George H. W. Bush — Panama in Zalivska vojna
George H. W. Bush je v dobrem letu dni odobril dve veliki ameriški vojaški operaciji, ki ju je skušnjava po preprosti zgodbi pogosto postavila pod isti naslov: ameriška moč ob koncu hladne vojne. Toda Panama decembra…
Umetniška ilustracija.
George H. W. Bush je v dobrem letu dni odobril dve veliki ameriški vojaški operaciji, ki ju je skušnjava po preprosti zgodbi pogosto postavila pod isti naslov: ameriška moč ob koncu hladne vojne. Toda Panama decembra 1989 in vojna za osvoboditev Kuvajta leta 1991 nista imeli istega izhodišča, iste mednarodnopravne podlage ali enakega položaja civilistov. Skupno jima je bilo nekaj drugega: predsednikova odločitev je odprla pot uporabi sile, posledic te odločitve pa ni mogoče pošteno povzeti z eno številko mrtvih.
Pri obeh primerih je bistveno razlikovati neposredno predsedniško odločitev (P1), širši okvir vojaške kampanje (P2) in odločitve o posameznih ciljih ter izvedbi (P3). Prav tako je treba ločiti smrti, ki so jih neposredno povzročile ameriške sile, od koalicijskih rezultatov, posredne smrtnosti, poznejših posledic neeksplodiranega orožja ter lastnih vojaških izgub. Brez te razlike bi bil navidezno natančen seštevek v resnici metodološko napačen.
Panama: nekdanji partner postane sovražnik
Ko so ameriške enote decembra 1989 vstopile v Panamo, Manuel Noriega ni bil neznan voditelj, s katerim bi Washington šele tedaj prvič prišel v stik. Njegovi dolgoletni odnosi z ameriškimi obveščevalnimi strukturami in regionalna vloga so bili del zapletene zgodovine ameriške politike v Srednji Ameriki. Do konca osemdesetih let pa je bil Noriega v ZDA obtožen zaradi trgovine z mamili, notranja panamska kriza pa je postajala vse hujša.
Na volitvah 7. maja 1989 je po razpoložljivih rezultatih zmagal opozicijski kandidat Guillermo Endara. Noriegov režim je volitve razveljavil. Sledili so napadi na opozicijo, mednarodni pritisk in spor o tem, kdo predstavlja legitimno panamsko oblast. Pomembno je priznati, da je šlo za resnično politično represijo in resen spor o volilni legitimnosti. Toda nasprotovanje diktaturi samo po sebi še ne odgovori na vprašanje, ali sme druga država s silo zamenjati njeno oblast.
Sredi decembra so razmere dobile neposreden vojaški povod. Panamska skupščina je razglasila stanje vojne z ZDA; nato so pripadniki panamskih obrambnih sil streljali na avtomobil ameriških častnikov in ubili ameriškega marinca Roberta Paza. Bush je na te dogodke opozoril kot na dokaz nevarnosti za ameriške državljane. Vendar so ameriški vojaški načrti za odstranitev Noriege obstajali že pred incidentom: ta je bil sprožilec v večmesečni krizi, ne njen začetek.
Predsednikov ukaz in štirje javni razlogi
Bush je operacijo odobril 17. decembra 1989; napad se je začel v noči na 20. december. Istega dne je v nagovoru Američanom izrecno povedal, da je prejšnjo noč ukazal napotitev ameriških sil v Panamo. Pri tem ne potrebujemo ugibanja o verigi odločanja: začetek operacije Just Cause je neposredna predsedniška odločitev, torej P1. [1]
V nagovoru je administracija navedla štiri cilje: zaščito ameriških življenj, obrambo demokracije v Panami, boj proti trgovini z mamili in zaščito pogodb o Panamskem prekopu. Bush je dodal še namen privesti Noriego pred ameriško pravosodje. Ti razlogi so dokumentirana predsednikova javna utemeljitev, ne dokaz, da je imel le en skriti motiv. Raziskovati je mogoče strateške in politične interese, ne smemo pa domneve o motivu zamenjati za vir o konkretni odločitvi. [1]
V operaciji je po ameriških vojaških in revizijskih virih sodelovalo približno 26.000 ameriških pripadnikov, od katerih jih je bilo veliko že pred napadom nameščenih v Panami. Panamske obrambne sile so hitro izgubile sposobnost organiziranega odpora. Noriega je pobegnil v vatikansko nunciaturo in se 3. januarja 1990 predal. Ameriške sile so dosegle neposredne vojaške cilje, Endarova vlada pa je prevzela oblast. Toda hitrost vojaškega uspeha ne pove ničesar o tem, koliko je operacija stala civiliste. [2]
Civilne žrtve: med uradno številko in poznejšimi evidencami
Ameriške lastne izgube so razmeroma jasno evidentirane: med operacijo je umrlo 23 ameriških vojaških pripadnikov, več kot 300 jih je bilo ranjenih. To so smrti ameriških pripadnikov med predsedniško odrejeno operacijo, ne žrtve ameriškega ognja in ne postavka civilnega seštevka. [2]
Tudi panamske vojaške smrti kažejo, zakaj je treba zgodnje bojne ocene ponovno oceniti. V prvih ameriških poročilih se je pojavilo število 314 mrtvih pripadnikov panamskih sil, vendar so ga poznejše preiskave in popravljene evidence bistveno znižale. Raziskovalni kanon zato uporablja okvir približno 50–70 panamskih vojaških smrti, z jasno oznako, da ne gre za dokončen poimenski register. [3]
Pri civilistih so razlike še pomembnejše. Zgodnja ameriška uradna evidenca je navajala 202 umrla civilista. Americas Watch je z analizo panamskih forenzičnih, bolnišničnih in drugih evidenc sklenil, da podatki kažejo na vsaj približno 280–305 umrlih civilistov, mogoče še več. Avtorji poročila so opozorili, da je razpon negotov zaradi neizkopanih skupnih grobišč, izgubljenih podatkov in nepopolnih evidenc pogrešanih. Nasprotno pa razpoložljivi preverjeni podatki ne podpirajo z enako dokazno močjo političnih trditev o več tisoč umrlih. [3] [4]
Iz tega ne sledi, da imamo 280–305 poimensko dokazljivih primerov, pri katerih je bila neposredni vzrok ameriška krogla ali bomba. Gre za civilne smrti, povezane z invazijo, tudi v okoliščinah požarov, spopadov in nasilja več udeležencev. Kjer je neposredna ameriška vzročnost ugotovljena, jo je smiselno poimenovati DIRECT-US; nacionalnega operacijskega razpona pa ne smemo brez dokazov v celoti prevesti v to kategorijo.
Najbolj otipljiv primer civilnega uničenja je El Chorrillo, stanovanjska četrt ob sedežu panamskih obrambnih sil. Vojaško poveljstvo je bilo resničen vojaški cilj, vendar so ob njem stale gosto naseljene, pogosto lesene civilne stavbe. Med napadi in boji je četrt zajel velik požar, ki je za seboj pustil obsežno uničenje. Interameriška komisija za človekove pravice je v poročilu št. 121/18 iz leta 2018 ugotovila, da ameriške sile pri načrtovanju in izvedbi niso upoštevale potrebnih previdnostnih ukrepov in niso ustrezno razlikovale med vojaškimi ter civilnimi objekti. Posebej je izpostavila El Chorrillo ter ugotovila kršitev pravice prizadetih do lastnine. Gre za ugotovitve komisije v konkretnem postopku, ne za kazensko sodbo, ki bi dokazovala osebno krivdo predsednika. [4]
Natančno število umrlih prav v tej četrti ostaja odprto. Podatki o uničenih stanovanjih, razseljenih prebivalcih ali ljudeh, ki so potrebovali pomoč, so pomembni za razumevanje človeške škode, niso pa podatki o številu smrti. Prav zato tudi El Chorrilla ne dodajamo še enkrat k panamskemu nacionalnemu razponu.
Vojaški uspeh in spor o zakonitosti
Washington je invazijo pravno in politično zagovarjal z zaščito ameriških državljanov, pogodbenimi pravicami ob Panamskem prekopu in soglasjem Endarove vlade, ki so jo ZDA priznale kot zakonito. Kritiki so nasprotno trdili, da teh razlogov ni mogoče uporabiti za upravičenje obsežne invazije in prisilne spremembe režima. Mednarodni odziv je bil ostro razdeljen, vendar ne nevtralen: Generalna skupščina ZN je 29. decembra 1989 sprejela resolucijo 44/240, v kateri je intervencijo označila kot očitno kršitev mednarodnega prava, z izidom glasovanja 75 za, 20 proti in 40 vzdržanih. Takšna resolucija ni kazenska razsodba mednarodnega sodišča, je pa pomemben dokument mednarodnega nasprotovanja posegu. [5]
Vojaško je bilo mogoče govoriti o doseženih ciljih. Z vidika civilnega prebivalstva, njegove lastnine in mednarodnega prava je bilo treba postavljati druga vprašanja. Niti kritika operacije ne izbriše Noriegovega nasilja niti Noriegovo nasilje ne izbriše civilnih smrti in obveznosti napadalnih sil. To je osnovna mera doslednosti, če želimo politično moč meriti po dejanjih in ne po tem, katera stran jo uporablja.
Kuvajt: drugačen začetek vojne
Le nekaj mesecev pozneje se je začela kriza, ki je imela bistveno drugačen neposredni vzrok. 2. avgusta 1990 je Irak napadel in okupiral Kuvajt. Varnostni svet ZN je z resolucijo 660 zahteval iraški umik. ZDA torej niso sprožile začetne invazije na Kuvajt. To razlikovanje je ključno za zgodovinsko in pravno presojo vojne leta 1991. [6]
Bush je 7. avgusta 1990 odredil napotitev ameriških sil v območje Perzijskega zaliva; ameriški GAO potrjuje datum ukaza. Prva faza, poimenovana Desert Shield, je bila v javni razlagi predvsem obrambna: zaščititi Savdsko Arabijo in preprečiti nadaljnjo iraško širitev. To je bila neposredna predsedniška odločitev P1, vendar ne še isti dogodek kot začetek ofenzivne zračne vojne januarja naslednjega leta. [7]
Sledili so sankcije, diplomatska prizadevanja in gradnja večnacionalne vojaške koalicije. Ključna razlika v primerjavi s Panamo je bila odločitev Varnostnega sveta. Resolucija 678 z dne 29. novembra 1990 je po izteku roka za iraški umik dovolila državam, ki sodelujejo s Kuvajtom, uporabo vseh potrebnih sredstev za izvršitev zadevnih resolucij. Ločeno je uporabo sile 12. januarja 1991 podprl ameriški kongres, zakon Public Law 102-1 pa je predsednik podpisal 14. januarja. Glasovi v senatu (52–47) in predstavniškem domu (250–183) so pokazali, da je bila odločitev politično resno sporna, čeprav sprejeta. [8] [9]
Leta 1991 torej ni šlo za isto pravno arhitekturo kot pri Panami. Obstajala sta mandat Varnostnega sveta in domača kongresna avtorizacija, neposredni cilj operacije pa je bil izriniti iraške sile iz Kuvajta. To ne pomeni, da so bile vse koalicijske tarče avtomatično pravilno izbrane ali da so bile njihove civilne posledice nepomembne.
Desert Storm: predsednikov ukaz in podoba »natančne vojne«
Po izteku ultimata so ameriška in zavezniška letala v noči s 16. na 17. januar 1991 začela operacijo Desert Storm. Bush je v televizijskem nagovoru pojasnil začetek ofenzive in koalicijski okvir, v katerem je delovala. V istem govoru je uporabljal tudi izraz »novi svetovni red« — kot predstavo o povojnem mednarodnem sistemu, v katerem bi Združeni narodi in pravila omejevali agresijo med državami. Izraz je zgodovinsko pomemben, vendar sam po sebi ni dokaz kakšnega ločenega, skritega načrta. [10]
Začetek zračne vojne je zato P1, večtedenski okvir kampanje P2, posamezni napadi in ciljne odločitve pa P3, dokler ni konkretnega dokaza, da je predsednik ukazal določen napad. Tako se da predsedniško politično odgovornost opisati jasno, ne da bi mu pripisali dejanja, za katera ni neposrednega dokaznega sidra.
Ameriška in zavezniška letala so v celotni kampanji po ameriški vojaški retrospektivi opravila več kot 116.000 bojnih poletov, koalicija pa je odvrgla približno 88.500 ton bomb. Številki opisujeta koalicijsko, ne izključno ameriško dejavnost. Enako pomembna je razlika med odvrženo količino streliva, številom poletov, številom tarč in številom umrlih: nobene od teh merskih enot ni dopustno uporabiti kot nadomestek za drugo. [11]
Spomin na vojno je močno oblikovala podoba lasersko vodenih bomb in televizijskih posnetkov natančnih zadetkov. Toda GAO je v analizi zračne kampanje ugotovil, da je bilo približno 92 odstotkov odvržene tonaže streliva nevodenega in 8 odstotkov vodenega; pri bombah proti strateškim ciljem je bilo po številu približno 95 odstotkov bomb nevodenih. Tonaža in število bomb nista isti imenovalec. Podatki ne pomenijo, da so bile nevodene bombe odvržene brez načrtovanja, pač pa da televizijski posnetki vodenih zadetkov niso predstavljali celotne mešanice uporabljenega orožja. [12]
Amiriyah: ko zadetek cilja ne pomeni zaščite civilistov
13. februarja 1991 sta dve ameriški letali F-117 napadli utrjen objekt v bagdadski četrti Amiriyah. Ameriški načrtovalci so ga obravnavali kot iraški vojaški poveljniško-komunikacijski objekt. ZDA so takšno razlago uporabe tarče javno zagovarjale; Middle East Watch je opozarjal na dokazne in pravne težave pri oceni objekta, ki je imel tudi funkcijo civilnega zaklonišča. Ameriška stran je pozneje pojasnjevala, da ni ugotovila njegove nočne uporabe za civilno zatočišče. [13]
Po napadu se je izkazalo, da so bili v zaklonišču civilisti. Middle East Watch je na podlagi različnih iraških poročil uporabljal okvir približno 200–300 mrtvih civilistov, ne dokončnega poimenskega izida. V nasprotju z mnogimi koalicijskimi podatki je tu neposredna izvedba ameriška: DIRECT-US. Toda brez posebnega dokaza, da je Bush osebno izbral bunker za tarčo, je posamezna izvedba P3, ne nov samostojni predsedniški P1. [13]
Natančno vodena bomba lahko zadene načrtovano točko in kljub temu povzroči katastrofo, če se je načrtovanje zmotilo v razumevanju uporabe zgradbe. To je osrednja lekcija Amiriyaha: tehnična natančnost in pravilnost presoje cilja sta dve različni vprašanji.
Koliko iraških civilistov pa je umrlo v celotni zračni kampanji? Zanesljivega, dokončnega poimenskega nacionalnega seznama ni. Human Rights Watch je po takratnih raziskavah sklepal, da neposredne civilne smrti zaradi zavezniškega bombardiranja najbrž niso presegle nekaj tisoč, ter kot možno zgornjo mejo navedel približno 2.500–3.000 umrlih. To ni najmanjši dokazani seštevek niti natančna srednja ocena; poleg tega gre za koalicijske napade, ne za ameriški-only total. V širše razmišljanje o teh smrtih spada tudi Amiriyah, zato ga ni dovoljeno ponovno prišteti. [14]
Škoda, ki se pokaže po koncu napada
Koalicijske tarče niso bile omejene na tanke in raketne položaje. Med njimi so bile tudi električne, komunikacijske in druge infrastrukturne zmogljivosti, ki so bile po vojaški razlagi povezane z delovanjem iraških oboroženih sil. Toda električno omrežje je bilo pomembno tudi za črpanje in čiščenje pitne vode, delovanje bolnišnic in kanalizacije. Napad na tak sistem ima zato lahko zdravstvene posledice, ki trajajo po koncu bombardiranja. [14]
Raziskovalni kanon te posledice pravilno ločuje kot INDIRECT / MULTICAUSAL. Nanje so vplivali uničena infrastruktura, sankcije, motnje v preskrbi, stanje zdravstvenega sistema in odločitve različnih akterjev. Vsega tega ni mogoče pretvoriti v dokazljivo osebno številko »smrti, ki jih je neposredno povzročil Bush«. Hkrati pa bi bilo moralno in analitično napačno te posledice izbrisati samo zato, ker se niso zgodile ob trenutku eksplozije.
Kopenska ofenziva, umikajoče se kolone in konec operacije
23. februarja 1991 je Bush javno sporočil, da je poveljniku Normanu Schwarzkopfu odredil uporabo vseh razpoložljivih sil, vključno s kopenskimi, za izrinjenje iraške vojske iz Kuvajta. Tudi ta korak je neposreden P1. Kopenska faza, ki se je začela 24. februarja, je trajala približno 100 ur, preden je Bush napovedal ustavitev ofenzive. Kuvajt je bil osvobojen; koalicija leta 1991 ni napredovala do Bagdada, da bi zrušila iraški režim. [15]
Uradna ameriška vojaškozgodovinska študija navaja približno 25.000–50.000 mrtvih iraških vojakov, toda druge raziskave dajejo drugačne ocene in negotovost ostaja velika. To so ocene iraških vojaških smrti v ameriško vodeni koalicijski vojni. Niso civilni total, niso evidenca izključno ameriških zadetkov in niso število ljudi, ki jih je predsednik osebno izbral za tarčo. [16]
Posebej težak primer so umikajoče se iraške kolone na cestah iz Kuvajta, pozneje znane pod izrazom Highway of Death. Koalicijska letala so napadala vojaške kolone, v katerih so bila tudi civilna vozila in osebe. Vojaška narava dela kolone ne dovoljuje domneve, da je bil vsak navzoči borec; prisotnost civilnih vozil pa tudi ne dokazuje, da so bili vsi napadeni ljudje civilisti. Natančnega zanesljivega seštevka umrlih za ta dogodek iz zbranih podatkov ni mogoče izdelati. [16]
Tudi na ameriški strani je potrebno ločevanje. Širši retrospektivni pregled ameriškega obrambnega ministrstva navaja 299 umrlih ameriških pripadnikov v zalivski vojni; ta skupni podatek vključuje različne vrste izgub in je odvisen od uporabljenega obsega evidence; smrti, ki jih je povzročil iraški ogenj, nesreče in drugi nebojni vzroki ne sodijo v kategorijo civilistov, neposredno ubitih z ameriško silo. [17]
Vojna se za vse civiliste tudi ni končala s premirjem. Human Rights Watch je leta 1994 ocenil, da je več kot 1.600 iraških in kuvajtskih civilistov skupaj po vojni umrlo zaradi neeksplodiranih koalicijskih kasetnih podstreliv. Gre za poznejšo oceno škode vrste LEGACY / US-LED-COALITION, ne za dodatne neposredne civilne smrti med bombardiranjem leta 1991. [18]
Kaj torej stoji za Bushevimi ukazi?
V Panami je Bush neposredno ukazal invazijo, ki je hitro dosegla svoje politične in vojaške cilje, a pustila dokumentirane civilne smrti, uničenje El Chorrilla in močan mednarodnopravni spor. V Zalivu je odredil napotitev sil in nato začetek vojne, ki je sledila iraški invaziji Kuvajta ter imela drugačno mednarodno in domačo pravno podlago. Koalicija je Kuvajt osvobodila, hkrati pa so njeni napadi povzročili neposredne civilne smrti, težko dokazljivo širšo škodo in poznejše nevarnosti neeksplodiranega orožja.
Odgovornost za odločitev je v številnih ključnih korakih dokazljiva; enotni osebni seštevek smrti pa ni. Če bi sešteli civilne ocene z vojaškimi smrtmi, koalicijske rezultate z ameriškimi, neposredne udare s povojnimi boleznimi in mikroprimere s širšimi ocenami, ne bi dobili zgodovinske resnice, temveč številko, ki je sestavljena iz neprimerljivih kategorij.
To ni poziv k izmikanju odgovornosti. Nasprotno: odgovornost postane zahtevnejša, ko vztrajamo, da so pomembni tako predsednikov ukaz kot odločitve poveljnikov, dejanska izbira ciljev, zakonske obveznosti in življenje ljudi, ki so nosili posledice. Natančnost ne oslabi moralne presoje vojne; prepreči, da bi se ta spremenila v slogan.
Viri in nadaljnje branje
- George H. W. Bush, »Address to the Nation on Panama«, 20. december 1989, prepis Miller Center (naveden izvor: National Archives). Vir
- U.S. Government Accountability Office, Operation Just Cause (NSIAD-91-174FS), in U.S. Army Center of Military History, uradni zgodovinski pregled Paname. Vir 1 Vir 2
- Americas Watch, Human Rights in Post-Invasion Panama: Justice Delayed Is Justice Denied, 7. april 1991. Vir
- Inter-American Commission on Human Rights, Report 121/18, Case 10.573, José Isabel Salas Galindo and Others v. United States, 5. oktober 2018. Vir
- Generalna skupščina Združenih narodov, resolucija 44/240, 29. december 1989. Vir
- Varnostni svet Združenih narodov, resolucija 660, 2. avgust 1990; U.S. Department of State, zgodovinski pregled zalivske krize. Vir 1 Vir 2
- U.S. Government Accountability Office, Desert Shield and Desert Storm Reports and Testimonies: 1991–93, NSIAD-94-134W, 1994. Vir
- Varnostni svet Združenih narodov, resolucija 678, 29. november 1990. Vir
- Kongres ZDA, Public Law 102-1, Authorization for Use of Military Force Against Iraq Resolution, 1991; senatno in predstavniško glasovanje. Vir 1 Vir 2 Vir 3
- George H. W. Bush, »Address to the Nation Announcing Allied Military Action in the Persian Gulf«, 16. januar 1991, American Presidency Project. Vir
- U.S. Air University, »30 Years Later, Desert Storm Remains a Powerful Influence on Air, Space Forces«, vojaška retrospektiva. Vir
- U.S. Government Accountability Office, Operation Desert Storm: Evaluation of the Air Campaign, NSIAD-97-134. Vir
- Middle East Watch / Human Rights Watch, Needless Deaths in the Gulf War, poglavje »The Means and Methods of Attack«, 1991. Vir
- Human Rights Watch, World Report 1992, »The Air War in Iraq«; Needless Deaths in the Gulf War, poglavje o infrastrukturi. Vir 1 Vir 2
- George H. W. Bush, nagovor o začetku kopenske ofenzive 23. februarja 1991 in nagovor o ustavitvi ofenzive 27. februarja 1991, American Presidency Project. Vir 1 Vir 2
- U.S. Army Center of Military History, Between Desert Storm and Iraqi Freedom in uradni prikaz zalivske vojne, zgodovinski pregledi. Vir 1 Vir 2
- U.S. Department of Defense, »Desert Storm: A Look Back«, zgodovinski povzetek. Vir
- Human Rights Watch Arms Project, US Cluster Bombs for Turkey?, 1. december 1994, poglavje o povojnih civilnih žrtvah v Iraku in Kuvajtu. Vir