SerijaAmeriški predsedniki in človeška cena vojne Del 4 / 11

Po Vietnamu — Ford, Carter in Reagan

Ob padcu Sajgona aprila 1975 se je končala ameriška vojna, ki je desetletja določala predstavo o moči Združenih držav.

Umetniška ilustracija.

Zgodovinski obseg: 1975–1989. Raziskovalni presek kanona: 25. 9. 2026.

Ob padcu Sajgona aprila 1975 se je končala ameriška vojna, ki je desetletja določala predstavo o moči Združenih držav. Toda konec ene vojne ni bil tudi konec ameriških vojaških posegov. V naslednjih letih so se predsedniki znašli pred novimi vrstami odločitev: kako daleč odgovoriti na zajetje ladje, ali pomagati upornikom proti sovjetskemu zavezniku, kdaj uporabiti specialne sile za reševanje talcev, komu prepustiti razdeljevanje tajno dobavljenega orožja in pod katerimi pogoji napasti drugo državo. Prizorišča so bila zelo različna. Enako pa je bilo vprašanje odgovornosti: koliko seže odločitev v Ovalni pisarni in kje se začnejo dejanja vojakov, posrednikov ali nasprotnikov?

Odgovor ni v eni številki mrtvih. Fordova operacija Mayaguez, Carterjev afganistanski program in reševanje talcev v Iranu ter Reaganove odločitve o Afganistanu, Libanonu, Grenadi in Libiji ne dopuščajo enakega načina štetja. V nekaterih primerih imamo jasen predsedniški ukaz in dokumentirane neposredne žrtve ameriškega orožja; drugje poznamo tajno odobritev podpore, ne pa zanesljivo pripisljivega seštevka civilnih smrti. Članek sledi prav tej razliki, ne da bi zmanjšal pomen človekovih posledic.

Maj 1975: ladja Mayaguez in povratek ameriške sile

Dne 12. maja 1975 so kambodžanske sile zajele ameriško trgovsko ladjo SS Mayaguez pri otočju v bližini obale Kambodže. Združene države so zahtevale izpustitev plovila in posadke, predsednik Gerald Ford pa je odobril vojaško operacijo, v kateri so bili združeni zračni napadi, pritisk na obalo, ponovna zasedba ladje in izkrcanje na otoku Koh Tang. V tej zgodbi je pomemben tudi pravni kontekst: ZDA so tedaj priznavale ožji pas teritorialnega morja, Kambodža pa je zatrjevala širšega. Opredeliti zajetje brez nadaljnjega kot pravno nesporno »piratstvo« bi pomenilo preskočiti del dejanskega spora. [1] [2] [4]

V zapisnikih Sveta za nacionalno varnost lahko vidimo, kako slika o položaju posadke ni bila jasna. Predsednik, obrambni minister in drugi udeleženci so razpravljali o čolnih, možnostih njihove ustavitve, nevarnosti, da bi na krovu ubili Američane, ter tem, kako preprečiti, da bi zajetje postalo vzvod pogajanj. To niso naknadne legende o operaciji, ampak ohranjena notranja razprava, ki razkriva tako odločenost za uporabo sile kot negotovost glede informacij. Fordovo odobritev zato označujemo P1, ne pa kot dokaz, da je osebno določal vsak cilj ali poznal vse operativne podatke. [1] [2]

Izvidniške ocene o številu oboroženih zagovornikov na Koh Tangu se niso učinkovito prenesle do vseh enot, ki so izvedle napad. Napadalci so računali na občutno šibkejši odpor, kot so ga srečali. Na samem Mayaguezu ob ponovni zasedbi ni bilo več talcev. Vseh 40 članov posadke je bilo izpuščenih in jih je žive prevzela ameriška ladja USS Wilson. To pa ne dovoljuje sklepa, da so poveljniki že ob začetku izkrcanja vedeli, da na otoku ni posadke: prav negotovost o njenem položaju je bila ena izmed kritičnih napak in omejitev odločitve. [2] [3]

Reševalec in marinec med operacijo Mayaguez na otoku Koh Tang.
Arhivska fotografija reševalcev med operacijo Mayaguez na otoku Koh Tang, maj 1975. Vir: USAF. Slika: U.S. Air Force / National Museum of the USAF Public domain (USAF official release; DoD limitations)

Štirideset rešenih in enainštirideset ameriških mrtvih

Uradni ameriški pregledi razlikujejo 23 ameriških vojaških smrti v helikopterski nesreči na Tajskem med pripravo in premikom ter 18 smrti v povezavi z boji na Koh Tangu in okoli njega. Skupaj gre za 41 smrti ameriških vojaških oseb, povezanih s krizo, vendar ni pošteno vseh 41 označiti kot smrt zaradi kambodžanskega streljanja. Prav tako jih ni mogoče predstaviti kot kambodžanske civilne smrti. [3] [4]

Ocene o številu mrtvih kambodžanskih borcev na Koh Tangu so negotove; zgodovina ameriške mornarice navaja približen razpon 13–25 za ta kraj spopada, z dodatno nepopolnostjo podatkov o čolnih in napadih na kopno. Zanesljivega civilnega seštevka, ki bi ga bilo mogoče pripisati neposrednim ameriškim napadom v celotni operaciji, raziskovalni arhiv ne vzpostavi. Ne bomo ga nadomestili z ničlo — in prav tako ga ne bomo izmislili. [3]

Ladja je bila ponovno zasedena, kambodžanske oblasti pa so izpustile posadko, ki jo je prevzela ameriška ladja. Razpoložljivi dokumenti sami po sebi ne dokazujejo, da je bila izpustitev neposredna posledica ameriških napadov. Cena operacije, napačne obveščevalne predpostavke in tveganje nadaljevanja spopada odpirajo vprašanje sorazmernosti. Ob tem je treba razlikovati med odločitvijo za uporabo sile, omejitvami informacij, napakami pri izvedbi in posledicami, ki jih natančneje določa bojna zgodovina. Predsednik odgovarja za odobreno pot, ne pa na dokazno enak način za vsako potezo v njej.

Carterjeva drugačna vojna: Afganistan še pred sovjetsko invazijo

Začetek ameriške tajne pomoči afganistanskim upornikom ni nastopil šele z Ronaldom Reaganom. V času predsednika Jimmyja Carterja je v Afganistanu že potekal nasilni upor proti tamkajšnji prosovjetski oblasti. Dokumenti Foreign Relations of the United States (FRUS) kažejo, da je Carter 3. julija 1979 odobril tajne propagandne dejavnosti, denarno in drugo nesmrtonosno pomoč, nato pa 7. novembra dovolil razširitev programa z opremo za zveze in svetovanjem pri nabavah. To sta predsedniški odobritvi tajnega posredniškega programa, metodološko C1/P1; tedaj pa še nista bili odobritvi neposredne ameriške vojaške intervencije. [5] [6] [7]

Razlika med nesmrtonosno in smrtonosno podporo je odločilna. Razpravljalo se je tudi o vojaških možnostih, vendar pregledani dokumenti ne podpirajo trditve, da je Carter že julija odobril dobavo smrtonosnega orožja. Ko so sovjetske sile konec decembra 1979 množično vstopile v Afganistan in je bila odstranjena oblast Hafizulaha Amina, se je ameriška politika spremenila. 28. decembra 1979 je novo predsedniško pooblastilo dovolilo tudi dobavo smrtonosne vojaške opreme. To ne izbriše prejšnje tajne pomoči; pokaže dve različni stopnji njene narave in namena. [5] [6] [9]

Sistem je bil posredniški. Orožje sovjetskega izvora je prihajalo iz zalog ali z mednarodnega trga, pomoč pa je tekla prek partnerjev, zlasti Pakistana in njegove obveščevalne službe ISI, ob pomembni vlogi Savdske Arabije. V enem izmed ameriških dokumentov iz maja 1980 je razvidno tudi, da so se ameriški uradniki zavestno sklicevali na pakistansko usposabljanje in logistično izvajanje. Takšna arhitektura omogoča razumevanje ameriške politične odgovornosti, ne dokazuje pa, da je CIA osebno izbirala vsakega prejemnika ali da je Carter neposredno poveljeval vsaki posamezni akciji upornikov. [6] [34]

Je bil Afganistan namerno nastavljen kot past Sovjetski zvezi?

Poznejši intervju Zbigniewa Brzezinskega je postal izhodišče trditve, da je Washington že pred invazijo namenoma izzival Moskvo, da bi jo potegnil v dolgotrajno vojno. Ker je ameriška predinvazijska tajna pomoč res dokumentirana, tega vprašanja ne smemo odpraviti zgolj z zanikanjem. Toda prehod od trditve »pomoč je obstajala« do trditve »namen je bil sprožiti sovjetsko invazijo« zahteva drugačno dokazno podlago. [8]

Arhivska analiza Conorja Tobina in dostopni sovjetski dokumenti opozarjajo na več težav: naknadne intervjuje, sporne prevode in uredniške okoliščine ter odsotnost izvornega ameriškega dokumenta, ki bi jasno potrjeval pripisano strategijo. Sovjetske razprave so hkrati vsebovale lastna strahovanja pred izgubo vpliva v Kabulu, negotovost glede Amina in težave režima. Ameriško pomoč je mogoče obravnavati kot del širšega varnostnega okolja; ni pa s tem dokazano, da je bila sovjetska invazija izključno ali namenoma povzročena z ameriško pastjo. [8] [9]

Ta meja ni zagovor Carterjeve politike. Tajna podpora eni strani v vojni nosi politične in predvidljive človeške posledice tudi brez dokaza o najtežji različici skritega namena. Odgovorno raziskovanje razlikuje dokumentiran ukrep, možno strateško interpretacijo in dokazano vzročnost.

April 1980: Eagle Claw in osem umrlih reševalcev

Carter je neposredno odobril tudi vojaško reševalno operacijo Eagle Claw, s katero naj bi Združene države iz Irana rešile ameriške talce. Na območju Desert One v noči med 24. in 25. aprilom 1980 je bila operacija prekinjena. Med premikom je prišlo do trka helikopterja RH-53D in transportnega letala EC-130; umrlo je osem ameriških vojaških oseb. Talci niso bili rešeni, Carter pa je javno prevzel odgovornost za odločitev o poskusu reševanja in njegovi prekinitvi. Gre za neposreden predsedniški ukaz P1 in za OWN-FORCE OPERATIONAL LOSS, ne za osem civilnih smrti, ki bi jih povzročil ameriški napad na Iran. [10] [11]

Ameriško poročanje opisuje tudi stik z iranskim avtobusom in cisterno med operacijo. Toda iz pregledanih podatkov ne izhaja zanesljiva, enotna številka iranskih civilnih smrti, ki bi jo lahko uporabili kot preverjeni DIRECT-US seštevek. To ne pomeni, da je pravilna številka nič. Pomeni, da dokumenti, uporabljeni za ta članek, ne upravičujejo gotove številčne trditve. [11]

Eagle Claw zato predstavlja posebno primerjavo z Afganistanom. V obeh primerih je Carter sprejemal odločitve, povezane z vojaško silo. V Afganistanu je bila moč posredovana v tajnem programu, v Iranu je šlo za neposredno vojaško operacijo. Isti predsednik, vendar drugačno razmerje med ukazom, izvajalci in dokazljivo kategorijo smrti.

Razbitine letal po nesreči med operacijo Eagle Claw aprila 1980.
Razbitine po nesreči med operacijo Eagle Claw v iranski puščavi, april 1980. Vir: USAF. Slika: Hurlburt Field / U.S. Air Force (courtesy photo) Public domain (USAF official release; DoD limitations)

Reagan podeduje tajni program — in ga močno razširi

Ronald Reagan ob nastopu predsedovanja leta 1981 ni vzpostavil afganistanskega programa iz nič. Prevzel je že delujočo mrežo, vendar se je pod njegovo administracijo financiranje in oboroževanje upornikov izrazito povečalo. Zgodovinski pregled CIA opisuje širitev sredstev in savdsko sofinanciranje; do leta 1984 govori približno o 60 milijonih ameriških dolarjev letne ameriške pomoči, ki jih je Savdska Arabija ujemala. Poznejše ameriške vojaške študije navajajo še višje letne zneske. Ker gre za različne računovodske osnove in faze programa, jih ne smemo zlagati v navidezno natančno enotno finančno časovnico. [12]

Leta 1985 je ameriška politika postala izraziteje usmerjena k močnejšim vojaškim zmogljivostim upornikov. Direktiva NSDD 166 z dne 27. marca 1985 je znana po izvirnem registru, a polnega zanesljivo pregledanega besedila v tem raziskovalnem paketu ni. Zato direktive ne bomo izmišljeno citirali. Za širši strateški premik uporabljamo uradne zgodovinske razlage, jasno označene kot poznejše institucionalne sinteze. [13] [14]

Reagan je marca 1986 na priporočilo direktorja CIA Williama Caseyja odobril dobavo protiletalskih raket Stinger afganistanskemu odporu. Prva dokumentirana uporaba tega orožja v boju je sledila 25. septembra 1986. Samo predsedniško soglasje za dobavo lahko označimo kot C1/P1; razdelitev prek pakistanskih kanalov in posamični bojni izstrelki pa niso samodejno Reaganovi osebni ukazi za določeno tarčo. [12] [13]

Stingerji niso edina razlaga sovjetskega umika

V priljubljeni zgodovinski pripovedi so Stingerji pogosto prikazani kot orožje, ki je »pregnalo Sovjete«. Imeli so dejanski vojaški učinek na uporabo helikopterjev in nizko letečih letal, vendar dokumenti o sovjetski politiki kažejo, da je razmišljanje o umiku napredovalo že leta 1985, torej pred prvo bojno uporabo Stingerjev. Razumeti je treba več dejavnikov: izčrpavanje, stroške vojne, notranjo sovjetsko politiko, afganistanski odpor, mednarodno podporo in diplomatske odločitve. [13] [15]

Obstajajo tudi razlike med neposredno podporo afganistanskim frakcijam in nastankom poznejših transnacionalnih militantnih mrež. Komisija za 11. september opozarja, da so imeli Osama bin Laden in njegovi sodelavci lastne podporne vire in da so prejeli malo ali nič neposredne ameriške pomoči. Dokazani sistem CIA → pakistanska ISI → afganistanske frakcije zato ni isto kot dokazani neposredni sistem CIA → bin Laden. Tudi to ne izključuje možnosti širših, posrednih in dolgoročnih posledic oboroževanja ter radikalizacije, vendar te zahtevajo konkretno raziskavo, ne slogan o enem »ustvarjalcu« al-Kaide. [16]

Podobno ne moremo vseh smrti sovjetsko-afganistanske vojne pripisati Reaganu. Mednarodni zapisi iz poznih osemdesetih let navajajo močno različne ocene — med drugim okoli 1,5 milijona in bistveno višje virsko pripisane številke. Gre za WAR-TOTAL / MULTI-ACTOR z velikimi metodološkimi negotovostmi, ne za pregled dokazano neposredno ubitih civilistov zaradi ameriških sil in ne za vsoto »Reaganovih žrtev«. Politična odgovornost za stopnjevanje posredniške vojne ostaja predmet presoje, ne da bi zato lahko izumili natančen osebni seštevek smrti. [17]

Libanon: mirovna misija, ki ni ostala zgolj mirovna

V Libanonu je Reaganova administracija nastopila v izredno zapleteni državljanski in regionalni vojni, v kateri so sodelovale domače oborožene skupine ter tuje sile in pokrovitelji. Ameriški marinci so se septembra 1982 vrnili v večnacionalno silo z razglašenim namenom stabilizacije razmer in podpore politični rešitvi. Reaganova odločitev o napotitvi je bila P1, sama po sebi pa še ni pomenila predsedniškega ukaza za ofenzivno napadanje vseh vpletenih strani. [18]

Težava je bila, da se je politično in vojaško okolje spreminjalo. Večnacionalna sila naj bi bila razumljena kot prisotnost, ki omogoča umirjanje in obnovitev državnih institucij, a so ameriške sile vse bolj pomagale libanonski vojski. Dodatno navodilo NSDD 103 iz septembra 1983 je v okviru obrambe položajev pri Suq al-Gharbu omogočalo tudi ameriško pomorsko ognjeno in taktično zračno podporo. To je pomembna predsedniška odobritev uporabe sile, ne samo običajen opis varovanja lastne baze. [19]

Ameriške ladje so nato dejansko obstreljevale položaje, ki so ogrožali libanonske enote. Poročilo preiskovalne komisije po napadu na vojašnice je opozarjalo, da so se predpostavke prvotne misije spremenile in da je zaznana nepristranskost ameriškega kontingenta oslabela. Obravnava tega premika ne pomeni opravičevanja napadov na ameriške vojake; pomeni, da je treba razumeti, kako lahko »mirovna prisotnost« postopoma postane neposredna udeležba v spopadu. [19] [20]

Bejrut, 23. oktober 1983: 241 ameriških smrti ni ameriški napad

Samomorilski napad na ameriško vojašnico v Bejrutu 23. oktobra 1983 je zahteval 241 ameriških vojaških življenj: 220 marincev, 18 mornarjev in tri pripadnike kopenske vojske. Gre za smrtne žrtve napada na ameriško silo, ne za ljudi, ki so umrli zaradi ameriškega bombardiranja. Čeprav so politične odločitve o napotitvi vojakov povezane z vprašanjem njihove izpostavljenosti nevarnosti, je neposredni povzročitelj tega napada druga stran. Kategorija je zato ENEMY-CAUSED U.S. MILITARY DEATHS, ne DIRECT-US. [21]

Reaganova administracija ni po tem dogodku takoj povsem prenehala uporabljati sile v Libanonu. Decembra 1983 so ameriška letala napadla sirske položaje, februarja 1984 pa je sledilo obsežno obstreljevanje s pomorskimi topovi. Reagan je 7. februarja 1984 javno dovolil širšo uporabo pomorskega ognja in zračne podpore, hkrati pa odredil pripravo na premestitev marincev z obale na ladje. Tako sta se politični umik kopenskega kontingenta in nadaljnja možnost neposrednega ameriškega ognja časovno prekrivala. [22]

Reaganovo končno poročilo o ameriški udeležbi navaja 264 mrtvih in 137 ranjenih za širši časovni in organizacijski obseg; izrecno omenja tudi štiri osebe zunaj večnacionalnega kontingenta (MNF), umrle pri napadu na ameriško veleposlaništvo aprila 1983. Številka 264 ni drugačna ocena istega oktobrskega napada, v katerem je umrlo 241 ljudi, in je zato ne prištevamo k njej. Prav tako nima statusa števila civilnih žrtev ameriškega ognja. Za celotni DIRECT-US civilni seštevek v Libanonu pregledani viri ne ponujajo dovolj trdne, konsistentne podlage. [23]

Grenada: neposredna odločitev za invazijo

Leta 1983 je na Grenadi prišlo do nasilne notranje krize, odstavitve in umora predsednika vlade Mauricea Bishopa ter drugih žrtev spopadov. Reaganova administracija se je sklicevala na zaščito ameriških državljanov, zahtevo članic Organizacije vzhodnokaribskih držav (OECS), porušeni notranji red ter hladnovojno zaskrbljenost zaradi kubanskega in sovjetskega vpliva. Ni nujno, da je bil kateri od teh razlogov edini; predsednik jih je predstavil kot del odločitvenega okvira. [24] [25]

Reagan je odobril vojaško operacijo Urgent Fury, ki se je začela 25. oktobra 1983. Predsednikov položaj je v tem primeru jasen: gre za P1, neposredno odobreno ameriško intervencijo. Toda trditev, da so bili vsi ameriški študenti na otoku tedaj že zajeti talci, ni dokazana. Nevarnost, da bi postali talci, in njihovo dejansko takratno stanje sta dve različni trditvi. Uradna zgodovina ameriške vojske opisuje tudi obveščevalne pomanjkljivosti glede njihovega prebivališča in dejanskih razmer na otoku. [24] [25]

Mednarodnopravni spor se ni končal pri navedbi, da je OECS prosila za pomoč. Sporni so bili časovni potek in status morebitnega povabila grenadskega generalnega guvernerja, suverenost države, pravica do kolektivnega posredovanja ter odziv drugih držav. Osnutek resolucije Varnostnega sveta, kritičen do intervencije, je prejel 11 glasov za, enega proti in tri vzdržane, vendar ga je blokiral ameriški veto. Generalna skupščina je sprejela resolucijo 38/7 s 108 glasovi za, devetimi proti in 27 vzdržanimi. Ta glasovanja so dokaz diplomatskega nasprotovanja, ne nadomestilo za neodvisno pravno sodbo o vseh elementih posega. [26] [27]

Vojaška medicinska pomoč ranjenemu vojaku med operacijo na Grenadi.
Evakuacija ranjenega ameriškega vojaka med operacijo Urgent Fury na Grenadi. Ne prikazuje bolnišnice Richmond Hill. Vir: USAF. Slika: U.S. Air Force (photographer not identified) Public domain (USAF official release; DoD limitations)

Richmond Hill: ko pod statistiko zagledamo konkretne ljudi

V času napadov na grenadske vojaške položaje so ameriška mornariška letala A-7 pomotoma zadela psihiatrično bolnišnico v bližini Fort Fredericka. Poznejša uradna zgodovina ameriške vojske navaja 18 umrlih bolnikov, sočasen članek častnika ameriških marincev v reviji Proceedings (1984) pa 21 žrtev tega bolnišničnega napada. To je razhajanje izvornih štetij in ga ni dopustno skriti z izbiro ene same številke. [35] Pri tem primeru ne govorimo samo o splošni in sporno ocenjeni »kolateralni škodi«: primarni operativni pregled ameriške vojske povezuje točno določeni udarec ameriškega orožja in konkretno število umrlih bolnikov. Po izrecnem poznejšem vojaškem viru je dokumentiranih 18 smrti zaradi ameriškega napada — DIRECT-US; zgodnejše poročilo navaja več, zato to ni dokončen, od vseh virov usklajen seštevek. P3 označuje izvedbo znotraj Reaganove odobrene operacije P1. Ni pa to dokaz, da je Reagan osebno izbral bolnišnico za tarčo. [25]

Sočasna vojaška revija Proceedings je za celotno operacijo navedla 24 mrtvih grenadskih civilistov, od katerih naj bi jih 21 umrlo v bolnišnici. Poznejša uradna vojaška zgodovina neposredno potrjuje 18 bolnišničnih smrti, ne poda pa enakega civilnega seštevka 24. Zato številke 24 in 18 oziroma 21 niso trije seštevki za seštevanje: gre za deloma prekrivajoče se ocene, med katerimi ni popolne uskladitve. Tudi za ostale civilne smrti nimamo dokaznega razreza, ki bi omogočal vsako pripisati ameriškim silam. [25] [35]

Ameriška vojaška zgodovina za operacijo navaja 19 umrlih pripadnikov ameriških sil in 116 ranjenih; v drugih institucionalnih povzetkih obstajajo odstopanja. Ob tem so v bojih padli tudi pripadniki grenadskih in kubanskih sil. Vojaške izgube različnih strani, civilne smrti in posebne nesreče ni mogoče združiti v eno številko brez navedbe, komu, kdaj in po kakšnem mehanizmu so se zgodile. [25]

Uspeh operacije in vprašanje legitimnosti

Ameriške enote so vojaško prevladale in evakuirale številne ameriške študente. To je mogoče opisati kot kratkoročni vojaški uspeh, če obenem pojasnimo omejitve predhodnih podatkov in napake izvedbe. Toda operativni uspeh ni isto kot nesporna pravna legitimnost in ne razveljavi vprašanj civilnih smrti. [25] [26] [27]

V Grenadi se zato posebej jasno srečajo tri ravni: predsedniški ukaz, operativna izvedba in človeške posledice. Reagan je odobril invazijo; konkretno nesrečo pri bolnišnici so povzročila ameriška letala znotraj te operacije. Takšna vzročna veriga je močnejša in natančnejša od dveh nasprotujočih si poenostavitev: da predsednik nima z njo ničesar ali da je osebno ukazal zadeti bolnišnico.

Berlin, april 1986: napad na diskoteko La Belle

Dne 5. aprila 1986 je eksplozija v zahodnoberlinski diskoteki La Belle zahtevala tri življenja — dve ameriški vojaški osebi in turško civilistko — ter več kot 200 ranjenih. Reaganova administracija je napad pripisala libijski vpletenosti in ga uporabila kot ključno javno utemeljitev za vojaški odgovor. Pri oceni zgodovinskega vira je treba upoštevati, da je predsednikov takratni govor izhajal iz informacij, potrjenih v tistem trenutku, in zato ni nujno vseboval poznejšega končnega števila žrtev. [29] [31]

Poznejše nemško sodno postopanje podpira sklep o vpletenosti libijskih državnih oziroma obveščevalnih struktur. Vendar to ne pomeni, da je bila sodiščno dokazana vsaka ameriška trditev o osebni vlogi Moamerja Gadafija. Razlika med odgovornostjo državnega aparata, odgovornostjo odgovornih oseb in dokazom o osebnem ukazu ni semantična malenkost; prav na teh razlikah stoji poštena zgodovinska presoja. [31]

El Dorado Canyon: neposredni predsedniški ukaz

Za razliko od posredniške podpore v Afganistanu je 14. aprila 1986 ameriški diplomatski telegram brez dvoumnosti zapisal, da je predsednik ukazal ameriškim vojaškim silam napasti cilje v Libiji. Operacija El Dorado Canyon je zato neposredna odločitev P1. V napadu so sodelovala letala F-111 in spremljevalna letala iz britanskih baz ter mornariška letala iz Sredozemlja. Zračni napadi so zadeli več kompleksov v Tripoliju in Bengaziju, povezanih z vojaškimi, logističnimi ali varnostnimi strukturami, kakor so bili opredeljeni v ameriškem načrtu. [28] [29] [30]

Uradna obrazložitev je napad opisovala kot odgovor na sponzorirani terorizem in kot ukrep samoobrambe. Ameriški dokumenti trdijo, da civilisti niso bili namerni cilj. A razlika med deklarirano namero in dejanskim zadetkom je bistvena: to, da cilj ni bil določen kot civilen, samo po sebi ne dokazuje, da civilisti niso umrli. Poznejša poročila o zgrešenih bombah in škodi v stanovanjskih območjih zahtevajo preverbo učinkov, ne le prepis predsednikovega govora. [28] [29] [30]

Fotografija letala F-111F med pripravami na operacijo El Dorado Canyon 14. aprila 1986 (USAFE).

Sedemintrideset mrtvih — kakšno številko v resnici poznamo?

Uradni zgodovinski pregled ameriškega letalstva navaja 37 mrtvih in 93 ranjenih zaradi ameriških napadov na Libijo. Ta podatek je uporaben kot virsko pripisana ocena celotne škode zaradi napada, ne pa kot samodejno potrjeno število 37 mrtvih civilistov. Razrez med civiliste in pripadnike oboroženih struktur v pregledani podlagi ni dovolj zanesljiv za popoln popis. Tudi obravnava domnevne smrti Hane Gadafi je zaradi poznejših nasprotujočih si podatkov sporna; takšnega posamičnega primera ne smemo dodati kot neodvisno potrjeno žrtev. [30] [33]

Američani so izgubili tudi letalo F-111 z dvema članoma posadke, ki sta umrla med operacijo. To sta ameriški operativni oziroma bojni izgubi, ne dela libijskih 37. Podobno trije umrli iz berlinskega napada La Belle niso dodatne smrti, ki bi jih povzročile ameriške bombe v Libiji. Ločevanje teh kategorij ohranja resnost vsake izgube in preprečuje manipulativno seštevanje. [30]

Reaganova vlada se je sklicevala na pravico do samoobrambe iz 51. člena Ustanovne listine Združenih narodov. Države v Varnostnem svetu so pravno in politično presojo napada ostro razdelile; osnutek kritične resolucije je prejel devet glasov za, pet proti in en vzdržan glas, vendar ni bil sprejet zaradi negativnih glasov stalnih članic. Ameriška pravna argumentacija ostaja dokumentiran položaj države, ne že dokazana, splošno sprejeta mednarodnopravna rešitev. [29] [32]

Ista merila za različne odločitve

Fordov Mayaguez dokazuje neposredno odobritev ameriške sile in hkrati kritične obveščevalne omejitve. Carterjev Afganistan dokazuje tajni posredniški program, katerega stopnja vojaške podpore se je spremenila po sovjetski invaziji; Eagle Claw pa nasprotno jasno neposredno operacijo, v kateri so umrli ameriški pripadniki. Reaganova afganistanska politika pomeni širitev že obstoječe mreže pomoči, medtem ko Libanon, Grenada in Libija vključujejo tudi neposredne operacije ameriških sil. [1] [5] [10] [12] [19] [24] [28]

Teh primerov ni mogoče zreducirati na enotno oceno predsednikove »krvavosti«. P1 pomeni neposredno odločitev ali ukaz; P2 širši politični oziroma kampanjski okvir; P3 konkretno vojaško izvedbo. Pri tajni pomoči je C1/P1 osebna predsedniška odobritev posredniškega programa, ne osebno targetiranje vsakega poznejšega napada. Prav tako so DIRECT-US, INDIRECT/PROXY, WAR-TOTAL, ENEMY-CAUSED in OWN-FORCE različne kategorije smrti in odgovornosti. Vse zahtevajo razvidno vez med dogodkom in virom.

Primer Dokazljiva predsedniška raven Kategorije smrti in meja
Ford — Mayaguez P1 odobritev uporabe sile; posamična izvedba P3 23 pripravljalnih/transportnih + 18 bojnih/operativnih ameriških smrti; kambodžanski civilni DIRECT-US seštevek ni ugotovljen
Carter — Afganistan C1/P1 za odobritve tajne pomoči; program P2 in posredniška izvedba Posredne posledice; sovjetsko-afganistanske skupne izgube niso Carterjev DIRECT-US seštevek
Carter — Eagle Claw P1 reševalna operacija 8 umrlih ameriških pripadnikov, OWN-FORCE; iranski civilni seštevek ni ugotovljen
Reagan — Afganistan C1/P2 za širitev programa; C1/P1 za Stingerje PROXY/INDIRECT; širše vojne izgube WAR-TOTAL, ne Reagan-only
Reagan — Libanon P1 napotitev in posebne odobritve; P2 podporni okvir; P3 izvajanje ognja 241 mrtvih zaradi napada na ameriško vojašnico = ENEMY-CAUSED; civilni DIRECT-US seštevek ni ugotovljen
Reagan — Grenada P1 odobritev invazije; P3 bolnišnični napad 18 umrlih po poznejši zgodovini U.S. Army, 21 po sočasnem USNI; USNI navaja tudi 24 civilnih smrti skupaj; ocene se prekrivajo in razlikujejo, zato jih ne seštevamo
Reagan — Libija P1 napad; P3 posamezne zračne misije 37 mrtvih in 93 ranjenih po USAF, razrez med civiliste in borce nejasen; 2 umrla ameriška člana posadke ločeno

Pri taki presoji moralna vprašanja ne izginejo. Ali je država uporabila nujno in sorazmerno silo? Ali je poznala informacije, ki bi morale zaustaviti ali spremeniti napad? Ali je po operaciji priznala žrtve in napake, tudi ko so bile politično neprijetne? Enako vprašanje lahko zastavimo ameriškemu predsedniku, njegovi nasprotni strani ali državi, ki z orožjem podpira posredniške sile. Merilo ni zastava, temveč dokazano dejanje in spoštovanje človekovega življenja.

Zaključek: po Vietnamu se ni končala odgovornost

Obdobje Forda, Carterja in Reagana pokaže, da se po vietnamskem porazu ni preprosto začelo obdobje ameriške vojaške zadržanosti. Zamenjale so se metode: od izkrcanja za reševanje zajete posadke do tajnih dobav orožja, od neuspele reševalne operacije do obstreljevanja libanonskih položajev in kratke invazije na Grenado, od napadov na libijske objekte do daljnosežnih političnih učinkov posredniške vojne. V vsaki od teh oblik so obstajale odločitve, za katere je mogoče po dokumentih ugotoviti raven predsedniške odgovornosti.

Toda pravi odgovor na vprašanje, koliko smrti stoji za predsedniškimi ukazi, ni odvisen od tega, kdo sestavi največje število. Resna preiskava mora znati povedati tudi »ne vemo«, ko vir ne omogoča zanesljivega seštevka. Tako lahko prepoznamo najmanj 18 smrti, ki jih je pri grenadski bolnišnici zabeležila poznejša ameriška vojaška zgodovina — ob ohranitvi drugačnega sočasnega seštevka 21 — in hkrati zavrnemo neutemeljeno prisvajanje vseh žrtev dolge afganistanske vojne enemu predsedniku. Natančnost ne zmanjša moralne odgovornosti. Nasprotno: šele natančnost pokaže, za kaj je odgovornost mogoče utemeljeno zahtevati.

Viri in nadaljnje branje

  1. FRUS, 1969–1976, zv. X, dok. 295 — zapisnik NSC, Mayaguez, 13.–14. maj 1975. vir Vir
  2. FRUS, 1969–1976, zv. X, dok. 298 — sklepna razprava NSC o Mayaguezu. vir Vir
  3. Naval History and Heritage Command — zgodovina krize Mayaguez, 50-letni pregled. vir Vir
  4. Predsednik Gerald Ford — poročilo Kongresu o uporabi sile ob Mayaguezu, maj 1975. vir Vir
  5. FRUS, 1977–1980, zv. XII, dok. 214 — Turnerjev memorandum, 21. februar 1980. vir Vir
  6. FRUS, 1977–1980, zv. XII, dok. 267 — memorandum INR o afganistanskem tajnem programu. vir Vir
  7. FRUS, 1977–1980, zv. XII, dok. 53 — obravnava predinvazijskih možnosti pomoči. vir Vir
  8. Conor Tobin (2020), »The Myth of the Afghan Trap«, Diplomatic History 44(2). vir Vir
  9. National Security Archive (2019) — dokumenti o sovjetski odločitvi za invazijo na Afganistan. vir Vir
  10. FRUS, 1977–1980, zv. XI/1, dok. 269 — odziv Carterja na neuspeh Eagle Claw. vir Vir
  11. U.S. Department of Defense — zgodovinski pregled neuspešne operacije Eagle Claw. vir Vir
  12. CIA, Center for the Study of Intelligence — The Agency and the Hill (poglavje o Afganistanu). vir Vir
  13. CIA — Devotion to Duty (zgodovinski pregled afganistanskega tajnega programa). vir Vir
  14. Ronald Reagan Presidential Library — register direktiv NSDD, vključno z NSDD 166. vir Vir
  15. National Security Archive (2019) — sovjetska odločanja o umiku iz Afganistana. vir Vir
  16. National Commission on Terrorist Attacks Upon the United States — The 9/11 Commission Report, poglavje 2. vir Vir
  17. Združeni narodi, Generalna skupščina, dokument A/43/742 — poročilo o Afganistanu (1988). vir Vir
  18. Ronald Reagan, poročilo Kongresu o drugi napotitvi večnacionalne sile v Libanon, 29. september 1982. vir Vir
  19. Ronald Reagan Presidential Library — dodatek k NSDD 103 o ognjeni podpori v Libanonu (1983). vir Vir
  20. Long Commission — odlomki uradne preiskave ameriške misije v Libanonu. vir Vir
  21. U.S. Marine Corps — pregled žrtev napada na vojašnico v Bejrutu, 1983. vir Vir
  22. Ronald Reagan — izjava o Libanonu, 7. februar 1984. vir Vir
  23. Ronald Reagan — končno poročilo Kongresu o sodelovanju ZDA v večnacionalni sili v Libanonu. vir Vir
  24. Ronald Reagan — poročilo Kongresu o napotitvi sil na Grenado, 25. oktober 1983. vir Vir
  25. U.S. Army Center of Military History — Operation Urgent Fury: The Invasion of Grenada, October 1983. vir Vir
  26. Združeni narodi, Varnostni svet — glasovanja 1983, predlog o Grenadi. vir Vir
  27. Združeni narodi, Generalna skupščina — resolucija 38/7 o Grenadi (1983). vir Vir
  28. FRUS, 1981–1988, zv. XXIV, dok. 341 — telegram o ameriškem napadu na Libijo, 14. april 1986. vir Vir
  29. Ronald Reagan — poročilo Kongresu o ameriškem napadu na Libijo, april 1986. vir Vir
  30. U.S. Air Force Historical Support Division — 1986: Operation El Dorado Canyon. vir Vir
  31. Los Angeles Times (2001) — poročanje o sodni presoji napada na diskoteko La Belle. vir Vir
  32. Združeni narodi, Varnostni svet — glasovanja 1986, predlog o Libiji. vir Vir
  33. The Guardian (2011) — preiskovanje spornih navedb o Hani Gadafi. vir Vir
  34. FRUS, 1977–1980, zv. XII, dok. 288 — logistika in oprema afganistanskega programa (1980). vir Vir
  35. Michael J. Byron, »Fury from the Sea: Marines in Grenada«, U.S. Naval Institute Proceedings, maj 1984, zv. 110/5/975 — sočasna ocena 24 civilnih smrti in 21 smrti pri bolnišnici. vir Vir

Opomba: vnosi [1]–[34] ohranjajo izvorne URL-je kanoničnega zemljevida virov. Vnos [35] je v tej reviziji dodano, samostojno preverjeno zgodovinsko sidro za razlikovanje ocen grenadskih žrtev; kanonični master in njegove registre smo pustili nespremenjene. Naslovi so opisni, kadar natančnega uradnega naslova ni bilo mogoče neposredno potrditi. Pregledani in zgolj podedovani viri so ločeni v spremljajočem C2 QA; številke v besedilu vodijo na spodnjo bibliografijo.