Od totalne vojne do Koreje — Roosevelt, Truman in Eisenhower
Požarne nevihte nad japonskimi mesti, atomski bombi, širitev korejske vojne in vprašanje, kaj je predsednik dejansko odobril
Umetniška ilustracija.
Požarne nevihte nad japonskimi mesti, atomski bombi, širitev korejske vojne in vprašanje, kaj je predsednik dejansko odobril
Ko govorimo o predsedniški odgovornosti za uporabo vojaške sile, so leta 1945–1953 eno najtežjih obdobij za pošteno primerjavo. Franklin D. Roosevelt je umrl sredi svetovne vojne, ko so bile ameriške strateške bombardirne sile že ogromna industrijska mašinerija. Harry S. Truman je v nekaj mesecih podedoval to vojno, odobril uporabo novega orožja, sprejel japonsko predajo in pet let pozneje Združene države poslal v novo vojno v Koreji. Dwight D. Eisenhower je nato podedoval konflikt, ki ga ni začel, vendar je še pred premirjem nadaljeval vojaški pritisk in v predsedniških razpravah resno obravnaval tudi možnost jedrske uporabe.
Če bi to zgodovino skrčili v vprašanje »koliko ljudi so ubili Roosevelt, Truman in Eisenhower?«, bi dobili številko, ki bi prikrila več, kot pojasnila. Tokio ni isto kot Hirošima, posamezen letalski napad ni isto kot celotna korejska vojna. Število umrlih v vojni ni samodejno število ljudi, ki so jih ubile ameriške sile, in odgovornost države za operacijo ni nujno dokaz, da je predsednik osebno izbral posamezen cilj. Zato članek najprej razišče politično odločitev, nato poveljniško izvedbo in nazadnje vrsto ter zanesljivost podatkov o umrlih.
V raziskovalni evidenci pomeni P1 dokumentirano predsedniško odobritev uporabe ali razširitve sile, P2 širši politični in kampanjski okvir ter P3 operativno izvedbo vojaškega poveljstva. Te ravni se lahko prepletajo, vendar niso zamenljive. Tudi pri žrtvah ločujemo neposredne smrti zaradi ameriških napadov, skupne izgube večstranske vojne, posredne posledice in zgodovinske ocene, ki jih ni mogoče neodvisno potrditi.
Rooseveltova vojna iz zraka ni začela s Tokiem
Ko je Roosevelt 12. aprila 1945 umrl, so Združene države že več let sodelovale v zračni vojni, ki je po obsegu presegala vse prejšnje konflikte. V Evropi so ameriške zračne sile poudarjale dnevne napade na industrijske, prometne in vojaške cilje, britanski RAF pa je velik del nočne kampanje vodil tudi kot območinsko bombardiranje mest. V praksi je bila meja med tovarno, železniškim vozliščem in četrtjo, v kateri so živeli delavci, pogosto zelo tanka. Zato skupnih zavezniških žrtev Hamburga, Dresdna ali celotne Nemčije ni mogoče pošteno pretvoriti v Rooseveltov osebni ameriški total.
Pacifik je proti koncu vojne ustvaril še bolj neposreden problem. Ameriški bombniki B-29 so sprva izvajali predvsem visokovišinske napade, toda veter, oblačnost in slaba natančnost so zmanjšali učinek. General Curtis LeMay, ki je januarja 1945 prevzel XXI Bomber Command, je taktiko spremenil: nižji nočni poleti, večje breme bomb in množična uporaba zažigalnega orožja nad gosto pozidanimi mestnimi predeli. National Museum of the U.S. Air Force opisuje prav ta prehod od napadov na posamezne industrijske objekte k obsežnim zažigalnim napadom. [1]
To ni pomenilo, da v mestih ni bilo vojaške proizvodnje. Japonska vojna ekonomija je del proizvodnje razpršila med manjše delavnice in stanovanjska območja, zato so bili industrijski in civilni prostori fizično prepleteni. Toda takšna struktura mesta je bila hkrati razlog, da je zažigalno orožje lahko povzročilo katastrofalen učinek na civilno prebivalstvo. Ko cilj ni več samo posamezen industrijski objekt, ampak celotno območje, se spremeni tudi vrsta posledic.
9.–10. marec 1945: Tokio
Najizrazitejši primer je bila noč z 9. na 10. marec 1945. Na Tokio je poletelo več kot 300 bombnikov B-29. Povzetek United States Strategic Bombing Survey navaja 1.667 ton odvrženih bomb in približno 15 kvadratnih milj požganega gosto poseljenega območja; National Museum of the U.S. Air Force navaja 334 bombnikov in skoraj 16 kvadratnih milj uničenja. Razlika med zaokroženima opisoma površine ne pomeni dveh ločenih napadov. [2] [1]
Ocene mrtvih niso popolnoma enotne. V ameriških zgodovinskih virih se pogosto pojavlja razpon približno 90.000–100.000 mrtvih, več kot milijon ljudi pa je ostalo brez doma. Ta razpon je za naš namen pomembnejši od izbire ene navidezno popolne številke. Napad je bil tako smrtonosen, da je v eni noči ustvaril izgube, primerljive z zgodnjimi ocenami žrtev posameznega atomskega napada. [3]
Pri vprašanju odgovornosti je potrebna jasna ločnica. Ameriška odgovornost za napad ni sporna: izvedle so ga ameriške sile. V pregledani dokumentaciji pa ni enako neposrednega dokaza, da je Roosevelt osebno ukazal prav ta napad ali določil njegov čas, višino in vrsto bomb. Taktična sprememba je dokumentirano povezana z LeMayem in vodstvom ameriškega letalstva. Roosevelt je nosil politično odgovornost za strategijo države v totalni vojni, toda sama predsedniška funkcija ni dokaz posameznega ukaza za operacijo Meetinghouse.
Primer zato razvrščamo kot Rooseveltov širši vojni okvir (P2) in ameriško operativno izvedbo (P3), ne kot dokazani Rooseveltov osebni ukaz za določeni cilj (P1). Smrti zaradi napada pa ostajajo neposredne smrti zaradi ameriške uporabe sile; odsotnost dokaza o osebni izbiri tarče jih ne zmanjša.
Po Tokiu kampanja ni prenehala — predsednik pa se je zamenjal
Marčevski napad na Tokio ni bil osamljen. Sledili so množični požarni napadi na Nagoyo, Osako, Kobe in druga mesta. United States Strategic Bombing Survey opisuje hitro širitev urbanih napadov in navaja, da je bilo do konca kampanje veliko japonskih mest izpostavljenih sistematičnemu bombardiranju. [2]
Tu postane predsedniška meja časovno pomembna. Roosevelt je umrl 12. aprila. B-29, baze na Marianih, LeMay, sistemi določanja ciljev in vojaška doktrina pa niso izginili. Truman ni začel požarne kampanje, vendar jo je podedoval in v času njegovega predsedovanja se je nadaljevala. Če bi celotno požarno bombardiranje Japonske pripisali samo Rooseveltu, bi ignorirali spremembo predsednika; če bi ga v celoti pripisali Trumanu, bi izbrisali dejstvo, da je ključni taktični premik nastal že pred njegovim prihodom.
Primer pokaže, zakaj predsedniški mandati ne ločujejo vojaških kampanj na neodvisne enote. Vojaške institucije, letala, poveljstva in taktike se s spremembo predsednika ne ustavijo. Novi predsednik podeduje že delujočo vojno mašinerijo, hkrati pa odgovarja za nove odločitve, ki jih v njej sprejme.
Truman postane predsednik in izve za projekt Manhattan
Harry Truman je 12. aprila 1945 prevzel predsedstvo brez običajnega prehodnega obdobja. Vojna v Evropi se še ni formalno končala, vojna proti Japonski pa je trajala. Kot podpredsednik je bil le omejeno seznanjen s tajnim projektom Manhattan; po prisegi so ga podrobneje seznanili z razvojem atomskega orožja.
- julija 1945 je test Trinity pokazal, da je jedrska naprava delovala. Devet dni pozneje je bilo v vojaški poveljniški verigi pripravljeno izvedbeno navodilo za prvo atomsko bombardiranje po približno 3. avgustu, ko bo vreme dopuščalo. Med tarčami so bile Hirošima, Kokura, Niigata in Nagasaki; direktiva je predvidevala tudi uporabo dodatnih bomb, ko bodo pripravljene. Razkriti dokumenti kažejo proces med generalom Lesliejem Grovesom, generalom Georgeom Marshallom, vojaškim ministrstvom in generalom Carlom Spaatzem. [4]
Pomembna je razlika med politično odobritvijo in obliko ohranjenih dokumentov. Trumanova predsedniška knjižnica poudarja, da ni znanega ohranjenega pisnega ukaza, s katerim bi Truman izrecno in neposredno ukazal atomsko bombardiranje Japonske. Obstajajo pa njegove politične odločitve, pisni zaznamki, izvedbeni vojaški ukazi in javne izjave. Odsotnost enega podpisanega ukaza zato ni dokaz, da predsedniške odobritve ni bilo. [5]
V evidenci odločitev je uporaba atomskega orožja zato P1 — odobritev na predsedniški ravni. Izbor operativnega trenutka in izvedba nalog pa sodita v vojaško poveljniško verigo (P3).
Hirošima: ena bomba, vendar ne ena vrsta žrtev
- avgusta 1945 je B-29 Enola Gay nad Hirošimo odvrgel uranovo bombo Little Boy. Mesto Hirošima danes ocenjuje, da je bilo v mestu približno 350.000 ljudi. V to številko niso vključeni samo običajni civilni prebivalci, ampak tudi vojaško osebje, mobilizirani delavci, ljudje iz okolice, Korejci in Tajvanci iz takratnih japonskih kolonij, drugi tujci ter nekaj ameriških vojnih ujetnikov. Do konca decembra 1945 naj bi umrlo približno 140.000 ljudi, pri čemer mesto izrecno poudarja, da natančnega števila ni mogoče določiti. [6]
Zato 140.000 v tej seriji ni označenih kot »140.000 civilistov«. Je ocena vseh umrlih zaradi bombardiranja do konca leta 1945 v populaciji, ki je bila mešana. Prav tako to ni število ljudi, ki so umrli v trenutku eksplozije. Del žrtev je umrl pozneje zaradi opeklin, poškodb in akutnih učinkov sevanja.
Truman je isti dan javno prevzel politično odgovornost za novo orožje in dejal, da je bila bomba uporabljena proti Hirošimi ter da bo, če Japonska ne sprejme pogojev, sledilo nadaljnje uničenje. Njegova javna izjava je pomembna kot dokaz predsedniškega lastništva odločitve, vendar jo moramo brati kot vojno izjavo administracije, ne kot neodvisno zgodovinsko analizo tega, kaj je bilo nujno ali edino mogoče. [7]
Nagasaki: druga bomba znotraj že obstoječega izvedbenega okvira
- avgusta je B-29 Bockscar nad Nagasakijem odvrgel plutonijevo bombo Fat Man. Uradna stran mesta Nagasaki za ocene do konca decembra 1945 navaja 73.884 mrtvih in 74.909 ranjenih. Tudi tam mestne oblasti poudarjajo, da so številke zgodovinske ocene in da popoln individualni register vseh smrti ni mogoč. [8]
Za predsedniško atribucijo je bistveno, da Nagasaki ni zahteval povsem novega predsedniškega procesa 9. avgusta. Julijska vojaška direktiva je že predvidevala uporabo dodatnih bomb, ko bodo pripravljene. To pomeni, da je bil drugi napad izveden znotraj že odobrenega okvirja. Ne smemo ga zato opisati kot naključno operativno odločitev brez predsedniške povezave; prav tako pa ni dokumentirano, da bi Truman 9. avgusta osebno ponovno izbral Nagasaki kot tarčo.
Če skupaj uporabimo uradni mestni oceni Hirošime in Nagasakija, dobimo približno 214.000 smrti do konca leta 1945. Ta aritmetika je koristna samo, če ostane pravilno označena: ne pomeni 214.000 takojšnjih smrti in ne pomeni 214.000 potrjenih civilistov. Gre za dve mestni zgodovinski oceni, ki vključujeta različne kategorije ljudi in smrti, ki so se zgodile tudi tedne in mesece po eksplozijah.
Ali sta atomski bombi sami končali vojno?
Ta del zgodbe je politično in zgodovinopisno sporen, zato ga ni smiselno zapreti z enim sloganom. Hirošima je bila bombardirana 6. avgusta. Sovjetska zveza je 8. avgusta razglasila vojno Japonski, 9. avgusta so sovjetske sile vstopile v Mandžurijo in istega dne je bila bombardirana Nagasaki. V japonskem vodstvu je nato prišlo do krize, ki ni bila preprosta ali soglasna. Cesar Hirohito je posegel v zastoj, sledil je poskus vojaškega udara, formalna predaja pa je bila podpisana 2. septembra. [9] [10]
Iz tega je mogoče zanesljivo reči, da sta atomski bombi močno vplivali na proces, ki je vodil do predaje. Ni pa pošteno iz zgodbe izbrisati sovjetskega vstopa, konvencionalnega uničenja, pomorske blokade, notranje politične krize in dejstva, da so se različni japonski akterji na iste dogodke odzivali različno. Zgodovinarji se še vedno razlikujejo v tem, kateri dejavnik je bil odločilen in kako bi se vojna končala v drugačnem scenariju.
Prav zato ta serija ne sprejme niti teze »bombi sta bili edini razlog za predajo« niti nasprotne teze »bombi nista imeli pomembne vloge«. Obe sta premočrtni glede na dokumente.
Po Nagasakiju se pravilo spremeni
- avgusta, po obeh bombardiranjih in ob japonskem približevanju predaji, je general Leslie Groves poročal o pripravah na naslednje orožje. Na njegov memorandum je general George Marshall zapisal, da naslednje atomske bombe ni dovoljeno uporabiti nad Japonsko brez izrecne predsedniške odobritve. To je vidno v dokumentu št. 82, objavljenem v zbirki National Security Archive. Zaznamek pojasni, kako se je po Nagasakiju spremenil nadzor nad morebitno nadaljnjo uporabo. [4]
To ne rešuje moralne razprave, nam pa pomaga natančneje opisati odločanje. Hirošima in Nagasaki sta bila del že odobrenega izvedbenega programa. Naslednji napad bi zahteval nov predsedniški korak.
Trumanova odgovornost: kaj je dokazano in kaj je razlaga
Pri Trumanu je zato mogoče narediti precej močno dokumentarno trditev. Predsednik je sprejel oziroma potrdil politično odločitev za uporabo atomskega orožja proti Japonski in jo pozneje večkrat zagovarjal kot sredstvo za hitro končanje vojne in preprečitev večjih izgub ob invaziji. To je dokumentirano stališče Trumana in njegove administracije.
Druga trditev — da je bila atomska uporaba edino sredstvo, ki bi lahko končalo vojno — ni dokumentirano dejstvo iste vrste. Že leta 1945 so znotraj ameriškega sistema obstajali različni predlogi in pomisleki, od demonstracije orožja do spremembe pogojev predaje. To ne dokazuje, da bi katera alternativa delovala. Dokazuje pa, da odločitev ni bila brez alternativnih argumentov.
Zato predsedniška odgovornost ne potrebuje mitologije. Ni treba trditi, da je Truman osebno izbral vsak tehnični element misije, da bi bilo jasno, da je bila uporaba atomske bombe predsedniška odločitev najvišje ravni.
Pet let pozneje: Koreja
- junija 1950 so severnokorejske sile napadle Republiko Korejo čez 38. vzporednik. Dokumenti OZN in ameriških arhivov jasno opisujejo severnokorejski napad kot začetek odprte vojne. Varnostni svet je invazijo obsodil in pozval članice, naj pomagajo Južni Koreji. 27. junija je Truman sporočil, da je ukazal ameriškim zračnim in pomorskim silam, naj južnokorejskim silam zagotovijo podporo. [11] [12]
Odločilna je razlika med začetkom vojne in ameriškim vstopom vanjo. Truman ni ukazal severnokorejske invazije. Je pa odobril ameriško vojaško posredovanje. Pri širjenju zračnih operacij je pomembna tudi natančna kronologija: direktiva Združenega štaba načelnikov štabov (JCS) z dne 29. junija 1950 že pooblašča MacArthurja za napade na posebej opredeljene vojaške cilje v Severni Koreji ob določenih pogojih in z omejitvami ob kitajski ter sovjetski meji. Memorandum z 30. junija potrjuje, da je predsednik odobril zračne napade severno od 38. vzporednika; istega dne je bila razširitev tudi javno predstavljena. Datuma torej označujeta različni dokumentirani stopnji odločanja in sporočanja, ne prvega ukaza šele 30. junija. [13] [14] [15]
V naši evidenci je ameriški vstop v konflikt dokumentirana predsedniška odločitev (P1). Tudi razširitev vojaškega delovanja proti ciljem na severu ima dokumentirano predsedniško povezavo, vendar so bile omejitve, konkretni cilji in izvedba določani po poveljniški verigi. Ne gre za dokaz, da je Truman osebno izbral vsak bombni cilj.
Pravna podlaga Koreje ni bila formalna vojna napoved
Truman ni zaprosil Kongresa za formalno razglasitev vojne. Administracija je ameriško sodelovanje predstavljala v kontekstu ukrepov Varnostnega sveta OZN in predsednikove izvršne oziroma vrhovno-poveljniške oblasti. Nacionalni arhiv danes izrecno opozarja, da je Truman ameriške sile poslal brez formalne kongresne razglasitve vojne in da se je konflikt uradno pogosto opisoval kot »police action«. [16]
To je pomembna ustavnopravna prelomnica, vendar ta članek ne bo sam razsodil večdesetletne pravne razprave o obsegu predsedniške vojne oblasti. Za naš namen zadostuje natančnejša trditev: ameriška vojaška intervencija je bila predsedniško odobrena v okviru OZN, brez formalne razglasitve vojne Kongresa. Kasnejše financiranje in kongresno sodelovanje sta politično in pravno sliko dodatno zapletla, ne pa spremenila dejstva, da je prvotni ukaz prišel iz izvršne veje.
Od obrambe Južne Koreje do vojne severno od 38. vzporednika
Prvotni javni cilj ameriške intervencije je bil odbiti severnokorejski napad in obnoviti položaj pred invazijo. Po izkrcanju pri Inchonu septembra 1950 in razpadu velikega dela severnokorejskih sil se je odprlo drugo vprašanje: ali naj sile OZN ostanejo južno od 38. vzporednika ali nadaljujejo vojno na sever.
Arhivska analiza National Archives kaže, da odločitev za napredovanje ni bila preprosto samovoljna poteza generala Douglasa MacArthurja. Trumanova administracija je že poleti razpravljala o možnosti prisilne združitve in Truman je odobril načrt za operacije severno od 38. vzporednika z določenimi omejitvami, namenjenimi zmanjšanju tveganja kitajske ali sovjetske intervencije. [17]
To pomeni, da se je predsedniški cilj spremenil. Intervencija, ki se je začela kot pomoč pri obrambi Južne Koreje, je postala kampanja za uničenje severnokorejskih sil severno od predvojne meje in potencialno politično združitev polotoka pod južnokorejsko oblastjo. To je nova predsedniška odločitev, ne samo nadaljevanje istega prvotnega ukaza.
Kitajska intervencija: brez poenostavljanja vzročnosti
Ko so se sile OZN približale reki Yalu, je Kitajska v Korejo poslala velike bojne sile. Kitajska odločitev je bila njena lastna vojaška odločitev in kitajskih napadov zato ni mogoče pripisati Trumanu kot DIRECT-US. Vendar ima zgodovinski kontekst pomen. Kitajsko vodstvo je predhodno opozarjalo na posledice napredovanja proti severu, ameriška administracija pa je sama prepoznavala nevarnost kitajskega vstopa.
Tu je vzročna formulacija zato dvojna: Kitajska je sama odločila poslati vojsko v Korejo; napredovanje sil OZN severno od 38. vzporednika in proti kitajski meji je bilo pomemben neposredni kontekst te odločitve. Nobene od teh dveh ugotovitev ni treba izbrisati zaradi druge.
Ko je kitajska intervencija obrnila položaj na bojišču, se je Trumanova administracija vrnila k bolj omejenemu cilju. Spor z MacArthurjem o širitvi vojne na Kitajsko je postal tako oster, da je Truman aprila 1951 generala odstavil. Nacionalni arhiv odločitev povezuje z MacArthurjevimi javnimi zahtevami po širjenju vojne in neposlušnostjo civilnemu vodstvu. [16]
To je še en pomemben del predsedniške odgovornosti: predsednik ne odloča samo, kdaj silo razširiti. Lahko tudi zavrne nadaljnjo eskalacijo.
Zračna vojna nad Korejo
Ameriško letalstvo in druge sile OZN so v Koreji napadale prometnice, skladišča, industrijo, vojaške položaje in pozneje tudi drugo infrastrukturo. Številke o odvrženih tonah je treba brati skupaj z njihovim izvorom. Naval History and Heritage Command v primerjavi z Vietnamom navaja približno 653.000 ton konvencionalnih bomb za celotno korejsko vojno. Zgodovinar John W. Dower ob sklicevanju na Brucea Cumingsa navaja 635.000 ton bomb in dodatnih 32.557 ton napalma; v isti opombi izrecno opozarja, da se ocene med viri razlikujejo. Ker ti podatki niso enako opredeljeni in niso izpeljani iz ene pregledane skupne tabele, jih ne združujemo in ne razglašamo za enoten interval gotovosti. [18] [19]
Za enote USAF Peter Grier v zgodovinskem pregledu The Remembered War navaja 720.980 bojnih poletov in 476.000 ton odvrženega orožja. To sta podatka za določeno vejo oboroženih sil, ne neposredno primerljiva z vsemi koalicijskimi ali drugače opredeljenimi bombnimi statistikami. Nobena količina odvrženega orožja sama ne pove, koliko ljudi je umrlo. [20]
Različni pregledi se razlikujejo po vrsti orožja, vojaških enotah in načinu obračunavanja. Prav zato razlika med 476.000, 635.000 in 653.000 tonami ni podlaga za izračun treh različnih ocen mrtvih. Najprej je treba razumeti, kaj je bilo šteto.
Koliko ljudi je umrlo zaradi bombardiranja Severne Koreje?
O usodah ljudi v Koreji je dokumentacija bistveno manj popolna kot o poletih in tovoru bomb. Wilson Center v kratkem poročilu iz leta 2001 povzema sovjetska poročila, ki so navajala severnokorejske podatke, med njimi 282.000 ljudi, ubitih v bombnih napadih. V isti objavi opozarja na pomanjkanje zanesljivega statističnega popisa, na pogrešane, begunce in zelo različne ocene skupnih izgub. Število je predstavljeno v okviru poročil o civilnih izgubah, vendar ostaja virsko pripisana zgodovinska ocena: ne gre za neodvisno preverjen register posameznih smrti ali dokazano razdelitev izgub po izvajalcih napadov. [21]
Te ocene ne seštevamo z drugimi korejskimi izgubami, ker se njihove kategorije lahko prekrivajo. Prav tako je ne bomo razdelili med Trumana in Eisenhowerja brez podatkov, ki bi podpirali takšno časovno in vzročno delitev.
Skupnega števila mrtvih v korejski vojni ni mogoče pripisati Trumanu ali Eisenhowerju kot neposrednega rezultata ameriških napadov. Vojna je bila večstranska: umrli so ljudje zaradi kopenskih bojev, ameriških in drugih zračnih napadov, represije, pobojev, bolezni in pomanjkanja. Pomembno je razločiti, katera dejanja so dokumentirano izvedle ameriške sile in kje evidence ne dovoljujejo gotovega sklepa.
Atomska bomba se vrne v predsedniško razpravo
- novembra 1950, po kitajskem vstopu v vojno, je Truman na novinarski konferenci povedal, da so vsa orožja predmet razmisleka. Izmenjava je sprožila tako veliko zaskrbljenost, da je Bela hiša še isti dan pojasnila, da lahko uporabo atomske bombe odobri samo predsednik in da takšna odobritev ni bila izdana. [22]
V Koreji jedrsko orožje ni bilo uporabljeno. V evidenco dejanskih smrti zato ne sodijo zamišljene posledice neizvedenega jedrskega napada. Razprava o takšni uporabi pa ostaja pomembna za razumevanje predsedniških možnosti in omejitev.
Eisenhower januarja 1953 podeduje zastalo vojno
Dwight D. Eisenhower ni prevzel miru. Ko je 20. januarja 1953 postal predsednik, je vojna že več kot dve leti nihala okoli približno iste fronte, pogajanja o premirju pa so se vlekla predvsem zaradi vprašanj vojnih ujetnikov in političnih pogojev.
Eisenhower je še kot kandidat obljubil, da bo šel v Korejo, po izvolitvi pa je konflikt obravnaval kot problem, ki ga ni mogoče rešiti samo z nadaljevanjem majhnih lokalnih napadov. Eisenhower Presidential Library njegovo politiko opisuje kot kombinacijo diplomacije in vojaškega pritiska. [23]
Tudi pri njem je jedrsko orožje prišlo v resno predsedniško razpravo. FRUS zapisuje sestanek, na katerem je Eisenhower razmišljal o možnosti uporabe atomskega orožja za dosego vojaškega učinka v Koreji. Drugi dokumenti kažejo, da je administracija želela, da bi nasprotnik verjel v možnost večje eskalacije. Toda jedrsko orožje ni bilo uporabljeno. [24]
Pri trditvah, da je »jedrska grožnja končala korejsko vojno«, je potrebna previdnost. Eisenhowerjeva administracija je sama pozneje poudarjala moč in pripravljenost na stopnjevanje, drugi zgodovinski viri pa opozarjajo tudi na Stalinovo smrt marca 1953, spremembe v sovjetski in kitajski politiki, izčrpanost ter že dolgotrajna pogajanja. Na voljo ni enega dokumenta, ki bi omogočil pošten sklep, da je en sam dejavnik sam povzročil premirje.
Jezovi: ko cilj postane tudi voda in pridelek
Spomladi 1953 se je ameriški zračni pritisk nadaljeval. 13. maja so ameriška letala napadla jez Toksan severno od Pjongjanga. Zgodovina ameriških zračnih sil opisuje poškodovane mostove in ceste, poplavljenih več kot tisoč stavb, neuporabno letališče Sunan in poplavljena riževa polja. Čez približno tri dni je sledil napad na drugi namakalni jez. Ta je v različnih uradnih zgodovinskih virih zapisan kot Chasan (zgodovina pacifiških zračnih sil) oziroma Chosan (zgodovina 58. krila). Na podlagi teh virov ne predpostavljamo, da gre za dva različna dogodka. [25] [26]
V depeši poveljnika sil OZN Marka Clarka z dne 14. maja 1953 je med predlaganimi, še ne vsemi izvedenimi prihodnjimi napadi navedenih približno dvajset namakalnih jezov. Dokument ocenjuje, da bi njihovo porušenje poplavilo okoli 422.000 akrov zemljišč (približno 171.000 hektarjev) in poškodovalo ali uničilo četrt milijona ton riža. Tu gre za načrtovani oziroma predvideni učinek, ne za potrjen rezultat dvajsetih napadov. [27]
Iz tega ni mogoče izračunati, koliko ljudi je pozneje umrlo zaradi pomanjkanja hrane. Vendar dokument kaže, da posledice za namakalna zemljišča in pridelek niso bile prezrte kot naključna škoda: vojaško poveljstvo jih je vključilo v razmišljanje o pritisku na nasprotnika. Moralno vprašanje, kaj pomeni zavestno usmerjanje vojne v sistem oskrbe s hrano, je zato utemeljeno, čeprav razpoložljivi podatki ne dovoljujejo nove številke umrlih.
Predsedniško atribucijo je treba ohraniti na dokazani ravni. Napadi so se zgodili v Eisenhowerjevem mandatu in širšem okviru vojaškega pritiska (P2), njihovo načrtovanje ter izvedba pa sta dokumentirana predvsem na ravni vojaškega poveljstva (P3). Iz pregledanih dokumentov ne izhaja osebni Eisenhowerjev ukaz za posamezna jezova kot P1.
julij 1953: premirje, ne mirovna pogodba
- julija 1953 je bilo v Panmunjomu podpisano premirje. Zgodovinski zapis FRUS navaja, da so se napadi nadaljevali še več ur po podpisu in da je sporazum začel veljati ob 22. uri po krajevnem času. To je bilo premirje, ne mirovna pogodba. Dokumenti ne podpirajo poenostavitve, da je boj prenehal že v trenutku podpisa. [28] [29]
Eisenhower je podedoval vojno in v prvih mesecih svojega mandata dosegel premirje, vendar ga ni ustvaril sam. K razpletu so prispevali pogajanja, vojaški položaj, zamenjava oblasti po Stalinovi smrti, odločitve Pekinga in Pjongjanga, stališče Seula ter ameriški pritisk. Trditev, da je en sam predsedniški ukrep sam končal vojno, bi presegla razpoložljive dokaze.
Tri predsedstva, različne ravni odgovornosti
Roosevelt je vodil državo v totalni vojni, med katero so ameriške sile izvedle uničujoče zažigalne napade na japonska mesta. Tokio je neposreden ameriški napad z velikim številom umrlih. Raziskani dokumenti pa ne dokazujejo Rooseveltovega osebnega ukaza za določeno operativno tarčo. To razlikuje njegovo širšo politično odgovornost od operativne odločitve.
Truman je predsedniško odobril uporabo atomskega orožja proti Japonski ter ameriški vojaški vstop v Korejo; dokumentirana je tudi širitev operacij proti določenim ciljem na severu. Pri tem ostajata pomembni razliki med začetno avtorizacijo in poznejšo izvedbo ter med neposrednimi ameriškimi žrtvami in širšimi posledicami večstranske vojne.
Eisenhower je vojno podedoval. Njegova administracija je povezovala diplomacijo, nadaljevanje bombardiranja in razmišljanje o jedrski eskalaciji, ki je ni izvedla. Napadi na jezove so dokumentirani kot dejanja ameriških sil, ne pa kot njegov dokazani osebni izbor vsakega cilja. Njegovega prispevka k premirju ni treba zanikati, da bi lahko preučili človeške posledice pritiska pred njim.
Kaj številke povedo — in česa ne
Za tokijski napad v noči z 9. na 10. marec 1945 uporabljamo približno 90.000–100.000 umrlih kot zgodovinsko oceno ene ameriške operacije. Za Hirošimo uporabljamo mestno oceno približno 140.000 umrlih do konca decembra 1945, za Nagasaki pa 73.884 umrlih v istem časovnem obsegu, prav tako po mestni zgodovinski oceni. Iz teh dveh ocen nastane približen aritmetični seštevek 214.000, ne pa popis takoj umrlih ali samo civilnih žrtev.
Za bombardiranje Severne Koreje ostaja številka 282.000 virsko pripisana ocena iz poročil, na katera se sklicuje Wilson Center. Ni dokaz, da so vse smrti nastale v enakih okoliščinah, da jih je mogoče razdeliti po posameznem predsedniku ali da je bil vsak umrli evidentiran. Tonaža bomb ni število smrti. Podatki o skupnih žrtvah korejske vojne niso isto kot neposredni podatki o ameriških napadih; izgub drugih vojskujočih se strani ne pripisujemo avtomatično Združenim državam. Možne, vendar neizvedene jedrske operacije niso kategorija dejanskih žrtev.
Sklep: med ukazom in človekovo smrtjo
Težko je gledati zgodovino letalske vojne skozi mesto na zemljevidu, ne da bi v njem videli tudi ljudi. Vendar mora občutek za njihove usode spremljati natančnost, ne nadomestiti dokazov. Pri Tokiu vidimo, kako lahko poveljniška sprememba taktike v eni noči ubije desetine tisočev; pri atomskih napadih politično odobritev novega orožja in številne poznejše smrti; pri Koreji pa zaporedje odločitev, ki jih ni mogoče zvesti na eno predsedniško ime ali skupni seštevek.
Odgovornost je mogoče razumeti šele, ko ne pomešamo odločitve predsednika, operativne izvedbe in vrste ter zanesljivosti podatkov o umrlih. Ta razlika ne opravičuje nobene izgube življenja. Omogoča pa resnejšo presojo: kdo je imel možnost odločiti, kdo je dejansko odločil in koliko o posledicah še vedno ne vemo.
Naslednji članek: Vietnam, Laos in Kambodža — Kennedy, Johnson in Nixon. V njem se bo vprašanje razširilo na tajne operacije, predsedniške omejitve tarč in bombardiranje držav, ki formalno niso bile glavna bojišča vojne.
Viri in nadaljnje branje
- National Museum of the U.S. Air Force, »Fire Bomb Raids« (muzejski zgodovinski pregled). Vir
- United States Strategic Bombing Survey, Summary Report (Pacific War), ponatis Air University Press, 1987, razdelek o napadih od 9. marca 1945. Vir
- Jeremy Prichard, »Part 4 — A Case Study in Modernization: Challenge #3 Operational Effectiveness«, Kirtland AFB, 2022. Vir
- William Burr (ur.), The Atomic Bomb and the End of World War II: A Collection of Primary Sources, National Security Archive, 2020, zlasti julijski ukazi in dokument 82. Vir
- Harry S. Truman Presidential Library, »Decision to Drop the Bomb« (muzejski pregled in pojasnilo dokumentarne verige). Vir
- Mesto Hirošima, »How many people died because of the atomic bombing?« (uradna ocena do decembra 1945). Vir
- Harry S. Truman, »Statement by the President Announcing the Use of the A-Bomb at Hiroshima«, 6. 8. 1945. Vir
- Mesto Nagasaki, »Nagasaki, the Atomic Wasteland« (uradni podatki iz študije leta 1950). Vir
- The National WWII Museum, »The End of World War II 1945«. Vir
- The National WWII Museum, »To Bear the Unbearable: Japan’s Surrender, Part II«, 2020. Vir
- U.S. National Archives, »US Enters the Korean Conflict« (izobraževalni dosje in primarni dokumenti). Vir
- FRUS, 1950, Korea, VII, dok. 119: Trumanova izjava, 27. 6. 1950. Vir
- FRUS, 1950, Korea, VII, dok. 161: JCS MacArthurju, 29. 6. 1950, 18:59. Vir
- FRUS, 1950, Korea, VII, dok. 175: memorandum pogovora, 30. 6. 1950. Vir
- FRUS, 1950, Korea, VII, dok. 174: uredniška opomba o javni napovedi, 30. 6. 1950. Vir
- National Archives, »National Archives to Display Truman Document Commemorating U.S. Participation in Korean War«, sporočilo za javnost, 3. 5. 2000. Vir
- James I. Matray, »Revisiting Korea: Exposing Myths of the Forgotten War«, Prologue, poletje 2002, National Archives. Vir
- Naval History and Heritage Command, »H-017-2: Operation Rolling Thunder Overview« (primerjalna navedba tonaže). Vir
- John W. Dower, »The San Francisco System: Past, Present, Future in U.S.–Japan–China Relations«, Asia-Pacific Journal, 2014, opomba 13 (povzetek podatkov Brucea Cumingsa). Vir
- Peter Grier, »The Remembered War«, Air & Space Forces Magazine, 1. 7. 2003. Vir
- Wilson Center / Cold War International History Project, »New Evidence on North Korean War Losses«, 1. 8. 2001. Vir
- Harry S. Truman, »The President’s News Conference«, 30. 11. 1950. Vir
- Dwight D. Eisenhower Presidential Library, »Korean War« (zbirka in kratek zgodovinski pregled). Vir
- FRUS, 1952–1954, National Security Affairs, II/1, dok. 53: razprava NSC, 31. 3. 1953. Vir
- U.S. Air Force, »58th SOW History« (zgodovina 58. krila in napadi na jezove). Vir
- William T. Y’Blood, »The Korean Air War«, Pacific Air Forces (opis Chasan in Toksan). Vir
- FRUS, 1952–1954, Korea, XV/1, dok. 519: Clarkov telegram JCS, 14. 5. 1953. Vir
- FRUS, 1952–1954, Korea, XV/2, dok. 723: uredniška opomba o premirju, 27. 7. 1953. Vir
- Dwight D. Eisenhower Presidential Library, »Presidential Years« (predsedniški pregled). Vir