George W. Bush — Afganistan, Irak in vojna proti terorizmu
Vojni, sproženi z dvema predsedniškima odločitvama, sta ustvarili zelo različni dokazni vprašanji.
Umetniška ilustracija.
Vojni, sproženi z dvema predsedniškima odločitvama, sta ustvarili zelo različni dokazni vprašanji. Obe sta imeli resnične človeške posledice, toda ne vsaka smrt med njunim trajanjem dokazuje enako vrsto ameriške ali osebne predsedniške odgovornosti.
Dve vojni, ki ju ne smemo združiti v eno zgodbo
- septembra 2001 je al-Kaida z ugrabljenimi potniškimi letali izvedla napade na New York in Pentagon; četrto letalo je strmoglavilo v Pensilvaniji. V napadih je umrlo 2.977 žrtev, ne da bi v to število šteli devetnajst ugrabiteljev. Njihove smrti pripadajo odgovornosti napadalcev, ne poznejšemu seznamu ljudi, ki so jih ubile ameriške vojaške sile. A prav ta dogodek je spremenil politično okolje, v katerem je predsednik George W. Bush odločal o uporabi vojaške sile. [1] [2]
Začetek vojne v Afganistanu je bil povezan z zatočiščem, ki ga je talibanski režim nudil Osami bin Ladnu in al-Kaidi. Preiskovalna komisija za 11. september je opisala njihovo dolgoletno povezavo: v Afganistanu so delovali tabori, logistična mreža in vodstvo organizacije, ki je izvedla napade. Toda razlikovanje je pomembno že tu: dokaz, da je talibanski režim omogočal zatočišče, ni isto kot dokaz, da je njegovo vodstvo samo načrtovalo ugrabitev letal. [2]
Pri Iraku marca 2003 takšne začetne zveze ni bilo. Iraški režim ni izvedel napadov 11. septembra, komisija pa ni našla dokazov, da bi stiki med Irakom in al-Kaido prerasli v operativno sodelovanje pri napadih na ZDA. Vojno proti Iraku je zato treba presojati po drugih trditvah: orožju za množično uničevanje, domnevni prihodnji nevarnosti, izpolnjevanju resolucij Varnostnega sveta in politični odločitvi za zamenjavo režima. Če obe vojni opišemo kot enoten, samoumeven odgovor na 11. september, izgubimo ključno razliko med njunima izhodiščema. [2]
Afganistan: od zahtev Talibanu do uporabe sile
Bush je 20. septembra 2001 pred Kongresom predstavil zahteve talibanskemu vodstvu: izročitev voditeljev al-Kaide, zaprtje terorističnih taborov, izpustitev tujih pridržanih in možnost preverjanja izpolnitve zahtev. Ultimat ni puščal prostora za pogajanje o pogojih, ki jih je postavila ameriška administracija. [3]
Pogosto se ta epizoda pripoveduje v dveh nasprotnih, a pretirano poenostavljenih oblikah. Prva trdi, da Taliban nikoli ni omenil možnosti izročitve bin Ladna. Druga trdi, da je bila mirna izročitev že praktično dogovorjena, ZDA pa naj bi jo brez razloga zavrnile. Zgodovinski zapis ne omogoča nobene od teh dveh gotovosti. Talibanski predstavniki so predlagali pogojne postopke, vključno s predajo tretji državi, vendar so bili pogoji, pristojnosti in izvršljivost takšnih ponudb sporni; Bush jih ni sprejel kot izpolnitev zahtev. [4]
Ameriška domača pravna podlaga je bila izrecna. Kongres je septembra 2001 sprejel pooblastilo AUMF, ki je predsedniku dovolilo uporabo potrebne in primerne sile proti odgovornim za 11. september ter njihovim podpornikom in gostiteljem. Na mednarodni ravni sta resoluciji Varnostnega sveta ZN 1368 in 1373 obsodili teroristične napade in priznali pravico do samoobrambe; ZDA so začetek operacije prijavile tudi po 51. členu Ustanovne listine ZN. To pa ni isto kot trditev, da je Varnostni svet sprejel posebno resolucijo, ki bi neposredno odredila ali izrecno pooblastila invazijo v okviru Operation Enduring Freedom. [5] [6]
Tudi zavezništva je treba pravilno poimenovati. NATO je po napadih aktiviral 5. člen, vendar začetna Operation Enduring Freedom ni bila operacija pod neposrednim Natovim poveljstvom. Bila je ameriško vodena koalicija s sodelovanjem Združenega kraljestva in drugih držav. Ta razlika bo kasneje pomembna tudi pri presoji, čigavo letalo, strelivo ali poveljstvo je bilo povezano s konkretnim dogodkom.
Kaj je Bush dejansko odredil?
Pri začetku vojne ni treba ugibati, ali je Bush sprejel odločitev. Komisija za 11. september je zabeležila odobritvi vojaškega načrta na sestankih 21. septembra in 2. oktobra. Predsednik je 7. oktobra 2001 javno potrdil, da so se po njegovem ukazu začeli napadi na tabore al-Kaide in vojaške objekte Talibana. To je neposredno dokumentirana predsedniška odločitev o začetku operacije — v metodologiji te serije P1. Širše trajanje in cilji kampanje predstavljajo okvir P2, posamezni napadi pa so praviloma operativna izvršitev P3, če ni posebnega dokaza o dodatnem predsedniškem ukazu. [7] [8]
Zračna vojna je bila povezana z delovanjem ameriške obveščevalne agencije CIA, specialnih sil in afganistanskih protitalibanskih skupin, zlasti Severnega zavezništva. Sodelovanje z lokalnimi oboroženimi silami je pospešilo padec talibanskega režima, vendar je vzpostavilo več vzporednih vzročnih verig. Smrt, ki jo povzroči ameriška bomba, ni enaka smrti, ki jo povzroči lokalna zavezniška enota; obe je mogoče povezati s širšo vojno, toda njuna neposredna atribucija ni ista. [7]
Konec leta 2001 se je pri Tora Bori pokazala še druga meja predsedniške odgovornosti: meja med politično odločitvijo in vojaško izvedbo. Poznejše poročilo večinskega osebja senatnega odbora za zunanje odnose je ocenilo, da je bin Laden decembra 2001 iz Tora Bore pobegnil v Pakistan. Kritiziralo je zanašanje na afganistanske partnerje in premajhno ameriško blokado izhodnih poti; takratni poveljnik CENTCOM Tommy Franks je nasprotoval gotovosti, da je bila bin Ladnova natančna lokacija med operacijo sploh zanesljivo znana. Razliko med ocenama je mogoče raziskati, ni pa to primer, ki bi ga lahko kar pretvorili v dodatno postavko civilnih smrti. [7] [9]
Civilisti, bombe in nepopolni popisi
Prvih mesecev afganistanske vojne ni spremljal enoten, popoln in neodvisen register civilnih smrti. Novinarji in človekoljubne organizacije niso mogli zanesljivo doseči vseh prizorišč, ameriška vojska pa ni javno objavila popolnega incidentnega popisa. Tako so nastale ocene, ki jih ni mogoče brez razlik v metodah združiti v eno gotovo število.
Carl Conetta je v raziskavi Project on Defense Alternatives ocenil približno 1.000–1.300 civilnih smrti zaradi bombardiranja v začetni kampanji do 1. januarja 2002. Neta C. Crawford je v okviru projekta Costs of War za koledarsko leto 2001 ocenila približno 1.537–2.375 civilnih smrti zaradi neposrednega vojnega nasilja (tabela 5 in metodološka priloga). Prva številka je ocena ene vrste napadov in obdobja; druga je letna ocena, ki ni razčlenjena v preverjen seznam smrti po posameznih povzročiteljih. Obe sta negotovi in se ne seštevata. Nobena ni dokončen seznam ljudi, ki jih je Bush osebno ukazal ubiti. [10] [11]
Pri konkretnih dogodkih je lahko dokazna slika trdnejša. Human Rights Watch je v vasi Thori oktobra 2001 dokumentiral najmanj 23 civilistov, ubitih z ameriškimi bombami. Za Chowkar-Karez je organizacija navedla najmanj 25 smrti, pričevanja pa so dopuščala tudi približno 35. To so primeri z dokumentirano neposredno ameriško povzročitvijo, ne dokazi, da je predsednik osebno izbral vas ali odobril vsako tarčo. Uvrstitev je DIRECT-US / P3. Če te smrti že sodijo v širše ocene bombardiranja, jih k njim ne prištevamo še enkrat. [12] [13]
Drugo vrsto nevarnosti je prineslo kasetno strelivo. Human Rights Watch je za obdobje od oktobra 2001 do marca 2002 poročal o približno 1.228 odvrženih ameriških kasetnih bombah s približno 248.056 podstrelivi. Dokumentiral je neposredne civilne smrti v preiskanih napadih in poznejše smrti oziroma poškodbe zaradi neeksplodiranih ostankov. Njegov podatek o najmanj 127 civilistih, ki so bili zaradi podstreliv ubiti ali ranjeni do novembra 2002, ni podatek o 127 mrtvih. Neposredni učinek napada in poznejša zapuščina neeksplodiranega streliva sta dve povezani, a različni kategoriji. [14]
Nekaterih dramatičnih dogodkov ni mogoče pošteno opisati kot običajne civilne žrtve bombardiranja. Pri Qala-i-Jangiju je po uporu zapornikov sledil boj z udeležbo afganistanskih sil in ameriško zračno podporo; pravni status ujetnikov in točen delež smrti zaradi ameriškega delovanja zahtevata posebno preiskavo. Pri Dasht-i-Leili so obstajala poročila o smrti zapornikov v nadzoru sil Abdula Rašida Dostuma, ameriškega partnerja. Povezanost z ameriškim zaveznikom ustvarja resna vprašanja o podpori, nadzoru in odgovornosti, sama po sebi pa ne dokazuje neposrednega Bushevega ukaza za smrt teh zapornikov. [15] [16]
Še posebej napačno bi bilo vse smrti iz dvajsetletne afganistanske vojne, ki se je končala leta 2021, vpisati v ledger enega predsednika. Vojna je prešla več administracij, vključevala afganistanske državne sile, talibane, druge oborožene organizacije in tuje enote. Odgovornost za njeno sprožitev je eno vprašanje; incidentno neposredno povzročitev in odgovornost za poznejše odločitve naslednikov je treba presojati ločeno.
Irak: med resnično preteklostjo orožarskih programov in trditvami leta 2003
Saddam Hussein je v preteklosti vodil programe kemičnega in biološkega orožja ter pred letom 1991 tajni jedrski program. Irak je uporabljal kemično orožje in po Zalivski vojni večkrat kršil ali izigraval obveznosti mednarodnega razoroževanja. To je stvaren zgodovinski okvir. Toda iz njega logično ne sledi, da je Irak marca 2003 razpolagal z velikimi delujočimi zalogami orožja, ki jih je administracija predstavljala kot neposredno grožnjo. [17]
Ameriška obveščevalna ocena iz oktobra 2002 je vsebovala hude trditve o iraških programih orožja za množično uničevanje. Povojni senatni pregled je ugotovil, da so bile pomembne ključne ocene pretirane ali nezadostno podprte. Isti odbor v poročilu iz leta 2004 ni našel dokazov, da bi bile napačne ali pretirane analitične ocene posledica političnega pritiska. Ločena poznejša senatna preiskava je presojala, ali je javna predstavitev administracije presegala razpoložljive obveščevalne podlage. Analitična napaka in politična javna trditev sta različni vprašanji; prav tako je treba razlikovati med napačnim prepričanjem in dokazano namerno lažjo. Zgodovinski dokumenti lahko pokažejo, kaj so analitiki sklepali, kaj je bilo v dokumentih negotovo in kako je vlada rezultate predstavila; za sklep o osebnem znanju in nameri konkretnega posameznika je potreben dodaten dokaz. [17] [33]
Posebej poučen je primer visokotrdnostnih aluminijastih cevi. Del obveščevalnega aparata jih je povezoval s centrifugami za bogatenje urana, strokovnjaki ameriškega ministrstva za energijo in State Departmentovega urada INR pa so opozarjali, da so verjetneje povezane s konvencionalnim raketnim programom. To nesoglasje je bilo vključeno tudi v poročila za odločevalce. Javne trditve o jedrski nevarnosti so bile lahko precej bolj določene kot osnovni dokazni material. [17]
Podobno je bilo s trditvijo o iraškem poskusu pridobivanja urana iz Afrike. Direktor IAEA Mohamed ElBaradei je 7. marca 2003 Varnostnemu svetu poročal, da so dokumenti, ki so podpirali konkretno domnevno transakcijo med Irakom in Nigrom, neavtentični. IAEA do tedaj prav tako ni našla dokazov oziroma prepričljivih znamenj obnove iraškega jedrskega programa. To ni dokaz, da so bile vse zgodovinske obveščevalne skrbi izmišljene, je pa pomemben podatek o stanju preverjenih dokazov pred odločitvijo za invazijo. [18]
Pri kemičnih in bioloških programih je vodja UNMOVIC Hans Blix opozarjal na nerazrešena vprašanja o dokumentaciji, zalogah in sodelovanju iraških oblasti. Inšpektorji niso razglasili popolne in dokončne razorožitve, vendar tudi niso potrdili vseh najostrejših javnih trditev o aktualnih programih. Marca 2003 niso odšli zato, ker bi jih Saddam tiste dni izgnal. UNMOVIC je zabeležil ameriško opozorilo 16. marca, zadnje omejene inšpekcije 17. marca ter organiziran umik 18. marca po odločitvi generalnega sekretarja ZN na podlagi varnostnih informacij ZDA in Združenega kraljestva. [18] [19]
Pravna podlaga in ukaz za invazijo
Varnostni svet je novembra 2002 z resolucijo 1441 ugotovil iraško resno kršenje razorožitvenih obveznosti in državi ponudil zadnjo priložnost za sodelovanje. ZDA in Združeno kraljestvo sta menila, da starejša pooblastila v povezavi z iraškimi kršitvami omogočajo ponovno uporabo sile; več drugih članic je vztrajalo, da je potrebna nova odločitev Sveta. Pred invazijo ni bila sprejeta nova izrecna resolucija, ki bi pooblastila to vojno. Mednarodnopravna presoja zato ostaja predmet jasnega pravnega spora, ne vprašanje, ki bi ga bilo pošteno razrešiti z eno samo politično frazo. [20]
Po drugi strani je ameriški Kongres oktobra 2002 sprejel posebno pooblastilo za uporabo sile proti Iraku, Public Law 107-243. Predstavniški dom ga je potrdil z 296 glasovi proti 133, Senat pa s 77 proti 23. Domača politična odgovornost za dovoljenje uporabe sile zato ni izključno predsednikova. Toda dovoljenje Kongresa in predsednikova končna odločitev za začetek vojne nista isto dejanje. [21]
Ko je Bush 17. marca 2003 Sadamu Huseinu in njegovima sinovoma postavil 48-urni ultimat, je bilo politično izhodišče zadnje faze že jasno. V Washingtonu je 19. marca predsednik nato javno sporočil, da so koalicijske sile na njegov ukaz začele napadati vojaško pomembne tarče. Njegova neposredna odločitev o začetku Operation Iraqi Freedom je zato dokumentirana: P1. Načrt, politični cilji in trajanje vojne sodijo tudi v širši okvir P2; posamezni napadi na ravni enot in poveljstev so praviloma P3, dokler vir ne pokaže drugače. [22]
Natančne bombe in napačni cilji
Začetna invazija je bila obsežna koalicijska operacija. Uradni zgodovinski pregled ameriškega letalstva navaja več kot 41.000 koalicijskih letalskih poletov v prvih šestih tednih, od tega več kot 24.000 poletov ameriškega letalstva. Drugo uradno poročilo za deloma drugače zamejeno obdobje navaja drugačne operativne vsote; brez pojasnjene statistične metode ju ne pretvarjamo v eno časovno vrsto. Poleti in odvržene bombe niso število žrtev in niso osebni predsedniški seznam napadov. [23]
Med najbolj problematičnimi so bili hitri napadi na domnevne položaje iraškega vodstva. Human Rights Watch je opisal približno petdeset napadov na visoke voditelje; po njegovi preiskavi nobeden ni ubil načrtovane vodilne tarče, medtem ko so raziskani primeri povzročili smrti in poškodbe civilistov. Tehnološka natančnost rakete ali bombe ne odpravi napake v obveščevalnem podatku o človeku, ki naj bi bil na ciljni lokaciji. Pri dejanskih ameriških napadih obstaja neposredna operativna odgovornost, toda iz podatka o neuspelem napadu še ne sledi, da je Bush osebno izbral vsak cilj. [24]
Kasetno strelivo je povzročalo tudi neposredne in poznejše nevarnosti. Pri al-Hilli je Human Rights Watch iz pregledanih bolnišničnih in mrliških evidenc navedel 551 civilnih žrtev zaradi podstreliv: 19 umrlih, 515 ranjenih in 17 primerov brez natančne razvrstitve. Ta evidenca ni popoln popis vseh smrti v mestu; HRW navaja tudi drugačne lokalne zapise o posameznih soseskah. Števila 551 zato ni dopustno spremeniti v »551 mrtvih«, prav tako pa ločenih evidenc ne smemo nekritično seštevati. Neeksplodirana podstreliva zahtevajo še posebno kategorijo poznejše škode. [24]
Koliko mrtvih pri začetni invaziji?
Razlika med resnim zbiranjem podatkov in političnim seštevanjem je še posebej vidna pri dveh zgodnjih ocenah iraških civilnih smrti. Iraq Body Count v svojem zgodnjem dossierju za invazijsko obdobje do 30. aprila 2003 navaja 7.299 dokumentiranih civilnih smrti iz vseh zajetih povzročiteljskih kategorij. V istem poročilu je 6.882 smrti v invazijski fazi pripisanih silam pod vodstvom ZDA. To sta povezani, vendar različni številki iz ene podatkovne zbirke. Slednja tudi ni popolna incidentna identifikacija vsake neposredno ameriške akcije; gre za poročevalsko in vzročno klasifikacijo znotraj IBC-jevega nabora. [25]
Project on Defense Alternatives je za nekoliko drugače opredeljeno glavno fazo bojev ocenil približno 3.200–4.300 neborbenih smrti. Razlike izvirajo iz časovnega okvira, definicij in metode zbiranja ter ocenjevanja. Zato teh dveh izvorov ne povprečimo v neko tretjo »pravo« številko. Prav tako ne prištevamo posameznih že zajetih dogodkov dodatno na vrh širše evidence, če bi s tem iste ljudi šteli dvakrat. [26]
Ta razmejitev ni poskus zmanjšanja človeške škode. Nasprotno: če želimo razumeti odgovornost, mora bralec vedeti, katere smrti je vir dejansko dokumentiral, kdaj, s kakšno metodo in komu jih je pripisal. Brez tega bi številka pomenila predvsem vtis, ne preverljive trditve.
Po 1. maju: vojna se ni končala
Prvega maja 2003 je Bush razglasil konec večjih bojnih operacij, toda začelo se je obdobje okupacije, upora, političnega razpada in vse bolj razvejanega nasilja. Ameriške in koalicijske sile, iraške skupine, milice, al-Kaida v Iraku, lokalni varnostni organi in kriminalni akterji niso en sam povzročitelj. Poznejši iraški podatki so zato še manj primerni za neposredno pretvorbo v predsednikovo »številko ubitih«. [27]
V Abu Ghraibu so dokumentirane zlorabe pripornikov zahtevale drugo vrsto evidence kot bombardiranje. Uradni pregled ameriškega obrambnega ministrstva obravnava preiskave zlorab; za smrt Manadela al-Jamadija je konkretna vojaška preiskava CID, povzeta v arhivu ACLU, navedla, da je mrliški oglednik način smrti opredelil kot homicide. Primer sodi med smrti v ameriškem priporniškem oziroma zasliševalnem okolju. To je resna ugotovitev o smrti med pridržanjem, vendar medicinska opredelitev sama po sebi ni pravnomočna sodna odločitev o posameznikovi kazenski krivdi in ne dokazuje Bushevega osebnega ukaza. [28]
V Faludži sta bili leta 2004 dve veliki bitki, aprila in novembra. O številu ubitih, posebej o razmerju med civilisti in borci, so se viri razlikovali. Dokumentirana je bila tudi ameriška uporaba belega fosforja v boju, vendar iz razpoložljivih dokazov ne dobimo zanesljivega samostojnega seštevka civilnih smrti, povzročenih posebej s tem orožjem. V isti bojni prostor so posegali številni sistemi orožja in nasprotne strani. Ena gotova, brezhibno vzročno pripisana »številka Faludže« bi bila zato zavajajoča. [29]
Pri Hadithi novembra 2005 je po eksploziji, ki je ubila ameriškega marinca, umrlo 24 iraških civilistov v dogodku, povezanem z delovanjem ameriških marincev. UNAMI je v poročilu iz maja–junija 2006 opisal odprti preiskavi domnevnih namernih ubojev; ameriško kongresno zaslišanje je zabeležilo smrti 24 civilistov in nadaljnjo preiskavo. Vrsta smrti je zato DIRECT-US / P3, medtem ko se stopnja kazenske krivde posameznikov ne določa zgolj iz opisa začetnih preiskav. Dogodek ni dokaz, da je predsednik osebno odredil poboje. [30]
V javni letni preglednici Iraq Body Count je za šest koledarskih let 2003–2008 navedenih skupaj 106.397 dokumentiranih civilnih smrti zaradi nasilja (seštevek letnih vrstic na strani, preverjeni 19. novembra 2026). Preglednica je tekoče dopolnjevana; navedena vsota zato ni nespremenljiv zgodovinski izvoz na datum 25. septembra 2026 in koledarsko leto 2003 vsebuje tudi pet primerov, zabeleženih pred marcem. Še pomembneje je, da gre za vojni kontekst več povzročiteljev, ne za 106.397 neposredno ameriških smrti ali žrtev osebnih Bushevih ukazov. V njem so tudi ljudje, ki so jih ubili drugi iraški in tuji akterji. [31]
Povojne ugotovitve o orožju in teža odločitve
Po invaziji je Iraq Survey Group pregledal iraške orožarske programe in pričakovane zaloge. Njegove ugotovitve niso potrdile ključnih predvojnih trditev o obnovljenem aktivnem jedrskem programu, velikih obstoječih zalogah kemičnega orožja ali mobilnih obratih za biološko orožje v obliki, ki jo je nakazovala javna argumentacija pred vojno. Preiskovalci so hkrati opozarjali na Saddamovo preteklo delovanje, prikrivanje, željo po prihodnjih zmogljivostih in ohranjanje znanja. Natančen sklep ni »Irak ni nikoli imel ničesar«, temveč da se ključne predstave o neposredni grožnji leta 2003 v pomembnih delih niso potrdile. [32]
Ali to dokazuje, da je Bush osebno zavestno lagal? Tak sklep bi zahteval neposredno dokazno podlago o njegovem znanju in nameri. Senatni pregledi bolje podpirajo dve drugačni, preverljivi ugotovitvi: več obveščevalnih sklepov je bilo pomanjkljivo podprtih, nekatere javne trditve administracije pa so bile bolj kategorične ali so presegle zanesljivost razpoložljivih podatkov. Za zgodovinsko presojo ne potrebujemo domnev o psihološkem stanju vsakega akterja; primerjamo lahko dokumente, opozorila strokovnjakov, javne izjave, izbrane odločitve in posledice. [17] [33]
Kaj pomeni odgovornost predsednika?
George W. Bush je neposredno dokumentirano odločil o začetku dveh vojn. To ni majhna ugotovitev: predsedniška odločitev odpre vojaške, politične in človeške posledice, ki niso omejene na prvi dan. Pri Iraku je še posebej pomembno, da so bile del javnega utemeljevanja trditve, ki jih poznejši dokazi niso potrdili, in da je oboroženi poseg prispeval k razmeram, v katerih so nasilje izvajali številni akterji.
Vendar zgodovinska, politična, poveljniška in neposredna vzročna odgovornost niso iste stvari. Prva lahko zajame odločitev za vojno in predvidljive posledice. Druga odločitve o strategiji in nadaljevanju. Tretja zahteva preiskavo poveljniške verige. Četrta pa dokaz, kdo je pri posameznem dogodku dejansko povzročil smrt. Če vse kategorije zlijemo v eno številko, zabrišemo tudi tiste primere, pri katerih so dokazi o neposredni ameriški povzročitvi najmočnejši.
In če zaradi te razlike začnemo zmanjševati pomen politične odločitve za vojno, naredimo nasprotno napako. Človek, ki odloča o začetku invazije, je dolžan računati na posledice in se zanje politično zagovarjati, tudi kadar ni osebno izbral posamezne tarče. Enako merilo mora veljati za vsako državo in vsakega voditelja. Poštena zgodovinska presoja zato ne išče predsednika, na katerega bi lahko brez razlike prilepila vse smrti, temveč prepozna konkretne ukaze, dejanske vzročne poti, dokumentirane kršitve in odgovornost za odločitve, ki so omogočile nadaljnje nasilje.
Viri in nadaljnje branje
- National September 11 Memorial & Museum, 9/11 FAQs (število žrtev napadov). Vir
- National Commission on Terrorist Attacks Upon the United States, The 9/11 Commission Report, zlasti poglavji 2 in 5. Vir 1 Vir 2
- George W. Bush, Address to a Joint Session of Congress and the American People, 20. september 2001, White House Archive. Vir
- The Washington Post, poročilo o pogojni talibanski ponudbi in Bushevi zavrnitvi pogajanj, 15. oktober 2001. Vir
- U.S. Congress, Authorization for Use of Military Force, Public Law 107-40 (2001). Vir
- UN Security Council, Resolutions 1368/1373 (2001); U.S. letter S/2001/946 on Article 51, 7. oktober 2001. Vir 1 Vir 2 Vir 3
- National Commission on Terrorist Attacks Upon the United States, The 9/11 Commission Report, poglavje 10, Wartime. Vir
- George W. Bush, Presidential Address to the Nation, 7. oktober 2001, White House Archive. Vir
- Majority staff of the U.S. Senate Committee on Foreign Relations, Tora Bora Revisited: How We Failed to Get Bin Laden and Why It Matters Today, 30. november 2009, S. Prt. 111-35; poročilo večinskega osebja, ne soglasna ugotovitev celotnega odbora. Vir 1 Vir 2 Vir 3
- Carl Conetta, Operation Enduring Freedom: Why a Higher Rate of Civilian Bombing Casualties, Project on Defense Alternatives, 2002. Vir
- Neta C. Crawford, Civilian Death and Injury in Afghanistan, 2001–2011, Costs of War, Brown University, 2011; tabela za leto 2001, ocena in ne celovit incidentni popis. Vir 1 Vir 2
- Human Rights Watch, Afghanistan: U.S. Bombs Kill Twenty-three Civilians, 26. oktober 2001. Vir
- Human Rights Watch, Afghanistan: New Civilian Deaths Due to U.S. Bombing, 30. oktober 2001, in nadaljnji poziv 1. november 2001. Vir 1 Vir 2
- Human Rights Watch, Fatally Flawed: Cluster Bombs and their Use by the United States in Afghanistan, 2002. Vir
- Human Rights Watch, Afghanistan: U.S. and U.K. Should Provide Logistic Support for Detention of Captured Fighters, 1. december 2001 (zahteva po neodvisni preiskavi Qala-i-Jangija; poročilo ni končna sodna ugotovitev). Vir
- U.S. Department of State, Country Reports on Human Rights Practices 2002: Afghanistan, objavljeno 31. marca 2003; razdelka 1.a in 1.g o Qala-i-Jangiju in Dasht-i-Leili. Izvirni uradni arhiv pri neposrednem odpiranju vrne tehnično napako; celotno besedilo je dostopno v arhivu UNHCR Refworld. Vir 1 Vir 2
- U.S. Senate Select Committee on Intelligence, pregled predvojne obveščevalne ocene Iraka (2004), arhiv odbora; Commission on the Intelligence Capabilities of the United States Regarding Weapons of Mass Destruction, Report to the President of the United States (2005), zlasti analiza različnih stališč DOE/INR o aluminijastih ceveh in Nigru. Vir 1 Vir 2 Vir 3 Vir 4
- United Nations Security Council, S/PV.4714, 4714. zasedanje, 7. marec 2003; uradni zapis izjav Hansa Blixa in Mohameda ElBaradeija (zlasti str. 7–8, Niger in aluminijaste cevi). Originalni stari tiskovni URL ostaja za provenienco, čeprav trenutno ni dostopen; zrcalo je pomožni, ne izvorni dokaz. Vir 1 Vir 2 Vir 3 Vir 4
- UNMOVIC, Thirteenth Quarterly Report, S/2003/580 (2003), poglavje VI, odst. 125–128: opozorilo, priprave in umik 16.–18. marca; Office of the UN Secretary-General, Statement Attributable to the Spokesman ... on the Withdrawal of United Nations Staff from Iraq, 17. marec 2003; izvirni trije stari press.un.org naslovi ob preverbi niso bili dostopni. Dodaten arhivski zapis: dopis Iraka ZN z dne 18. marca, S/2003/296. Vir 1 Vir 2 Vir 3 Vir 4 Vir 5 Vir 6 Vir 7
- UN Security Council, Resolution 1441 (2002); Varnostni svet, razprave ob začetku vojne marca 2003, ter ameriški dopis S/2003/351 z dne 20. marca (argument ZDA o prejšnjih resolucijah). Stari press.un.org naslov trenutno ni dosegljiv. Vir 1 Vir 2 Vir 3
- U.S. Congress, Authorization for Use of Military Force Against Iraq Resolution of 2002, Public Law 107-243. Vir
- George W. Bush, President Bush Addresses the Nation, 19. marec 2003; War Powers letter, 21. marec 2003. Vir 1 Vir 2
- U.S. Air Force, Operation Iraqi Freedom, uradni zgodovinski pregled; War and Peace: A Look at Operation Iraqi Freedom, april 2003. Vir 1 Vir 2
- Human Rights Watch, Off Target: The Conduct of the War and Civilian Casualties in Iraq, 2003. Vir
- Iraq Body Count, A Dossier of Civilian Casualties 2003–2005, 2005, zlasti »The Killers: Fact Sheet 2« (podatki 7.299 in 6.882). Vir
- Carl Conetta, The Wages of War: Iraqi Combatant and Noncombatant Fatalities in the 2003 Conflict, Project on Defense Alternatives, Research Monograph 8, Executive Summary, 20. oktober 2003; obdobje glavnih bojev do 20. aprila in ločena definicija neborcev. Vir
- George W. Bush, govor o koncu glavnih bojnih operacij v Iraku, 1. maj 2003. Vir
- U.S. Department of Defense Inspector General, Report No. 06-INTEL-10: Review of DoD-Directed Investigations of Detainee Abuse, 2006 (ni samostojno poročilo Taguba); ACLU, arhivski opis izvorne vojaške CID preiskave smrti Manadela al-Jamadija in ugotovitve obdukcije (homicide); Human Rights Watch, No More Excuses: A Roadmap to Justice for CIA Torture, 2015 (sekundarna preiskovalno-pravna interpretacija). Vir 1 Vir 2 Vir 3 Vir 4
- Amnesty International, Iraq – Falluja: assurances needed for the protection of civilians, MDE 14/054/2004, 4. november 2004, in Iraq: Fears of serious violations of the rules of war in Falluja, MDE 14/056/2004, 12. november 2004; uradno ameriško priznanje uporabe belega fosforja proti upornikom in zanikanje namernega ciljanja civilistov je povzeto v Washington Post (16. november 2005), dodatna pravna analiza ASIL. POPRAVEK: prvotni URL MDE 14/007/2004 dejansko govori o Basri in al-Amari, zato ni dokaz za Faludžo in ni več naveden kot opora za ta stavek. Vir 1 Vir 2 Vir 3 Vir 4
- United Nations Assistance Mission for Iraq, Human Rights Report: 1 May–30 June 2006, odst. 79: začetni preiskavi domnevnih namernih ubojev 24 civilistov v Hadithi; U.S. Senate, zaslišanje Iraq, Afghanistan, and the Global War on Terrorism (2006), obravnava okoliščin in preiskave. Vir 1 Vir 2
- Iraq Body Count, Database: letne civilne smrti in klasifikacija storilcev. Vir
- Iraq Survey Group / Charles Duelfer, Comprehensive Report of the Special Advisor to the DCI on Iraq’s WMD (prvotno poročilo 30. septembra 2004; dopolnjena izdaja z dodatki, katalogizirana pri GovInfo leta 2005). Za interpretativni kontekst tudi Congressional Research Service, Iraq: Former Regime Weapons Programs and Outstanding U.N. Issues. Izvleček National Security Archive in arhivska povezava State Departmenta ostajata pomožna dostopna vira; pregled vseh poglavij uradnega poročila še ni zaključen. Vir 1 Vir 2 Vir 3 Vir 4 Vir 5 Vir 6
- U.S. Senate Select Committee on Intelligence, Phase II Reports on Prewar Iraq Intelligence (2008). Vir