Vodnik Davida Icka po globalni zaroti — elitne mreže, krize, simboli in zavest

Knjiga iz leta 2007 in večplastni zemljevid moči

Čeprav naslov govori o »globalni zaroti«, je obseg knjige širši od običajne politične teorije zarote. Icke v enem okviru združi svoje starejše teme o »Illuminatih«, elitnih družinah, centralnem bančništvu, tajnih družbah, medijih in vojnah z razlago zavesti, DNK, percepcije ter nečloveških inteligenc. Založniški opis že sam poudari njegovo ambicijo »povezovanja pik« med navidez nepovezanimi ljudmi, dogodki in področji.[2]

Osrednja logika knjige je hierarhična. Javna politika, korporacije, mediji in državne institucije naj bi bile vidna površina. Pod njo Icke postavlja zasebna omrežja, think tanke, tajna društva, finančne strukture in družinske povezave. Še globlje postavi svojo teorijo hibridnih krvnih linij in na koncu nečloveško oziroma meddimenzionalno raven. V tem modelu ljudje na nižjih ravneh pogosto niti ne vedo, čemu služi širša struktura; vsak pozna samo svoj del.[1]

Zavest, zaznavanje in reptilske krvne linije. Ickejev politični model se začne presenetljivo daleč od politike. V knjigi opisuje človeško izkušnjo kot dekodiranje informacij oziroma frekvenc in uporablja računalniške ter holografske analogije. Zavest naj ne bi bila produkt možganov, ampak nekaj temeljnejšega; telo in možgani naj bi delovali kot vmesnik, ki omeji širšo zavest na določen pas zaznave.[1]

Založniški opis knjige izrecno govori o mreži medsebojno poročenih oziroma povezanih družin, ki naj bi segale v antični svet in manipulirale dogodke proti centralno nadzorovani globalni državi.[2] V sami Ickejevi shemi ta genealogija ni samo metafora za hladnokrvne elite. Povezana je z njegovo dobesedno idejo nečloveških oziroma reptilskih vplivov in hibridnih krvnih linij.[1]

Knjiga ima hierarhičen model moči: vidne institucije so zunanja plast, pod njimi so povezane elite, globlje pa krvne linije in nečloveška oziroma meddimenzionalna inteligenca. Politični del zato ni ločen od duhovnega; oba sta dela istega sistema zaznavanja in nadzora.

CFR, Trilateral Commission in Bilderberg

Na institucionalni ravni Icke ne izhaja iz praznega prostora. Council on Foreign Relations sam sebe opisuje kot neodvisno, nestrankarsko člansko organizacijo, think tank in založnika, ki združuje strokovnjake in oblikovalce politike ter želi vplivati na razpravo o ameriškem odnosu do sveta. Članstvo vključuje vidne ljudi iz diplomacije, vlade, gospodarstva, akademskega sveta in medijev.[4][5]

Trilateral Commission prav tako javno navaja, da jo je leta 1973 ustanovil David Rockefeller in da združuje visoke oblikovalce politik, poslovne voditelje ter predstavnike medijev in akademske sfere. Organizacija izrecno govori o ustvarjanju odnosov in razvoju idej med sektorji in regijami; po današnjih pravilih se člani, ki vstopijo v vladno funkcijo, rotirajo iz komisije.[6][7]

Elitne mreže lahko vplivajo na politiko tudi brez tajnega centralnega poveljstva. Ljudje, ki imajo dostop do istih forumov, informacij, strokovnjakov in financiranja, lahko razvijejo podobne prioritete. Institucije lahko producirajo policy predloge, kadre in jezik, ki se kasneje pojavi v vladi. To je merljivo z dokumenti, zaposlitvenimi potmi, donacijami, zapisniki in dejanskimi odločitvami.

Federal Reserve in BIS. Centralno bančništvo je v knjigi del širše zgodbe o finančnem nadzoru. Tukaj je še posebej pomembno, da uporabljamo dejansko pravno in institucionalno strukturo. Federal Reserve System ima Board of Governors, Federal Open Market Committee in dvanajst regionalnih Reserve Banks. Board je zvezna agencija, odgovorna Kongresu; regionalne banke imajo mešanico javnih in zasebnih značilnosti, pri njihovih devetčlanskih odborih pa del direktorjev izvolijo banke članice in del imenuje Board.[10][11][12]

Federal Reserve in BIS pri Ickeju predstavljata finančno infrastrukturo širšega sistema. Knjiga denar, dolg in centralno bančništvo uporablja kot način razlage, kako se politični prostor omejuje in kako se oblast seli iz formalno voljenih struktur v finančna omrežja.

Tajni programi in »problem–reakcija–rešitev«

Icke uporablja MKULTRO in operacijo TPAJAX kot primera prikritih programov, skozi katera državni aparat, tajnost, psihološke operacije in politično posredovanje delujejo zunaj običajne javne vidnosti.[17][18]

Icke uporablja izraz Problem–Reaction–Solution za model, v katerem nekdo skrito ustvari ali omogoči problem, javnost usmeri v želeno reakcijo, nato pa ponudi vnaprej načrtovano rešitev. Kot abstraktna možnost takšen mehanizem ni nepredstavljiv. Declassified memorandum Joint Chiefs of Staff iz marca 1962, znan kot Operation Northwoods, je dejansko predlagal izdelavo provokacij oziroma pretvez za ameriško vojaško intervencijo na Kubi, med drugim scenarije z ladjo ali civilnim letalom.[15]

TPAJAX, COINTELPRO in MKULTRA se v njegovi pripovedi pojavljajo kot ponavljajoči se primeri, da lahko prikrite institucije posegajo v vlade, družbena gibanja in človekovo vedenje, ne da bi bile njihove dejavnosti v trenutku izvajanja javno vidne.[18][16][19][17]

11. september v Ickejevi pripovedi. Icke 11. september umesti v svoj širši model »problem–reakcija–rešitev« (ang. Problem–Reaction–Solution) ter ga poveže s strahom, vojno, nadzorom in širjenjem državnih pooblastil.[20]

11. september v knjigi postane osrednji primer modela »problem–reakcija–rešitev«. Dogodek je umeščen v zaporedje strahu, varnostnih ukrepov, vojne in širjenja državnih pooblastil, s čimer Icke svojo splošno teorijo krize prenese na najpomembnejši politični dogodek začetka 21. stoletja.

Podnebje, nadzor in globalna politika

Ena od močnih tem knjige je opozorilo, da strah pred terorizmom vodi v infrastrukturo množičnega nadzora. Na tej ravni obstaja pomemben dokumentarni zapis. Bushova administracija je decembra 2005 javno priznala Terrorist Surveillance Program, v katerem je NSA prestrezala določene mednarodne komunikacije v in iz ZDA brez običajnega individualnega FISA naloga. Januarja 2007 je bila ta javno priznana oblika programa ustavljena oziroma prenesena pod odobritve Foreign Intelligence Surveillance Court.[22][23]

Knjiga globalno segrevanje vključuje v širši model nadzora in ga predstavlja kot prevaro oziroma politično orodje za nove davke, regulacijo in centralizacijo. Politične instrumente podnebne politike je seveda mogoče kritizirati ločeno: vprašanje, ali je določen davek učinkovit ali pravičen, ni isto kot vprašanje, kaj povzroča segrevanje.

»Reptilski možgani«, simboli in analogije

Icke in širša popularna kultura včasih povezujeta hladno, hierarhično ali instinktivno vedenje z izrazom »reptilian brain«. Ta izraz izhaja iz MacLeanovega modela troedinih možganov, po katerem naj bi se človeški možgani razvijali v zaporednih plasteh: reptilski kompleks, limbični sistem in neokorteks.

Icke posveča veliko pozornosti simbolom, arhitekturi, obredom in ponavljajočim se motivom. V njegovem modelu simbolna genealogija povezuje stare tradicije, sodobne institucije in idejo, da se ista oblast izraža skozi različne zgodovinske oblike.

Reptilska teza in zgodovinski motivi. Icke je večkrat zanikal, da bi njegova reptilska teza pomenila judovsko zaroto; v zgodnjem intervjuju je izrecno trdil, da govori o domnevni genetski mreži čez različne zemeljske rase in da z »reptili« misli dobesedno nečloveško komponento.[29] To je treba predstaviti, ker je to njegova lastna razlaga namena in pomena teorije.

Hkrati številni raziskovalci in organizacije opozarjajo, da se nekateri motivi v njegovem delu — skrivna svetovna kabala, Rothschildi, nadzor financ in medijev, krvne linije ter motivi ritualnega zlorabljanja otrok — prekrivajo s starejšimi antisemitskimi zarotniškimi tradicijami. Študija Allingtona, Buarque in Barker Floresa Ickejev diskurz postavlja v to zgodovinsko tradicijo in analizira tudi odzive občinstva.[28] David G. Robertson pa predlaga drugačen analitični poudarek: reptilsko tezo razume predvsem kot teodicejo gibanja nove dobe (ang. New Age), v kateri nečloveški »Drugi« razloži navidezni neuspeh duhovne preobrazbe.[27]

Sklep: politični in metafizični model v plasteh

Zaključna arhitektura knjige temelji na plasteh. Organizacije, banke in politične odločitve so vidna raven; tajni programi in omrežja predstavljajo globljo raven; reptilske krvne linije in metafizika zavesti pa najglobljo. Bralec zato ne dobi ene same teorije, ampak celoten svetovni model, v katerem se politika, biologija, simbolika in zaznavanje medsebojno razlagajo.

Ickejev zaključni politični predlog izhaja neposredno iz njegove metafizike. Če je nadzor predvsem nadzor zaznavanja, potem osvoboditev po njegovem ne more biti samo zamenjava vlade ali institucije. Knjiga poudarja širjenje zavesti, zavrnitev strahu, osebno neposlušnost do manipulativnih sistemov in ponovno vzpostavitev občutka, da je posameznik več kot njegova družbena identiteta. Zato ima podnaslov »and how to end it« dvojni pomen: politični odpor in spremembo zavesti.

V tem smislu knjiga ni samo katalog organizacij in dogodkov, ampak poskus ustvariti celoten model sveta, v katerem se notranje stanje človeka, politična oblast in simbolni jezik nenehno prepletajo.