SerijaAmeriški predsedniki in človeška cena vojne Del 6 / 11

Bill Clinton — vojna brez velike kopenske invazije

THY-REALITY · Krvavi predsedniki · II. Novi svetovni red in ameriške intervencije · US-05

Umetniška ilustracija.

THY-REALITY · Krvavi predsedniki · II. Novi svetovni red in ameriške intervencije · US-05

V zadnjih letih dvajsetega stoletja so Združene države lahko uporabile veliko vojaško silo, ne da bi za vsako operacijo poslale veliko kopensko vojsko. Manevrirne rakete, strateški bombniki, natančno vodeno orožje in večdržavne zračne kampanje so omogočili drugačen način vojskovanja. Za ljudi, ki so živeli v bližini napadenih ciljev, pa razdalja med predsednikom, pilotom in tarčo ni pomenila varnosti. Zračni napad je lahko zadel vojaški objekt, civilno stavbo ali kraj, za katerega so obveščevalci napačno verjeli, da je vojaški.

Bill Clinton je neposredno odobril vojaške operacije v Afganistanu in Sudanu, nato bombardiranje Iraka skupaj z Združenim kraljestvom in leta 1999 sodelovanje ameriških sil v NATO kampanji proti Zvezni republiki Jugoslaviji. Predsednikov ukaz je v teh primerih dokumentiran. Toda iz tega ne sledi, da je osebno določil vsako tarčo, da je vse koalicijske napade izvedla ameriška vojska ali da lahko vse smrti v večdržavni vojni poimenujemo »Clintonove«. Za zgodovinsko presojo so pomembne tri ravni: predsedniška odločitev o uporabi sile (P1), širši okvir kampanje (P2) in odločitve o konkretnih ciljih ter izvedbi (P3). Enako pomembno je razlikovati ljudi, ki so umrli zaradi ameriškega napada, zaradi napada zavezniške koalicije ali zaradi dejanj povsem drugih akterjev.

Od napadov na veleposlaništvi do Clintonovega ukaza

Sedmega avgusta 1998 sta bili v Keniji in Tanzaniji napadeni ameriški veleposlaništvi. Po evidenci FBI je umrlo 224 ljudi, med njimi 12 Američanov, več kot 4.500 pa jih je bilo ranjenih. Odgovornost za napada je bila povezana z mrežo Al Kaida. Ta tragedija je pomemben neposredni kontekst Clintonove poznejše odločitve, vendar smrti, ki so jih povzročili napadalci na veleposlaništvi, niso smrti zaradi ameriških raketnih napadov. [1]

Dvajsetega avgusta so ameriške sile izstrelile rakete proti ciljem v Afganistanu in Sudanu. Clinton je o tem javno govoril, naslednji dan pa je Kongres obvestil, da je napade izvedel na svoj ukaz. Skliceval se je na samoobrambo po 51. členu Ustanovne listine Združenih narodov in na nevarnost nadaljnjih terorističnih napadov. Gre za neposredno dokumentirano odločitev P1. To pa je ameriška pravna utemeljitev, ne že samostojno razsojena mednarodnopravna ugotovitev o vseh napadenih ciljih. [2] [3]

Operacija Infinite Reach je bila omejena po trajanju, ne pa nepomembna po učinku. V obstoječi raziskovalni evidenci je za operacijo navedenih skupno 79 izstreljenih raket Tomahawk. Ta skupni podatek potrjuje tudi zgodovinski pregled v strokovni publikaciji ameriškega mornariškega inštituta, medtem ko neposredni dostop do prvotno navedenega mornariškega spletnega zapisa pri tem pregledu ni uspel. Različnih delitev med afganistanske in sudanske cilje zato ne predstavljamo kot novo neodvisno preverjeno dejstvo. [4]

Afganistan: cilj so bili tabori, toda koga so rakete ubile?

V Afganistanu so bili tarča tabori, ki jih je Washington povezoval z bin Ladnovo mrežo. Komisija za preiskavo napadov 11. septembra je pozneje navedla oceno približno 20–30 umrlih v napadenih taborih. Ta številka sama ne odgovori na vprašanje, koliko umrlih je bilo oboroženih pripadnikov skupine, koliko drugih navzočih in ali so bili vsi pravilno identificirani. Ne smemo je samodejno razglasiti niti za število ubitih civilistov niti za število potrjenih teroristov. [3]

Napad je imel tudi čezmejno posledico. Po ugotovitvah iste komisije je ena od raket zašla in zadela vas v Pakistanu, kjer je umrlo več ljudi. Natančnega števila in statusa vseh umrlih zaklenjena raziskava ne dokazuje. To je posebej pomemben primer: napaka pri izvedbi sodi med posledice ameriške uporabe sile, čeprav vas ni bila nameravani cilj. Predsednikov ukaz za operacijo in neposredna vzročnost zgrešene rakete sta dve različni, povezani ravni odgovornosti. [3]

Al-Shifa: uničena tovarna in negotova obveščevalna podlaga

Sudanska tarča je bila farmacevtska tovarna Al-Shifa v Kartumu. Ameriška administracija jo je povezovala z bin Ladnovo mrežo in s sumom na snovi, uporabne pri izdelavi kemičnega orožja. Toda tovarna je proizvajala tudi dejanska zdravila; njen farmacevtski značaj ni bil zgolj izmišljena sudanska obramba. Hkrati dejstvo proizvodnje zdravil samo po sebi še ne izključuje možnosti, da bi bil v objektu navzoč nedovoljen program. Zgodovinsko vprašanje je, kateri dokazi so bili na voljo pred napadom in kaj so dejansko potrjevali. [3] [5]

Komisija za 11. september je opisala razloge, zaradi katerih so najvišji ameriški svetovalci obveščevalno oceno sprejeli, in poznejše dvome o dokazni podlagi. Komisija je obenem zapisala, da neodvisni dokazi, ki bi potrdili oceno CIE, niso bili predloženi. Human Rights Watch je kmalu po napadu zahteval neodvisno preverbo obrata. Takšna razhajanja ne upravičujejo trditve, da je bilo vse obveščevalno gradivo izmišljeno; prav tako ne dopuščajo, da administrativno prepričanje predstavimo kot naknadno dokazano resnico. Javna podlaga za odločitev o Al-Shifi je ostala resno sporna. [3] [5]

V neposrednem napadu na tovarno je po raziskavi Human Rights Watch umrla ena oseba, enajst jih je bilo ranjenih. V naslednjih letih so se pojavile trditve, da je uničenje proizvodnje zdravil posredno povzročilo še veliko več smrti. Prekinitev dobave zdravil je lahko pomembna posledica napada, vendar iz razpoložljivih podatkov ni mogoče izdelati zanesljivega števila dodatnih umrlih ali vse poznejše zdravstvene škode pripisati enemu samemu vzroku. Neposredna smrt, poškodbe in morebitne posredne posledice sodijo v različne kategorije. [6] [5]

Ostanki tovarne Al-Šifa v Kartumu, fotografirani novembra 2008.
Ostanki tovarne Al-Shifa, fotografirani novembra 2008, deset let po raketnem napadu leta 1998. Fotograf: Bertramz; CC BY-SA 3.0. Prikazna izvedenka: sprememba velikosti/formata za spletni ogled; licenca CC BY-SA 3.0 velja tudi za priredbo. Slika: Bertramz / Wikimedia Commons CC BY-SA 3.0

Zaradi Clintonove domače politične krize se je pojavila še razlaga, da so bili napadi izvedeni predvsem zato, da bi preusmerili pozornost javnosti — tako imenovana teorija »Wag the Dog«. Časovna bližina političnih dogodkov je primeren povod za vprašanje, ni pa dokaz o odločitvenem motivu. Komisija za 11. september ni našla razloga, da bi podvomila o pričevanjih vpletenih, da so nasveti temeljili na nacionalnovarnostnih razlogih. Ta ugotovitev ne pomeni, da je mogoče vse zasebne motive za nazaj zanesljivo dokazati, pomeni pa, da ni podlage, da bi teorijo o preusmerjanju pozornosti predstavili kot ugotovljeno dejstvo. Trditev o prikrivanju škandala zato ni utemeljena kot zaključeno zgodovinsko dejstvo. [3]

Irak: ko kriza z inšpektorji postane štiridnevna vojna

Decembra 1998 je Clinton odobril novo operacijo, tokrat proti Iraku, skupaj z Združenim kraljestvom. Njeno ozadje so bile obveznosti, ki jih je Irak dobil po vojni leta 1991, ter dolgotrajni spori o nadzoru nad prepovedanimi oborožitvenimi programi. Poročilo vodje inšpektorjev Richarda Butlerja je ugotavljalo, da Irak ni zagotovil obljubljenega sodelovanja. Toda specializirane naloge UNSCOM-a in IAEA niso bile iste: ocena o iraškem sodelovanju pri jedrskem preverjanju je bila na določenih področjih drugačna od celotne ocene UNSCOM-a. Poenostavitev, da so vsi inšpektorji ugotovili isto, bi izbrisala pomembno razliko. [7] [8]

Prav tako je zavajajoče zapisati, da je Irak 16. decembra preprosto izgnal inšpektorje, zaradi česar se je napad »moral« zgoditi. Pred bombardiranjem so se inšpektorji umaknili ob bližajočem se napadu, po predhodnem obdobju iraškega oviranja in prekinitve sodelovanja. Oba dela zgodbe sta resnična in ju moramo obdržati v kronološkem vrstnem redu. [7] [8]

Operacija Desert Fox se je začela 16. decembra in trajala približno 70 ur. Clinton je v pismu Kongresu izrecno navedel, da so ameriški napadi potekali po njegovem navodilu. To je P1. V operaciji pa so sodelovale tudi britanske sile, zato celotnega učinka ne smemo samodejno prenesti v kategorijo izključno ameriških napadov. [9] [10]

Izstrelitev rakete Tomahawk med operacijo Desert Fox leta 1998.
Izstrelitev Tomahawka med operacijo Desert Fox, 19. december 1998. Zaradi odprte presoje pravic zunaj ZDA je predlagana povezava na izvirnik. Oznaka javne domene se nanaša na ZDA; pogoji drugih jurisdikcij zahtevajo ločeno presojo. Slika: U.S. Navy / Wikimedia Commons Public domain (US Navy; territorial caveat)

Kaj naj bi Desert Fox dosegel in kdo je odobril uporabo sile?

Washington in London sta napade predstavljala kot odziv na iraške kršitve obveznosti razoroževanja in kot poskus zmanjšati iraško vojaško sposobnost ter sposobnost uporabe orožja za množično uničevanje. Ameriška razlaga mednarodnopravne podlage se je naslanjala na prejšnji resoluciji Varnostnega sveta 678 in 687, ki naj bi ob novih bistvenih kršitvah ponovno omogočali uporabo sile. Toda Varnostni svet decembra 1998 ni sprejel nove izrecne resolucije, ki bi dovolila Desert Fox. Pravno vprašanje ponovne veljavnosti stare avtoritete ostaja sporno; ne gre ne za nesporno dovoljenje ne za sklep, ki bi ga lahko nadomestila zgolj avtorjeva moralna sodba. [9] [11] [12]

Po ameriškem vojaškem pregledu so ameriške in britanske sile napadle 97 ciljev, izvedle več kot 600 poletov ter uporabile približno 325 raket Tomahawk in 90 manevrirnih raket, izstreljenih iz letal, poleg drugega letalskega streliva. Količine iz različnih statistik ne predstavljajo iste enote in jih ni dovoljeno poljubno seštevati. Cilji niso bili omejeni samo na domnevne laboratorije: med njimi so bile tudi zračne obrambe, poveljniške zmogljivosti, vojaška infrastruktura in objekti, povezani z Republikansko gardo. [10] [13]

Uradne ocene nastale škode so govorile o poškodovanih vojaških in raketnih zmogljivostih. Toda fizično uničenje infrastrukture še ni dokaz, da je bil celoten program orožja za množično uničevanje odpravljen. Zračni napad tudi ni obnovil inšpekcij; inšpekcijsko preverjanje pod mandatom ZN je ostalo prekinjeno več let. [10] [13]

Največja statistična vrzel zadeva umrle. V dostopnem gradivu se pojavljajo različne iraške in ameriške ocene vojaških izgub, ki pogosto mešajo mrtve z ranjenimi ali zajemajo različne enote. Tudi za civilne smrti med Desert Fox ni zanesljivega, nacionalno razčlenjenega končnega števila. Takratni pregled organizacije Arms Control Association je povzel poročanje časnika Washington Post, ki se je sklicevalo na predstavnike Rdečega križa in navedlo približno 30–40 mrtvih ter 80 ranjenih na širšem območju Bagdada; to je omejena, posredno prenesena ocena vseh umrlih na določenem območju, ne preverjen končni podatek o civilnih smrtih po celotnem Iraku. Drugi vir je poročal o približno 230 ranjenih, domnevno večinoma civilistih; tudi to ni število umrlih. Trditev, da napad ni povzročil civilnih smrti, bi bila prav tako neutemeljena. Odgovornost za odločitev o bombardiranju je dokumentirana; velikost vseh njegovih smrtnih posledic ni. [13] [14]

Kosovo se ni začelo s prvimi NATO bombami

Ko je NATO 24. marca 1999 začel bombardirati Zvezno republiko Jugoslavijo, je na Kosovu že potekal oborožen konflikt. Srbske oziroma jugoslovanske državne sile so izvajale hude kršitve proti kosovskim Albancem; dokumentirane so bile tudi ugrabitve in druge zlorabe, povezane z OVK. Preteklosti ni pošteno skrčiti na predstavo o popolnoma mirnem prostoru, ki ga je porušilo šele bombardiranje, niti na predstavo, da so bile vse strani enako odgovorne za vse vrste nasilja. [15] [16]

Dogodek v Račku je postal pomembna prelomnica diplomatskih in javnih razprav. O njem so bili tedaj izraženi tudi različni očitki in dvomi; poznejša forenzična ter sodna gradiva zahtevajo, da ločimo vprašanje posameznih preiskovalnih omejitev od širše dokazne slike. Odločba pritožbenega senata ICTY v zadevi Đorđević je ohranila ugotovitev o umoru 45 kosovskih albanskih civilistov v Račku. Ni pa treba iz enega forenzičnega poročila izpeljati trditve, da je bilo vsako vprašanje dogodka že tedaj nesporno razrešeno. [17]

V Rambouilletu so pogajanja združevala politični dogovor o avtonomiji s pogoji vojaškega izvajanja. Kosovska albanska delegacija je predlog sprejela, jugoslovanska ga je zavrnila. Pri oceni te zavrnitve je treba vključiti tudi predvidene pristojnosti in imunitete sil NATO, zlasti določbe v prilogi B. Stavek »Beograd je zavrnil mir« brez razlage predvidene vojaške ureditve je preozek opis pogajalskega spora. [18] [19]

Clintonova odločitev, zavezništvo NATO in sporno dovoljenje

Clinton je ameriško sodelovanje v napadih napovedal 24. marca, v poročilu Kongresu z dne 26. marca pa opisal, da so se ameriške sile udeležile operacije po njegovem navodilu in skupaj z zaveznicami NATO. Odločitev o ameriški udeležbi je zato P1. Načrtovanje celotne kampanje je potekalo v zavezniškem okviru P2, posamezni napadi in preverjanje tarč pa sodijo na raven P3. Šele razločitev teh ravni omogoča natančno presojo, kdo je kaj odločil in izvedel. [20] [21]

Zavezništvo je poudarjalo humanitarno nujnost preprečitve nadaljnjega nasilja in izgona kosovskih Albancev. Toda Varnostni svet pred začetkom napadov ni dal nove izrecne odobritve uporabe sile. Poskus sprejetja resolucije, ki bi bombardiranje obsodila, je bil zavrnjen; zavrnitev obsodbe ni enaka pozitivnemu dovoljenju za bombardiranje. Poznejša resolucija 1244 je pomembna za mednarodno varnostno in civilno prisotnost po kampanji, ne pa kot retroaktivna neposredna odobritev vseh predhodnih zračnih napadov. Mednarodnopravni status vojaške intervencije ostaja sporen. [22] [23]

Tudi v ameriškem Kongresu ni bila razprava preprost »da« ali »ne«. Senat je podprl resolucijo o operaciji, predstavniški dom pa je pri posebni odobritvi zračnih napadov glasoval neodločeno, 213 proti 213. Istočasno so potekale ločene odločitve o financiranju in zavrnitvi drugih resolucij. Zato ni pošteno zapisati niti, da je bila konkretna zračna vojna nedvoumno posebej odobrena v obeh domovih, niti, da je Kongres ameriško sodelovanje preprosto v celoti zavrnil. [24]

Koliko civilistov je umrlo med bombardiranjem?

Operacija Allied Force je trajala 78 dni. NATO v uradnem pregledu navaja več kot 38.000 poletov in 10.484 bojnih poletov z namenom napada. Ameriška vojska je zagotovila velik del letal, podpornih zmogljivosti in napadov, vendar NATO ni isto kot Združene države. Koalicijsko število poletov ali odvrženega orožja ne postane ameriški podatek samo zato, ker so imele ZDA prevladujoč delež. [25] [26]

Human Rights Watch je na podlagi svoje raziskave ocenil 488–527 civilnih smrti v 90 dokumentiranih incidentih, povezanih z NATO zračno kampanjo. Številka je pomembna kot raziskovalna osnova, ne kot dokončen popis vseh posledic vojne. Nanaša se na zavezniške napade, ne na vse smrti med kosovsko vojno in ne na posebej preverjen ameriški nacionalni seštevek. Pomembno je tudi, da so spodaj opisani incidenti že del te širše evidence; njihovo ponovno prištevanje bi pomenilo podvojitev žrtev. [27] [28]

Đakovica–Dečani je primer, kjer so omejitve nacionalne atribucije neposredno vidne. Human Rights Watch navaja 73 ubitih civilistov in 36 ranjenih. V rekonstrukciji več zaporednih napadov je dokumentiran tudi ameriški element z letalom F-16, vendar celotnega števila 73 ni mogoče brez dodatnih dokazov pripisati izključno ameriškemu orožju. Tak primer je koalicijski incident s potrjenim neposrednim ameriškim elementom, ne dokaz natančnega ameriškega deleža vseh smrti. [29] [30]

Pri Grdelici je ameriško letalo F-15E napadlo železniški most, pri čemer je bil zadet tudi civilni vlak. Human Rights Watch je v svoji evidenci navedel 20 ubitih civilistov; druge institucije so za isti napad navajale drugačne ali minimalne ocene, zato številke ne predstavljamo kot popolnoma nesporne. Predvideni cilj most in dejanska smrt potnikov sta dve različni dejstvi, ki ju ne smemo izbrisati z enostavno oznako »vojaški cilj«. Za razliko od nekaterih drugih incidentov je tu ameriški element napada dokumentiran. [31] [32]

V Nišu je 7. maja uporaba kasetne bombe CBU-87, ki jo je odvrglo ameriško letalo, povzročila 14 civilnih smrti in 28 ranjenih. Neposredni napad je treba obravnavati ločeno od poznejših žrtev neeksplodiranega streliva. Števila ranjenih ne smemo pretvoriti v smrti, posledic kasetnega orožja različnih zavezniških držav pa brez dokazov ne smemo označiti za izključno ameriške. [33] [34]

Napad na stavbo srbske radiotelevizije RTS je bil drugačen: šlo je za namerno izbrani cilj NATO, umrlo je 16 civilnih uslužbencev. Pravno oceno vojaške upravičenosti in sorazmernosti so različne organizacije ter strokovna telesa različno presojali. Dokumentacija NATO ne dokazuje že sama po sebi, katera nacionalna letalska posadka je sprostila vse konkretno orožje. Namerno ciljanje objekta ni enako dokazani nameri ubiti civilne uslužbence, vendar prav tako ne odpravi odgovornosti za njihove predvidljive življenjske nevarnosti. [35] [28] [36]

Poškodovana stavba Radiotelevizije Srbije v Beogradu s porušenimi zidovi in izpostavljenimi etažami, fotografirana leta 2019.
Poškodovana stavba RTS v Beogradu, fotografirana 29. junija 2019. Stavba je bila napadena 23. aprila 1999. Fotograf: Albert Horáček; CC0 1.0. Slika: Albert Horáček / Wikimedia Commons CC0 1.0

Kitajsko veleposlaništvo v Beogradu predstavlja primer, kjer je atribucija ZDA jasnejša: ameriška letala so zadela veleposlaništvo, umrli so trije ljudje in več kot dvajset je bilo ranjenih. Ameriška pojasnila so napad pripisala napaki pri določanju tarče ter neustreznemu preverjanju koordinat in podatkovnih zbirk. To pojasnilo je del dokumentiranega uradnega poročila, ne zahteva pa, da škodo zmanjšamo na zgolj tehnično neprijetnost. Ni dokazov, da je Clinton osebno izbral veleposlaništvo kot tarčo. [37] [38]

Dubrava kaže, kako nevarno je seštevanje različnih storilcev. Raziskovalna rekonstrukcija Human Rights Watch za napada 19. in 21. maja vključuje najmanj 23 smrtnih žrtev zaradi NATO bombardiranja. Nato so varnostne sile jugoslovanskih oziroma srbskih oblasti izvajale ločene poboje zapornikov. Te poznejše usmrtitve so resnične in jih je treba obravnavati, vendar niso smrti zaradi NATO bomb. Izločiti jih iz tega seštevka ne pomeni zanikati njihovih žrtev; pomeni ohraniti pravilno vzročno in storilsko odgovornost. [39] [40]

Pri Koriši je Human Rights Watch zabeležil razpon približno 48–87 civilnih smrti, a je okoliščine spremljal spor glede previdnostnih ukrepov napadalcev in morebitne prisilne prisotnosti civilistov v bližini vojaškega cilja. Takšne nasprotne ugotovitve ne izbrišejo smrti. Pomenijo, da moramo razločiti neposredni učinek napada od morebitnih prispevajočih ravnanj drugih akterjev, ne da bi nekritično izbrali eno samo razlago. [41]

Kaj pove pregled haaškega tožilstva — in česa ne?

Odbor, ki je za tožilstvo Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo preučil NATO zračno kampanjo na podlagi razpoložljivih dokumentov, ni priporočil odprtja kazenske preiskave. Sam ni opravil terenskega preiskovanja v ZRJ in vprašanja zakonitosti samega začetka uporabe sile ni celovito presojal. Toda takšna tožilska procesna presoja ni sodba, da je bil vsak napad zakonit, sorazmeren ali pravilno načrtovan. Po drugi strani tudi obstoj civilnih žrtev sam po sebi še ni dokaz konkretnega vojnega zločina določene osebe. Pravna presoja zahteva dokazovanje cilja, pričakovane civilne škode, razpoložljivih informacij in sprejetih previdnostnih ukrepov. [28]

Podobno tudi izid vojne ne dopušča enovzročnega sklepa. Zračni napadi so vplivali na vojaško in politično odločanje, vendar so bili pri končnem dogovoru pomembni tudi diplomacija, posredovanje in odnos drugih velikih sil. Resolucija 1244 in dogovor o umiku jugoslovanskih sil sta spremenila varnostni okvir na Kosovu. Po koncu bombardiranja so sledili tudi pregoni, napadi in razseljevanje Srbov, Romov ter drugih skupnosti. Te dogodke moramo obravnavati kot povojno nasilje lokalnih akterjev, ne kot dodatne smrti zaradi NATO bombardiranja. [23] [42]

Predsednikova odgovornost brez lažnega seštevka

Clinton je neposredno odločil o ameriških napadih v Afganistanu in Sudanu, o začetku ameriško-britanske kampanje proti Iraku in o udeležbi ameriških sil v NATO operaciji. Takšna odločitev ni zanemarljiva zgolj zato, ker je uporabila rakete in letala namesto velikih kopenskih formacij. Ko je izbran način vojskovanja, predsednik nosi politično odgovornost za odločitev in za vprašanja, ki jih je moral postaviti o ciljih, dokazih ter pričakovanih posledicah.

Toda natančen opis odgovornosti je zahtevnejši od obtožujoče formule. Ena smrt pri Al-Shifi in enajst ranjenih, ocenjene smrti pri afganistanskih taborih, nerešene civilne smrti v Iraku ter 488–527 civilnih smrti iz širše NATO kampanje niso enakovredni števci, ki bi jih bilo mogoče sešteti. Mešanje neposrednega ameriškega udara, koalicijskega napada, vojaške izgube, posredne smrtnosti, napačne obveščevalne ocene in zločina povsem drugega akterja bi ustvarilo videz dokazne natančnosti, ki je raziskava nima.

Namen takšne razmejitve ni omiliti človeške škode. Prav nasprotno: preprečiti mora, da bi se resnične smrti skrile za statistično manipulacijo ali da bi posamezne žrtve postale orodje že vnaprej določenega političnega sklepa. Pomembno vprašanje ni le, koliko ljudi je umrlo, temveč tudi kdo je odločil, kdo je izvedel, katere informacije so bile na voljo in kateri ljudje so nosili posledice. Vsak od teh odgovorov zahteva svoje dokaze.

Viri in nadaljnje branje

  1. FBI, East African Embassy Bombings — uradna zgodovinska evidenca o napadih na veleposlaništvi, 7. 8. 1998. Vir
  2. William J. Clinton, poročilo Kongresu o napadih 20. avgusta 1998, 21. 8. 1998 (Public Papers of the Presidents; naslov v izvirni evidenci zahteva dodatno potrditev). Vir
  3. National Commission on Terrorist Attacks Upon the United States, The 9/11 Commission Report, poglavje 4, zlasti 4.2 in 4.5 (2004). Vir
  4. Naval History and Heritage Command, Today in History: August 20 — izvorni mornariški pregled za operacijo Infinite Reach; neposredni dostop pri C2 ni uspel. Skupni podatek 79 ima tudi drugo zgodovinsko oporo. Vir
  5. Human Rights Watch, Letter to President Clinton Urges Sudan Factory Inspection, 15. 9. 1998. Vir
  6. Human Rights Watch, Sudan, Oil, and Human Rights, poglavje The United States: Diplomacy Revived (2003), odstavek o napadu na Al-Shifo. Vir
  7. UNSCOM, poročilo izvršnega predsednika Richarda Butlerja o sodelovanju Iraka, 15. 12. 1998 — arhivski prepis na GlobalSecurity; uradni naslov te reprodukcije ni posebej potrjen. Vir
  8. Arms Control Association, UNSCOM Future Unceartain After Strikes on Iraq, Arms Control Today (v arhivskem naslovu je napaka »Unceartain«). Vir
  9. William J. Clinton, Letter to Congressional Leaders on the Military Strikes Against Iraq, 18. 12. 1998; primarni zapis White House (pri C2 neposredna povezava omejeno dosegljiva). Vir
  10. Air Force Historical Support Division, 1998 — Operation Desert Fox, pregled operacije. Vir
  11. Varnostni svet ZN, zasedanje S/PV.3955, 16. 12. 1998, in sporočilo SC/6611 (Iraq–Kuwait); prvotni URL sporočila med C2 vrača 404, identiteta potrjena v evidenci ZN. Vir
  12. Združene države, pismo Varnostnemu svetu ZN S/1998/1181 o utemeljitvi napadov decembra 1998; izvorni PDF pri C2 ni bil ponovno vizualno pregledan. Vir
  13. Congressional Research Service, poročilo o soočenju z Irakom in operaciji Desert Fox, arhivska reprodukcija; podrobnosti poročila zahtevajo neposredno preverbo PDF. Vir
  14. Center for Strategic and International Studies, zgodovinski pregled operacije Desert Fox, PDF; podatek o ranjenih je poročana ocena, ne evidenca umrlih. Vir
  15. Human Rights Watch, Under Orders: War Crimes in Kosovo (2001). Vir
  16. Human Rights Watch, Humanitarian Law Violations in Kosovo (1998). Vir
  17. Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo, Đorđević, pritožbena sodba (2014), ugotovitve o Račku; prvotni PDF pri C2 ni bil ponovno vizualno pregledan. Vir
  18. U.S. Department of State, informativni list o pogajanjih v Rambouilletu, 1. 3. 1999 — arhivski vir. Vir
  19. U.S. Department of State, besedilo predlaganega sporazuma iz Rambouilleta, vključno s prilogo B — izvorni arhiv. Vir
  20. William J. Clinton, Letter to Congressional Leaders Reporting on Airstrikes Against Serbian Targets in the Federal Republic of Yugoslavia, 26. 3. 1999. Vir
  21. William J. Clinton, Address to the Nation on Airstrikes Against Serbian Targets, 24. 3. 1999. Vir
  22. Varnostni svet ZN, zasedanje S/PV.3989, 26. 3. 1999, in sporočilo SC/6659; osnutek S/1999/328 ni bil sprejet. Prvotni URL med C2 vrača 404. Vir
  23. Varnostni svet ZN, resolucija 1244 (1999), sprejeta 10. 6. 1999. Vir
  24. Congressional Research Service, poročilo o Kosovu in 106. sklicu Kongresa ZDA — zakonske in kongresne odločitve; neposredna PDF kontrola ni bila izvedena. Vir
  25. NATO, Kosovo Air Campaign (March–June 1999), uradni zgodovinski pregled operacije Allied Force. Vir
  26. U.S. Government Accountability Office, GAO-02-174, pregled operativnih zmogljivosti in ameriškega prispevka k zračnim napadom; neposredni PDF pregled ni bil izveden. Vir
  27. Human Rights Watch, Civilian Deaths in the NATO Air Campaign (2000), povzetek raziskave civilnih smrti. Vir
  28. Tožilstvo ICTY, Final Report to the Prosecutor by the Committee Established to Review the NATO Bombing Campaign Against the Federal Republic of Yugoslavia. Vir
  29. Human Rights Watch, Kosovo: Civilian Deaths in the NATO Air Campaign (2000), arhivski zapis pri Refworld in dokumentacija napadov na cesti Đakovica–Dečani. Vir
  30. Human Rights Watch, Under Orders: War Crimes in Kosovo, arhivski PDF, del o napadih na civilne kolone; nacionalna atribucija posameznih napadov zahteva previdnost. Vir
  31. Human Rights Watch, Civilian Deaths in the NATO Air Campaign — Photo Gallery, fotografija in spremni opis napada v Grdeliški soteski. Vir
  32. U.S. Naval War College Review, razprava o napadu na železniški most v Grdelici — bibliografski opis je stvaren, natančen naslov iz PDF ni ponovno potrjen. Vir
  33. Human Rights Watch, Civilian Deaths in the NATO Air Campaign, arhivski PDF; incident z uporabo kasetnih bomb v Nišu. Vir
  34. Human Rights Watch, Fatally Flawed: Cluster Bombs and their use by the United States in Afghanistan (2002), razdelek VIII »Prior U.S. Use of Cluster Bombs: Yugoslavia«. Vir
  35. Human Rights Watch, Civilian Deaths in the NATO Air Campaign, poglavje o napadu na srbsko radiotelevizijo RTS. Vir
  36. Amnesty International, objava o nepriznanih pravicah žrtev NATO napadov na RTS, 2009; izvirni naslov v španščini ni ponovno preverjen. Vir
  37. U.S. Department of State, izjava o napadu na kitajsko veleposlaništvo, 27. 5. 1999 — arhivski primarni vir. Vir
  38. U.S. Department of State, Pickeringovo poročilo o napaki pri določanju cilja kitajskega veleposlaništva, 17. 6. 1999 — arhivski primarni vir. Vir
  39. Human Rights Watch, Civilian Deaths in the NATO Air Campaign, priloga A o napadih na zapor Dubrava. Vir
  40. Human Rights Watch, Under Orders: War Crimes in Kosovo, del o poznejših usmrtitvah zapornikov v Dubravi. Vir
  41. Human Rights Watch, Civilian Deaths in the NATO Air Campaign, primer Koriša in sporna vprašanja previdnosti ter prisotnosti civilistov. Vir
  42. Human Rights Watch, Abuses against Serbs and Roma in the New Kosovo, 1. 8. 1999. Vir