, da bi z gotovostjo rekonstruirali vsako taktično sekundo v kompleksu. [10]
Abbottabad ni bil napad z dronom. Vseeno razkriva značilnost obdobja: vrh izvršne oblasti je lahko odobraval omejene, zelo usmerjene operacije v tujini, ne da bi tam potekala velika ameriška kopenska kampanja. Prav zato ni dovolj, da pri naslednjih dogodkih v isto kategorijo vržemo brezpilotna letala, posebne enote, rakete in letalske napade.
Vojna na daljavo: manj ameriških vojakov na tleh ne pomeni manj vprašanj
Obama ni izumil oboroženih brezpilotnih letal niti tajnih ciljnih operacij. Podedoval je program, ki ga je uporabljala že Busheva administracija, in ga nato bistveno razširil. Raziskava Bureau of Investigative Journalism je za Pakistan, Jemen in Somalijo v Obamovih dveh mandatih zabeležila 563 ameriških napadov, večinoma z droni, v primerjavi s 57 med Bushevim predsedovanjem. Po istem neodvisnem registru je v njih umrlo po ocenah 384–807 civilistov. Gre za analizo določene geografije in metode zbiranja podatkov, ne za popoln svetovni seštevek vseh ameriških napadov. [11]
MQ-9 Reaper na Hurlburt Fieldu na Floridi, 3. maj 2014 (Staff Sgt. John Bainter).
Besedna zveza napad z dronom pogosto zakrije pomembne razlike. Operacijo je lahko izvajala CIA, ameriška vojska ali druga struktura. Nekatere ciljane usmrtitve so uporabljale rakete z letal ali ladij; niso bili vsi napadi izvedeni z brezpilotniki. Poleg tega P2 politika ciljanega ubijanja ni isto kot P1 osebna odobritev tarče, medtem ko je posamezen napad običajno P3, če ni močnejšega dokaza o odločitvi predsednika.
Maja 2013 je Obama javno zagovarjal pristop k ciljani uporabi smrtonosne sile. Bela hiša je predstavila standarde, po katerih naj bi bila zunaj območij aktivnih sovražnosti uporaba sile praviloma povezana z nadaljujočo se neposredno grožnjo, neizvedljivostjo zajetja ter skorajšnjo gotovostjo o prisotnosti cilja in odsotnosti civilnih žrtev. Ti standardi so pomenili politično in proceduralno omejitev; sami po sebi ne dokazujejo, da so bili v vsakem napadu izpolnjeni. [12] [13]
Tudi takšna javna merila niso pojasnila vsega. Sodobno novinarsko poročanje je leta 2012 opisalo razširjeno odobritev t. i. signature strikes v Jemnu, pri katerih naj bi bil lahko pomembnejši vzorec dejavnosti od predhodno potrjene identitete posameznika. Ker je bilo veliko informacij tajnih, je to treba predstaviti kot poročano odločitev na podlagi navedb ameriških uradnikov, ne kot v celoti javno deklasificiran predsedniški ukaz s seznamom tarč. [14]
Dve številčni zgodbi, ki se ne združita v eno
Ameriška vlada je za obdobje 20. januar 2009–31. december 2015 objavila oceno 473 protiterorističnih napadov zunaj območij aktivnih sovražnosti, v katerih naj bi umrlo 2.372–2.581 bojevnikov in 64–116 neborcev. Za leto 2016 je objavila ločen agregat 53 napadov, 431–441 ocenjenih smrti bojevnikov in eno ocenjeno smrt neborca. Te številke niso popis vseh ameriških napadov po svetu: Afganistan, Irak in Sirija niso bili zajeti kot območja aktivnih sovražnosti. Prav tako kategorija »napad« ni samodejno enaka »napadu z dronom«. [15] [16]
Neodvisni TBIJ je v določenih državah ocenil bistveno več civilnih smrti. Razlika ne izhaja samo iz vprašanja, ali je kdo številke pravilno seštel. Različne baze uporabljajo različen geografski in časovni obseg, različne vire pričevanj ter različne kriterije, kdaj je človek opredeljen kot bojevnik ali civilist. Zato 64–116 in 384–807 ne pomenita dveh meritev istega nespremenjenega imenovalca. Ne smemo ju sešteti, povprečiti ali ene uporabiti kot popravek druge brez primerjave podatkov na ravni dogodkov. [11] [15]
Za vsako številko stoji še človek. V Jemnu je bil 30. septembra 2011 v ameriškem napadu ubit Anwar al-Awlaki, državljan ZDA, ki ga je administracija povezovala z operativnim vodstvom Al Kaide na Arabskem polotoku. Generalni državni tožilec Eric Holder je maja 2013 Kongresu pojasnil, da so ameriške sile posebej ciljale prav al-Awlakija. Obama je v svojem govoru potrdil odobritev te operacije. Tu je povezava med specifično tarčo in predsedniško odločitvijo bistveno močnejša: P1. Dejstvo, da je država namerno ubila svojega državljana brez običajnega kazenskega sojenja, pa odpira ločeno, resno ustavno in etično vprašanje. Administracija je zatrjevala, da je šlo za zakonito uporabo sile proti operativni grožnji; kritiki so opozarjali na omejen sodni nadzor nad takšno odločitvijo. [12] [17]
Dva tedna pozneje je v drugem ameriškem napadu umrl njegov šestnajstletni sin Abdulrahman al-Awlaki. Holderjevo pismo ga izrecno ni uvrstilo med osebe, ki so bile posebej ciljane. Njegova smrt je del ameriške operativne odgovornosti, ni pa dokaz, da je Obama izdal poseben ukaz za uboj otroka. Ta razlika je pomembna prav zato, ker sta obe smrti nepopravljivi, njuna dokazna veriga pa različna. [17]
Decembra 2009 so ameriške rakete Tomahawk pri al-Majalah v Jemnu ubile najmanj 41 civilistov, kot je na podlagi parlamentarne in terenske dokumentacije ugotovil Human Rights Watch. Po dokumentaciji Human Rights Watch so ostanki kasetnega streliva pozneje ubili še najmanj štiri civiliste in jih trinajst ranili. Te poznejše smrti sodijo v ločeno časovno kategorijo posledic napada. Poznejših izgub ne smemo šteti kot istočasne smrti ob udaru, niti raket Tomahawk označiti za drone. To je neposredna ameriška operacija, vendar javni dokazi iz obravnavanega arhiva ne potrjujejo osebne predsedniške izbire konkretnega cilja. [18]
Decembra 2013 je ameriški napad zadel kolono vozil, povezano s poročnim sprevodom. Human Rights Watch je dokumentiral najmanj 12 mrtvih in 15 ranjenih. Priče in svojci so opisovali civiliste, ameriški in jemenski uradniki pa so navajali prisotnost pripadnikov Al Kaide. Iz razpoložljivega gradiva ni pošteno narediti brezpogojne trditve, da je bilo vseh dvanajst dokazano civilistov, niti njihove smrti odpraviti kot samoumevno upravičene. To je dokumentiran napad s spornim statusom žrtev. [19]
Libija 2011: pooblastilo za zaščito in vprašanje njegovega dometa
Libijsko nasilje se ni začelo z Natovimi bombami. Pred intervencijo so Gadafijeve sile nasilno obračunavale s protestniki, konflikt se je spremenil v oborožen upor, o zlorabah in napadih na civiliste pa so poročali tudi med uporniškimi skupinami. Varnostni svet ZN je najprej uvedel sankcije, nato pa 17. marca 2011 z Resolucijo 1973 dovolil »vse potrebne ukrepe« za zaščito civilistov in civilno naseljenih območij, uvedel prepoved letenja in izključil tujo okupacijsko silo. Resolucija ni izrecno določila, da mora biti Gadafi strmoglavljen. [20] [21]
Dne 19. marca 2011 je Obama javno odobril začetek omejene ameriške vojaške operacije v Libiji. Dva dni pozneje je v pismu Kongresu potrdil, da so oborožene sile delovale po njegovem navodilu. Tu je P1 za začetek ameriške uporabe sile dokumentiran brez potrebe po ugibanju o skrivnih motivih. Začetna operacija Odyssey Dawn je bila močno odvisna od ameriških zmogljivosti, a že od začetka je bila večdržavna. Približno 110 raket Tomahawk v začetni salvi je ameriško-britanski, ne izključno ameriški podatek. [22] [23]
Do 31. marca je NATO prevzel celotno poveljevanje operaciji Unified Protector. Ob zaključku 31. oktobra je poročal o več kot 26.500 poletih, od tega več kot 9.700 udarnih poletih. Polet ni isto kot izstreljeno orožje in izstreljeno orožje ni številka mrtvih. Tudi ameriško sodelovanje v Natovi kampanji ne spremeni vsakega napada britanskih, francoskih ali drugih letal v ameriški napad. [24]
Pravica do zaščite civilistov mora veljati tudi takrat, ko zaščitne sile same povzročijo civilne smrti. Preiskovalna komisija ZN je v petih od dvajsetih pregledanih Natovih napadov dokumentirala 60 ubitih in 55 ranjenih civilistov. Hkrati komisija ni ugotovila, da bi NATO namerno ciljal civiliste, in je opisala obsežne previdnostne ukrepe; pri delu napadov pa zaradi omejenih informacij ni mogla presoditi vseh okoliščin oziroma zadostnosti teh ukrepov. Human Rights Watch je v osmih lastnih preiskanih napadih dokumentiral 72 civilnih smrti, med njimi incident v Majerju s 34 mrtvimi. Vzorca se prekrivata. Seštevek 60 in 72 bi zato ustvaril navidezno natančnost, ne pa resničnega skupnega števila. Še posebej ni mogoče brez dokumentacije o nacionalnosti izvajalca vseh teh smrti prenesti v kategorijo DIRECT-US. [25] [26]
V ZDA je bila uporaba sile v Libiji predmet tudi notranjepravnega spora. Posebne nove kongresne odobritve vojne pred napadi ni bilo. Pravno mnenje pravosodnega ministrstva je zagovarjalo stališče, da je predsednik zaradi omejenega obsega in namena operacije lahko ukrepal v okviru ustavnih pristojnosti. Kritiki v Kongresu in pravni stroki so nasprotovali tej razlagi in poznejšemu stališču administracije glede določb War Powers Resolution. Članek te razprave ne sme prikazati ne kot enotno potrditev zakonitosti ne kot že izdano sodno obsodbo. [27]
Tudi namen kampanje je ostal predmet spora. Obama je 28. marca javno razlikoval med zaščito civilistov in nasilno spremembo režima. Aprila je skupaj z britanskim in francoskim voditeljem zapisal, da vojaški mandat ni odstranitev Gadafija s silo, obenem pa so trije voditelji jasno izrazili politično željo po njegovem odhodu. Nasprotniki intervencije so trdili, da se je Natova akcija v praksi pomaknila prek varovanja civilistov; sodelujoče države so vztrajale pri svoji razlagi mandata. To je dokumentirana napetost med formalno utemeljitvijo, izbranim političnim ciljem in dejanskimi učinki vojaške sile. [28] [29]
Oktobra 2011 je ameriški Predator sodeloval v udaru na Gadafijev konvoj. Vendar je NATO javno trdil, da v trenutku napada ni vedel, da je Gadafi v njem. Po rekonstrukciji Human Rights Watch je bil Gadafi pozneje zajet živ v rokah lokalnih protigadafijevskih sil, okoliščine njegove smrti pa niso bile dokončno forenzično razčiščene. Potrjena ameriška udeležba v napadu na konvoj je pomembna; ni dokaz, da je Obama osebno ukazal uboj Gadafija, in ni dokaz, da je bilo prav ameriško orožje neposreden vzrok njegove smrti. [30] [31]
Padec režima tudi ni prinesel stabilne države. Sledili so oborožena razdrobljenost, nova državljanska vojna, nasilje milic in razmah skrajnih organizacij. To so pomembne posledice odločitve o intervenciji in pomanjkljivega načrtovanja obdobja po njej. Obama je leta 2016 med svojimi napakami izpostavil prav nezadostno pripravo na »dan potem«. Vendar kasnejša smrt, ki jo je neposredno povzročila lokalna milica ali druga oborožena skupina, ne postane za nazaj dokazani ameriški neposredni uboj. INDIRECT / MULTICAUSAL / LATER-ACTOR ostane ločen okvir presoje posledic. [32]
Irak in Sirija 2014: nov začetek ameriških napadov
Po ameriškem umiku glavnine sil iz Iraka konec leta 2011 je organizacija ISIL do leta 2014 osvojila obsežna ozemlja v Iraku in Siriji, izvajala množične zločine in izgnala številne prebivalce. To je okoliščina, ki je ni mogoče izpustiti pri razlagi ameriške vrnitve. Grožnja Jazidom na gori Sinjar, napredovanje proti Erbilu in prošnja iraške vlade za pomoč so bili del javno navedenih razlogov za poseg. Hkrati smrti, ki jih je povzročila Islamska država, sodijo v svoj register povzročiteljev, ne med ameriške zračne napade. [33]
Obama je 7. avgusta 2014 povedal, da je odobril dve operaciji: omejene zračne napade za zaščito ameriškega osebja in humanitarno ukrepanje za civiliste, ujete na gori Sinjar. Napadi so se začeli naslednji dan. Septembra je predstavil širši načrt za vojaško oslabitev ISIL, ponoči z 22. na 23. september pa so se po njegovem izrecnem navodilu začeli ameriški napadi na cilje v Siriji. Začetek uporabe sile v Iraku in Siriji ima torej dokumentirano P1 odločitev; širša proti-ISIL kampanja je P2, pri posameznih napadih pa moramo znova ugotoviti dejanskega izvajalca. [34] [35] [36]
Mednarodnopravni okvir Iraka in Sirije ni bil enak. V Iraku se je ameriška administracija sklicevala na prošnjo in soglasje mednarodno priznane iraške vlade. V Siriji enakega soglasja Damaska ni bilo. Združene države so Varnostnemu svetu po 51. členu Ustanovne listine ZN sporočile, da delujejo v kolektivni samoobrambi Iraka, ter uporabile argument, da sirske oblasti grožnje ISIL niso sposobne ali pripravljene odpraviti. Pravni status tega pristopa je predmet strokovnih sporov; dokumentiranje ameriške razlage ni razglasitev njene nesporne veljavnosti. Tudi doma v ZDA se je administracija sklicevala na obstoječa kongresna pooblastila iz let 2001 in 2002, ne na novo sprejeto posebno zakonodajo za vojno proti ISIL. [37] [38]
Operacija Inherent Resolve je bila ameriško vodena večnacionalna koalicija, ne operacija NATA kot organizacije. Zračna sila, logistika, obveščevalni podatki in usposabljanje lokalnih enot so bili pomemben del njenega delovanja. Toda iraški vojaki, kurdske enote, sirske partnerske sile, druge članice koalicije in ISIL niso ena sama vojaška organizacija. Ameriška podpora ali prevladujoči delež zračnih napadov sama po sebi ne dokazuje, kdo je povzročil posamezno smrt na tleh. [39]
Civilne smrti v operaciji Inherent Resolve: uradni in neodvisni izračuni
Koalicija je 2. januarja 2017 uradno ocenjevala, da je od začetka OIR v njenih napadih nenamerno umrlo najmanj 188 civilistov, pri čemer so bili nekateri primeri še odprti. To je tedanja kumulativna ocena koalicije, ne končni izračun vseh smrti iz Obamovega mandata in ne ameriška nacionalna bilanca. [40]
Airwars je samo za koledarsko leto 2016 pri dogodkih, ki jih je obravnaval kot verjetne oziroma potrjene koalicijske napade, ocenil 1.237–1.901 civilnih smrti. Njegova metoda temelji na lokalnih poročilih, preiskovanju posameznih dogodkov in drugačnem evidenčnem pragu kot vojaški postopki. Izračuna ne smemo povprečiti z uradnim številom 188, ga prišteti k njemu ali v celoti pripisati ameriškim silam. Razlika je pomemben predmet javne odgovornosti: vojska in neodvisni opazovalci so pogosto vrednotili iste razmere z različnimi dokazi in dostopom do podatkov. [41]
Pri al-Tukharju v bližini Manbija je spor še bolj konkreten. Ameriško vodena koalicija je za udar v noči z 18. na 19. julij 2016 v poznejšem poročilu ocenila do 24 ubitih civilistov; Amnesty International je na podlagi svojih virov poročala o najmanj 73 mrtvih civilistih, Airwars pa je zbral širši razpon 78–203 prijavljenih civilnih smrti. Koalicija je udar priznala; neodvisni preiskovalci so ga pripisali ameriški sili, toda navedene ocene se razlikujejo in jih ni upravičeno spremeniti v eno navidezno dokončno številko. Za prizadete družine razprava o metodologiji ni abstraktna: od nje je odvisno, ali so njihove izgube sploh priznane in ali jim kdo odgovori. [42] [43] [44]
Dodatna uradna objava CENTCOM iz novembra 2016 je zajela oceno 64 civilnih smrti v 24 ameriških zračnih napadih. To je posebej uporaben podatek o nacionalni atribuciji, vendar ga ne smemo prišteti k tedanjemu širšemu kumulativnemu koalicijskemu številu, saj gre za dogodke, ki se lahko v isti evidenci že pojavljajo. Dvojno štetje ni bolj stroga kritika vojne, temveč računovodska napaka. [45]
Mosul in Raka: meja predsedniškega mandata
Iraška ofenziva za ponovno zavzetje Mosula se je začela 17. oktobra 2016, ko je bil Obama še predsednik. Kopenske operacije so vodile predvsem iraške sile; koalicija je nudila obsežno zračno, artilerijsko, obveščevalno in svetovalno podporo. Bitka se je nadaljevala tudi po 20. januarju 2017, ko je predsedniški položaj prevzel Donald Trump. Enako je v Siriji kampanja za izolacijo Rake stekla pod Obamo, odločilni mestni boji pa so potekali v naslednjem mandatu. Celotnih smrtnih izgub obeh bitk ni pravilno pripisati ne enemu ne drugemu predsedniku zgolj po začetnem ali končnem datumu. [46]
Pod Obamo je leta 2016 potekala tudi ločena ameriška operacija proti ISIL pri libijski Sirti, imenovana Odyssey Lightning. AFRICOM je ob njenem zaključku decembra navedel 495 ameriških natančnih napadov. To niso Natovi napadi iz libijske vojne leta 2011 in 495 ni število umrlih. Čeprav je nacionalni izvajalec te kampanje jasneje določen, javni viri iz uporabljene raziskave ne omogočajo enako jasne, celovite bilance civilnih smrti. [47]
Kaj je mogoče pripisati Obami — in česa ni mogoče
V obravnavani dokumentaciji so razločne Obamove lastne odločitve: povečanje ameriških sil v Afganistanu leta 2009; posebna operacija proti bin Ladnu; dokumentirana specifična odobritev ciljanja Anwarja al-Awlakija; začetek ameriške uporabe sile v Libiji leta 2011 ter v Iraku in Siriji leta 2014. Pri teh točkah je vprašanje ali je obstajala P1 predsedniška odločitev precej jasnejše od vprašanja koliko smrti ji je mogoče neposredno in izključno pripisati.
Prav tako je dokumentirano, da so ameriške sile v njegovem mandatu povzročile civilne smrti, med drugim v Afganistanu, Jemnu in med operacijo proti ISIL. Dokazano neposredno ameriško povzročitev je treba poimenovati. Vendar predsedniška odgovornost za strategijo ne pomeni, da je predsednik odobril vsako tarčo; koalicijska odgovornost ne pomeni, da je vsaka bomba ameriška; celotna smrtna bilanca večstranske vojne pa ne pomeni enega samega predsedniškega seštevka. Pravna odgovornost za posamična dejanja, politična odgovornost za odločitve in moralna odgovornost za predvidljive posledice so povezana, a različna vprašanja.
V tem je tudi najtežji del presoje vojne na daljavo. Fizična oddaljenost od človeka, ki umre pod izstreljenim orožjem, lahko oddalji javnost od njegove zgodbe in zmanjša vidnost odločitev, sprejetih v prostorih oblasti. Ne zmanjšuje pa resničnosti smrti. Kritična preiskava mora zato zahtevati dokazila in odgovornost za vsak konkretni dogodek, obenem pa zavrniti privlačno, vendar neutemeljeno idejo, da lahko zgodovino povzamemo z eno številko mrtvih in enim podpisom pod njo.
Viri in nadaljnje branje
- Barack Obama, Bela hiša, Statement by the President on Afghanistan, 17. 2. 2009. Vir
- Barack Obama, Bela hiša, Remarks by the President on a New Strategy for Afghanistan and Pakistan, 27. 3. 2009. Vir
- Barack Obama, Bela hiša, Address to the Nation on the Way Forward in Afghanistan and Pakistan, 1. 12. 2009. Vir
- Bela hiša, Fact Sheet: Bringing the U.S. War in Afghanistan to a Responsible End, 27. 5. 2014. Vir
- UNAMA, letni poročili Afghanistan: Protection of Civilians in Armed Conflict, za leti 2009 in 2016 (objavi 2010 in 2017); ločeno uporabljeni časovni obdobji in kategorije povzročiteljev. Vir 1 Vir 2
- U.S. Army University Press, The Ostrich Complex (vojaškostrokovni pregled izsledkov preiskave incidenta v Uruzganu), 2020. Vir
- U.S. Department of Defense, CENTCOM Commander: Communications Breakdowns, Human Errors Led to Attack on Afghan Hospital, 29. 4. 2016. Vir
- Bela hiša, Statement by the President on Afghanistan, 15. 10. 2015. Vir
- Bela hiša, Statement by the President on Afghanistan, 6. 7. 2016. Vir
- Bela hiša, Remarks by the President on Osama Bin Laden (1. 5. 2011) in Press Briefing (4. 5. 2011). Vir 1 Vir 2
- Jessica Purkiss in Jack Serle, The Bureau of Investigative Journalism, Obama’s covert drone war in numbers, 17. 1. 2017. Vir
- Barack Obama, Bela hiša, Remarks at the National Defense University, 23. 5. 2013. Vir
- Bela hiša, Fact Sheet: U.S. Policy Standards and Procedures for Use of Force in Counterterrorism Operations, 23. 5. 2013. Vir
- Washington Post, White House approves broader Yemen drone campaign, 25. 4. 2012; sodobno poročanje na podlagi navedb uradnikov. Vir
- Office of the Director of National Intelligence (DNI), Summary of Information Regarding U.S. Counterterrorism Strikes Outside Areas of Active Hostilities, izvirna objava 1. 7. 2016, obdobje 20. 1. 2009–31. 12. 2015. Pregledana arhivirana kopija izvirnega dokumenta: ; isti agregat naknadno reproduciran v Congressional Record, 9. 1. 2020: Prvotni URL DNI v zaklenjenem izvornem zemljevidu ni spremenjen. Vir 1 Vir 2
- Office of the Director of National Intelligence, Summary of 2016 Information Regarding United States Counterterrorism Strikes Outside Areas of Active Hostilities. Vir
- Eric H. Holder, U.S. Department of Justice, pismo Kongresu o ameriških državljanih, ubitih v protiterorističnih operacijah, 22. 5. 2013. Vir
- Human Rights Watch, Between a Drone and Al-Qaeda: The Civilian Cost of US Targeted Killings in Yemen, 22. 10. 2013. Vir
- Human Rights Watch, A Wedding That Became a Funeral: US Drone Attack on Marriage Procession in Yemen, 19. 2. 2014. Vir
- Varnostni svet ZN, sprejetje Resolucije 1970 (26. 2. 2011), poročilo seje. Vir
- Varnostni svet ZN, sprejetje Resolucije 1973 (17. 3. 2011), poročilo seje. Vir
- Bela hiša, Barack Obama, napoved odobritve omejene vojaške akcije v Libiji, 19. 3. 2011. Vir
- Barack Obama, Bela hiša, War Powers Letter on Libya, 21. 3. 2011. Vir
- NATO, NATO and Libya (February–October 2011), kronologija in operativni podatki. Vir
- Neodvisna preiskovalna komisija ZN za Libijo, A/HRC/19/68 (2012), odstavki 83–89: vzorec dvajsetih napadov NATO, civilne smrti, previdnostni ukrepi in omejitve komisijinih sklepov. Izvirna navedba: ; uradno dostopna izvedenka: Vir 1 Vir 2
- Human Rights Watch, Unacknowledged Deaths: Civilian Casualties in NATO’s Air Campaign in Libya, 13. 5. 2012. Vir
- U.S. Department of Justice, Office of Legal Counsel, Authority to Use Military Force in Libya, 1. 4. 2011; pisno pravno mnenje izvršne veje o ustavnih predsedniških pristojnostih, ne sodna presoja. Vir
- Barack Obama, Bela hiša, Remarks by the President in Address to the Nation on Libya, 28. 3. 2011. Vir
- Barack Obama, David Cameron in Nicolas Sarkozy, skupni komentar o Libiji, 14. 4. 2011. Vir
- NATO, tiskovna konferenca o konvoju v Sirti in Gadafijevi prisotnosti, 24. 10. 2011; ameriško novinarsko poročanje o Predatorju. Vir 1 Vir 2
- Human Rights Watch, Death of a Dictator: Bloody Vengeance in Sirte, 16. 10. 2012. Vir
- Bela hiša, Press Briefing o Obamovi izjavi o »day after«, 11. 4. 2016. Vir
- Varnostni svet ZN, obsodba prodora ISIL v Mosul, 11. 6. 2014; dokumentacijski kontekst. Vir
- Barack Obama, Bela hiša, Statement by the President, 7. 8. 2014. Vir
- Barack Obama, Bela hiša, War Powers Letter Regarding Iraq, 8. 8. 2014. Vir
- Barack Obama, Bela hiša, Statement on Airstrikes in Syria, 23. 9. 2014. Vir
- Stalna misija ZDA pri ZN, pismo Varnostnemu svetu S/2014/695, 23. 9. 2014; izrecni argument kolektivne samoobrambe Iraka in »unwilling or unable« glede Sirije, ne dokončna mednarodnopravna sodba. Vir
- Congressional Research Service, U.S. Military Action Against the Islamic State: Answers to Frequently Asked Legal Questions, poročilo R43720. Vir
- Combined Joint Task Force — Operation Inherent Resolve, History, uradna organizacija in partnerji. Vir
- CENTCOM/CJTF-OIR, Monthly Civilian Casualty Report, 2. 1. 2017. Vir
- Airwars, Annual Assessment 2016: Civilians paid heavy price in Coalition and Russian airstrikes, 17. 1. 2017. Vir
- CENTCOM/CJTF-OIR, Combined Joint Task Force – Operation Inherent Resolve Civilian Casualty Report, 25. 11. 2016 (uradna ocena za incident pri Manbiju). Vir
- Amnesty International, USA must come clean about civilian deaths caused by Coalition air strikes in Syria, 26. 10. 2016. Vir
- Airwars, incident CS273, al-Tukhar/Manbij, 19. 7. 2016. Vir
- CENTCOM, November 9 Iraq and Syria Civilian Casualty Assessments, 9. 11. 2016. Vir
- CJTF-OIR, Iraqi Security Forces Begin Battle for Mosul, 17. 10. 2016. Vir
- U.S. Africa Command (AFRICOM), AFRICOM Concludes Operation Odyssey Lightning, 20. 12. 2016. Vir