SerijaAmeriški predsedniki in človeška cena vojne Del 3 / 11

Vietnam, Laos in Kambodža — Kennedy, Johnson in Nixon

Vojna se lahko razširi, ne da bi posamezna država podpisala dokument z naslovom »Začetek vojne«.

Umetniška ilustracija.

THY-REALITY · Krvavi predsedniki · US-02 · I. Totalna vojna in hladna vojna

Raziskovalni časovni presek: 25. september 2026.

Vojna se lahko razširi, ne da bi posamezna država podpisala dokument z naslovom »Začetek vojne«. Najprej pridejo svetovalci. Nato ameriški piloti, ki poleg usposabljanja izvajajo bojne naloge. Sledijo napadi čez državno mejo, programi uničevanja rastlinja in polj, množično bombardiranje, napadi na oskrbovalne poti in tajne operacije, katerih obseg je javnosti dolgo prikrit. Tri ameriške predsedniške administracije so bile del tega zaporedja, toda nobena ni delovala v praznem prostoru. Kennedy je razširil operativno ameriško vlogo, Johnson je stopnjeval vojno v Severnem in Južnem Vietnamu ter Laosu, Nixon pa je podedovane kampanje nadaljeval in sprejel dokumentirane odločitve za bombardiranje Kambodže, miniranje pristanišč in novo veliko bombardiranje Severnega Vietnama.

Vprašanje tega članka ni, koliko vseh smrti v Indokini bi lahko pripisali trem predsedniškim priimkom. Takšen račun bi seštel žrtve različnih vojsk, državljanskih vojn, bombardiranj, posrednih posledic in poznejših režimskih zločinov. Vprašanje je natančnejše in težje: kaj je kateri predsednik neposredno odobril, kaj je bilo izvršeno znotraj njegove politike in kje dokazna sled res dopušča, da človeško smrt povežemo z ameriško uporabo sile?

Od svetovalne pomoči do bojne vloge: Kennedy

Ko je John F. Kennedy leta 1961 nastopil predsedniški položaj, ameriška pomoč Južnemu Vietnamu ni bila novost. Washington je že pred tem podpiral južnovietnamsko oblast in njene oborožene sile. Kennedy pa je spremenil kakovost in obseg ameriške prisotnosti. Nacionalnovarnostni memorandum NSAM 111 z dne 22. novembra 1961 je predvidel bistveno okrepljeno pomoč, med drugim helikopterje, transportna letala, ameriško uniformirano osebje pod ameriškim operativnim nadzorom, zračno izvidovanje in sodelovanje pri zračno-kopenski podpori. Takšen opis ni več povsem združljiv s predstavo, da so Američani samo od daleč svetovali. [1]

Program Farm Gate je pokazal, kako se lahko uradna oznaka in dejanska praksa razhajata. Ameriška letala in piloti so bili predstavljeni kot pomoč pri urjenju južnovietnamskih letalcev, vendar so sodelovali tudi pri bojnih nalogah. To še ne pomeni, da je Kennedy osebno izbiral posamezne cilje ali da je bil vsak napad neposredno njegov ukaz. Pomeni pa, da njegova administracija ni zgolj povečevala števila svetovalcev; krepila je ameriško operativno udeležbo. Po naši metodi spada NSAM 111 med dokumentirane predsedniške odločitve P1 o povečanju vloge, širši program med P2, posamične naloge pilotov pa praviloma med P3.

Značilen primer dolgoročnih posledic je ameriški program uporabe herbicidov. Kennedyjeva administracija je januarja 1962 odobrila omejene eksperimentalne operacije odstranjevanja rastlinja; avgusta je sledila širša operativna odobritev, 2. oktobra 1962 pa še dovoljenje za omejene poskuse uničevanja pridelkov. Uporabo so spremljali pogoji glede izbora območij, zmanjševanja škode za druge kmete in oskrbe morebitnih razseljenih prebivalcev. Defoliacija in namerno uničevanje hrane nista ista dejavnost, čeprav ju povezuje ista tehnologija in vojna logika. Pri obeh so bila pomembna vprašanja o človekovem okolju, preživetju kmetijskih skupnosti in vplivu na civiliste. Ne bi bilo pošteno vseh poznejših zdravstvenih ali okolijskih posledic avtomatično prevesti v število neposredno ubitih pod Kennedyjem: vzročnost, čas in kategorija škode so drugačni. Vendar njegova vloga pri začetnih odobritvah ostaja predmet dokumentirane politične odgovornosti. [2]

Oktobra 1963 je memorandum NSAM 263 potrdil načrt, da se do konca leta umakne tisoč ameriških vojaških oseb. To je dokumentirana odločitev; ni pa dokaz, da bi Kennedy v vseh prihodnjih okoliščinah ukazal popoln ameriški odhod iz Vietnama. Razširjena trditev, da bi se vietnamski vojni pod Kennedyjem gotovo izognili, je kontrafaktualna hipoteza, ne ugotovljeno zgodovinsko dejstvo. Ob umiku je bilo v državi še vedno mnogo več ameriškega osebja in ameriška politika je ostajala povezana z vojaškim izidom konflikta. [2]

Kennedyjev primer tako ne podpira niti olepšane podobe miroljubne in povsem nevpletene administracije niti gotove zgodbe o vojni, ki je bila že pod njim določena do zadnje podrobnosti. Podpira natančnejšo ugotovitev: predsednik je odobril povečanje ameriških zmogljivosti in programov, katerih nadaljnja uporaba je omogočila mnogo obsežnejšo vojno.

Letalo UC-123B med škropljenjem v Južnem Vietnamu leta 1962.
Arhivska fotografija letala UC-123B med škropljenjem, Južni Vietnam, 1962. Vir: USAF / Wikimedia Commons. Oznaka javne domene se nanaša na ZDA; pogoji drugih jurisdikcij zahtevajo ločeno presojo. Slika: U.S. Air Force / Wikimedia Commons Public domain (US federal government; territorial caveat)

Tonkin in Johnson: nevarnost napačne informacije na vrhu države

Lyndon B. Johnson je po Kennedyjevi smrti novembra 1963 podedoval ameriški angažma, ki je bil že operativen, vendar še ne primerljiv z večletno veliko kopensko vojno, ki je sledila. Prelomnica je bila kriza v Tonkinškem zalivu avgusta 1964. 2. avgusta je prišlo do dejanskega spopada med severnovietnamskimi torpednimi čolni in ameriškim rušilcem USS Maddox. Poročila o drugem napadu na Maddox in Turner Joy 4. avgusta pa so se pozneje izkazala za napačna. Deklasificirana zgodovinska študija ameriške NSA je zaključila, da drugega napada ni bilo. [3] [4]

Ta razlika je odločilna za presojo predsednika. Johnson je 4. avgusta ukazal povračilne napade na podlagi tedanjih poročil in nato dosegel sprejetje Tonkinške resolucije v Kongresu, ki mu je dala zelo široko politično podlago za uporabo sile. Toda poznejši zaključek, da napada ni bilo, sam po sebi ni dokaz, da je Johnson takrat zavestno vedel za njegovo neobstoj in ga namerno izmišljal. Iz poročil in njihovega filtriranja se da pokazati resno obveščevalno in politično napako, ne pa brez dodatnega dokaza ugotoviti specifičnega osebnega naklepa. [3] [4]

Spomladi 1965 se je vojna preoblikovala. Ameriški marinci so pristali pri Da Nangu, število ameriških vojakov v Vietnamu pa je do konca leta naraslo na več kot 184.000. Ameriška kopenska vojna in sistematična zračna kampanja proti Severnemu Vietnamu sta postali osrednji del ameriške politike. Tega obsega ni mogoče preprosto prenesti nazaj na Kennedyjev mandat, čeprav so zgodnejše odločitve ustvarile določene institucionalne in vojaške predpogoje.

Rolling Thunder: predsednik ni bil odmaknjen od tarčnih seznamov

Operation Rolling Thunder se je začela 2. marca 1965. Njeni deklarirani cilji so vključevali zmanjševanje severnovietnamske sposobnosti podpiranja vojne na jugu, stopnjevanje gospodarskega in vojaškega pritiska ter krepitev južnovietnamske oblasti. Johnsonova administracija je preizkušala stopnjevano bombardiranje, pri katerem naj bi se pritisk povečeval, ne da bi nujno sprožil širšo vojno s Kitajsko ali Sovjetsko zvezo. Takšno načrtovanje je pomenilo stalne razprave o tem, kaj napasti, česa ne in kakšne posledice bi bile politično sprejemljive. [5]

Predsedniška bližina tarčam je dokumentirana. Memorandum iz januarja 1967 je Johnsonu predlagal, katere cilje potrditi in katere odložiti; pri večjem skladišču streliva blizu Haiphonga je bil razlog za odlog izrecno strah pred obsežnimi civilnimi žrtvami. Takšni zapisi pokažejo, da predsednik ni bil samo simbol države, nad katero je letelo letalstvo. Vplival je na bistvene omejitve in izbire kampanje. Kljub temu ni pravilno iz tega sklepati, da je osebno podpisal ukaz za vsak posamezni napad. P1 velja za dokazljivo konkretno predsedniško odločitev; P2 za odobren in nadzorovan okvir kampanje, P3 za izvedbo na ravni poveljstev. [5]

Obseg Rolling Thunder je velik tudi brez senzacionalističnega seštevka. Zgodovinski pregled ameriške mornarice navaja 152.399 napadalnih poletov mornariških in marinskih letal ter 153.784 poletov letalstva — skupaj 306.183 poletov v tej opredelitvi. Pri tonaži je treba ostati previden: ameriška vojaška zgodovina navaja približno 634.000 ton bomb, drugi pregled vojaškega letalstva več kot 643.000 ton, mornariški zgodovinski pregled pa 864.000 ton bomb in raket. Viri brez enotne metodološke razčlenitve ne omogočajo, da bi te podatke razglasili za eno preverjeno in medsebojno skladno tonažo. Prav tako niso iste kategorije napadalni poleti, vse naloge, bombe in rakete. [6]

Najbolj občutljivo je vprašanje smrti. CIA je v pregledu prvega leta napadov ocenjevala 11.700–14.800 oseb med umrlimi in ranjenimi (angl. casualties) med vojaškim in civilnim prebivalstvom; poročilo izrecno pojasnjuje, da ta ocena vključuje umrle in ranjene. Iz takega podatka ni dovoljeno narediti 14.800 mrtvih civilistov. V registru ostane skupno število civilnih smrti zaradi celotne kampanje Rolling Thunder nerešeno, tudi če vemo, da so bili civilisti ubiti. [6]

Kampanja je povzročila razdejanje, gospodarske in logistične motnje ter pritisk na prebivalstvo, ni pa dosegla odločilnega političnega cilja, da bi Hanoi opustil podporo vojni na jugu. Johnson je leta 1968 bombardiranje Severnega Vietnama omejil in nato ustavil. Toda ameriška uporaba zračne sile v regiji se ni končala — pomemben del pozornosti se je preselil v Laos.

Laos: nevtralna država v središču regionalne vojne

Ženevski dogovor iz julija 1962 je predvideval nevtralni Laos in umik tujih vojaških sil. Pravna in diplomatska slika pa se je močno razlikovala od razmer na terenu. Severnovietnamske sile so uporabljale jugovzhod države za oskrbo in podporo vojni v Južnem Vietnamu; v notranjem konfliktu so sodelovale laoške politične in vojaške skupine, ZDA pa so podpirale kraljevo vlado, lokalne zaveznike in tajne strukture, povezane s CIA. Laos ni bil preprosto mirna država brez vojne pred ameriškimi napadi, vendar dejanska tuja vojaška prisotnost tudi ni izničila veljavnosti njegove formalne nevtralnosti. [7]

Odločitev z dne 8. junija 1964 je posebej zgovorna. Po sestrelitvi ameriškega izvidniškega letala so Johnsonovi svetovalci razpravljali o ameriškem napadu na protiletalski položaj v Laosu. Zapis sestanka kaže različne pomisleke, tudi vprašanje ženevskih obveznosti, ter predsednikovo končno odobritev napada. To je dokumentiran primer P1. Toda en predsedniški ukaz ne pomeni osebnega izbora vsakega poznejšega položaja in vsake bombe, ki je padla na Laos. [8]

Laos ni bil prizorišče ene same kampanje. Barrel Roll je bil povezan predvsem z boji v severnem delu države, medtem ko je Steel Tiger in pozneje Tiger Hound usmerjalo prestrezanje severnovietnamskih oskrbovalnih poti na jugu in vzhodu. Hkrati so delovale z ZDA povezane lokalne sile in obveščevalne strukture. Takšna vojna je politično manj vidna od velikih ameriških pehotnih enot v Južnem Vietnamu, toda za ljudi pod letalskimi napadi ta razlika ni pomenila manj uničenja. [9]

Jeseni 1968 so ameriški diplomatski dokumenti zabeležili načrtovano povečanje napadalnih poletov nad Laosom. Del razpoložljive zračne moči se je po omejitvah bombardiranja Severnega Vietnama usmeril tja. Ko je Richard Nixon januarja 1969 postal predsednik, ni začel bombardiranja Laosa; prevzel je že razvito in obsežno vojno. Vojaški poveljniki so napadom pripisovali uničeno infrastrukturo in logistične izgube, vendar ameriške ocene niso bile enotne glede tega, koliko je bombardiranje resnično zaustavilo infiltracijo. [10]

Nixon je kljub temu sprejemal lastne odločitve za širitev. Leta 1970 je bila odobrena uporaba težkih bombnikov B-52 v severnem Laosu, vključno z napadom na območju Plain of Jars. Tu se znova ločijo podedovana politika, nova predsedniška odobritev in vojaška izvedba. Dokumenti potrjujejo, da je bila odločitev politično občutljiva in povezana tudi z vprašanjem javnega priznanja napadov. [11]

Po podatkih laoškega nacionalnega programa in povezanih mednarodnih poročil je bilo nad Laosom med letoma 1964 in 1973 približno 580.000 ameriških bombardirnih misij, odvrženih pa je bilo več kot dva milijona ton eksplozivnih sredstev. Obseg vključuje Johnsonovo in Nixonovo obdobje; ne pripada samo enemu predsedniku. Podatek o približno 270 milijonih kasetnih podstreliv govori o trajni nevarnosti za prebivalstvo, ne pa sam po sebi o številu mrtvih. [12]

Nacionalni, metodološko primerljiv popis civilistov, umrlih neposredno zaradi ameriških bomb v času vojne, ostaja nerešen. Še posebej pomembno je razlikovanje od poznejših žrtev neeksplodiranih ubojnih sredstev. Ameriški State Department je za povojno obdobje navajal približno 20.000 ubitih ali ranjenih zaradi teh sredstev; ni govoril o 20.000 mrtvih. Povojna škoda je LEGACY, ne neposredni vojni death-only total. Zmanjšanje tveganja s čiščenjem zemljišč ne more spremeniti dejstva, da je orožje ostalo nevarno še desetletja po podpisu sporazumov. [13]

Laos razkrije protislovje, ki ga klasična predsedniška kronologija pogosto prezre: formalno nevtralno ozemlje lahko postane prizorišče množične in dolgotrajne vojne, ne da bi bilo kot tako enako prepoznavno državljanom države, katere letala jo vodijo.

Krater po bombardiranju na kmetijskih površinah v Laosu, fotografiran leta 2009.
Bombni krater na kmetijskih površinah v Laosu leta 2009. Fotografija prikazuje trajno sled vojne, ne trenutka bombardiranja. Foto: DFAT/AusAID, CC BY 2.0; spletna izvedenka je optimizirana, če bo uporabljena. Slika: DFAT / AusAID, Wikimedia Commons CC BY 2.0

Kambodža pred Operation Menu: kdo je prelomil mejo in kdaj?

Kambodžanska zgodba se ni začela s prvim Nixonovim bombnim napadom. Območja vzhodno od meje z Južnim Vietnamom so severnovietnamske in vietkongovske sile uporabljale za baze in logistiko; kambodžanska oblast je skušala ohranjati težavno nevtralnost in hkrati obvladovati prisotnost tujega vojaštva. Ameriški incidenti čez mejo so obstajali že pred letom 1969. Johnson je leta 1967 razpravljal o predlogu napadov B-52 v Kambodži, vendar ni odobril takojšnje izvedbe predlagane velike kampanje. [14]

Prav zato trditev »Nixon je prvič bombardiral Kambodžo« ne bi bila dovolj natančna. Njegova odločitev iz marca 1969 je vseeno pomenila dokumentiran kvalitativni premik: od prejšnjih omejenih incidentov in razprav k načrtovani, ponavljajoči se tajni kampanji B-52, znani kot Operation Menu.

Operation Menu: predsedniška odobritev in prikrito poročanje

Zapis FRUS o pogovorih med Henryjem Kissingerjem in Melvinom Lairdom marca 1969 ter nadaljnjih Nixonovih vprašanjih o začetku napadov jasno povezuje predsednika z odobritvijo tajne operacije. 18. marca 1969 je sledil prvi večji napad na kambodžanska obmejna oporišča. To je P1 — neposredna predsedniška odločitev o začetku kampanje. [15]

Posebnost Menu ni bila zgolj tajnost, ki je običajna spremljevalka vojaških operacij. Del sistemov načrtovanja in poročanja je uporabljal navidezne cilje v Južnem Vietnamu, medtem ko so bila letala preusmerjena na dejanske cilje v Kambodži; resnični podatki so potovali po omejenih kanalih. Javnost in celoten Kongres nista dobivala običajne in popolne slike kampanje, čeprav so bili nekateri kongresni voditelji o njej omejeno obveščeni. Tak način prikrivanja ima politično posledico: oteži nadzor nad tem, kje se država dejansko vojskuje in kakšno moč uporablja. [16]

Ameriška vojaška zgodovina za Menu navaja 3.875 poletov B-52 od marca 1969 do maja 1970, podrobnejši sekundarni pregled pa 108.823 ton bomb. Vojaški obseg je bil velik tudi takrat, ko je bila uradna predstavitev operacije omejena. To ni celoten obseg poznejšega ameriškega bombardiranja Kambodže. [16]

Leta 1970: kopenska invazija in neposredna zahteva po stopnjevanju bombardiranja

Marca 1970 je bil Norodom Sihanouk odstranjen z oblasti, moč pa je prevzel režim pod Lon Nolom. Sihanoukova odstranitev je spremenila razmere, ne dokazuje pa sama po sebi ameriške organizacije državnega udara. Kambodžanska državljanska vojna je dobila novo dinamiko, v katero so posegale domače sile, Severni Vietnam, Južni Vietnam in ZDA.

26. aprila 1970 je Nixon podpisal NSDM 57, ki je dovolil ameriške oziroma skupne ameriško-južnovietnamske operacije proti oporiščem v Kambodži do približno 30 kilometrov globoko, za večino večjih primerov pa zahteval nadaljnjo predsedniško odobritev. To je druga ločena, neposredno dokumentirana predsedniška odločitev P1. Nixon je 30. aprila ukrep javno predstavil kot način zaščite ameriških vojakov in podpore nadaljnjemu umiku. Kritiki so opozarjali, da pomeni širitev vojne. Dejstvo ostaja, da so ameriške kopenske enote prestopile mejo po predsedniški direktivi. [17]

Tudi po koncu Menu maja 1970 bombardiranje ni prenehalo. V dokumentu iz 9. decembra 1970 je Nixon lastnoročno zahteval veliko povečanje napadov na Kambodžo. Tukaj ni treba sklepati o skritem namenu iz posrednih okoliščin: o zahtevi po stopnjevanju obstaja konkretna pisna sled. Širšo kampanjo nato sestavljajo predsedniški okvir P2 in številne operacije P3. [18]

Ko se je pariški mirovni sporazum za Vietnam januarja 1973 bližal izvedbi, je bilo v Kambodži še vedno vse prej kot mirno. Kambodžanska vlada je bila pod vse večjim pritiskom upornikov, ameriško bombardiranje pa je spomladi in poleti doseglo izredno intenzivnost. 15. avgusta 1973 se je kampanja končala po kongresno določeni omejitvi ameriške uporabe sile. To pokaže še eno raven odgovornosti: razplet ni bil samo rezultat predsedniške presoje, temveč tudi posega druge veje ameriške oblasti. [19]

Zakaj je napačna številka 2,7 milijona ton pomembna

Kambodžanska zgodovina pozna primer statističnega popravka, ki bi ga bilo napačno skriti, ker zmanjša dramatičnost zgodbe. Raziskovalca Ben Kiernan in Taylor Owen sta leta 2006 na podlagi digitaliziranih podatkov objavila oceno približno 2,7 milijona ton odvrženih na Kambodžo. Pozneje sta zaradi napake v podatkovnem polju za težo bomb oceno popravila: pri delu zapisov je bila teža desetinokrat previsoka. Njuna popravljena ocena je bila bližje pol milijona ton, ob tem pa so ostale določene omejitve arhivskih baz. [20]

V raziskavi Kiernan in Owen primerjata starejšo oceno približno 539.000 ton za ameriško bombardiranje Kambodže s ponovno obdelanimi podatki, ki dajejo najmanj 472.313 ton oziroma nekoliko več; podatkovni nabori in časovna pokritost zahtevajo previdno primerjavo. Pošteno skupno besedilo je zato približno pol milijona ton, ne pa navidezno enakovredno naštevanje 500.000 in 2,7 milijona. Napačne ocene ni treba izbrisati iz zgodovine raziskovanja: treba je pojasniti, zakaj je ne uporabljamo kot veljavnega seštevka. [20]

S tem ne zmanjšamo vojnega razdejanja. Pokažemo, da mora kritika vojaške moči prenesti tudi popravljanje lastnih dokazov. Če argument stoji samo, dokler ostaja številka čim višja, ni dovolj trden.

Neak Luong in nerešen problem civilnih smrti

Avgusta 1973 je ameriški B-52 pomotoma bombardiral kambodžansko mesto Neak Luong. Tedanje poročanje je navedlo najmanj 137 mrtvih in 268 ranjenih. Tu je neposredna vzročnost jasnejša kakor pri nacionalnih ocenah: ameriško letalo, ameriške bombe in konkreten napačni napad. V našem registru je to DIRECT-US, izvedbeno pa P3. Ni podlage za trditev, da je Nixon osebno izbral mesto za napad. Število iz tega primera se ne sme še enkrat prištevati k nacionalnemu skupnemu seštevku, če bi ga ta že vključeval. [21]

Za celotno Kambodžo ni enako trdnega popisa. Ben Kiernan je predstavil široko zgodovinsko oceno približno 50.000–150.000 civilnih smrti zaradi ameriškega bombardiranja, vendar je ta ocena metodološko negotova in ni soglasno potrjen nacionalni register. Druge analize opozarjajo na drugačne metode in nižje ocene. V članku jo lahko omenimo kot virsko pripisano oceno z visoko negotovostjo, ne kot popisano dejstvo in ne kot Nixonov osebni seštevek. [22]

Kambodžansko vojno so vodili številni akterji. Tudi kadar je ameriški zračni napad dokumentiran in je povezava do smrti neposredna, ni dovoljeno vseh vojnih smrti samodejno označiti kot ameriške. Nasprotno pa politična zapletenost državljanske vojne ni razlog, da bi neposredno povzročene ameriške smrti izginile v nedoločljivi kategoriji »vojna«.

Bombardiranje in vzpon Rdečih Kmerov

Deklasificirano poročilo CIA, v arhivskem katalogu datirano 20. aprila 1973, opisuje povečano propagandno in novaško dejavnost kambodžanskih upornikov na območju, ki ga je prizadelo bombardiranje. Dokument tako podpira ugotovitev, da je bilo bombardiranje eden od dejavnikov, ki so prispevali k politični mobilizaciji. Ne dokazuje pa, da je ameriško bombardiranje samo ustvarilo Rdeče Kmere ali da bi bila njihova poznejša zmaga brez njega nemogoča. Na njihov vzpon so vplivale tudi notranja kambodžanska politika, državljanska vojna, Sihanoukovo zavezništvo z uporniki, severnovietnamska in kitajska pomoč ter slabosti režima Lon Nola. [23]

Ko so Rdeči Kmeri aprila 1975 zavzeli Phnom Penh, so vzpostavili režim, ki je s prisilnimi preselitvami, množičnim nasiljem, lakoto in prisilnim delom povzročil katastrofalno umiranje. Ameriški Holocaust Memorial Museum navaja najmanj približno 1,7 milijona mrtvih v letih 1975–1979. To so smrti pod režimom Rdečih Kmerov, OTHER-ACTOR, in jih ni dovoljeno prišteti Nixonovemu DIRECT-US seštevku. Priznanje ameriškega bombardiranja kot možnega dejavnika radikalizacije ne izbriše neposredne odgovornosti storilcev poznejših zločinov. [24]

Ta razlika ni opravičevanje ene ali druge sile. Je pogoj za dosledno zgodovinsko in moralno presojo: neposredno ubijanje, posredno povzročanje nestabilnosti in poznejši zločini druge oblasti so povezljiva, vendar različna vprašanja.

Leto 1972: umik kopenskih sil in nova zračna vojna

Richard Nixon je vojno v Vietnamu doma predstavljal tudi skozi politiko vietnamizacije: ameriške kopenske sile so se umikale, vse več bojevanja naj bi prevzela južnovietnamska vojska. Toda zmanjševanje ameriškega števila vojakov ni pomenilo odpovedi veliki ameriški zračni in pomorski moči. Ko je Severni Vietnam konec marca 1972 začel veliko konvencionalno ofenzivo, je Washington uporabil letalstvo za podporo Južnemu Vietnamu in napade na oskrbovalni sistem severa. [25]

Dokumenti FRUS iz aprila 1972 kažejo, da je Nixon sam zahteval stopnjevanje napadov in pritiskal na vojaško vodstvo zaradi uporabe B-52. P1 se nanaša na te konkretne dokumentirane odločitve, P2 na širšo kampanjo, P3 na posamično izvedbo. To je močnejša in natančnejša trditev od splošne ugotovitve, da se je vojna nadaljevala »pod Nixonom«. [25]

Pocket Money: predsedniška odločitev za miniranje pristanišč

V začetku maja 1972 je Nixon sprejel eno najjasneje dokumentiranih odločitev o neposredni uporabi vojaške sile: miniranje pristopov k Haiphongu in drugim severnovietnamskim pristaniščem. Odločitev z dne 8. maja je naslednji dan dobila operativno obliko pod imenom Operation Pocket Money. Cilj je bil omejiti pomorsko oskrbo severa; prva serija min je imela časovni zamik aktivacije, kar naj bi tujim ladjam dalo možnost zapustiti pristanišče. Ameriška mornariška zgodovina navaja poznejše skupno polaganje več kot 11.000 min v severnovietnamskih vodah. [26]

V tem primeru ne gre zgolj za domnevo, da je predsednik zagotovo vedel za operacijo, ker je bil predsednik. Obstajajo neposredni zapisi odločitve. To je P1. Miniranje je bilo hkrati del širše ameriške strategije, ki je kombinirala pomorsko zaporo, zračne napade in pogajalski pritisk. Veliko število položenih min opisuje obseg uporabljenega orožja, ne števila smrti.

Linebacker I: večmesečna kampanja, ki ni isto kot december

Linebacker I se je začel 10. maja 1972 in je bil usmerjen v oskrbovalne poti, železnice, mostove, skladišča, letališča ter druge severnovietnamske vojaške in prometne cilje. Ameriška letalska zgodovina navaja 41.653 poletov in 155.548 ton bomb v tej operativni opredelitvi kampanje od maja do oktobra. Te številke ne smemo zamenjevati s številom poletov, niti je brez preverbe definicij seštevati z decembrsko kampanjo. [27]

Vojaška razlaga poudarja, da so napadi oteževali logistiko in pomagali ustaviti ofenzivo severnovietnamskih sil, medtem ko so diplomatski dokumenti pokazali obširnejši proces pogajanj in političnih odločitev. Oktobra 1972 sta ameriška in severnovietnamska pogajalska stran že oblikovali obsežen osnutek mirovnega sporazuma. Temu je nasprotovala predvsem oblast Južnega Vietnama, ki jo je skrbelo, da bi severnovietnamske sile ob premirju ostale na jugu. Tako ni pravilno trditi, da so se resna mirovna pogajanja začela šele z decembrskimi bombami. [28]

Linebacker II: ukaz, civilne smrti in vprašanje miru

Ko so se pogajanja decembra ponovno zapletla, je Nixon odobril koncentrirano novo kampanjo proti območju Hanoi–Haiphong. Izvršilno sporočilo z dne 17. decembra je za začetek 18. decembra zahtevalo največji mogoč napor z bombniki B-52 in taktičnimi letali proti določenim vojaškim ciljem; v dokumentih so bile navedene tudi zahteve po zmanjševanju civilnih žrtev. To je dokumentirana predsedniška odločitev za začetek kampanje P1. Na ravni posameznih ciljev ostanejo operacije P3, če ni dokaza o specifični predsedniški odobritvi. [29]

Linebacker II je trajal od 18. do 29. decembra 1972, s premorom za božič: enajst dni dejanskega bombardiranja v dvanajstdnevnem koledarskem obdobju. Ameriški vojaški pregledi navajajo 729 poletov B-52, približno 1.000–1.216 poletov taktičnih oziroma spremljevalnih letal, odvisno od zajema, in skupaj okoli 20.370 ton bomb, od tega približno 15.000–15.237 ton z B-52. Ameriške sile so izgubile 15 B-52; to so lastne operativne izgube, ki jih ne prištevamo med žrtve ameriškega bombardiranja. [30]

O številu civilnih smrti je potrebno pisati z izvorno oznako. Ameriške vojaške zgodovine povzemajo severnovietnamske podatke o 1.318 mrtvih v Hanoju in 305 mrtvih v Haiphongu. V širših pregledih se pojavlja tudi približna številka 2.000 mrtvih, katere geografski obseg in način štetja nista nujno enaka seštevku podatkov za mesti. Navidezna številčna natančnost presega dokazno trdnost: to so virsko odvisni zgodovinski podatki, ne neodvisno dokončan popis. Prav zato ne zapišemo enega »gotovega« skupnega seštevka in ne označimo vseh vojakov in civilistov z isto kategorijo brez pojasnila. [30]

Khâm Thiên v Hanoju je 26. decembra utrpel posebno hud napad na gosto poseljeno območje; vietnamski viri za isti dogodek navajajo 278 oziroma 287 mrtvih in približno 290 ranjenih. Številki nista dve ločeni skupini žrtev, temveč različni objavljeni oceni. Zadeta je bila tudi bolnišnica Bạch Mai, ob kateri so bili vojaški objekti. Teh dogodkov ne smemo uporabiti kot dokaz, da je Nixon osebno izbral stanovanjsko ulico ali bolnišnico za tarčo; prav tako jih ne smemo odšteti od dejanske civilne škode, ker so bile načrtovane tarče vojaške. Gre za konkretne mikroprimere DIRECT-US, ki so že zajeti v širših poročanih številkah in jih ne prištevamo še enkrat. [30] [31]

Ali je to bombardiranje »prisililo« Severni Vietnam k miru? Zaporedje je resnično: decembra je prišlo do napadov, sledila je vrnitev k pogajanjem in 27. januarja 1973 podpis pariškega sporazuma. Toda ključni elementi besedila so bili oblikovani že oktobra, končni dokument pa jim je bil po uredniškem uvodu FRUS v bistvenem podoben. Zato je odgovorno reči, da je bilo decembrsko bombardiranje uporabljeno kot vojaško-politični pritisk v zastoju pogajanj, ne pa, da zgodovina dokazuje zgolj en sam vzrok dogovora. [28] [32]

Sporazum tudi ni pomenil konca vojne med obema vietnamskima državama. Ameriška neposredna vojaška prisotnost se je močno zmanjšala, vojna pa se je nadaljevala do padca Saigona aprila 1975. Richard Nixon je avgusta 1974 odstopil; naslednja predsedniška zgodba zato pripada Geraldu Fordu in ne sodi v ta članek.

Posadka bombnika B-52 na sestanku pred operacijo Linebacker II.
Arhivska fotografija posadk B-52 na sestanku pred operacijo Linebacker II, december 1972 (USAF). Slika: U.S. Air Force (courtesy photo) Public domain (USAF official release; DoD limitations)

Kaj lahko dejansko pripišemo trem predsednikom?

Kennedyjeva odgovornost je dokumentirana pri širjenju ameriškega operativnega sodelovanja in odobritvah uporabe herbicidov. Johnsonova pri stopnjevanju zračne in kopenske vojne, neposrednih odločitvah za napade ter pri političnem nadzoru kampanje Rolling Thunder. Nixonova pri začetku Operation Menu, vdorih v Kambodžo, povečanju bombardiranja, odločitvi za miniranje Haiphonga in začetku velike decembrske kampanje Linebacker II. V vseh treh primerih so dokazi močnejši, kadar sledijo podpisu, zapisu sestanka ali neposrednemu ukazu, kakor kadar se sklicujejo zgolj na predsedniški mandat. [1] [8] [15] [17] [26] [29]

Pri smrtih je slika manj simetrična. Določene napade, kakršen je Neak Luong, lahko neposredno povežemo z ameriško silo in z zgodovinskim poročilom o umrlih; pri drugih imamo le širšo oceno, pri tretjih ni nacionalnega death-only seštevka. Žrtve neeksplodiranih bomb v Laosu pripadajo tudi poznejši kategoriji LEGACY. Smrti, za katere odgovarjajo Rdeči Kmeri, niso neposredne smrti zaradi ameriških bomb. In izraz casualties ne sme potiho postati število mrtvih. [6] [13] [21] [22] [24] [30]

Prav to je moralno vprašanje zgodbe: predsednikova odgovornost ne izgine, ko ukaz steče po dolgi verigi poveljstev; vendar se ne poveča zaradi poljubnega prištevanja žrtev, ki jih dokumenti ne povezujejo z njegovimi dejanji. Človekovo dostojanstvo zahteva oboje — da dokumentirano nasilje poimenujemo brez olepševanja in da mrtvih ne spremenimo v retorične številke brez preverljivega pomena.


Viri in nadaljnje branje

  1. U.S. Department of State, Foreign Relations of the United States (FRUS), 1961–1963, zv. I, dokument 272, National Security Action Memorandum No. 111, 22. 11. 1961. vir Vir
  2. FRUS, 1961–1963, zv. II, dokument 99 (Farm Gate), dokument 1 (Kennedyjeva odobritev januarja 1962), dokument 263 (NSAM 178, 9. 8. 1962), dokument 294 (predlog omejenega uničevanja pridelkov, september 1962); FRUS, zv. IV, dokument 194 (NSAM 263, 11. 10. 1963). FRUS, zv. II, dokument 294, v opombi potrjuje Kennedyjevo odločitev 2. 10. 1962; podrobnosti in omejitve v: U.S. Air Force, The Air Force and Herbicides in Southeast Asia, str. 78–79. vir ; vir ; vir ; vir ; vir ; vir Vir 1 Vir 2 Vir 3 Vir 4 Vir 5 Vir 6
  3. U.S. Department of State, Office of the Historian, Gulf of Tonkin Incident, 1964, zgodovinski pregled. vir Vir
  4. Robert J. Hanyok, Skunks, Bogies, Silent Hounds, and the Flying Fish: The Gulf of Tonkin Mystery, 2–4 August 1964, Cryptologic Quarterly (NSA; deklasificirana izdaja, 2005); pregled strani PDF in pomenskega zaključka o drugem napadu. vir ; vir Vir 1 Vir 2
  5. FRUS, 1964–1968, zv. V, dokument 25, memorandum W. Rostowa predsedniku Johnsonu o Rolling Thunder 53, 23. 1. 1967. vir Vir
  6. FRUS, 1964–1968, zv. IV, dokument 157, poročilo CIA/DIA o prvem letu bombardiranja Severnega Vietnama, 15. 6. 1966; za različne obsege in tonaže glej še U.S. Air Force, The Air War in Southeast Asia: Selected Campaigns in U.S. Navy, NHHC, H-017-2: Operation Rolling Thunder Overview. vir ; vir ; vir ; vir Vir 1 Vir 2 Vir 3 Vir 4
  7. U.S. Department of State, Office of the Historian, The Laos Crisis, 1960–1963, zgodovinski pregled. vir Vir
  8. FRUS, 1964–1968, zv. XXVIII, dokument 83, zapis posvetovanja s predsednikom Johnsonom o napadu v Laosu, 8. 6. 1964. vir Vir
  9. FRUS, 1964–1968, zv. XXVIII, dokument 174 (Steel Tiger) in dokument 216 (Tiger Hound). vir ; vir Vir 1 Vir 2
  10. FRUS, 1964–1968, zv. XXVIII, dokument 390 (pozno-1968 načrtovanje poletov); FRUS, 1969–1976, zv. VI, dokument 44 (medresorski pregled prestrezanja). vir ; vir Vir 1 Vir 2
  11. FRUS, 1969–1976, zv. VI, dokument 184, memorandum o Laosu, 16. 2. 1970 (za vprašanje poznejše odobritve glej tudi povezano dokumentacijo). vir Vir
  12. Lao PDR, uradni državni pregled SDG/UXO; UXO Lao, nacionalni program, The UXO Problem; statistike skupnega obsega imajo različne definicije misij in ton. vir ; vir Vir 1 Vir 2
  13. U.S. Department of State, To Walk the Earth in Safety 2021, pregled povojnih ubitih ali ranjenih zaradi UXO v Laosu; ločeno od vojnočasnih smrtnih žrtev. vir Vir
  14. FRUS, 1964–1968, zv. XXVII, dokument 156 (incident 1965) in dokument 216 (razprava decembra 1967). vir ; vir Vir 1 Vir 2
  15. FRUS, 1969–1976, zv. VI, dokument 41, uredniška opomba s pogovori in odobritvijo Operation Menu, 15.–18. 3. 1969. vir Vir
  16. Air & Space Forces Magazine, zgodovinski pregled The Shadow War in Cambodia, za poročanje in natančno navedbo 108.823 ton Operation Menu; dodatno U.S. Air Force, Air War over South Vietnam, 1968–1975, za 3.875 poletov. vir ; vir Vir 1 Vir 2
  17. FRUS, 1969–1976, zv. VI, dokument 260, NSDM 57, podpisani Nixonov memorandum z dne 26. 4. 1970. vir Vir
  18. FRUS, 1969–1976, zv. VII, dokument 85, Nixonova pripomba o povečanju napadov v Kambodži, december 1970 (Nixonova lastnoročna zahteva za okrepitev napadov, neposredno preverjena v FRUS). vir Vir
  19. FRUS, 1969–1976, zv. XXXVIII/1, dokument 15, kongresna omejitev bombardiranja. vir Vir
  20. Ben Kiernan in Taylor Owen, Making More Enemies Than We Kill? Calculating U.S. Bomb Tonnages Dropped on Laos and Cambodia, and Weighing Their Implications, The Asia-Pacific Journal: Japan Focus (2015). Avtorja popravita staro oceno 2,7 milijona ton in primerjata historične ter revidirane izračune; uradna stran je bila pregledana prek iskalno dostopnega besedila, popolni neposredni prikaz ob odpiranju ni uspel. vir Vir
  21. Time, sodobno poročanje o Neak Luong, Cambodia: Desperate Days for Besieged Phnom Penh. vir Vir
  22. Pregled spora o ocenah civilnih smrti pri bombardiranju Kambodže, PolitiFact, 11. 9. 2014; primarna in sekundarna strokovna stališča ostajajo različno trdna. vir Vir
  23. CIA, Efforts of Khmer Insurgents to Exploit for Propaganda Purposes Damage Done by Airstrikes in Kandal Province, obveščevalni dokument, v katalogu Univerze v Saskatchewanu datiran 20. 4. 1973. Katalog z opisom novačenja in propagande je dosegljiv; polni prvotni deklasificirani dokument ni bil vizualno pregledan. vir Vir
  24. United States Holocaust Memorial Museum, Never Too Late for Justice, o smrtih pod Rdečimi Kmeri. vir Vir
  25. FRUS, 1969–1976, zv. VIII, dokumenti 52, 71 in 103, Nixonove odločitve glede napadov aprila 1972. vir ; vir ; vir Vir 1 Vir 2 Vir 3
  26. FRUS, 1969–1976, zv. VIII, dokumenta 132 in 136, odločitev o miniranju Haiphonga; Naval History and Heritage Command, H-070-1, podatki o minah. vir ; vir ; vir Vir 1 Vir 2 Vir 3
  27. U.S. Air Force, Air Interdiction in World War II, Korea, and Vietnam, pregled Linebacker I (41.653 poletov; 155.548 ton; maj–oktober 1972). vir Vir
  28. FRUS, 1969–1976, zv. XLII, pogl. 4, diplomatski zapis o oktobrskem osnutku; FRUS, zv. IX, predgovor in kronologija. vir ; vir Vir 1 Vir 2
  29. FRUS, 1969–1976, zv. IX, dokument 184, izvršilno sporočilo z dne 17. 12. 1972. vir Vir
  30. U.S. Air Force, War from Above the Clouds: B-52 Operations during the Second Indochina War and the Effects of the Air War on Theory and Doctrine, str. 84–85 (729 B-52 poletov; 15.237 ton z B-52; 1.216 spremljajočih poletov; 15 izgubljenih B-52; virsko pripisane severnovietnamske številke); dodatno Strategic Air Warfare, pregled 20.370 ton skupno. vir ; vir Vir 1 Vir 2
  31. FRUS, 1969–1976, zv. IX, dokument 245, opomba o bolnišnici Bạch Mai; vietnamska javna radiotelevizija VTV in časnik Pháp Luật Việt Nam, poročili o Khâm Thiên in razlikovanju 278/287 umrlih. vir ; vir ; vir Vir 1 Vir 2 Vir 3
  32. FRUS, 1969–1976, zv. IX, predgovor, primerjava oktobrskega osnutka in januarskega sporazuma. vir Vir